VSL Sodba II Cp 1961/2019

Jedro

Toženka je v dokaznem postopku uspela dokazati, da je tožnici tveganje najetja kredita v tuji valuti ustrezno predstavila, da ji je enakovredno predstavila tudi kredit v EUR ter da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Zato je mogoče zaključiti, da je bila tožnici kot povprečni potrošnici omogočena preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 11,67 EUR stroškov pritožbenega postopka, stranskemu intervenientu pa 653,30 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom ni dopustilo spremembe tožbe (I. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so nični kreditna pogodba in pogodba o zastavi nepremičnin z dne 15. 5. 2007, notarski zapis št. SV 1055/07, dodatek št. 1 h kreditni pogodbi in pogodba o zastavi nepremičnin z dne 7. 4. 2009, notarski zapis SV 717/09, dodatek št. 2 h kreditni pogodbi in pogodba o zastavi nepremičnin z dne 18. 12. 2013 ter notarski zapis SV 2437/13 (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti 39,80 EUR, stranskemu intervenientu pa 3.576,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče temeljito raziskalo, kakšna pojasnila naj bi od tožene stranke prejeli njeni kreditojemalci v spornem obdobju, ki so najemali kredite v CHF, a je sprejelo napačno dokazno oceno. Nekritično je sledilo neprepričljivim izpovedim bančnih uslužbencev, medtem ko se do izpovedi drugih kreditojemalcev ni v zadostni meri opredelilo, čeprav so vsi prepričljivo izpovedali, da od tožene stranke niso prejeli nobenih pojasnil glede narave in možnih posledic prevzetih kreditov in celo, da so jih bančni uslužbenci prepričevali, da gre za varen produkt in jim zagotavljali zgolj minimalne ali nobenih sprememb. Bančni uslužbenci so o pojasnilih, ki naj bi jih dajali kreditojemalcem, govorili zelo na splošno, tožena stranka pa njihovih izjav tudi ni podprla z drugimi dokazi. Sodišče je zanemarilo, da so bili vsi bančni uslužbenci zainteresirani izpovedati, da so strankam dajali vsa pojasnila in da jim niso dajali nobenih zagotovil, saj so morali za nazaj pokriti sebe. Strankam ni bilo pojasnjeno, da morebitne spremembe tečaja valut vplivajo tudi na višino celotnega dolga do banke. Banka takšnih produktov sploh ne bi smela prodajati oziroma bi morala kreditojemalcem jasno povedati, v kaj se spuščajo ter jim izdelati izračune, projekcije, možne scenarije, da bi si lahko plastično predstavljali, kaj vse lahko sledi. Gola in povsem nekonkretizirana izjava, ki so jo podpisovali kreditojemalci o tem, da sprejmejo valutno tveganje, ne more biti dokaz, da so bančni uslužbenci strankam dajali vsa potrebna pojasnila. Sodišče spregleda, da za ponujanje kreditov v tuji valuti v danem obdobju ni bilo prav nobenega razumnega razloga, saj od prevzema EUR dalje takšna klavzula ni več izpolnjevala svojega namena in jo je mogoče označiti kot golo in moralno nedopustno špekulacijo bank, preko katere so lahko izoblikovale navidez zelo privlačen produkt. Po mnenju tožnice iz dokaznega postopka ne izhaja, da je banka kreditojemalce na ustrezen način, kot je to začrtalo že sodišče EU, opozorila na tveganja in predvsem na dejanske ekonomske posledice prevzetega kredita in glede tega ponovno izpostavlja nekatere po njenem mnenju napačne zaključke, ki jih je naredilo sodišče prve stopnje. Poudarja, da so bančni uslužbenci vedeli, da obstaja možnost znatnejše apreciacije CHF, na kar je opozarjala tudi Banka Slovenije in bi morali tožnico opozoriti ter ji predstaviti, kaj bi to pomenilo za njene obveznosti in kako bi to vplivalo tako na anuiteto kot na celotno njeno obveznost do banke. Tožnica je na banko prišla s točno določenim pričakovanjem glede višine kredita, saj ga je potrebovala za nakup nepremičnine in ji nižji znesek kredita ne bi prišel v poštev. Če za ta znesek ni bila kreditno sposobna, ji banka ne bi smela alternativno ponuditi drugega produkta, zlasti če je ta tvegan, nepredvidljiv. Opozarja še na nadaljnjo nepošteno prakso toženke, da je, ko je tožnica poplačevala kredit, pri konverziji iz CHF v EUR uporabila svoj interni tečaj, ki je za stranko seveda bistveno manj ugoden od tečaja Banke Slovenije.

3. Toženka in stranski intervenient sta odgovorila na pritožbo, zavračata vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlagata zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 15. 5. 2007 sklenili kreditno pogodbo, s katero je tožnica (kreditojemalka) pridobila od tožene banke (kreditodajalka) 117.000,00 CHF kredita, z rokom vračila v 180-ih mesečnih anuitetah, od katerih je prva zapadla 30. 6. 2007, zadnja pa bi zapadla 31. 5. 2022. V pogodbi je bila med njima dogovorjena obrestna mera za redne in interkalarne obresti v višini LIBOR in fiksnega pribitka 1,80 % letno (na dan sklenitve pogodbe 4,37 %). V zavarovanje obveznosti iz kreditne pogodbe sta pravdni stranki istega dne sklenili tudi pogodbo o zastavi nepremičnin, oboje v obliki notarskega zapisa, kasneje pa še dva dodatka k obravnavani kreditni pogodbi in sporazumu, katerih predmet pa je bila le sprememba nepremičnine, ki je bila dana v zavarovanje tožničine obveznosti iz kreditne pogodbe. Glede pogodbenega razmerja med pravdnima strankama je prvostopenjsko sodišče še ugotovilo, da je toženka 8. 8. 2014 odstopila od kreditne pogodbe in zahtevala takojšnje vračilo celotnega preostalega dolga, ker tožnica kreditnih obveznosti ni več izpolnjevala. Po vložitvi izvršilnega predloga je tožnica dne 3.3.2017 preostanek dolga po kreditni pogodbi v celoti poplačala. Obveznost je izpolnila stranskemu intervenientu, ki mu je toženka odstopila terjatev.

6. Tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost kreditne pogodbe, ki jo je sklenila za nakup stanovanja in delno za poplačilo drugega kredita ter vseh sporazumov o zastavi nepremičnin. Podlaga je po njenih trditvah v tem, da toženka pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ker je ni ustrezno seznanila z vsemi tveganji in dejanskimi ekonomskimi posledicami prevzetega kredita v tuji valuti. Vztraja tudi, da banka takšnih kreditov, ki so bili za potrošnike izredno nevarni, ker je bilo celotno breme morebitnih znatnejših sprememb v gibanju tečajev prevaljeno izključno nanje, sploh ne bi smela potrošnikom ponuditi. Toženka zagotavlja, da je v celoti izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in ni ravnala v slabi veri. Tožnica se je kljub predstavljenim tveganjem, povezanim s kreditom v tuji valuti, zavestno odločila za kredit v CHF, pri tem pa ob sklenitvi kreditne pogodbe med dajatvami ene in druge pogodbene stranke ni bilo očitnega nesorazmerja.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica med postopkom tožbo večkrat spremenila, nazadnje tako, da je poleg zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe in sporazuma ter kasnejših dodatkov, od toženke zahtevala še plačilo 53.210,33 EUR, kar predstavlja po njenih trditvah vračilo preplačanega zneska na podlagi nične kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe s sklepom ni dopustilo (I. točka izreka te odločbe). Zoper to odločitev se tožnica ne pritožuje. Predmet vsebinske obravnave je torej le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnice na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sporazuma in dodatkov.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti povzelo v obrazložitvi sodbe materialnopravna izhodišča, ki so ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pomembna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravilno je uporabilo določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakona o potrošniških kreditih (ZpotK) in Obligacijskega zakonika (OZ) ter pravo Evropske Unije, ki se nanaša na pogodbene pogoje v potrošniških pogodbah (Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, v nadaljevanju Direktiva). V izpodbijani sodbi je povzeta in upoštevana tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (predvsem odločbe II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018, II Ips 137/2018); naštetim pritožbeno sodišče dodaja še zadnjo objavljeno sodbo VS RS II Ips 32/2019. Za razlago Direktive, ZVPot in ZPotK je pomembna tudi sodna praksa Sodišča EU, zlasti sodba C-186/16 z dne 20. 9. 2017 v t. im. zadevi Andriciuc. Tudi stališča, ki jih je SEU zavzelo v tej sodbi, je sodišče prve stopnje upoštevalo.

9. V podobnih primerih sporov med potrošniki in banko glede kreditnih pogodb v švicarskih frankih je Vrhovno sodišče že zavzelo stališča, ki jih je mogoče strniti v naslednje najpomembnejše poudarke:¹ potrošniške kreditne pogodbe v CHF so bile v času njihovega sklepanja povsem dopustne, niso nasprotovale prisilnim predpisom, niti niso imele nedopustne podlage. Šlo je za aleatorne pogodbe s tipično causae credendi. Tako kreditne pogodbe v tuji valuti (t. i. pravi devizni krediti), kakor tudi kreditne pogodbe z valutno klavzulo imajo v bistvenem enak namen, zato je pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako v pravu EU, kakor tudi v slovenskem pravu je v sistemu varstva potrošnikov presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej, ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena, v nasprotnem primeru pa se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti pa sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil – to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pojasnilna dolžnost mora biti opravljena pošteno (gre za „igro z odprtimi kartami“), njen obseg in način pa nista odvisna od lastnosti konkretnega potrošnika, njegove izobrazbe, starosti, poučenosti in razumevanja, temveč se presojata glede na standard „povprečnega potrošnika“. Dokazno breme, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, je na strani kreditodajalca.

10. Pritožba neutemeljeno očita toženi stranki, da kreditojemalcem ne bi smela nuditi kreditov v švicarskih frankih, sploh pa ne tistim, ki niso bili kreditno sposobni za evrske kredite. Pozitivni predpisi sklenitve kreditnih pogodb v tuji valuti niti v času sklenitve spornih kreditnih pogodb, niti sedaj, ne prepovedujejo in je v skladu z načelom prostega urejanja pogodbenih razmerij (3. člen OZ) sklenitev tovrstnih pogodb dopustna.² Takšne pogodbe same po sebi tudi ne nasprotujejo temeljnim obligacijskim načelom (načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravice, načelo enake vrednosti dajatev). Iz razlogov, ki jih je obširno razgrnilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, je potrebno zavrniti tudi pritožbene očitke o nepošteni špekulaciji bank pri sklepanju kreditnih pogodb, ki so bile vezane na valuto CHF. Tudi ne drži, da za ponujanje kreditov v tuji valuti v danem obdobju ni bilo nobenega razumnega razloga oziroma potrebe. Podlaga spornega posla je pridobitev posojila in taka podlaga ni nedopustna.³

11. Tožnica v pritožbi graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, predvsem zaključek, da je ob sklepanju kreditne pogodbe od toženke oziroma njenih uslužbencev prejela popolne in zadostne informacije glede tveganj, ki jih prinaša sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti ter bila seznanjena z ekonomskimi posledicami sklenitve takšne pogodbe, torej da je bila pojasnilna dolžnost tožene banke ustrezna in pošteno opravljena. Kot že pritožba ugotavlja, je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi izhajalo iz premis, ki sta jih začrtali Sodišče EU in VS RS, dejansko stanje pa je z zaslišanjem več kreditojemalcev (poleg tožnice) ter bančnih uslužbencev temeljito raziskalo. Kakšnim standardom mora biti zadoščeno za oceno, da je pojasnilna dolžnost banke ustrezno opravljena, je prvostopenjsko sodišče podrobno navedlo v 21. in 22. točki obrazložitve. Dokazna ocena o tem, ki jo sodišče sprejme po tako izvedenem dokaznem postopku, je prepričljivo, jasno in razumno podana v 26. do 34. točki obrazložitve. Med ostalim je poudarjeno, da so bile tožnici (kot tudi ostalim kreditojemalcem, ki so pri toženki kontaktirali z njenim takratnim bančnim uslužbencem T. S.) pred sklenitvijo kreditne pogodbe predstavljene možnosti in narejeni izračuni za kredit v EUR in za kredit v CHF, pri čemer je bila seznanjena, da nihanje tečaja EUR/CHF za kreditojemalca predstavlja tveganje. Glede na izpoved tožnice ni mogoče sprejeti pritožbene trditve, da od bančnih uslužbencev toženke ni prejela nobenih pojasnil glede narave prevzetega kredita in možnih posledic, pač pa le zavajajoča zagotovila, da gre za varen kredit in da bodo morebitne spremembe v tečaju zgolj minimalne. Izpoved bančnega uslužbenca T. S., ki je sodeloval pri sklenitvi kreditne pogodbe s tožnico, je dovolj konkretna, da sodišče, navkljub daljšemu obdobju od sklenitve kreditne pogodbe, v njegovo prepričljivost ni podvomilo. Za nasprotno ne zadošča trditev, da so priče tožene stranke profesionalci, vešči govorjenja in nastopanja tudi pred sodiščem in jim tega ni razumno očitati. Da so izpovedovali v korist tožene stranke zato, da bi se izognili uveljavljanju njenega regresnega zahtevka zaradi opustitve dolžnega ravnanja, je prav tako neprimeren in posplošen očitek že zaradi poteka daljšega obdobja od sklenitve pogodbe. Sicer pa, kot izhaja iz izpovedi priče T. S., pri toženi stranki že daljše obdobje ni več zaposlen. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno obrazložilo tudi zaključek, da toženka ni imela takšnih profitnih namenov pri prodaji kreditov v CHF, kot jih očita pritožba, predvsem pa, da sklepanj tovrstnih pogodb v tuji valuti ni favorizirala ter ponujala kot ugodne kredite. Tožnica je nedvomno vedela, da je prejela kredit v tuji valuti in da je takšna tudi njena mesečna obveznost, jasno ji je bila razložena višina obrestne mere ter tečaj, ki se bo uporabil v primeru, če svoje mesečne kreditne obveznosti ne bo poravnala v CHF in bo na računu imela dobroimetje v EUR. Ustrezno pa je bila tudi seznanjena o možnosti nihanja tečaja, kar hkrati pomeni tudi nihanje njene kreditne obveznosti, in to ne zgolj s podpisom izjave (priloga B2) o prevzemu valutnega tveganja, pač pa tudi v pogovorih z uslužbenci toženke pred sklenitvijo pogodbe. Kolikšno bo to nihanje, pa bančni uslužbenci tožnici niso zagotavljali, saj tega takrat niso mogli vedeti oziroma predvideti. Toženka je torej v dokaznem postopku uspela dokazati, da je tožnici tveganje najetja kredita v tuji valuti ustrezno predstavila, da ji je enakovredno predstavila tudi kredit v EUR ter da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe. Zato je mogoče zaključiti, da je bila tožnici kot povprečni potrošnici omogočena preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita.

12. Ker je toženka svojo pojasnilno dolžnost v obravnavanem primeru ustrezno opravila in je pogoj o vračilu kredita v CHF posledično šteti za jasen in razumljiv, ni potrebno presojati poštenosti oziroma nepoštenosti glavnega pogodbenega pogoja, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče.

13. Pritožbeni očitki so neutemeljeni, hkrati pa niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica sama krije svoje stroške neuspele pritožbe. Toženki in stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti njune potrebne pritožbene stroške, ker sta na pritožbo obširno in vsebinsko odgovorila (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP) in sicer toženki za priglašene materialne stroške 10,00 EUR ter poštnino 1,67 EUR, skupaj 11,67 EUR, stranskemu intervenientu pa priglašene stroške v stroškovniku skupaj 653,30 EUR. Priznane stroške je dolžna plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje do plačila (387. člen OZ).

-------------------------------
¹ Predstavitev teh je povzeta tudi iz članka Nine Zupan: Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten, št. 3/2019.
² O tem podrobneje sklep VS RS, II Ips 201/2017, enako izhaja tudi iz številnih drugih odločb VS RS.
³ Sodba in sklep VSL II Cp 1977/2017 v zvezi s sodbo VS RS II Ips 195/2018.

Datum zadnje spremembe:

06.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1535/2018
• VSL Sodba II Cp 1240/2018
• VSL Sodba II Cp 1862/2020