<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep VII Kp 47041/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.47041.2015
Evidenčna številka:VSL00033339
Datum odločbe:14.05.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Andreja Sedej Grčar (preds.), Barbara Črešnar Debeljak (poroč.), Stanka Živič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:privilegij zoper samoobtožbo - davčni postopek - zbiranje podatkov - pojasnilna dolžnost - krivda - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Jedro

Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku.

Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek. Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku; nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi.

Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. in obdolženega B. B. na podlagi člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov proračun.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo okrajni državni tožilec iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da spozna obdolženca za kriva kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter vsakemu izmed njiju izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo desetih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3. Po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa senat drugostopenjskega sodišča ugotavlja, da sta zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na učinkovanje privilegija zoper samoobtožbo v davčnem postopku, in ocena, da je podan resen dvom, da sta obdolženca ravnala z obarvanim naklepom, preuranjena, če ne celo zmotna.

4. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da obdolžena A. A. in B. B. kot zakonita zastopnika davčnega zavezanca gospodarske družbe X. d. o. o. na zahteve Davčnega urada Ljubljana v postopku delnega nadzora in davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost, davka od dohodkov pravnih oseb in davka od drugih dohodkov davčnega zavezanca, pri čemer so bile zahteve vročene 16. 4. 2014, 13. 6. 2014 in 27. 8. 2014, potrebne poslovne dokumentacije nista predložila. Kot vsaj preuranjena pa se nakazuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ ciljno preganjal oba obdolženca z namenom zbiranja podatkov za kazenski postopek zoper njiju (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

5. Res je, da je pristojni davčni organ v postopku, ki se je nanašal na delni nadzor poslovanja davčnega zavezanca in davčni inšpekcijski nadzor, podal naznanitev suma storitve kaznivega dejanja z dne 29. 7. 2014 (list. št. 40), in sicer zoper, med drugim B. B. in A. A. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 251 KZ-1 in kaznivega dejanja davčne zatajitve po členu 249 KZ-1. Iz vsebine naznanitve je razvidno, da se sum storitve obeh kaznivih dejanj navezuje na dejanske pridobitve blaga in storitev v državah članicah EU, katerih davčni zavezanec ni izkazal v obračunih DDV, ugotovljene gotovinske dvige s strani B. B. v breme TRR davčnega zavezanca, od katerih pravna oseba ni obračunala akontacije dohodnine za fizično osebo, neplačilo na izdanih računih obračunanega DDV s strani davčnega zavezanca, neizkazanost uporabe finančnih sredstev, katere je davčni zavezanec v gotovini dvigoval s svojega TRR, v poslovne namene, ter domnevno predrugačen račun v zvezi z uvozom iz države članice EU in prodajo osebnega vozila znamke Audi A6 z identificirano številko šasije in identificiranim številom prevoženih kilometrov v RS, pri čemer naj bi od transakcij ne bil obračunan DDV v ustrezni višini; davčni organ je v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi davčnemu zavezancu izdal odmerne odločbe za dodatno obračunane davke, in sicer DDV, akontacijo dohodnine za fizično osebo, davek od drugih dohodkov ter davek od dohodkov pravnih oseb, pri čemer je izpovedbo davčne inšpektorice C. C. zaenkrat razumeti tako, da bi dokumentacija, katere obdolženca kot odgovorni osebi nista predložila, omogočala natančnejšo ugotovitev davčne obveznosti. Spisovni podatki izkazujejo, da je policija z januarjem 2015 pričela s preiskovanjem suma storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po členu 249 KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 251 KZ-1, tudi v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o., in dne 18. 8. 2015 podala kazensko ovadbo zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve, ki se obravnava v tem postopku, in zoper Č. Č. kot odgovorno osebo druge gospodarske družbe zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 (l. št. 7), ob tem pa ugotovila, da ni podan objektivni pogoj kaznivosti v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve po členu 249 KZ-1 pri poslovanju davčnega zavezanca X. d. o. o., ter da je podan sum, da se navedena gospodarska družba uporablja za izvrševanje gospodarskega kriminala. Kot izhaja iz listin v spisu, je davčni organ pozive za predložitev potrebne poslovne dokumentacije v zvezi z gospodarsko družbo X. d. o. o., datirane z dnem 4. 4. 2014, 27. 5. 2014 in 12. 8. 2014 (list. št. 120, prilogi A278 in A281), vročil davčnemu zavezancu pred in po naznanitvi suma storitve kaznivih dejanj.

6. Dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na delovanje davčnega organa in policije, v tej fazi ne utemeljujejo zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje prvega ciljno usmerjeno v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca. Na podlagi listinskih podatkov in izpovedbe priče C. C. je zaenkrat mogoče ugotoviti, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnem inšpekcijskem postopku, ki sta bila začeta na podlagi mednarodne izmenjave podatkov davčnih organov, zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca X. d. o. o. in v skladu z zakonsko obveznostjo (člen 145 ZKP) o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo. Razpoložljivo dokazno gradivo, upoštevaje že časovno distanco med naznanitvijo suma storitve kaznivih dejanj s strani davčnega organa ter pričetkom policijskih aktivnosti in neizkazanost morebitnega usmerjanja davčnega organa s strani organov odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ne upravičuje ocene prvostopenjskega sodišča, da je davčni organ vodil prikrito preiskavo zoper obdolženca zaradi določenih kaznivih dejanj, torej pod krinko lastnega nekazenskega postopka, zato da bi se na ta način policija izognila privilegiju zoper samoobtožbo, ki pritiče osumljencu v predkazenskem postopku. Take ugotovitve sodišča prve stopnje namreč ne podpira izkazana vsebina davčnega delovanja, ki je, kot omogočajo zaključiti dosedaj zbrani podatki, predstavljala (le) izvrševanje pooblastil po davčni zakonodaji v okviru davčnega postopka zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora. Okoliščina, da je davčni organ v teku davčnega postopka zaznal sum storitve kaznivega dejanja in o tem obvestil policijo, kar kot ključno izpostavlja sodišče prve stopnje, pa čeprav se vsebina inkriminacije po členu 249 KZ-1 in nepravilnosti, za obravnavo katerih je pristojen davčni organ, deloma prekrivata, ne zadostuje za sklepanje, da sta obdolženca, po lastnem zagovoru zaradi strahu pred kazenskim postopkom v zvezi z delovanjem gospodarske družbe X. d. o. o., upravičeno v smislu določbe člena 24 KZ-1 odrekla davčnemu organu predložitev potrebne poslovne dokumentacije.

7. Pritrditi je pritožniku, da v do sedaj izvedenem dokaznem postopku ni mogoče prepoznati konkretne in določne dejstvene podlage, ki bi kazala na to, da je davčni organ že po dejanskem začetku (pred)kazenskega postopka usmerjeno zbiral podatke za kasnejši formalni policijski postopek, kar šele bi lahko razširilo domet prepovedi izsiljevanja samoobremenjujočih izjav oziroma predložitve samoobremenjujočih dokumentov tudi na davčni postopek.1 Kot vprašljiv se izkazuje tudi dokazni zaključek v sodbi sodišča prve stopnje, da obstaja resen dvom o dejanskem motivu obdolžencev za neizpolnitev sodelovalne in pojasnilne dolžnosti v davčnem postopku (točka 13 obrazložitve izpodbijane sodbe); nenazadnje sta bila obdolženca seznanjena, da se v zvezi s poslovanjem gospodarske družbe X. d. o. o. vodi davčni postopek zaradi davčne kontrole in davčnega nadzora, na kar upravičeno opozarja tožilec v pritožbi.

8. Dejansko stanje je glede bistvenega vprašanja, ki se nanaša na realni začetek predkazenskega postopka zoper obdolženca oziroma usmerjenost delovanja davčnega organa v zbiranje podatkov za kazenski postopek zoper obdolženca, ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka člena 392 ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem davčne inšpektorice ter zaslišanjem predstavnikov policije, ki so obravnavali poslovanje gospodarske družbe X. d. o. o., ter ob kritični in poglobljeni presoji razpoložljive listinske dokumentacije ugotoviti, ali je davčni organ presegel vsebinska pooblastila v davčnem postopku in če jih je, kdaj in s čim, pa tudi v obsegu, potrebnem za presojo obstoja posebej motiviranega naklepa obdolžencev, preveriti njun zagovor in sklepne ugotovitve policije v kazenski ovadbi o zlorabi pravne osebe za izvrševanje kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete. Za svojo odločitev, ali sta obdolženca storila očitano kaznivo dejanje ali ne, bo prvostopenjsko sodišče moralo navesti popolne in prepričljive razloge.

-------------------------------
1 Odločba Ustavnega sodišča Up-1293/08, z dne 6. 7. 2011, in Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, 2. knjiga, str. 1105 in 1106, točka 8, str. 1135, točka 72.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 148/4, 358, 358-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NTY5