VSL Sklep I Cp 2185/2019

Jedro

Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je bil cilj tožbe doseči poplačilo judikatne terjatve in tega je tožeča stranka dosegla tako, da ji jo je toženka prostovoljno plačala (tožnici je nakazala ustrezna denarna zneska). Pritožbena navedba, da je tožeča stranka do poplačila prišla z izvršbo, je, prvič, dokazno nepodprta (pritožnica za te trditve ne predloži nobenega dokaza), drugič, prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP), in tretjič, v nasprotju z dokaznimi listinami tožeče stranke, priloženimi umiku tožbe in zahtevi za povrnitev stroškov (iz pregleda prometa (priloga A 31) in elektronske korespondence (priloga A 33) izhaja, da je nakazili opravila prav toženka).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi nad zneskom 8.476,41 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v razveljavljenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožeči stranki povrne 11.284,41 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z obrestmi.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče tožeči stranki priznalo stroške kljub umiku tožbe in se sklicevalo na sklep VSL I Cp 126/2018, kjer naj bi šlo za analogen primer, pri tem pa naj bi tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je toženka izpolnila njen zahtevek. Tožeča stranka je tožbo, ki jo je iz prvotne izbrisne tožbe za izbris pravice razpolaganja v varovanem vrstnem redu pridobitve lastninske pravice podala za nepremičnine, vpisane z identifikatorji, ki so bili pred končanjem postopka vzpostavitve etažne lastnine, po vzpostavitvi etažne lastnine razširila z novimi identifikatorji glede na vknjižbo etažne lastnine. Ob tem je svojemu zahtevku, ki naj bi služila za podlago izbrisu vpisane zaznambe vrstnega reda pridobitve lastninske pravice, enostavno dodala še enkrat isto vrednost in tako s tožbo izsiljevala izbris zaznambe vrstnega reda kar do vrednosti 283.090,8 EUR, svojega prvotnega zahtevka pa ob spremembi ni umaknila. Povsem napačno je sklepanje sodišča, da je toženka izpolnila tožbeni zahtevek, saj je zahtevala, da se prenos lastninske pravice ne opravi v zaznamovanem vrstnem redu. Tožeča stranka je namreč vodila izvršilni postopek proti toženki zaradi poplačila judikatne terjatve, vendar bi že rubež denarne terjatve in rubež plače ter prejemkov zadoščal za njeno poplačilo, torej brez poseganja v toženkine nepremičnine. Judikatna terjatev je bila izvršena, ni pa je toženka plačala in torej ni imela vpliva na cilj, ki ga bi ga tožeča stranka dosegla. Ta je tožbo vložila brez potrebe, toženka pa zahtevka v nobenem primeru ni izpolnila, zato je sklicevanje na prvi odstavek 158. člena ZPP neutemeljeno. V nadaljevanju graja odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, in sicer vrednost spornega predmeta, ki ni bila ves čas enaka, število točk za drugo pripravljalno vlogo in višino sodne takse. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba, razen glede 2/3 sodne takse, neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča toženki utemeljeno naložilo v plačilo stroške postopka tožeče stranke na podlagi 158. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče se je resda oprlo le na odločbo VSL I Cp 126/2018, a ta še zdaleč ni edina, ki bi zastopala tako stališče. Tudi druge odločbe, na katere v odgovoru na pritožbo opozarja tožeča stranka (VSC III Cpg 154/2017, VSL I Cpg 856/2018, VSL I Cpg 140/2016 ...), zastopajo enako stališče: toženi stranki je kljub umiku tožbe mogoče naložiti v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, kadar ne gre za dajatveni zahtevek, če je tožeča stranka dosegla končni cilj in je tožena stranka ravnala tako, kot da je bil tožbeni zahtevek utemeljen oziroma se je mu v odgovoru na tožbo zoperstavila v nasprotju z materialnim pravom.¹

6. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je imela tožeča stranka do toženke judikatno terjatev. Toženka je, preden je sodba, s katero je bila tožeči stranki ta terjatev sodno priznana, postala izvršljiva, obremenila svoje nepremično premoženje tako, da je lahko vsak čas preprečila učinkovito izvršbo in s tem poplačilo denarne terjatve tožeče stranke. Tožnica se je na ravnanje toženke odzvala z vložitvijo tožbe v predmetni zadevi – zahtevala je izbrisno tožbo, ki je po svoji naravi oblikovalna – nato pa jo je 10. 7. 2019 umaknila, ker je toženka z denarnima nakaziloma 1. in 4. 7. 2019 poplačala njeno judikatno terjatev. Ker za tožbo ni imela več interesa, jo je umaknila.

7. Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je bil cilj tožbe doseči poplačilo judikatne terjatve in tega je tožeča stranka dosegla tako, da ji jo je toženka prostovoljno plačala (tožnici je nakazala ustrezna denarna zneska). Pritožbena navedba, da je tožeča stranka do poplačila prišla z izvršbo, je, prvič, dokazno nepodprta (pritožnica za te trditve ne predloži nobenega dokaza), drugič, prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP), in tretjič, v nasprotju z dokaznimi listinami tožeče stranke, priloženimi umiku tožbe in zahtevi za povrnitev stroškov (iz pregleda prometa (priloga A 31) in elektronske korespondence (priloga A 33) izhaja, da je nakazili opravila prav toženka).

8. Pritožbena zahteva po ločeni odmeri glede na vrednost spornega predmeta je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo k popravi tožbe tako, da navede vrednost spornega predmeta za 2. točko postavljenega zahtevka (sklep z 28. 11. 2018 – red. št. 16), nakar jo je pozivalo k doplačilu sodne takse za tožbo. To pomeni, da je bila vrednost spornega predmeta ves čas enaka in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, kot je kot osnovo za odmero odvetniških stroškov upoštevalo znesek 283.090,8 EUR za vse priglašene stroške. Ker je tožeča stranka s celotnim zahtevkom ščitila poplačilo svoje judikatne terjatve, je pritožbena zahteva po predčasnem delnem umiku neutemeljena.

9. Pritožnica se neutemeljeno zavzema tudi za nižje številko točk, ki jih je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo za vlogo z 9. 7. 2019. Ta vloga ni bila (tako kot npr. vloga za umik zavarovanja z 9. 7. 2019, za katero je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 50 točk) le krajša vloga, temveč je šlo za delni umik tožbe in hkrati za obrazloženo vztrajanje pri povrnitvi pravdnih stroškov, torej za „pravo“ pripravljalno vlogo.

10. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da ima tožeča stranka na podlagi ZST-1 možnost, da zaradi umika tožbe pred prvim narokom od sodišča terja povrnitev 2/3 plačane sodne takse (tar. št. 1112). Ta znesek bo tožeča stranka dobila izplačan s strani sodišča, če ga bo zahtevala, v nobenem primeru pa ne more iti za strošek, ki bi bil za pravdo potreben (155. člen ZPP) in bi lahko bremenil toženko. Zato je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in od zneska, ki ga je toženka dolžna plačati tožeči stranki, odštelo 2/3 sodne takse ali 2.810 EUR ter prvostopenjsko odločitev v tem obsegu razveljavilo; preostali znesek pa je toženki utemeljeno naložen v plačilo, zato je višje sodišče v preostalem njeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (365. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožnica delno uspela, stroške z odgovorom na pritožbo pa je imela tudi tožeča stranka, je sklenilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj razloge v zgoraj navedenih odločbah višjih sodišč.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1272/2018
• VSL sklep I Cpg 1091/2015
• VSL sklep I Cpg 381/2010