<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1125/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1125.2019
Evidenčna številka:VSL00029189
Datum odločbe:20.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:prispevek oškodovanca - deljena odgovornost - žalitev - namerna povzročitev škode - silobran - samopomoč - poškodba zobovja - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo

Jedro

Sámo dejstvo, da sta bila tožnik in toženec kritičnega dne v medsebojnem konfliktu, še ne pomeni, da je krivdo za nastanek tožnikovih poškodb mogoče pripisati obema. Tudi okoliščina, da sta bila oba kaznovana s plačilnim nalogom, ne kaže na sokrivdo obeh. Pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve postopka o prekršku glede poteka istega historičnega dogodka.

Toženčevo stopnjevanje napada (najprej brca v predel trebuha, nato udarec z roko v desno stran nosu in ustnice) kaže na to, da je bila volja toženca usmerjena k poškodovanju tožnika. Takšna volja toženca nedvomno kaže na njegovo namerno povzročitev škode (135. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) naložilo, da je dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) v 15 dneh plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka) ter tožniku povrniti tudi nastale stroške postopka v znesku 393,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku (to je v delu, v katerem je tožnik zahteval več odškodnine za nepremoženjsko škodo, odškodnino za premoženjsko škodo ter zakonske zamudne obresti od priznane odškodnine že od dneva škodnega dogodka dalje) je zahtevek tožnika zavrnilo (III. točka izreka).

2. Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Sodbi očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, kako je potekal sporni škodni dogodek in na kakšen način je prišlo do tožnikove poškodbe. Poudarja, da sta bila s tožnikom udeležena v skupnem konfliktu, zaradi česar je bil tudi obema izrečen prekrškovni nalog. Trdi, da je tožnik pristopil do njega (in ne obratno) ter da je sam držal v roki vrečko s stvarmi. Meni, da ni pojasnjeno, kako je tožnik dobil ugotovljene poškodbe, zlasti glede zoba. Izpostavlja, da ni imel namena poškodovati tožnika, temveč se je le branil pred njegovim napadom. Poudarja, da v nasprotju s tožnikom ni imel motiva za napad. Zanika udarec s pestjo v tožnikov obraz. Opozarja, da vsi izvedeni dokazi kažejo v prid njegovim trditvam glede poteka dogodka in glede odsotnosti njegovega naklepa za poškodovanje tožnika. Meni, da mu ni mogoče očitati nobene oblike krivde, ker se je le branil pred tožnikovim protipravnim napadom in je dejanje, če sploh, storil v silobranu. Trdi, da je škodni dogodek zakrivil tožnik, pri čemer se sklicuje tudi na določbo 139. člena OZ2 glede dovoljene samopomoči. Nadalje oporeka višini priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da je prisojena odškodnina zelo visoka in da odstopa od sodne prakse v običajnih primerih. Udarec s pestjo ali klofuto ne pušča večjih sledov. Izvedenkina dopustitev možnosti, da bi lahko do odrgnine prišlo z ostrino enega izmed nohtov, napotuje na zaključek, da je poškodba rezultat prerivanja. Poleg tega so se poškodbe pozdravile same od sebe in tožnik med zdravljenjem ni doživljal nobenih drugih nevšečnosti kot kratkotrajnih bolečin. Nasprotuje ugotovitvam sodišča glede tožnikovega jemanja analgetikov in obiskov ambulant. Poudarja, da poškodbe ne zahtevajo priznanja nobene odškodnine, saj ne presegajo minimuma, potrebnega za priznanje škode. Oporeka vzročni zvezi med spornim škodnim dogodkom in poškodbo zoba, saj je bil isti zob poškodovan že pred petimi leti. Ekstrakcija zoba ni bila posledica spornega škodnega dogodka, pa tudi sicer so bile težave z zobom zaznane šele ob puljenju zoba tri mesece kasneje. Opozarja še na neobstoječo medicinsko dokumentacijo glede zdravljenja zoba. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico za tožnika, podredno pa, naj sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in pritožbene stroške prizna kot nadaljnje pravdne stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo odgovarja na posamezne pritožbene očitke v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožbenemu sodišču predlaga potrditev sodbe in naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasnih, prepričljivih in skladnih razlogov glede vseh odločilnih dejstev, med drugim tudi glede temelja za toženčevo odškodninsko odgovornost ter glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ne drži, da je sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje samo s seboj glede ugotovitev o tožnikovem (so)prispevku. V 7. točki obrazložitve sodbe se je sicer sklicevalo na določbo prvega odstavka 171. člena OZ glede upoštevanja (so)prispevka oškodovanca (to je glede deljene odgovornosti), vendar pa je tako pred omembo te zakonske določbe kot tudi neposredno za tem opravilo presojo okoliščin konkretnega primera in navedlo preverljive razloge, zakaj je zaključilo, da toženec tožnika ni poškodoval v samoobrambi. Poleg tega je sodišče prve stopnje napravilo tudi povsem nedvoumen sklepni zaključek, da tožnik ni soprispeval k nastanku dogodka in škode (na koncu 7. točke obrazložitve sodbe). Tako ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da razlogov sodbe glede izključne odgovornosti toženca ni mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako je potekal sporni škodni dogodek in na kakšen način je toženec poškodoval tožnika, so življenjsko logične in prepričljive (glej 6. in 7. točko obrazložitve sodbe). Kot bistvene dejanske ugotovitve sodbe gre izpostaviti naslednje:

- toženec je prišel do tožnika (ni ga obhodil), ta pa ga je nagovoril glede prejšnjega prepira z njegovo ženo (zakaj je toženec pljunil vanjo in jo žalil s srbsko materjo),

- toženec je tožnika najprej brcnil v predel trebuha (kjer je imel za pasom daljinec za nalaganje na tovornjak) ter ga nato še udaril z roko v desno stran nosu in desno stran zgornje ustnice,

- šlo je za blažji do največ srednje močan udarec z golo roko, stisnjeno v pest, ali za klofuto,

- toženec tožnika ni poškodoval, ker bi se branil, niti ni v roki nosil vrečke, ki bi mu onemogočala udarec,

- zaradi toženčevega udarca z roko je tožnik utrpel odrgnino na desni strani nosnega hrbta in zgornje desne ustnice ter dodatno omajanje že prej poškodovanega zoba, ki ga je bilo kasneje treba izpuliti.

7. Sámo dejstvo, da sta bila tožnik in toženec kritičnega dne v medsebojnem konfliktu, še ne pomeni, da je krivdo za nastanek tožnikovih poškodb mogoče pripisati obema. Tudi okoliščina, da sta bila oba kaznovana s plačilnim nalogom, ne kaže na sokrivdo obeh. Pravdno sodišče ni vezano na ugotovitve postopka o prekršku glede poteka istega historičnega dogodka (primerjaj 14. člen ZPP, ki govori o vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca).

8. Toženec v pritožbi vztraja pri trditvah, da je bil tožnik tisti, ki je pristopil do njega (in ne obratno) ter da je imel sam v roki vrečko s stvarmi, česar pa v dokaznem postopku tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspel dokazati. Zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da toženec tožnika ni obhodil in da v rokah ni nosil vrečke, je pojasnjeno v 6. točki obrazložitve sodbe. Neutemeljeno toženec sodišču prve stopnje tudi očita, da ni pojasnilo, na kakšen način so tožniku nastale poškodbe, zlasti glede zoba, kajti sodba tudi o tem vsebuje preverljive in logične razloge (glej 5. in 6. točko obrazložitve).

9. Ob priznavanju, da sta bila s tožnikom v konfliktu (sporu), ni logična pritožbena trditev toženca, da razlogov (motiva) za njegov napad na tožnika ni bilo. Da bi lahko do odrgnine v predelu desnega nosnega hrbta prišlo z ostrino enega od nohtov, kar bi bil lahko rezultat prerivanja in ne udarca s pestjo, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Tudi mnenje sodne izvedenke medicinske stroke v spisu te toženčeve teze ne potrjuje.

10. Toženec nima prav, ko v pritožbi poudarja, da vsi izvedeni dokazi kažejo v prid njegovim trditvam, in sicer tako glede samega poteka spornega škodnega dogodka kot tudi glede odsotnosti njegovega naklepa za poškodovanje tožnika. Ob poudarjanju, da se je le branil pred tožnikovim protipravnim napadom in je, če sploh, dejanje storil v silobranu (glej 138. člen OZ), toženec prezre, da bi izkazan silobran z njegove strani kvečjemu lahko izključil protipravnost njegovega ravnanja in ne njegove krivde.3 Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo zaključek o podani krivdi toženca za poškodovanje tožnika, ko je navedlo, da toženčevo stopnjevanje napada (najprej brca v predel trebuha, nato udarec z roko v desno stran nosu in ustnice) kaže na to, da je bila volja toženca usmerjena k poškodovanju tožnika. Takšna volja toženca nedvomno kaže na njegovo namerno povzročitev škode (135. člen OZ). Kdo je "zakrivil škodni dogodek" v smislu dane iniciative za pogovor oziroma kdo je začel z žalitvami za presojo odškodninske odgovornosti toženca v konkretnem primeru ni pravno pomembno. Prav tako ne izpovedba priče H. S., ki ni bil očividec dogodka, da je tožnik (na splošno) malo agresiven, toženec pa miren človek. Bistveno je, da je toženec v konfliktu s tožnikom odreagiral na protipraven način, saj je fizično obračunal z njim (posegel v njegovo telesno celovitost), kar je tožniku tudi pustilo določene vidne in boleče posledice, v zvezi s katerimi mu pripada odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo.

11. Ni mogoče pritrditi toženčevemu sklicevanju na dovoljeno samopomoč (139. člen OZ). V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Kakšno neposredno grozečo nevarnost, ki naj bi jo povzročil tožnik, naj bi toženec odvračal od sebe in ob tem prizadejal škodo tožniku, ni jasno.

12. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo priznana le iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, medtem ko mu za strah, kršitev dostojanstva ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti odškodnina ni bila priznana (glej prvi odstavek 179. člena OZ).

13. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, kakšne telesne bolečine in katere nevšečnosti med zdravljenjem je pretrpel tožnik. Da je šlo za zelo lahek primer telesnih poškodb, ki niso pustile večjih sledi in zahtevale posebnega zdravljenja (razen izdrtja že prej razmajanega zoba), je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano (glej 9. točko obrazložitve sodbe). Enako tudi dejstvo, da je bil tožnik kljub poškodbi sposoben za delo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi tožnika glede jemanja protibolečinskih zdravil (analgetikov), saj je dokazni postopek potrdil, da je imel v kratkem obdobju 5 dni zmerne do blažje telesne bolečine, česar pavšalna toženčeva trditev o nasprotnem (da za lajšanje bolečin ni bilo nobene potrebe) ne more ovreči. Prav tako je pavšalno in z ničimer izkazano toženčevo oporekanje nekaterim ugotovitvam o nevšečnostih med zdravljenjem (en obisk zdravnika in dva obiska zobozdravnika ter rentgensko slikanje zoba). Tudi glede tožnikovih težav z zobom so ugotovitve v sodbi pravilne. Vseh težav z zobom sodišče prve stopnje ni pripisalo spornemu škodnemu dogodku (kot nepravilno navaja pritožba), temveč je ugotovilo, da je imel tožnik zob poškodovan že prej (konec 9. točke obrazložitve sodbe) ter da je toženčevo ravnanje (udarec v desno stran) zgolj dodatno omajalo tožnikov že prej poškodovani zob oziroma da je bil to sprožilni moment za (kasnejše) izpuljenje že prej omajanega zoba (konec 5. točke obrazložitve sodbe). Pri teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenke medicinske stroke, ki po pregledu razpoložljive (in ne neobstoječe) zdravstvene dokumentacije ni izključila vzročne zveze med spornim škodnim dogodkom in ekstrakcijo zoba dva meseca in pol kasneje. Izvedensko mnenje ne potrjuje toženčevih pritožbenih trditev, da so bile težave z zobom zaznane šele ob puljenju zoba in da jih ni mogoče povezovati s spornim škodnim dogodkom. Prav nasprotno, izvedenka je potrdila verjetnost dodatnega omajanja že pred petimi leti razmajanega zoba zaradi toženčevega udarca, ni pa mogla podati zanesljive ocene glede deleža omajanosti zoba v preteklem in aktualnem škodnem dogodku (list. št. 66).

14. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne omogočajo zaključka, da tožniku povzročena škoda ni takšna, da bi presegala minimum za priznanje škode, kot v pritožbi poudarja toženec. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je prisojena odškodnina v višini 800,00 EUR zelo visoka in da odstopa od sodne prakse v običajnih primerih. Iz primerljivih zadev (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 418/99, II Ips 656/96 in II Ips 534/98) izhaja celo višja denarna odškodnina od odškodnine, ki je bila prisojena v obravnavanem primeru.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Toženec zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

17. Tožnikov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami
2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami
3 Glej mag. Dunja Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 807. Primerjaj tudi kazenskopravno opredelitev silobrana v 22. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Uradni list RS, št. 55/08 s spremembami).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 135, 138, 139, 171, 171/1, 179, 179/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NzQx