VSL Sodba in sklep I Cp 2228/2019

Jedro

V konkretnem primeru je bil glavni vzrok za nezgodo v tožnikovi lastni sferi, ker tik pred odstranjevanjem opaža ni preveril stanja pritrjenosti opaža z matico, kar bi kot izkušen in usposobljen delavec moral storiti in kar je bila nenazadnje tudi redna delovna praksa. Ni namreč le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 dalje do plačila ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.323,30 EUR. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške tudi stranskemu intervenientu v višini 533,00 EUR.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.¹ Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek. Meni, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za takšno delo na višini, iz katerega bi izhajala povečana nevarnost za nastanek nesreče, ki je z ustreznimi ukrepi ne bi bilo mogoče preprečiti, oziroma s potrebno skrbnostjo v celoti izključiti. Tožnik je namreč brez kakršnekoli zaščite opravljal delo na višini ter je pri odstranjevanju opažev, težkih okoli 50 kilogramov, moral uporabiti silo. V konkretnih okoliščinah tožnik dela ni mogel opraviti na drug način, saj strojne mehanizacije ni dobil. Nezgoda se je nedvomno zgodila zaradi nedopustnega ravnanja toženke in je do nje prišlo tako zaradi nezmožnosti uporabe avto dvigala, kot tudi zaradi pomanjkanja materiala na gradbišču, kar vse je bila dolžna zagotoviti toženka. Tožnik v izkopu ni mogel postaviti delovnega odra, saj zanj ni bilo prostora, prav tako za postavitev odra ni imel na voljo ne materiala ne časa. Če opaža ne bi takoj potrebovali drugje, nadrejeni ne bi vztrajal pri tem, da se delo opravi ročno in bi se enostavno lahko počakalo, da bi bila na voljo mehanizacija. Ker pa se je z delom mudilo, je moral tožnik delo opraviti ročno in na obstoječem delovnem podu. V dani situaciji torej tožnik ni mogel ravnati skrbneje, zato je razopažanje v konkretnih pogojih dela postalo nevarno opravilo. V trenutku, ko je tožnik odstranjeval opaž, mu sodelavec zaradi pomanjkanja prostora v izkopu ni mogel pomagati, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta razopažanje opravljala dva delavca. Sodni izvedenec je navedel, da ploha, na katerima sta stala delavca, nista bila ustrezna delovna površina, ter da bi se moral postaviti delovni oder, širine najmanj 60 cm, vendar pritožnik opozarja, da toliko prostora v izkopu ni bilo, saj je bilo prostora v izkopu približno 50 cm. Tako je o odločilnem dejstvu, ali je bilo možno opaž odstranjevati ročno s postavitvijo delovnega odra, podano nasprotje med razlogi, ki se navajajo v sodbi ter samo listino, fotografijo C2. Glede na to, da pomožni pod ni bila ustrezna podlaga za odstranjevanje opaža, za delovni oder pa ni bilo prostora, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da organizatorju dela ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Če bi toženka zagotovila zadosti opažev in če bi bilo za razopažanje na voljo avto dvigalo, do nezgode ne bi prišlo, saj tožniku pri delu ne bi bilo potrebno uporabljati sile. Tožnik opozarja, da ni mogel domnevati, da bo v času, ko bi morali biti na malici vsi delavci, nekdo prišel na del gradbišča, kjer sta delala tožnik in priča J. D. in z opaža odstranil matico. Tožnik izpodbija tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka. Opozarja, da je bila nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava, zaradi česar tudi v primeru uspeha v pravdi ne bi prišel do poplačila niti v neznatnem delu, medtem ko je v primeru neuspeha v pravdi zavezan povrniti celotne pravdne stroške toženi stranki. Gre za očitno kršitev načela pravičnosti in sorazmernosti. V pritožbi zoper dopolnilni sklep navaja, da je neutemeljena odločitev o tožbenem zahtevku, zaradi česar je neutemeljena tudi stroškovna odločitev.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika zoper sodbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

5. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo že tretjič. Tokrat je zadevo prevzela nova sodnica. Razsodila je, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 dalje.

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe vzorno podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, štiri priče, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za gradbeništvo in varstvo pri delu ter ga tudi zaslišalo in izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki sta jih v spis vložili stranki, ter je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da do nesreče pri delu ni prišlo zato, ker naj bi tožena stranka opustila svoja dolžnostna ravnanja za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu, temveč je bil vzrok nezgode izključno v malomarnosti tožnika, ker ni preveril pritrjenosti matice. S takšno ugotovitvijo, ki temelji na pravilni in celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov, soglaša tudi pritožbeno sodišče ter se na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je podalo v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo, tudi sklicuje.

7. Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči 29. 7. 2008, ko se je telesno poškodoval zaradi padca z višine, ko je skupaj s sodelavcem poskušal razopažiti (odstraniti) montažni kovinski opaž na vogalu stavbe. Objektivno odgovornost tožene stranke je utemeljeval na dejstvu, da se je delo izvajalo na višini 1,5 metra od tal, krivdno odgovornost pa na dejstvu, da za delo s konkretnimi opaži ni bil na razpolago žerjav oziroma dvigalo, ter da na gradbišču ni bilo dovolj materiala, zato je nekdo odstranil samo matico, opaž pa pustil neodstranjen, zaradi česar je prišlo do nezgode.

8. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik pravočasne trditvene podlage glede neustreznega delovnega poda ni podal (celo nasprotno, v tožbi je zatrjeval, da je bil delovni pod ustrezen in fiksen), vključno s trditvijo, da v izkopu ni bilo prostora za postavitev delovnega odra, najmanj širine 60 cm, zato se prvemu sodišču do tega vprašanja ni bilo potrebno opredeljevati, zaradi česar zatrjevana kršitev pravdnega postopka, ker naj bi bilo o odločilnem dejstvu, ali je bilo možno opaž odstranjevati ročno s postavitvijo delovnega odra, podano nasprotje med razlogi, ki se navajajo v sodbi, in samo listino, ni mogla biti storjena. Prav tako pravočasno ni bila podana trditev, da naj bi tožnik opravljal delo brez kakršnekoli zaščite.

9. V odškodninskem pravu je krivdna odgovornost pravilo, odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) pa izjema. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je osnovno izhodišče, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost in mora odstopati od drugih stvari ali dejavnosti zaradi večje izpostavljenosti nastanka škode. Glede na okoliščine konkretnega primera je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da delo, ki ga je opravljal tožnik na višini meter in pol od tal, ob upoštevanju, da je opaž tehtal le 40 do 50 kilogramov, ni nevarno delo, ki bi utemeljevalo objektivno odgovornost tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno ugotovilo, da tožena stranka ni krivdno odgovorna, saj ji ni mogoče očitati, da ni poskrbela za varno delovno okolje in varne pogoje dela.

11. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen določa maksimalne dovoljene obremenitve pri dvigu bremen, med drugim, da lahko moški v starosti med 19 in 45 let dvigajo bremena do 55 kilogramov, v starosti nad 45 let pa do 45 kilogramov. Kot je pojasnil izvedenec, je dovoljena teža bremen pri skupnem delu več delavcev premosorazmerna številu delavcev; dva delavca do 45 let lahko dvigneta 110 kilogramov težko breme, nad 45 let pa 90 kilogramov. Za dvigovanje težjih bremen pa mora organizator dela poskrbeti za mehanizacijo (avtodvigalo, žerjav, električni vitel - dvigalko ali drug mehanski pripomoček).

12. Ni sporno, da je bil tožnik ob nezgodi star 43 let, kar pomeni, da je po navedenem pravilniku lahko dvigoval bremena do 55 kilogramov. Glede na ugotovljeno težo opaža od 40 do 50 kilogramov je bilo prenašanje oziroma odstranjevanje konkretnih opažnih elementov ročno, torej brez mehanizacije, skladno z varnostnimi zahtevami. Pritožbeno sodišče se sicer načeloma strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje in tožnika, da je neživljenjsko pričakovanje, da se še varna teža elementov spremeni za 10 kilogramov točno na rojstni dan posameznega delavca, vendar je zakonodajalcu prepuščena presoja meril, na katera pravni red veže določene pravne posledice. Tudi vsak mladostnik čez noč ne postane odgovoren, pa kljub temu pravni red na trenutek polnoletnosti veže vrsto obveznosti in odgovornosti. Pa tudi, če vzamemo v obzir tezo tožnika, da bi lahko sam odstranjeval opaž teže le do 45 kilogramov, sta bila za odstranjevanje opaža na voljo dva delavca, kar pomeni, da bi bilo potrebno uporabiti mehanizacijo šele, če bi teža posameznega opaža, ki je bil predmet odstranjevanja, presegla 90 kilogramov. Tožnik, kot je bilo že navedeno, pravočasno ni postavil trditve, da na obstoječem delovnem odru ni bilo dovolj prostora za dva delavca, pa tudi sicer je delodajalec za odstranjevanje opaža zagotovil dva delavca, tožnik kot delovodja pa je bil tisti, ki bi moral zaporedje posamezne delovne operacije oziroma način dela organizirati tako, da bi bilo varno.

13. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da očitek toženca, da je na gradbišču vedno primanjkovalo materiala, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

14. V konkretnem primeru je bil glavni vzrok za nezgodo v tožnikovi lastni sferi, ker tik pred odstranjevanjem opaža ni preveril stanja pritrjenosti opaža z matico, kar bi kot izkušen in usposobljen delavec moral storiti in kar je bila nenazadnje tudi redna delovna praksa. Ni namreč le delodajalec dolžan skrbeti za varnost pri delu, temveč mora tudi delavec opravljati delo s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje.

15. Dodatni vzrok za tožnikov padec je bil po ugotovitvi izvedenca v tem, da tožnik dela ni opravljal na varnem podu. Do vprašanja, kdo je bil zadolžen in s tem odgovoren za postavitev varnega delovnega poda, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, saj, kot je bilo že navedeno, tožnik v tej smeri pravočasne trditvene podlage ni podal.

16. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti njene pravdne stroške. Dejstvo, da je bila nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava, na povrnitev stroškov tožnika toženi stranki nima nobenega vpliva.

17. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da sta izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino in odločitev sodišča prve stopnje ni bil potreben, zato mora tožena stranka stroške odgovora na pritožbo kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V nadaljevanju ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 940/2012
• VSL sodba II Cp 1599/2014
• VDSS sodba Pdp 1198/2013