VSL Sklep Cst 112/2020

Jedro

Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.

V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo upnika za razrešitev upraviteljice.

2. Zoper sklep je iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo upnik ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za razrešitev stečajne upraviteljice ugodi ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Namen stečajnega postopka je ustrezno urediti pravna razmerja med stečajnim dolžnikom, ki nima dovolj premoženja, da bi v celoti izpolnil vse svoje obveznosti oziroma je njegov finančni položaj tako slab, da je izpolnitev njegovih obveznosti ogrožena, in skupnostjo njegovih upnikov. V javnem interesu je ureditev, ki upnikom takšnega dolžnika omogoča posebno (pravično) obravnavanje. Smisel te ureditve je, da v okoliščinah, ko dolžnikovega premoženja ni dovolj za celotno poplačilo vseh njegovih upnikov, ti na organiziran način dosežejo (vsaj) sorazmerno in hkratno poplačilo svojih terjatev iz izkupička, doseženega z unovčenjem vsega dolžnikovega premoženja, dolžnik, ki je pravna oseba pa ob zaključku stečajnega postopka preneha (dr. Nina Plavšak v ZPPSL s komentarjem GV Ljubljana 2000, str. 65). Zaradi uresničitve navedenega veljajo v stečajnem postopku nad insolventnim dolžnikom načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov in načelo hitrosti postopka. Da bi se v stečajnem postopku zagotovilo navedeno v čim večji meri, ZFPPIPP predvideva, da med stečajnim postopkom vodi posle stečajnega dolžnika poseben organ, to je stečajni upravitelj. ZFPPIPP v 97. členu opredeljuje položaj in pristojnosti upravitelja v stečajnem postopku, v nadaljnjih določbah 98., 99. in 100. člena ZFPPIPP pa so podrobneje opredeljene konkretne obveznosti upravitelja. Upravitelj je organ stečajnega postopka, ki svoje naloge opravlja samostojno v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge (3. točka 1. odstavka 98. člena ZFPPIPP). Glede na samostojno vlogo upravitelja v posameznem stečajnem postopku je nadzor, ki ga opravlja nad njegovim delom sodišče v posameznem stečajnem postopku, omejen. Če upravitelj krši svoje obveznosti, je mogoče proti njemu uveljaviti odškodninsko odgovornost (102. člen ZFPPIPP), razrešitev (118. člen ZFPPIPP), pa tudi njegovo kaznovanje oziroma disciplinsko odgovornost (120.h člen ZFPPIPP).

5. ZFPPIPP v 1. odstavku 118. člena določa, da je razlog za razrešitev upravitelja vsaka kršitev obveznosti upravitelja, vendar pa je pri uporabi tega pravila potrebno upoštevati namen pravnega instituta razrešitve upravitelja. Njegov namen ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti (za te kršitve so določene ustrezne prekrškovne sankcije), pač pa je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov za plačilo njihovih terjatev v ustreznem (največjem možnem) deležu (dr. Nina Plavšak v ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnil, str. 98). V sodni praksi je zavzeto stališče, da je lahko upravitelj razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti (prim. VSL sklep Cst 321/2013, VSL sklep Cst 512/2015, VSL sklep Cst 100/2016), pri čemer zakon hujših kršitev ne opredeljuje. Sodišče je zato tisto, ki opravi presojo, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je potrebno upravitelja razrešiti. Četudi pritožnik – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – posamezne nedoslednosti pri ravnanju upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov (vseh, ne zgolj pritožnika), prepuščena sodišču, ne posameznemu upniku, ki se ne strinja s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice. Tudi ni odločilnega pomena, ali se posameznemu upniku „zdi“, da nima nadzora nad potekom stečajnega postopka, posledično pa ravnanja upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, pač pa je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upraviteljice in predložene dokumentacije z gotovostjo ugotovi razloge za razrešitev. Tega sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Upnik po zaključku višjega sodišča daje prevelik pomen posameznim dejanjem stečajne upraviteljice, pri čemer že sodišče prve stopnje ugotavlja, da z nobenim od izvedenih plačil ni bila neutemeljeno oškodovana stečajna masa, saj so bili vselej plačani zgolj dejansko nastali in potrebni stroški, niti ni bilo ugotovljeno, da bi upraviteljica z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti upočasnjevala postopek ali ogrožala oziroma kršila interese upnikov. Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča pri tehtanju, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je treba upraviteljico razrešiti, opravilo pravilno in celovito oceno opravljanja funkcije upraviteljice, gledano v celoti, in ne zgolj parcialno.

6. Višje sodišče ugotavlja, da niti navedbe v upnikovem predlogu niti v pritožbi ne utemeljujejo pritožnikovega predloga za razrešitev upraviteljice. Pritožnik v pritožbi ponavlja dotedanje navedbe, na katere višje sodišče ne bo posebej odgovarjalo, ker je to v zadostni meri storilo že sodišče prve stopnje in prepričljivo zavrnilo pritožnikove očitke, s katerimi utemeljuje predlog za razrešitev stečajne upraviteljice. Četudi bi držala pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na prav vsako navedbo v zahtevi za razrešitev, višje sodišče ugotavlja, da zaradi tega ni podana nobena od očitanih kršitev (še najmanj zatrjevana absolutno bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ustavno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da se je sodišče dolžno opredeliti (le) do nosilnih naziranj strank. Nobene potrebe ni, da je odgovor na strankine navedbe vselej izrecen (za kar se zavzema pritožnik), ampak lahko izhaja iz konteksta celotne obrazložitve (prim. 9. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003). Po presoji višjega sodišča je glede vprašanj, ali so posamezne nedoslednosti / neskladja pri knjiženjih posameznih stroškov v finančnih poročilih glede na kategorizacijo stroškov v predračunih, sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, zaradi katerih predlogu za razrešitev upraviteljice ni ugodilo in je izpodbijani sklep glede na podane razloge mogoče preizkusiti. Za odločitev je namreč bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je pritožba ne izpodbija, kljub izjemno obširnemu in natančnemu polemiziranju z vsakim posameznim stroškom, ki naj bi po mnenju pritožnika ne bil upoštevan in / ali je bil upoštevan nepravilno), da z nobenim od navedenih izplačil ni bila neutemeljeno oškodovana stečajna masa, prav tako pa nobena od nepravilnosti ni bila takega značaja, da je vplivala (ali da bi lahko vplivala) na potek postopka ali uresničevanje pravic upnikov. Prav vsaka nedoslednost (ki jo je upraviteljica prepričljivo in razumno pojasnila oziroma ugotovljene nepravilnosti odpravila), še ne pomeni take kršitve, da bi bila razrešitev upraviteljice upravičena. Pritožnik se niti v pritožbi ne strinja s pojasnili upraviteljice, kar pa ne pomeni, da lahko svoja nestrinjanja uveljavlja v okviru instituta razrešitve upravitelja. Višje sodišče se zato do pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik utemeljuje napačnost odločitev stečajne upraviteljice, ni opredeljevalo, ker za odločitev o njeni razrešitvi ne morejo biti relevantne.

7. V konkretnem primeru gre za nestrinjanje upnika s posameznimi odločitvami oziroma ravnanjem stečajne upraviteljice, ki ne morejo biti razlog za njeno razrešitev. Njihovo pravilnost oziroma zakonitost lahko upnik uveljavlja z ustreznimi pravnimi sredstvi zoper posamezno odločitev (o utemeljenosti katerih odloči sodišče), ne pa v okviru instituta razrešitve upravitelja.

8. Pritožnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

16.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 321/2013
• VSL sklep Cst 315/2013
• VSC Sodba Cp 291/2023