VSL Sklep I Cp 2091/2019

Jedro

ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja.

ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP).

ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju.

Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog za zavarovanje dokazov, ki je vključeval zahtevo za postavitev izvedenca za informacijsko varnost in računalniško forenziko, ki naj bi, prvič, v prostorih prvega nasprotnega udeleženca pregledal in zavaroval podatke na osebnih in prenosnih računalnikih (vključno s tabličnimi računalniki), ki jih je ali jih uporablja druga nasprotna udeleženka, L. P. ter vsi ostali zaposleni ali zunanji sodelavci prvega nasprotnega udeleženca, ki se ukvarjajo z ustvarjanjem revij „X“ in „Y“, in drugič, na naslovu druge nasprotne udeleženke pregledal in zavaroval podatke na osebnih in prenosnih računalnikih (vključno s tabličnimi računalniki), ki jih je ali jih uporabljata druga nasprotna udeleženka in njen mož. Predlog je vseboval zahtevo, naj izvedenec v roku 90 dni po vročitvi sklepa zavarovane dokaze preišče, in sicer na vseh podatkih, ki so nastali ali bili spremenjeni od vključno januarja 2018 dalje, kar se tiče prenosa intelektualne lastnine, avtorskih pravic, know-howa predlagatelja, ki ga prvi nasprotni udeleženec uporablja pri revijah „X“ in „Y“. Izvedenec naj bi se po predlogu o vsebini, ki je predmet zavarovanja dokazov, in pridobitvi iskalnih pojmov in ključnih besed ter njihovi potrditvi posvetoval s pooblaščencem družbe predlagatelja, oštevilčil dokaze in napravil poimenski dokaz zavarovanih dokazov in jih klasificiral na način, da bo vanje možen vpogled ter ocena vsebine oziroma pomembnosti. Po predlogu naj se tako zavarovani dokazi (baze podatkov/podatkov, ki predstavljajo poslovne skrivnosti predlagatelja) vročijo strankam, izvedenec pa sodišču pošlje pisni izvod, skupaj z zapisniki, ki jih je izvedenec vodil o postopkih preiskav in zavarovanja, ter prilogami in kopijami trdih diskov in drugih nosilcev, kar naj jih sodišče hrani do konca postopka. Predlog je vseboval še zahtevo, naj sodišče o zavarovanju odloči brez poprejšnje izjave nasprotnih udeležencev, prav tako naj se pred tem prične preiskava zavarovanih dokazov; sklep naj se vroči šele po zaključku zavarovanja.

2. Predlagateljica v pravočasni pritožbi najprej povzema vsebino celotnega predloga in razloge izpodbijanega sklepa, nato pa kot bistveno navaja, da je zatrjevala in dokazala, da je prvi nasprotni udeleženec kršil pogodbo o varovanju informacij ter prišel do zaupnih informacij, ki jih ni varoval kot tajnost ter je o njih obveščal tretje osebe brez njegovega dovoljenja. Natančno je opisala potek dogodkov, ki so se dogajali z bivšo zaposleno (drugo nasprotno udeleženko), ki je izbrisala celoten arhiv s službenega telefona in večino arhiva s službenega računalnika. Pri tem je poudarila, da gre za informacije, ki so njena last, njen know-how, in je izrecno navedla, kaj šteje za svoje avtorske pravice. Našteje, katere podatkovne baze/dokumenti/zbirke podatkov to so. Ob tem navaja, da po ZASP kot pisana avtorska dela štejejo tudi študije in računalniški programi, torej so avtorsko varovane tudi študije v obliki zaključenih navodil za delovanje. ZASP posebej varuje zbirke dokumentov in baze podatkov, ki jih opredeljuje kot zbirke neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršni koli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi. Je imetnica avtorskih pravic, ki sta jih nasprotna udeleženca kršila tako, da jih je druga nasprotna udeleženka prenesla na prvega nasprotnega udeleženca. Vse navedeno je pojasnila v predlogu, sicer pa gre za uporabo materialnega prava, ki ga mora poznati sodišče. Dejanja nasprotnih udeležencev predstavljajo krajo intelektualne lastnine, pri čemer sodišče sploh ni opravilo tehtanja med pravicami predlagatelja (60. člen URS) in pravicami nasprotnih udeležencev (37. in 38. člen URS). Sodišče bi lahko zavrnilo del predloga, če je menilo, da nedopustno posega v pravice nasprotnih udeležencev, ne pa, da je zavrnilo celoten predlog. Izkazala je nujnost zavarovanja, do česar se sodišče sploh ni opredelilo. Ker obstaja odškodninska in delovnopravna odgovornost nasprotnih udeležencev, je zavarovanje nujno potrebno. Z njim želi predlagatelj zavarovati dokaze za potrebe kasnejše pravde, dokazati protipravnost ter ugotoviti obseg in višino škode. Po sodni praksi bi zbiranje teh dokazov pomenilo le trditveno podlago predlagatelja, ponovljivost pa bi bila izgubljena, saj je narava forenzičnega pregleda elektronskih naprav taka, da se vzpostavi dvom v njihovo pristnost. Sodišče si nepravilno razlaga zaseg naprav, saj bi jih izvedenec le pregledal. Ob tem opozarja, da ZASP jasno opredeli, na kakšen način se zavarovanje lahko izvrši, in točno tako je predlagatelj oblikoval svoj predlog. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba nasprotnima udeležencema ni bila vročena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljica predlaga, naj sodišče pred pravdo zavaruje dokaze. Kot izhaja iz njegovih navedb v predlogu, zlasti pa iz pritožbenih navedb, svoj predlog utemeljuje na podlagi določb ZASP v zvezi z določbami ZPP. ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja.¹

6. ZASP posebnih določb o pristojnosti nima. Okrajno sodišče je zato pravilno sprejelo svojo pristojnost, ki temelji na drugem odstavku 265. člena ZPP in je neodvisna od siceršnje stvarne (1. točka prvega odstavka 481. člena ZPP) oziroma izključne krajevne pristojnosti (drugi odstavek 103. člena ZSS).

7. Toda sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je predlog utemeljen, tudi vsebinsko prvenstveno izhajalo predvsem iz določb ZPP, kar je glede na uvodoma predstavljeno izhodišče (5. točka te obrazložitve) napačno. To je vodilo v zmotno presojo pogojev predloga za zavarovanje dokazov, posledično pa v nepravilno ali vsaj preuranjeno sklepanje o neutemeljenosti predloga, kot praviloma opozarja pritožnica.

8. Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi lahko sodišče ugodilo predlogu za zavarovanje po ZASP, je, da upravičenec izkaže za verjetno, da je njegova izključna pravica iz ZASP kršena. To pomeni, da mora vlagatelj predloga v zvezi s tem izkazati dvoje: da ima pravico po ZASP in da je ta pravica kršena. Za ugoditev predlogu pa ni potrebno, da to dvoje dokaže z gotovostjo, temveč zadostuje stopnja verjetnosti.²

9. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da obravnavani predlog ne vsebuje navedb, katere pravice iz naslova avtorskih del po ZASP so bile upravičenki odtujene. Tak zapis je posplošen in, predvsem, ne drži. Iz podrobnih navedb v predlogu namreč izhaja, da naj bi upravičenka ustvarila vrsto avtorskih del, ki ji jih je druga nasprotna udeleženka (tedanja zaposlena, sedaj zaposlena pri prvem nasprotnem udeležencu) protipravno odtujila. Ob tem upravičenka ni bila dolžna zatrditi točno, katero avtorsko pravico ima (materialnopravna kvalifikacija je stvar sodišča), dovolj je, da navede dejstva, iz katerih izhaja, da jo ima. Trditve je torej pritožnica podala, sodišče prve stopnje pa ni opravilo materialnopravne presoje in sploh ni ugotavljalo, za katero pravico po ZASP gre/bi lahko šlo.

10. Ker je zapis prvostopenjskega sodišča, da predlagateljica sploh ni podala navedb o obstoju avtorske pravice, morda posledica nepoznavanja materialnega prava, bo višje sodišče opozorilo še na nekatere pomembne vidike s tega področja.

11. Iz navedb upravičenke je razbrati, da zatrjuje obstoj avtorske pravice na podatkovnih bazah, dokumentih in zbirkah podatkov. Med pisana avtorska dela ZASP šteje tudi študije in računalniške programe (2. točka prvega odstavka 5. člena ZASP). Vprašanje, ali študije v obliki zaključenih navodil za delovanje, predstavljajo avtorsko delo po navedeni določbi, bo moralo, ko bo ugotavljalo verjetnost obstoja zatrjevane pravice, ugotoviti sodišče prve stopnje na podlagi tožbenih navedb in tožbi predloženih listinskih dokazov. Pritožnica tudi pravilno opozarja, da ZASP posebej varuje zbirke dokumentov in baze podatkov, ki jih opredeljuje kot zbirke neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršni koli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pod pogojem, da so po izbiri, uskladitvi ali razporeditvi vsebine individualne intelektualne stvaritve (prvi in tretji odstavek 8. člena ZASP). Tudi to presojo bo moralo opraviti sodišče prve stopnje na podlagi trditev, ki jih bo preverjalo z vpogledom v listinsko dokumentacijo v spisu.

12. Ker (višje) sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, je dolžno preizkusiti, ali za uveljavljeni pravovarstveni zahtevek obstoji tudi druga pravna podlaga, ki je upravičenka ni izrecno zatrjevala, izhaja pa iz zatrjevane dejanske podlage. ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP).³ Sodišče prve stopnje bo moralo zato preizkusiti, ali trditvena podlaga upravičenke morebiti izkazuje obstoj pravice, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz in ki je predmet varstva po ZASP,⁴ posledično pa še, za katere od zatrjevanih baz to velja (računalniški programi so iz tega varstva izrecno izključeni – drugi odstavek 141.b člena ZASP). Tudi če je kako bazo ustvarila druga nasprotna udeleženka, se domneva, da je nosilka pravice izdelovalke podatkovne baze predlagateljica (141.e člen ZASP).

13. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne ugotovitve, da v podanih trditvah ni podlage za presojanje verjetnosti o obstoju avtorske in drugih pravic, ki izvirajo iz ZASP, sploh ni ukvarjalo z drugim sklopom prvega pogoja iz prvega odstavka 171. člena ZASP - z verjetnim obstojem kršitve avtorske oziroma drugih pravic, ki izvirajo iz ZASP. Tudi to oceno bo moralo sodišče prve stopnje ob naslednjem odločanju opraviti, pri tem pa izhajati iz določb ZASP o prepovedi odtujevanja avtorske in drugih pravic ter o prenosu avtorskih in drugih pravic v delovnem razmerju, nato pa na podlagi v predlogu zatrjevanih dejstev z dokazno oceno predloženih listin pretehtati, ali je kršitev pravic(e) verjetno izkazana.

14. Naslednji pogoj, ki ga mora verjetno izkazati predlagatelj, če želi uspeti s predlogom za zavarovanje po 171. členu ZASP, je bojazen, da bodo dokazi o kršitvi uničeni ali jih kasneje ne bo mogoče izvesti. Sodišče prve stopnje z zapisom, da predlagateljica ni podala konkretnih navedb o tem, katera dejstva želi dokazovati s predlaganimi dokazi, kaže na zmotno razumevanje pogojev ZASP. Ta omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju. In enako je v obravnavani zadevi.⁵ V zvezi s tem pritožnica tudi pravilno opozarja, da ni predlagala zasega računalnikov, s čimer se je po nepotrebnem in tudi zmotno ukvarjalo sodišče prve stopnje, temveč je podala predlog za pregled računalnikov,⁶ kar je v skladu z drugim odstavkom 171. člena ZASP. Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen; ZASP to izrecno omogoča, če pa sodišče prve stopnje ocenjuje, da gre za prevelik poseg v ustavnopravno varovane pravice nasprotnih udeležencev (pri čemer tehtanja njunih ustavnih pravic, kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje, sploh ni opravilo), ne more enostavno odkloniti uporabe veljavnega zakonskega predpisa, temveč mora postopek prekiniti in sprožiti ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem. Višje sodišče sicer protiustavnosti ZASP⁷ v tem delu sicer ne vidi, vendar prvostopenjsko sodišče na to stališče ni vezano in lahko presodi tudi drugače.

15. Iz vsega pojasnjenega sledi, da je sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo (prvi odstavek 355. člena ZPP), zato je višje sodišče pritožbi predlagateljice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

16. Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz gornje obrazložitve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko sodišče prve stopnje, če oceni, da so dosedanje trditve nedoločne, postopa po 108. členu ZPP, torej ravna kot z nepopolno vlogo. Pritrditi pa gre tudi pritožnici, da ni nobenega razloga, da bi moralo sodišče o njenem predlogu odločiti kot o celoti – če za del predloga ni/ne bo podlage, lahko sodišče predlogu delno ugodi, v preostalem pa ga zavrne (zavrnitev se lahko nanaša na posamezno zatrjevano pravico, dokaz, ki se zavaruje, ali pa na sredstvo zavarovanja – kateri računalnik(i) naj se pregleda(jo) oziroma v kje oziroma v katerih prostorih, itd.).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Tako Trampuž, M., v Komentar ZASP, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str.
² Tako VSL v sklepu II Cpg 259/2000 z dne 19. 4. 2000, 21. odstavek obrazložitve.
³ Glej tudi preambulo Direktive 96/9 ES z dne 11. 3. 1996 o pravnem varstvu baz podatkov.
⁴ Primerjaj sklep VSL I Cpg 1150/2007 z dne 10. 1. 2008.
⁵ Tako Trampuž, M., v Komentar ZASP, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str.
⁶ Tak primer v sodni praksi ni prvi – glej opis primera v Drobež, E., Zavarovanje dokazov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine, Pravna praksa, št. 41-42, priloga, str. IV.
⁷ Ob tem poudarja, da ni spregledalo sodne odločbe, kjer je višje sodišče presodilo, da predstavlja zaseg računalnika in njegov pregled poseg v pravico do zasebnosti nasprotnega udeleženca (VSC 206/2017 z dne 1. 6. 2017), vendar je šlo tam za uporabo določb zavarovanja izključno po ZPP, ZASP pa je glede možnosti zavarovanja za zaščito avtorske in drugih pravic, ki izvirajo iz tega zakona, širši.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2284/2019
• Sodba II Ips 294/99
• Sodba I Up 11/2003