VSL Sodba I Cp 1949/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje ni moglo z zadostno stopnjo prepričanja ali verjetnosti na podlagi dokazov ugotoviti, da je bila zavarovanka tožeče stranke v trenutku prometne nesreče vinjena nad dovoljeno mejo. Vprašanje merilne negotovosti oziroma možnega odmika izmerjene vrednosti odprave, je vprašanje stroke in zato dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo na podlagi podanega izvedeniškega mnenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembi tožbe z dne 21. 6. 2017 in 28. 2. 2018. S sodbo je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 3. 2017 tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo v celoti tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Glede na časovno odmaknjenost obeh analiz pregleda od prometne nesreče, je tožeča stranka zatrjevala, da je bila stopnja alkoholiziranosti tožene stranke višja nad zakonsko mejo 0,50 g/kg oziroma nad 0,24 mg/l in da je s tem izgubila toženka pravice iz zavarovanja. Tožena stranka je med drugim ugovarjala meritveno toleranco in da je bila v času prometne nesreče v fazi absorpcije alkohola, kar naj bi dokazovala oba izmerjena rezultata. Ponavlja dokazni postopek in ugotovitve izvedenke alkoholimetrične stroke. Ta je izračunala, da je v času prometne nesreče imela toženka najmanj 0,56 g/kg alkohola, kar je nad zakonsko dovoljeno mejo. V kolikor bi upoštevali najverjetnejšo stopnjo eliminacije, bi bila stopnja alkoholiziranosti toženke v času prometne nesreče 0,74 g/kg. Izvedenka je pojasnila, da se koncentracija alkohola v krvi odraslih zmanjšuje najverjetneje s hitrostjo 0,15 g/kg in bi torej prišli do rezultata za toženko 0,64 g/kg, kar je nad zakonsko dovoljeno mejo. Izvedenka je pojasnila, da praviloma v vseh postopkih na sodišču izvedenci merilne negotovosti ne upoštevajo in da zakonske meje po vsem svetu že vsebujejo meje negotovosti. Sodišče pa je upoštevalo merilno negotovost in izhajalo iz najnižje možne vrednosti. Takšna odločitev ni pravilna. Tudi, če bi odšteli merilno negotovost, bi prišli do 0,54 g/kg, kar je nad zakonsko dovoljeno mejo. Vztraja, da ni razloga za upoštevanje merilne negotovosti. Tako je vrhovno sodišče v zadevi II Ips 461/2009 ugotovilo, da merilna toleranca na rezultat alkotesta in posledic, nima vpliva, saj zavarovalni pogoji, ki v naprej določajo spekter možnosti razbremenitve in dokazovanja, ne predvidevajo nikakršnih okoliščin, ki bi za sodišča lahko privedla do zmanjšanja oziroma relativizacije rezultata preizkusa alkoholiziranosti. Res vrhovno sodišče doda, da ob pozitivnem alkotestu, to je vsakokrat kadar rezultat presega zakonsko in pogodbeno določeno mejo, zavarovanec enostavno obvelja za alkoholiziranega, če ne poskrbi za natančno ugotovitev stopnje alkoholiziranosti z laboratorijsko analizo odvzete krvi. Res sodišče prve stopnje izpostavi, da je v primeru vrhovnega sodišča imel toženec 1,7 promila alkohola v krvi. Sodišče pa se s problematiko merilne tolerance ni ukvarjalo le obrobno. Vendar gre za različno obravnavan problem v sodni praksi. Iz sklepa II DoR 97/2016 izhaja zgolj, da se zavrne predlog za dopustitev revizije glede vprašanja, ali je za ugotavljanje alkoholiziranosti dopustno upoštevati merilno toleranco. Po pogodbenem pravu je posledica vezana na rezultat meritve. Dejansko stanje se v zadevi II Cp 3131/2015 res razlikuje, vendar pa opozarja, da se tudi v konkretnem primeru da slediti stališču, da se merilna toleranca ne sme upoštevati. Alkotest je bil res pod zakonsko mejo, vendar je bil naknadno opravljen strokovni pregled in izdano mnenje, iz katerega sledi, da je bila stopnja pri toženki med 0,56 in 0,72 g/kg. To je primerljiv rezultat. Če bi bil alkotest opravljen takoj po nesreči, bi bil nedvoumno pozitiven, kar kažejo izračuni izvedenke. V sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 606/2014, tožeča stranka izpostavi, da se je sodišče z vprašajem merilne tolerance ni ukvarjalo, ampak je kar upoštevalo toleranco 0,31 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. V sodbi Cp 916/99 pa tudi ni podlage za upoštevanje merilne tolerance. Enako je s sodbo II Cp 259/2013, I Cp 337/2015 in I Cp 4948/2010, kjer se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem meritvene tolerance. Izvedenka je pri izračunu upoštevala povprečje štirih izvedenih meritev, kar že samo po sebi zmanjšuje možnost napak. Izhajala je iz rezultata alkotesta in upošteva merilno negotovost in bi v tem primeru bil rezultat med 0,45 in 0,46 g/kg, kar je praktični identični rezultat, ki ga je dobila pri izračunu, pri katerem je izhajala iz rezultatov strokovnega pregleda. V konkretnem primeru na rezultat niso vplivale nobene merilne napake, saj sta dva različna načina ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti privedla do identičnih rezultatov. Zato ni dopustno izhajati iz izračunov, pri katerih je upoštevna merilna toleranca. Tožena stranka ni nikjer pojasnila, koliko alkohola je spila in kdaj. Na poziv sodišča je izpovedala, da naj bi kozarec črnega vina spila tik pred prometno nesrečo, kar je izvedenka ovrgla in ni mogoče slediti navedbi tožene o tem, koliko alkohola in kdaj je spila. Če pa bi o tem izpovedala, bi lahko izvedenka opravila bolj natančen izračun. Tako pa je sodišče tožeči stranki naložilo težko dokazno breme, saj ne razpolaga s podatki o vrsti in količini spitega alkohola in o času zaužitja alkohola. Sodna praksa je zavzela stališče, da ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard gotovosti praktično nedosegljiv, dopusten dokazni standard znižan, tako da se šteje relevantno dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju (I Cp 830/2005 VSK). Tožeča stranka opozarja na 4. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP, ki govori o dovoljeni meji. Ne govori o merilni negotovosti, iz česar se da sklepati, da tega ni dopustno upoštevati. Sodišče bi moralo upoštevati vse dokaze skupaj.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predla zavrnitev. Toženka je bila v resorpciji in ne v eliminacijski fazi. Sodišče ni zaslišalo toženke, kljub temu, da je bil ta dokaz predlagan. Tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je en kozarec črnega vina edini alkohol, ki ga je pila pred nesrečo in da ni pila že v večernih urah prejšnjega dne, kot je smiselno razbrati iz sodbe. Izvedenka ugotavlja, da je zaradi pitja vina tik pred vožnjo v času prometne nesreče koncentracija alkohola v krvi naraščala in dosegla maksimalno koncentracijo v času preizkusa alkohola in odvzema in je bila takrat nižja od 0,5 g/kg.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bilo med pravdnima strankama ključno sporno vprašanje, kolikšna je bila koncentracija alkohola v toženkini krvi v trenutku nesreče. V predmetni zadevi je pravna podlaga za rešitev tega vprašanja določena v 7. členu ZOZP.¹ 4. točka tretjega odstavka 7. člena določa, da lahko zavarovalnica uveljavlja povračilo od zavarovanca ali od odgovorne osebe v primerih, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo. Enako določbo imajo tudi zavarovalni pogoji (priloga A6). Sodišče prve stopnje se pri pravni presoji sicer v točki 32 obrazložitve zmotno sklicuje na Zakon o varstvu potrošnikov in Evropsko direktivo o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Dir. Sveta 93/13/EGS). V konkretnem primeru ne gre za razlago zavarovalnega kritja zavarovanca kot potrošnika, ampak za vprašanje, ali je tožena stranka kršila zavarovalno pogodbo in s tem odškodninsko odgovarja tožeči stranki. Gre za vprašanje, ali je vozila vinjena, in sicer s tako koncentracijo alkohola v krvi, ki je bila nedovoljena. Koliko je dovoljena meja alkohola v krvi, pa pove Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-UPB2), ki je v trenutku prometne nesreče 1. 5. 2016 določal, da imajo vozniki lahko največ do vključno 0,50 g/kg krvi, ali do vključno 0,24 mg alkohola v litru izdihanega zraka pod pogojem, da tudi pri nižjih koncentracijah alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu. Treba je ugotoviti, da je tožeča stranka uporabila v konkretnem primeru določbe pogojev, ki so tudi za voznika začetnika urejala pri vprašanju regresa, dovoljeno količino alkohola na enak način, kot za druge voznike.² Tako pa je zavarovalnica pravilno uporabila pogoje, ki so takrat veljali za to zavarovalno pogodbo (priloga A6) in so v korist toženke. Tako ni mogoče očitati tožeči stranki, da ni ravnala v skladu s potrošniškim pravom.

6. Zato je stvar dokazovanja oziroma dokaznega postopka odločilno dejstvo, ali je bila toženka v trenutku prometne nesreče vinjena po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCp-UPB2 in po določbah zavarovalnih pogojev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela toženka po meritvah z elektro indikatorjem Dräger 6810 eno uro po prometni nesreči 0,17 mg alkohola v litru izdihanega zraka oziroma 0,35 promila alkohola v krvi, ob odvzemu krvi ob 15.35 pa je meritev pokazala 0,39 promila alkohola v krvi. Toženka se ni izmikala preizkusu alkohola, ampak je zaradi prometne nesreče ostala ukleščena v avtomobilu in so jo kasneje prepeljali v bolnico in tam opravili odvzem. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da bi se izmikala preskusu alkoholiziranosti.

7. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo zatrjevana dejstva s pomočjo izvedenke dr. M. Z. K., ki je morala ugotoviti najverjetnejšo stanje oziroma koncentracijo alkohola v toženkinem organizmu v času nezgode. Ko so bile meritve opravljene, so bile koncentracije zunaj nedovoljenih koncentracij. Ugotovila je, da se glavnina alkohola po enem odmerku absorbira v prvih 30 do 60 minutah, maksimum se doseže v 60 do 90 minutah po zaužitju alkoholne pijače. Z gotovostjo pa je zatrdila, da je absorpcija alkohola zaključena 120 minut po zaključku uživanja alkoholnih pijač. Približno dve uri po zaključku uživanja alkoholnih pijač torej zagotovo prevladuje eliminacija alkohola. Po primerjavi ocen koncentracij alkohola v krvi v času prometne nezgode, dobljenih iz dveh različnih meritev, izvedenka ni izključila možnosti, da je bila toženka v času prometne nezgode in v času preizkusa in odvzema v eliminacijski fazi. Upad koncentracije alkohola, če se primerja ugotovitev alkotesta in preiskave krvi, je bil ves čas enakomeren in konsistenten (točka 25 obrazložitve). Izvedenka je izračunala na način, da se koncentracija alkohola v krvi odraslih oseb najverjetneje zmanjšuje za 0,15 g/kg na uro, da to pripelje do mejne vrednosti (najmanj 0,56 g/kg in največ 0,64 g/kg - točka 16 obrazložitve), je sodišče moralo na ugovor tožene stranke ugotavljati, ali je v konkretnem primeru treba uporabiti merilno toleranco oziroma merilno negotovost. Sodišče je to opredelilo kot možen odmik izmerjene vrednosti od prave oziroma dejanske vrednosti. To je izvedenka pojasnila tako, da če bi upoštevali merilno negotovost (opisan izračun v točki 17 obrazložitve), bi to pomenilo, da je v času prometne nezgode koncentracija alkohola v krvi toženke bila v intervalu od 0,46 g/kg do 0,66 g/kg. Zato je izvedenka še dodatno pojasnila na zaslišanju 21. 6. 2019, da upoštevaje merilno negotovost je realno možno, da je bila v konkretnem primeru realna vrednost pod 0,5 g/kg, da pa je precejšnja verjetnost, da je bila koncentracija okoli 0,55 g/kg. Sodišče prve stopnje se je sicer postavilo na stališče, da je upoštevanje merilne negotovosti pravno vprašanje. Po stališču pritožbenega sodišča je Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu jasen in določa, da je treba ugotoviti, ali je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo. Dovoljena meja je jasen pravni standard, ki ga popolnoma napolni v času prometne nesreče veljavni drugi odstavek 105. člena ZPrCP-UPB2. Ker sodišče ne pozna odgovora na strokovno vprašanje, ali so merilne naprave lahko nesigurne oziroma imajo neko merilno negotovost, je treba postaviti izvedenca. Izvedenka je v konkretnem primeru pojasnila, da v tem primeru ob upoštevanju konkretnih merilnih naprav lahko pride do določenega odstopanja in tudi izračunala, kakšno bi to odstopanje lahko bilo. Pravilno je povzelo sodišče prve stopnje odločbo vrhovnega sodišča II Ips 461/2009, ki med drugim ugotavlja, da „ob pozitivnem alkotestu, to je vselej, kadar rezultat alkoskopske izmere presega zakonsko in pogodbeno določeno mejo, zavarovanec enostavno obvelja za alkoholiziranega, če sam urno ne poskrbi za natančnejšo ugotovitev stopnje alkoholiziranosti z laboratorijsko analizo“. V našem primeru pa se toženka ni izmikala preizkusu in je bil preizkus pozneje v bolnici opravljen. Vrhovno sodišče je tudi zavrnilo predlog za dopustitev revizije v zadevi II Dor 97/2016, ko je bilo zastavljeno vprašanje: „Merilna toleranca na konkretni rezultat alkotesta ne more imeti nikakršnega vpliva. Splošni pogoji ne predvidevajo možnosti, da bi bilo mogoče konkretni rezultat alkotesta zaradi kakršnihkoli razlogov zmanjšati ali ga relativizirati.“ To pomeni, da gre za dejansko vprašanje in ugotavljanje, ali je bila toženka v trenutku prometne nesreče vinjena nad dovoljeno mejo. Zato so vsi iudicati, ki jih citira tako pritožba kot sodišče prve stopnje, le pomembni za primere, v katerih so bili in jih ni mogoče uporabiti kot primerjalno merilo v konkretni zadevi.

8. Gre torej za vprašanje, ali je mogoče v konkretni zadevi zahtevati dokazni standard gotovosti, ali zadostuje, da bi tožeča stranka dokazala z ustrezno stopnjo verjetnosti ob obstoju ustreznih dokazov.³ Gre za vprašanje dokaznega standarda pretežne verjetnosti na podlagi razpoložljivih dokazov.⁴

9. Na podlagi izvedenih dokazov tako sodišče pravilno ugotavlja, da ni bilo mogoče natančno in absolutno izmeriti, kakšno koncentracijo alkohola je imela v organizmu toženka v trenutku prometne nesreče. Meritev eno uro po nesreči je pokazala vrednost, nižjo od tiste, ki veljajo za alkoholiziranost po zavarovalnih pogojih. Sodišče je skušalo na podlagi izvedeniškega mnenja sklepati s pomočjo izračunov, ki temeljijo na znanstvenih raziskovanjih in opažanjih. Vendar je izvedenka sama ugotovila, da so številni dejavniki, ki vplivajo na točno izmerjenega oziroma izračunanega rezultata in da tudi najbolj natančne in korektne izpeljane laboratorijske preiskave lahko pripeljejo do napake, ki je sorazmerno večja pri nižjih koncentracijah alkohola (kot je bila tudi pri toženki). Pravilno ugotavlja sodišče, da je treba te merilne negotovosti upoštevati kot znanstveno dejstvo in da v konkretnem primeru ni mogoče ovreči toženkinih trditev, da v trenutku nesreče ni bila vinjena nad dovoljeno mejo po splošnih pogojih. Pritožbeno sodišče se strinja, da gre za ugotovitve izvedenke, ki dopuščajo tudi vrednost pod 0,5 g/kg ob upoštevanju možnih in pojasnjenih odmikov izmerjene vrednosti od prave oziroma dejanske vrednost (merilna negotovost, primerjaj točko 17 in 18 obrazložitve).

10. Ob pritožbi je tako treba ugotoviti, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi na podlagi razpoložljivih dokazov sodišče ugotovilo, da je bila toženka vinjena nad dovoljeno mejo. Pritožba iz izvedeniškega mnenja iztrga tiste izračune, ki so v prid tožeči stranki in prezre tiste dele, ki so v prid toženi stranki. Številni iudicati, ki jih omeni pritožba, pa se nanašajo na konkretne primere iz teh sodb. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da bi iz citiranih sodb lahko sklepali, da je sodna praksa pojem „merilna toleranca na konkretni rezultat alkotesta“ vpeljala kot okoliščine, ki razlagajo pravni standard iz določbe 4. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP „upravljanje vozila pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo“. To izhaja tudi iz dejstva, da je vrhovno sodišče zavrnilo predlagani II Dor 97/2016. Sodišče prve stopnje sicer zmotno meni, da bi zavarovalni pogoji morali urediti pojem „meritvene tolerance“. Gre za področje, ki bi ga lahko uredil le Zakon o pravilih cestnega prometa, če bi predpisal naprave za merjenje koncentracije alkohola v krvi in bi pri vsaki napravi uredil možnost merilne tolerance. Tako pa je to stvar dejanskih ugotovitev in dokaznega postopka in to je sodišče prve stopnje korektno opravilo. Tožeča stranka bi lahko predlagala dokaz s toženkinim zaslišanjem in skušala bolj natančno ugotovi, kako je bilo z uživanjem alkohola. Dejstvo, da izvedenka ni sledila toženki o tem, da je popila le en deciliter vina ob kosilu, pa še ne dokazuje, da je uživala toliko alkohola, da je to preseglo dovoljeno mejo. Tožeči stranki pa ni uspelo dokazati, da bi toženka tudi pri manjši koncentraciji alkohola kazale znake motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu (drugi odstavek 104. člena ZPrCP- UPB2).

11. Pritožba še smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, da sodišče ni presojalo vseh dokazov skupaj. Sodišče je presojalo vse izvedene dokaze in odgovorilo na trditveno podlago tožeče stranke. Zavrnilo je dokaz z zaslišanjem toženke, vendar je to predlagala tožena stranka, tožeča pa tega dokaznega predloga ni podala. Sodišče je odgovorilo tudi na navedbe tožeče stranke zapisnikov o preizkusu alkoholiziranosti in tudi na vse ugovore tožeče stranke na izvedeniško mnenje dr. M. Z. K.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava (7. člen ZOZP in zavarovalne pogoje tožeče stranke), pri tem pa ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določbe ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, navedbe iz odgovora pa ne pripomorejo k rešitvi te zadeve.

-------------------------------
¹ Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, 93/2007 in naslednji.
² Po 105. členu ZPrCP- UPB2 je bilo za voznike začetnike določeno, da v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola v organizmu (primerjaj 8. točka 105. člena). Tako je bila toženka kaznovana z globo, ker je kot voznica začetnica vozila pod vplivom alkohola (B6).
³ Primerjaj sklepa VSL I Cpg 1038/2017.
⁴ Primerjaj prispevek Dokazni standardi, Pavčnik T., Podjetje in delo, 2012/6-7.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 25/2022
• Sodba II Ips 663/2001
• VSL Sodba I Cp 169/2020