VSL Sklep II Kp 10161/2020

Jedro

Abstraktni del ni ključen in tudi ni obvezna sestavina opisa dejanja. Iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je pri izvršitvi kaznivega dejanja poleg njiju sodelovalo več oseb v hudodelski združbi, opredeljene so njihove vloge. Nepomembno je, da ostali člani združbe niso poimensko znani. Ni potrebno, da bi se člani združbe med seboj poznali, se dogovarjali, temveč morajo le vedeti za obstoj združbe.

Zakonski znak "ukvarjanje" je izpolnjen, ko gre za ponavljajočo se in načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec ilegalne prebežnike spravi čez državno mejo več kot enkrat, medtem ko mora pri enkratnem dejanju obstajati še dodatna okoliščina, da namerava storilec s takšnim ravnanjem nadaljevati. Ta okoliščina je pri obdolžencih izkazana s številom tujcev in vozil, ki so jih prevzela, načinom ilegalnega prestopa meje, organiziranostjo, sodelovanjem, povezanostjo, koordinacijo, pripravami, komunikacijo z drugimi neugotovljenimi organizatorji in delovanjem v hudodelski združbi.

Upoštevati je potrebno stališče sodne prakse, da je, glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1, kaznivo tudi, če storilec le enkrat enega ali več ilegalnih prebežnikov za plačilo spravi čez mejo ali ozemlje države.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po nestrinjanju preiskovalne sodnice z izpodbijanim sklepom uvedel preiskavo zoper obdolžena A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica obdolženega A. A. zaradi kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče „izpodbijani sklep razveljavi ter predmetni kazenski postopek ustavi“.

3. Po proučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo.

4. Pritožnica zatrjuje, da v zahtevi za preiskavo državnega tožilstva, glede na abstraktni opis dejanja, v konkretnem opisu dejanja niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja, da sta obdolženca člana hudodelske združbe, da se obdolženec ukvarja z očitano prepovedano dejavnostjo, na podlagi česa bi lahko vedel, da pelje ilegalne prebežnike, da sta s soobdolžencem imela namen tujce odpeljati v Italijo, kakor tudi, da naj bi od vsakega od njih prejela najmanj 1.300,00 EUR.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 stori:

1) kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali

2) kdor enega ali več takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države ali omogoči nezakonito prebivanje na njem.

6. Za presojo, ali iz opisa dejanja izhajajo zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, pa abstraktni del ni ključen in tudi ni obvezna sestavina opisa dejanja. Bistveno je, da so abstraktni zakonski znaki konkretizirani v dejanskem opisu obdolženčevega ravnanja. Državno tožilstvo v zahtevi za preiskavo obdolžencema očita, da sta po tem, ko so neugotovljeni člani hudodelske združbe organizirali prehod in prevoz tujcev iz Republike Bosne in Hercegovine v Republiko Italijo in so jim tujci plačali za prevoz vsak najmanj 1.300,00 EUR, dne 16. 2. 2020 v večernem času na območju Kočevja, v tovorno vozilo znamke Fiat Ducato, prevzela dvanajst poimensko navedenih državljanov Pakistana, ki za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej niso imeli dovoljenja in so predhodno ilegalno prečkali državno mejo med Republikama Slovenijo in Hrvaško tako, da so prebrodili reko Kolpo pri naselju G., vodiči, ki so jih predhodno prevzeli v Republiki Bosni in Hercegovini, pa so jih po prečkanju meje vodili po ozemlju Republike Slovenije še približno 15 km, nato pa so prišli do njih vozniki s tremi vozili, ki so jih organizirali vodiči, pri čemer sta navedene Pakistance v vozilo znamke Fiat Ducato, s katerim sta se pripeljala na očitno vnaprej točno dogovorjen kraj in ob točno določenem času, prevzela obdolženi A. A., ki je vozilo vozil, ter obdolženi B. B., ki je bil sopotnik v vozilu, z namenom, da jih prepeljeta v Republiko Italijo, pri čemer bi kot plačilo za prevoz prejela točno neugotovljeni znesek od 1.300,00 EUR, a sta bila s strani policistov na območju Ribnice ustavljena.

7. Obdolžencema se torej očita delovanje v okviru hudodelske združbe. Po splošni opredelitvi je hudodelska združba bolj ali manj organizirana združitev najmanj treh oseb, ki jih povezuje skupen namen za izvrševanje hudih kaznivih dejanj. Tako je v prvem odstavku 41. člena KZ-1 določeno kaznovanje člana združbe (najmanj treh oseb) s hujšo kaznijo, če stori kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Stopnja organiziranosti in povezanosti članov združbe ni nujno čvrsta, formalna in hierarhična, a mora biti iz nje razvidna delitev vlog med člani in biti takšna po naravi, da omogoča delovanje več oseb. Iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovalo več oseb, opredeljene so njihove vloge. Obdolženca naj bi bila voznik in sovoznik vozila, s katerim bi morali biti ilegalni prebežniki prepeljani v Republiko Italijo. Preostali člani združbe so neugotovljeni organizatorji ilegalnega prehoda tujcev čez državno mejo med Republikama Hrvaško in Slovenijo in njihovega prevoza v Republiko Italijo ter vodiči, ki so tujce prevzeli v Republiki Bosni in Hercegovini in jih vodili pri prečkanju državne meje. Nadalje je razvidno, da je bila kriminalna dejavnost načrtovana in organizirana. Nepomembno je, da ostali člani združbe niso poimensko znani. Glede na navedeno je neutemeljena pritožba v delu, ki graja opis delovanja v hudodelski združbi.

8. Iz izpovedb ilegalnih prebežnikov C. C. in Č. Č., ki ju je sodišče prve stopnje povzelo v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je razvidno, da je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovalo več oseb - organizatorji v Pakistanu, v Azilnem domu v Ljubljani, vodiči, vozniki in sovozniki. Poleg tega že narava in način ter okoliščine izvršitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 (da ilegalni prebežniki prihajajo iz oddaljenih držav, da morajo na poti praviloma ilegalno prestopiti tudi več državnih meja, da potrebujejo nastanitev in prevoze) nujno zahtevajo načrtovano in organizirano sodelovanje več oseb v mednarodnem merilu. Od števila storilcev, njihove organiziranosti in načina delovanja pa je odvisno, ali kaznivo dejanje izvršijo v hudodelski združbi ali v sostorilstvu. Glede na navedeno pritožnica ne more uspeti s trditvijo, da v spisu ni nikakršnih dokazov, niti indicev za zatrjevanje „obtožbe“ (pravilno zahteve za preiskavo) o neugotovljenih članih hudodelske združbe.

9. Ni sprejemljivo pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo biti za obstoj utemeljenega suma, da je bil obdolženec član hudodelske združbe, s podatki spisa izkazano njegovo dogovarjanje oziroma komunikacija s preostalimi člani združbe. Po ustaljeni sodni praksi namreč ni potrebno, da bi se člani hudodelske združbe med seboj poznali, se dogovarjali, temveč morajo le vedeti za obstoj združbe, kar pa je glede na do sedaj zbrane podatke in dokaze ter okoliščine izvršitve kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma za obdolženca izkazano. Glede na navedeno okoliščina, da obdolženec ob prijetju pri sebi ni imel telefona ali drugih tehničnih naprav za komunikacijo, nima omembe vredne teže. Tudi dejstvo, da obdolženec ni izstopal iz vozila in ni bil v kontaktu z ilegalnimi prebežniki, samo po sebi ne potrjuje pritožbenih navedb, da se je v dani situaciji znašel povsem po naključju, verodostojnost njegovega zagovora pa ne more biti predmet presoje ob odločanju o uvedbi preiskave, kajti sodišče ugotavlja zgolj, ali dokazno gradivo izkazuje utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je zakonski znak „ukvarjanje“ izpolnjen, ko gre za ponavljajočo se in načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec ilegalne prebežnike spravi čez državno mejo več kot enkrat, medtem ko mora pri enkratnem dejanju obstajati še dodatna okoliščina, da namerava storilec s takšnim ravnanjem nadaljevati. Toda sodišče prve stopnje tega stališča ni prezrlo, saj je v točki 8 obrazložitve navedlo, da je tudi pri enkratnem spravljanju drugih oseb čez državno mejo ali ozemlje države, če so podane ustrezne okoliščine, mogoč sklep, da se storilec s tem ukvarja. V nadaljevanju je še presodilo, da so te okoliščine pri obdolžencih izkazane s številom tujcev in vozil, ki so jih prevzela, načinom ilegalnega prestopa meje, organiziranostjo, sodelovanjem, povezanostjo, koordinacijo, pripravami, komunikacijo z drugimi neugotovljenimi organizatorji in delovanjem v hudodelski združbi. Upoštevati pa je potrebno še stališče sodne prakse¹, da je, glede na besedilo določbe tretjega odstavka 308. člena KZ-1, kaznivo tudi, če storilec le enkrat enega ali več ilegalnih prebežnikov za plačilo spravi čez mejo ali ozemlje države. Obdolžencema se očita, da sta v kombinirano vozilo prevzela dvanajst državljanov Pakistana in jih prevažala po ozemlju Republike Slovenije z namenom, da jih prepeljeta v Republiko Italijo, pri čemer bi za prevoz prejela točno neugotovljeni znesek od 1.300,00 EUR. S takšnim opisom njunega ravnanja pa je izkazana izvršitvena oblika „kdor več takih tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej za plačilo nezakonito spravi čez ozemlje države“.

11. Zavedanje obdolženca o prevažanju ilegalnih prebežnikov in namen obdolžencev le-te prepeljati v Italijo pa nista zakonski znak očitanega jima kaznivega dejanja, posledično ne gre za okoliščine, ki bi morale biti konkretizirane v dejanskem opisu dejanja.

12. Pritožbena trditev, da naj bi obdolženca od vsakega tujca prejela najmanj 1.300,00 EUR ni točna. Glede na očitek državnega tožilstva so te zneske prejeli neugotovljeni člani hudodelske združbe, medtem ko naj bi obdolženca prejela (le) točno neugotovljen znesek od 1.300,00 EUR.

13. Navedba pritožnice, da v spisu ni podatka, da bi obdolženec od tujcev prejel kakršnokoli plačilo, je brezpredmetna, saj se mu kaj takega v zahtevi za preiskavo ne očita. Glede pritožničinega nestrinjanja, da je bilo obdolžencu plačilo obljubljeno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da naj bi se obdolženec prav zaradi prevoza ilegalnih prebežnikov iz Ljubljane odpeljal na območje prevzema tujcev, pri čemer je splošno znano, da obravnavana kriminalna dejavnost že zaradi nezakonitosti in tveganja ni neodplačna, zato ni mogoče pričakovati, da bi se katerikoli prevoznik takšnemu tveganju izpostavljal brez danega ali vsaj vnaprej obljubljenega plačila. V pritožbi zatrjevani zakonski znak kaznivega dejanja, določen v šestem odstavku 308. člena KZ-1, „pridobitev nesorazmerne koristi sebi ali drugemu“ se obdolžencu sploh ne očita. Kaznivo dejanje je pravno opredeljeno po tej določbi zaradi utemeljenega suma, da naj bi ga storil v hudodelski združbi, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

14. Pritožnica tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da obdolženec ni vedel, da gre za ilegalne prebežnike, ki nimajo dokumentov. Te pritožbene navedbe so v nasprotju z njegovim zagovorom, da je takoj, ko je vzvratno zapeljal na makadam in so prišli tujci ter vstopili v kombi, „videl za kaj gre oziroma da mu je postalo jasno“. Takšna izjava obdolženca nakazuje, da je najkasneje ob prevzemu tujcev v vozilo vedel, da gre za osebe, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, čeprav je po oceni pritožbenega sodišča, glede na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja in siceršnji zagovor obdolženca, na ravni utemeljenega suma potrjeno, da naj bi kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe in bil s tem, da bo prevzel takšne osebe, seznanjen že prej.

15. Slednje velja tudi glede namena obdolžencev prepeljati tujce v Republiko Italijo. Upoštevaje izpovedbi zgoraj imenovanih ilegalnih prebežnikov, da je bila njuna ciljna država Republika Italija ter izsledke pregleda zaseženega telefona obdolženemu B. B., v katerem je imel v aplikaciji „Zemljevid“ shranjene tudi kraje v Republiki Italiji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan utemeljen sum, da je bil namen obdolžencev tujce pripeljati v to državo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, XI Ips 38716/2016 z dne 20. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba III Kp 57944/2019
• VSL Sodba VI Kp 49398/2020
• VSRS Sodba I Ips 63422/2019