VSL Sklep III Kp 36022/2019

Jedro

Kadar poteka enoten kazenski postopek zoper dva ali več obtožencev, se morajo zbornemu sojenju izrecno odpovedati prav vsi obtoženci, če naj se glavna obravnava izvede pred sodnikom posameznikom. Izjava zagovornika, ki ni stranka postopka, ne more nadomestiti izjave njegovega klienta.

V rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 21. člena ZKP sodijo sodišča zborno. Izjemo določa 1.a) točka prvega odstavka 25. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik pri okrožnem sodišču sodi v primeru iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP. Na podlagi izrecne izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca sme predsednik senata odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Na predobravnavnem naroku se obtoženec torej lahko odpove zbornemu sojenju. Da je odpoved procesnemu jamstvu dopustna, veljavna in učinkovita, mora biti prostovoljna, zavestna, izrecna, nedvoumna ter izraz volje nosilca jamstva, tj. obtoženca. Procesno gradivo mora vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji.

Predobravnavnega naroka z obtoženim A. A. sodišče ni opravilo, saj nanj ni pristopil. Narok se je opravil le z obtoženim B. B., ki se je odpovedal sojenju pred senatom, s sojenjem pred sodnico posameznico so sicer soglašali tudi državni tožilec in zagovornika obtoženih A. A. in B. B.

Izrek

Ob obravnavanju pritožb se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je obtožena spoznalo za kriva storitev kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je določilo kazen 1 leto in 2 meseca zapora, nato preklicalo tri pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Kranju II K 146/2018 z dne 23. 1. 2018, II K 344/2018 z dne 24. 1. 2018 in II K 148/2018 z dne 23. 1. 2018, pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Sežani II K 14570/2018 z dne 3. 5. 2018 in pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 49336/2018 z dne 5. 11. 2018, v katerih so bile obtožencu določene trimesečne kazni zapora, ter nato obtožencu izreklo enotno kazen 2 leti in 3 mesece zapora. Odločilo je, da ne prekliče pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Kranju II K 7450/2019 z dne 1. 4. 2019. Obtoženemu B. B. je izreklo kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Obema obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas prestan v priporu od 10. 7. 2019 od 19.30 oziroma 19.40 ure dalje, in od 13. 7. 2019 čas, prestan v hišnem priporu. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornikov po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun.

2. Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožb zagovornikov obtoženih zoper sodbo ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev kazenskega postopka, na katero po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti, in sicer kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno.

3. V rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 21. člena ZKP sodijo sodišča zborno, kar pomeni v senatu, ki je načeloma kakovostnejše in uživa tudi večje zaupanje v javnosti. Po prvem odstavku 25. člena ZKP sodi o kaznivem dejanju roparske tatvine, za katero je predpisana kazen od enega do desetih let zapora, senat, ki ga sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika. Izjemo določa 1.a) točka prvega odstavka istega člena, po kateri sodnik posameznik pri okrožnem sodišču sodi o tovrstnih kaznivih dejanjih v primeru iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP. Obtoženca, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, predsednik senata namreč pouči o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Na podlagi izrecne izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca sme predsednik senata odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Z drugimi besedami, na predobravnavnem naroku se obtoženec lahko odpove zbornemu sojenju. Obtoženčeva odpoved pravici do zbornega sojenja je po svoji vsebini odpoved procesnemu jamstvu, z odpovedjo pristane na konkretni poseg v dobrino, ki jo procesno jamstvo varuje, oziroma privoli v ravnanje, ki ni v njegovem "tipičnem interesu". Da je takšna odpoved procesnemu jamstvu dopustna, veljavna in učinkovita, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, in sicer mora biti odpoved pravici do zbornega sojenja prostovoljna, zavestna, izrecna, nedvoumna ter izraz volje nosilca jamstva, tj. obtoženca. Logično je tedaj, da mora procesno gradivo vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji.

4. V konkretni zadevi je iz zapisnikov o glavni obravnavi jasno razvidno, da je glavno obravnavo izvedla ter izpodbijano sodbo izrekla okrožna sodnica kot sodnica posameznica. Vprašanje sestave sodišča se na glavni obravnavi (pa tudi v pritožbah ne) ni zastavljalo. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 25. 9. 2019 je namreč razvidno, da so na predobravnavni narok pristopili soobtoženi B. B., njegov zagovornik, državna tožilka in zagovornik obtoženega A. A. Predobravnavni narok se je nato zaradi odsotnosti obtoženega A. A. opravil le z obtoženim B. B., ki se je odpovedal sojenju pred senatom, s sojenjem pred sodnico posameznico so sicer soglašali tudi državni tožilec in oba zagovornika. Predobravnavnega naroka z obtoženim A. A. sodišče prve stopnje ni opravilo, saj nanj ni pristopil. Ker je zoper obtožbo ugovarjal, tega tudi ni bil dolžan.

5. Nepristop na predobravnavni narok pa ima za obtoženca določene procesne posledice. Po četrtem odstavku 285.a člena ZKP se v primeru, ko na predobravnavni narok ne pride obtoženec, ki je zoper obtožnico vložil ugovor, narok ne opravi in se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava, opozoriti pa je, da se šteje še, da se obtoženec odpoveduje možnosti dogovora o načinu poteka glavne obravnave, ki bo razpisana na podlagi pravnomočne obtožnice, in da posledice iz 3. in 4. točke tretjega odstavka istega člena veljajo tudi zanj. Navedeno pomeni, da se obtoženi, ki na predobravnavni narok ni pristopil in se zanj predobravnavni narok ni opravil, ni odpovedal sojenju pred tričlanskim senatom.

6. Pritožbeno sodišče poudarja dvoje: 1) kadar poteka enoten kazenski postopek zoper dva ali več obtožencev, se morajo zbornemu sojenju izrecno odpovedati prav vsi obtoženci, če naj se glavna obravnava izvede pred sodnikom posameznikom in 2) izjava zagovornika ne more nadomestiti izjave njegovega klienta, kajti preden se obtoženec odpove sojenju pred senatom, ga o tej procesni možnosti predsednik senata pouči, obtoženec pa zatem sam poda izjavo. Kot navedeno, obtoženi A. A. o tej možnosti na predobravnavnem naroku ni bil poučen, saj na narok ni pristopil in posledično tudi ni podal izjave. Ker gre za odpoved pravici, bi se moralo sodišče prve stopnje zanesljivo prepričati, ali je izjava zagovornika odraz resnične volje obtoženca. To ni mogoče ugotoviti drugače, kot na podlagi izrecnega izraza volje nosilca pravice, ki je bil o svoji pravici poučen ter je lahko razumno predvidel in razumel vse njene posledice. Navedenim zahtevam, ko obtoženi A. A. na naroku sploh ni bil navzoč, ni bilo mogoče zadostiti. Dikcija v zapisniku: „Stranke se sporazumejo, da naj navedeno glavno obravnavo opravi sodnica posameznica.“, ni povsem točna, ker sta stranki postopka po določbi devete alineje 144. člena ZKP le tožilec in obtoženec, ne pa tudi zagovornik. Zagovornik obtoženega A. A. se zato obtoženčevi pravici do zbornega sojenja ni mogel učinkovito odpovedati.

7. Obrazloženo procesno dejansko stanje torej izkazuje, da je bilo sodišče prve stopnje pri sojenju nepravilno sestavljeno, ker ni sodilo v sestavi, predpisani v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP, zbornemu sojenju pa se obtoženi A. A. ni procesno veljavno odpovedal, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil kazenskega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP, vendar ne le glede obtoženega A. A., temveč tudi glede obtoženega B. B. z uporabo t. i. privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis). Ob uporabi privilegija pridruženja mora namreč pritožbeno sodišče, kadar ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist enega obtoženca, v korist tudi soobtožencu, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravnati po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Ne oziraje se na to, da je obtoženi B. B. sicer podal izjavo, naj mu sodi sodnica posameznica, bi moral v enotnem postopku v dani procesni situaciji obema obtožencema soditi tričlanski senat. Razlog, zaradi katerih je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, je v korist obema obtožencema (387. člen ZKP), ne glede na to, ali sta se pritožila v tej smeri, zato je na mestu razveljavitev sodbe v celoti.

8. Posledično se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb pritožnikov.

9. V ponovljenem postopku, ki se vrača v fazo glavne obravnave, bo sodišče prve stopnje obtožencema sodilo v sestavi senata, kakor je določeno v 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP. Ponovno bo moralo izvesti vse materialno pravno relevantne dokaze ter nato znova odločiti, ali je obtožencema očitano kaznivo dejanje dokazano tako po objektivni kot subjektivni plati.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 42797/2020
• VSL Sklep V Kp 26388/2012
• VSM Sklep II Kp 34211/2016