VSL Sklep II Cp 2322/2019

Jedro

Čeprav za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, mora biti ta dejanska oziroma konkretna. Res je, da na nevarnost lahko kažejo tudi pretekla dolžnikova dejanja ali opustitve in ne le bodoče okoliščine, ki bi utegnile vplivati na realizacijo pričakovanega sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva od toženca izročitev overjene lastnoročno podpisane prodajne pogodbe za stanovanje št. 9 na J. 43 v L. ter izbris hipoteke, vknjižene v korist imetnika A. J. V zavarovanje prve navedene terjatve je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, naj se "tožeči stranki" (pravilno: tožencu) do poteka šestdesetih dni po pravnomočnosti odločitve v tej pravdi prepove odtujitev in obremenitev njegovega lastniškega deleža na navedeni nepremičnini, prepoved pa zaznamuje v zemljiški knjigi.

2. Sodišče prve stopnje je predlagano začasno odredbo zavrnilo.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadoščajo že verjetno izkazana dejstva, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnik ponavlja svoje trditve, zakaj bo brez začasne odredbe uveljavitev njegove terjatve ogrožena. Glede na sosledje dogodkov je očitno, da toženec naklepno krši tožnikovo odkupno pravico, posebej ker je bila ta dogovorjena za nepremičnino, prosto vseh bremen. Toženec je kljub temu nepremičnino že obremenil. Tako je izposloval vknjižbo hipoteke v višini, ki bistveno presega dogovorjeno kupnino. Sodišče bi moralo nevarnost za uveljavitev tožnikove terjatve presojati za čas od sklenitve pogodbe naprej. Sicer pa toženec še vedno lahko razpolaga z nepremičnino in jo odtuji, kar bi tožniku onemogočilo uveljavitev odkupne pravice. Sodišče je tudi povsem zanemarilo trditev, da bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, saj mu začasna odredba ne onemogoča uporabe nepremičnine.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da zakonita obremenitev sporne nepremičnine v toženčevi lasti ne more predstavljati nevarnosti za uveljavitev tožnikove odkupne pravice. Tožnik nikoli ni veljavno uveljavil svoje odkupne pravice, saj tožencu izjava o tem nikdar ni bila vročena. Ni res, da je bila v najemni pogodbi med pravdnima strankama z dne 1. 3. 2014 dogovorjena odkupna pravica za bremen prosto nepremičnino. Poleg tega je od vpisa hipoteke že preteklo več kot deset mesecev, tožnik pa tudi po prenehanju najema še vedno prebiva v spodnji nepremičnini, zato je moral toženec sodno zahtevati njeno izpraznitev in izročitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Začasna odredba je namenjena zavarovanju terjatve, kadar bi bila sicer njena uveljavitev kljub zahtevanemu sodnemu varstvu lahko ogrožena. Upnik po tretjem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena istega zakona te nevarnosti ni dolžan dokazovati, če verjetno izkaže, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prepoved razpolaganja s stvarjo (njene odtujitve ali obremenitve) za lastnika stvari ne predstavlja zgolj neznatne škode. Tožnik bi torej moral verjetno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve brez začasne odredbe onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Tega dokaznega bremena tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zmogel.

7. Čeprav za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, mora biti ta dejanska oziroma konkretna. Res je, da na nevarnost lahko kažejo tudi pretekla dolžnikova dejanja ali opustitve in ne le bodoče okoliščine, ki bi utegnile vplivati na realizacijo pričakovanega sodnega varstva. Kljub temu pa se tožnik neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je toženec pred časom že obremenil sporno nepremičnino. Ker s hipoteko zavarovana terjatev tretje osebe znatno presega kupnino, za katero sta se pogodili pravdni stranki z ustanovitvijo odkupne pravice, ni verjetno, da bi tožencu uspelo isto nepremičnino dodatno obremeniti ali celo odtujiti. Za povrh iz pogodbe ni razvidno, da bi bila dogovorjena odkupna pravica za bremen prosto nepremičnino. Ker bi moral biti tak dogovor sklenjen v pisni obliki, upoštevaje 52. člen Obligacijskega zakonika (OZ), je jalovo tožnikovo sklicevanje na tovrsten ustni dogovor. Tudi toženčeva grožnja s sodno razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ki jo je naslovil na tožnika štiri dni pred iztekom najema, ne predstavlja realne nevarnosti za uveljavitev tožnikove terjatve, upoštevaje pritožbeno trditev, da je tožnik istega dne že podal izjavo o odkupu.

8. Tožniku ni uspelo verjetno izkazati niti preostalih dveh zakonskih predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe (druga in tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Nastanka težko nadomestljive škode, ki bi jo začasna odredba lahko preprečila, ni konkretiziral. Prav tako tožnikove trditve ne omogočajo tehtanja neugodnih posledic, ki bi z izdajo začasne odredbe nastale tožencu, oziroma tistih, ki bi jih tožnik brez izdaje začasne odredbe utrpel sam. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da predlagano zavarovanje tožencu ne onemogoča uporabe nepremičnine, saj jo tožnik kljub poteku najema še vedno zaseda.

9. Sodišče prve stopnje je po navedenem, upoštevaje trditveno in dokazno gradivo, s katerim je razpolagalo ob izdaji izpodbijanega sklepa, utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog. Gola trditev, da tožnik brez začasne odredbe ne bo mogel realizirati svoje odkupne pravice, za zavarovanje njegove terjatve ne zadošča. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji pravilno uporabilo predpisani standard verjetnosti, zato je pritožbeni očitek v tej smeri odveč. Bistveno je namreč, da tožnik odločilnih dejstev za presojo obstoja predpisanih predpostavk za izdajo začasne odredbe niti zatrjeval ni in ne, da jih ni zatrjeval dovolj prepričljivo.

10. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

11. Stroški, ki so v pritožbenem postopku nastali pravdnima strankama, so sestavni del pravdnih stroškov, ker je bila začasna odredba predlagana v pravdnem postopku, hkrati s tožbo. O pravici do njihovega povračila bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1783/2012
• VSL sklep II Cp 1332/2013
• VSL Sklep I Cpg 200/2018