VSL Sodba II Cp 1752/2019

Jedro

Glede škode iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem se toženka neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku za to škodo prizna (nižja) odškodnina v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi prisojen prevozni strošek povezan z zdravljenjem v višini 0,37 EUR/km je pravilen in v skladu z novejšo (večinsko) prakso višjih sodišč, ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne škode, ki zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V takih primerih se priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo zvišanje tožbenega zahtevka z dne 23. 1. 2018 (II. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 3.662,40 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti 967,47 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnostmi med zdravljenjem ter utrpeli strah, toženka pa zoper njen ugodilni del, kolikor se nanaša na odškodnino za telesne bolečine z nevšečnostmi ter odškodnino iz naslova prevoznih stroškov in izgube na zaslužku zaradi nezmožnosti opravljanja pogodbenega dela pri delodajalcu. Obe stranki se pritožujeta tudi zoper stroškovno odločitev. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata temu ustrezno spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem oziroma znižanjem odškodnine.

Tožnik navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine za telesne bolečine ni v celoti in v zadostni meri upoštevalo izvedeniškega mnenja ter tožnikovih pripomb nanj. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, katere nevšečnosti je utrpel med zdravljenjem. Ni šlo le za nevšečnosti, povezane z obiskovanjem zdravstvenih ustanov, ampak tudi za ostale nevšečnosti, kot so počivanje in mirovanje ter potreba po pomoči pri osebni negi in drugih osnovnih opravilih in opravkih. Tožnik ni mogel opravljati nobenega dela niti doma niti okoli hiše, za dlje časa je moral opustiti športne in prostočasne dejavnosti ter je bil tudi delovno nezmožen. Izvedenec je določene nevšečnosti ugotovil, ni pa se dodatno opredelil do drugih nevšečnostih, na kar je tožnik opozoril v pripombah na pisno izvedensko mnenje. Izvedenec je navedel, da to presega okvire medicinske ekspertize, s čimer se je sodišče strinjalo. Sodišče tako ni upoštevalo vsega, kar je tožnik zatrjeval. Sicer pa toženka ni nasprotovala zatrjevanim neprijetnostim med zdravljenjem, kot jih je navedel tožnik, tako glede obiskovanja zdravstvenih ustanov, kot tudi glede drugih neprijetnosti, navedenih v nadaljnjih vlogah. Prometna nesreča je vplivala na tožnika ne le na fizičnem področju, pač pa tudi na psihičnem. Zanj je predstavljala hud stres, saj se mu je zaradi nje poslabšalo stanje atopijskega dermatitisa, zato je moral obiskati specialista dermatovenerologa. Za zdravljenje in pomiritev kože je moral uporabljati kortikosteroidno kremo. V posledici prometne nesreče je bil obravnavan tudi pri psihiatru, ki je ugotovil reakcijo na hud stres, zaradi česar mu je predpisal pomirjevalo. Res so psihične težave in težave z dermatitisom postopoma izzvenele, vendar tega prvo sodišče pri prisoji odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri. Doživljanje bolečin je subjektivna kategorija, s čimer se je strinjal tudi izvedenec, a je trajanje bolečin in njihovo jakost ugotavljal le v okviru meril za povprečnega oškodovanca. Tožnika je potrebno sprejeti takšnega kot je, torej bi moralo prvo sodišče pri priosoji odškodnine upoštevati tožnikovo posebno občutljivost.

Ne strinja se s prisojeno odškodnino za strah. Tožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi, v kateri je prišlo do silovitega trčenja, Način prometne nezgode je pri tožniku povzročil hud primarni strah, kar ugotavlja tudi izvedenec, tožnik je trpel tudi sekundarni strah, ki je trajal ves čas zdravljenja in je pri tožniku pustil posledice, zaradi česar je bil obravnavan pri psihiatru.

Tožnik se tudi ne strinja s stroškovno odločitvijo. Iz obrazložitve ne izhaja, kako je sodišče prišlo do zneska tožniku prisojenih stroškov postopka. Poleg stroškov odvetniškega zastopanja mu gredo tudi stroški sodnega izvedenca za mnenje in njegovo dopolnitev ter plačano sodno takso za tožbo. Razvidno tudi ni, katero vrednost odvetniške točke je sodišče upoštevalo, s 6. 4. 2019 se je namreč vrednost točke zvišala. Če sodišče tožniku ni priznalo vseh stroškov v zvezi s sodnim izvedencem in sodno takso, mu je treba priznati tudi te stroške. Kaj naj bi obsegali toženki odmerjeni stroški v znesku 453,42 EUR, iz obrazložitve ni razvidno. Toženka ni imela stroškov s sodnim izvedencem in sodno takso, kot tudi ne stroškov odvetniškega zastopanja, razen za pristop odvetnika na zadnji narok.

3. Nasprotno toženka v pritožbi meni, da je sodišče tožniku za telesne poškodbe odmerilo previsoko odškodnino. Poudarja, da je tožnik utrpel udarnine telesa in nateg vratnih mišic, kar predstavlja zelo lahko telesno poškodbo, katere zdravljenje je potekalo konzervativno z mirovanjem, jemanjem protibolečinskih tablet in opravljanjem fizioterapije. Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine znaša 2.500 EUR, skupaj s prisojeno odškodnino za strah v znesku 700 EUR, pa 3.200 EUR. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin in obseg nevšečnosti, ki pa jih je pri odmeri odškodnine previsoko ovrednotilo. Hude telesne bolečine je tožnik trpel le nekaj minut, srednje hude en teden, lahke en teden ter občasne lahke do konca zdravljenja. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča VS002158, s katero je bilo oškodovancu dosojenih za primerljive telesne bolečine 2.000 EUR, je sodišče v obravnavani zadevi prisodilo nesorazmerno odškodnino.

Odločitev o materialni škodi, ki je nastala zaradi prevoznih stroškov je v neskladju s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, po katerem znaša prevožen kilometer 0,11 EUR. Tožnik tudi ne more biti upravičen do povrnitve potnih stroškov do M. in nazaj. Izvedenec ni potrdil, da je bil obisk pri specialistu nujen in da ga je moral opraviti v M. in ne v K.

Sodišče je nekritično ocenilo tožnikovo izgubo na zaslužku zaradi nezmožnosti opravljanja pogodbenega dela pri svojem delodajalcu. Upoštevalo je samo navedbe in listinske dokaze, ki jih je predložil tožnik, ni pa upoštevalo predlaganih dokazov toženke, in sicer da se opravijo poizvedbe pri tožnikovem delodajalcu. Sodišče je izpad dobička ugotavljajo samo, čeprav zato nima potrebnih znanj, v izreku pa tudi ni navedlo, ali gre za neto ali bruto znesek, ampak je vso odškodnino seštelo v skupni znesek. Tožnik glede obsega škode ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Toženka je tožniku že izplačala izgubo na plači v znesku 743,62 EUR ter od tega odvedla akontacijo dohodnine, tako da je tožnik prejel neto znesek v višini 557,72 EUR. Neutemeljeno je sodišče priznalo izgubo za pogodbeno delo za cel mesec oktober 2017, kljub temu, da je bil tožnik od 7. 10. 2017 na svojem delovnem mestu in sposoben za pridobitno delo. Tožniku bi pripadala izguba za pogodbeno delo samo za čas, ko je bil v bolniškem staležu, kar pa ni izkazal.

Odločitev o stroških postopka je pomanjkljiva, saj ni obrazloženo, kaj predstavlja prisojeni znesek pravdnih stroškov. Morebitno upoštevanje sestave odškodninskega zahtevka in drugih stroškov pred pravdo ni pravilno, saj ne gre za pravdne stroške.

4. Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede nepremoženjske škode

6. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.000 EUR ter iz naslova prestanega strahu v znesku 700 EUR, skupaj torej 4.700 EUR, kar predstavlja približno 4,2 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe.¹ Tožnik je v prometni nesreči utrpel številne udarnine prsnega koša in trebušne stene, ki pa niso povzročile poškodb notranjih organov ali izliva tekočine v prsni koš. Med zdravljenjem je bil pri tožniku ugotovljen še zvin vratne hrbtenice. V posledici škodnega dogodka je tožnik utrpel hud stres, zaradi česar je bil na pregledu pri psihiatru, začasno pa se mu je poslabšala tudi predhodna kožna bolezen.

8. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe (točka 6 in 7). Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku in skrbni dokazni oceni, pri kateri je upoštevano mnenje izvedenca v povezavi s trditvami tožnika. Izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in v njegovo pravilnost ne dvomi niti pritožbeno sodišče, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko se naj bi bolečine določene intenzitete po zatrjevanju tožnika dejansko pojavljale. Tožnik je ob poškodovanju trpel hude bolečine, a so z upadanjem intenzivnosti že v nekaj minutah, najkasneje do pregleda pri kirurgu, prešle v srednje hude telesne bolečine, ki jih je trpel en teden, nato pa še en teden stalne lahke bolečine, in nato še občasne (do nekaj minut) lahke do srednje bolečine približno mesec in pol. Drži, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega kot je, vendar pa tožnik ni izkazal posebne občutljivosti na bolečine, zaradi česar bi intenzivnost in trajanje trpljenja zatrjevanih telesnih bolečin bistveno odstopala od okvira povprečnega oškodovanca v podobnih okoliščinah primera. Sodišče je pravilno večjo dokazno vrednost pripisalo mnenju izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije objektiviziral tožnikove trditve. Sodišče prve stopnje je med številnimi najpomembnejšimi nevšečnostmi upoštevalo tudi tiste, ki jih izpostavlja pritožba. Pritožbeno opisovanje težav z atopijskim dermatitisom in s tem povezanim obiskom specialista dermatovenerologa, kot tudi izpostavljanje obravnave pri psihiatru, na odločitev ne more vplivati, saj je sodišče navedeno pri odmeri odškodnine upoštevalo. Sodišče je med drugim tudi ugotovilo, da je bil tožnik v času zdravljenja posledic oviran pri dnevnih aktivnostih, v kar je šteti tudi prostočasne, osnovne, gospodinjske in hišne, kot tudi športne dejavnosti, ki jih zaradi posledic zdravljenja poškodb ni mogel izvajati v času njihovega zdravljenja. Da v času zdravljenja tožnik ni bil sposoben za delo v službi, ni bilo sporno, saj je bil v bolniškem staležu. Izvedenec je v mnenju na podlagi osebnega pregleda in pogovora s tožnikom, opredelil najpomembnejše nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel. Drobnjakarsko ugotavljanje natančno katerih konkretnih del ali gibanj tožnik zaradi poškodbe ni mogel opravljati, ne morejo imeti pomembnejše teže z vidika odmere odškodnine; ni namreč dvoma, da tožnik zaradi utrpelih poškodb in posledic, ni mogel opravljati tistih del/opravil/dejavnosti, ki terjajo uporabo/napor poškodovanih delov telesa. Temu toženka tudi ni oporekala. Zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da bi se moral izvedenec še natančneje opredeliti do tožnikovih navedb v tožbi, kako in v čem je bil omejen.

9. Pravilno je bila prisojena tudi odškodnina za strah, ki skupaj s prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, predstavlja pravično denarno odškodnino. Čeprav sodna praksa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob škodnem dogodku in strah, ki ga trpi v procesu zdravljenja zaradi posledic dogodka, je podlaga za prisojo zadoščenja upravičenost, višina takega zahtevka pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V izpodbijani sodbi opravljena dokazna ocena o trajanju in intenzivnosti strahu je celovita in prepričljiva, saj ima oporo v ugotovitvah sodnega izvedenca, ki je pregledal tožnika, in v zdravstveni dokumentaciji. Tožnik s ponavljanjem svojih trditev in z izpostavljanjem pomembnosti posameznih okoliščin ne more doseči drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je v bistvenem upoštevalo mnenje izvedenca, ki je ugotovil obstoj primarnega in sekundarnega strahu ter pri tem ocenil njegovo intenzivnost in trajanje. Ni dvoma, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ko je njegovo vozilo nepričakovano zadel drug avto, a je trajal le nekaj minut oziroma največ do prihoda v bolnišnico, po tem pa je trpel sekundarni strah, ki je trajal celoten čas zdravljenja. Strah zaradi škodnega dogodka je tožniku (začasno) pustil določeno duševno simptomatiko, ni pa zaradi tega trpel hudih duševnih posledic. Glede na ugotovljeno, ob upoštevanju, da je tožnik utrpel lažje telesne poškodbe (udarnine brez poškodb notranjih organov in izlivov), se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

10. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja prisojena odškodnina tisto zadoščenje, ki odraža vse konkretnosti primera in je tudi primerljiva s siceršnjo sodno prakso v podobnih primerih.² Primer, ki ga izpostavlja toženka, nudi okvir, v katerega se lahko umešča prisojena odškodnina v obravnavanem primeru, pri čemer velja poudariti, da je v njem šlo le za podobne utrpele telesne poškodbe (in s tem povezane posledice), medtem ko je v obravnavanem primeru tožnik utrpel še začasno stresno motnjo in poslabšanje (sicer že predhodno ugotovljenega) atopičnega dermatitisa.

Glede premoženjske škode

11. Odločitev glede škode iz naslova prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem je mogoče preizkusiti, saj so v izpodbijani sodbi (v 12. točki) vsebovani odločilni razlogi, ki omogočajo njen preizkus. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da se tožniku za to škodo prizna (nižja) odškodnina v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi prisojen prevozni strošek povezan z zdravljenjem v višini 0,37 EUR/km je pravilen in v skladu z novejšo (večinsko) prakso višjih sodišč³, ki ji je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče⁴. Tožnik je namreč v skladu z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne škode, ki zajema tako strošek za porabo goriva, kot tudi strošek zaradi obrabe vozila. V takih primerih se priznava strošek za prevožen kilometer v znesku 0,37 EUR, ki po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) predstavlja znesek neobdavčene kilometrine za vsak prevožen kilometer službenega potovanja. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve potnih stroškov od S. do M. in nazaj. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so ti prevozni stroški nastali zaradi pregleda pri specialistu, ki je bil potreben zaradi zdravljenja posledic prometne nezgode. Okoliščina, da je tožnik opravil obisk zdravnika izven kraja bivanja, ne pomeni, da do povračila teh stroškov ni upravičen. Da je bil obisk pri specialistu potreben, je potrdil sodni izvedenec, toženka pa niti ni prerekala tožnikovih trditev, da je opravil pregled v oddaljenem kraju, ker je tam hitreje prišel na vrsto.

12. Toženka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev iz naslova izgube na zaslužku zaradi tožnikove nezmožnosti opravljanja pogodbenega (dodatnega) dela pri svojem delodajalcu. Drži, da je trditveno in dokazno breme glede obsega nastale škode na strani tožnika, temu bremenu pa je tožnik zadostil. Tožnik je natančno pojasnil, kaj in koliko vtožuje in predložil dokazne listine, tudi tiste, ki jih je predlagala toženka. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno opravljati dodatne poizvedbe pri tožnikovem delodajalcu o izpadu dodatnega dohodka na podlagi pogodbe o delu, saj je iz predloženih pogodb razvidno, koliko je zaslužil na mesec za dodatno opravljeno delo izven rednega dela na svojem delovnem mestu. Sicer pa toženka ne pojasni, kako bi pridobitev dodatnih podatkov vplivala na odločitev, saj tožnikovemu obračunu izpada dohodka, ki ga je sodišče prve stopnje preizkusilo s primerjavo predloženih listin za vtoževano obdobje, obrazloženo ne prereka. Izračun višine izgube na zaslužku tudi ne terja posebnega znanja (pa tudi sicer toženka sodnega izvedenca v primeru nestrinjanja z načinom izračuna ni predlagala), saj gre za enostavnejši matematični izračun dobička, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo mogoče doseči. Kot osnovo za izračun je sodišče prve stopnje upoštevalo povprečen znesek, ki ga je tožnik prejel v obdobju sedmih mesecih (več mesecev pred škodnim dogodkom in po škodnem dohodku), čemur toženka ne nasprotuje.

13. Čeprav je bil tožnik v bolniškem staležu od 16. 8. do 6. 10. 2017, mu je bilo pravilno priznana izguba iz naslova pogodbenega dela za cel mesec oktober. Ugotovljeno je bilo, da tožnik z delodajalcem (tudi) za ta mesec ni sklenil pogodbe o delu zaradi posledic poškodb, saj je bilo izkazano, da se je po daljši odsotnosti z dela, šele privajal na delo in tako dodatnega dela po pogodbi o delu (še) ni mogel opravljati. Pravilnost odločitve pa dodatno utrjuje tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je imel tožnik še po zaključenem bolniškem staležu znake stresne motnje, kar lahko predstavlja razlog za neopravljanje dodatnega dela po pogodbi o delu izven rednega dela.

14. Toženka neutemeljeno navaja, da iz izreka sodbe ni jasno, ali gre za izpad zaslužka (iz naslova plač in pogodbenega dela) v neto ali bruto znesku. Tožnik je upravičen do plačila odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku, tako kot je zahteval in je v svojih navedbah tudi trdil in pojasnil izračun prikrajšanja. V izpodbijani sodbi je upoštevano, da je toženka tožniku iz naslova izgube plače, ki je obdavčljiva, plačala znesek 743,62 EUR, od katerega je odvedla akontacijo dohodnine in nato tožniku izplačala neto znesek 557,72 EUR, saj je sodišče prve stopnje ta neto znesek valoriziralo in odštelo od prisojene odškodnine, pri čemer je iz razlogov izpodbijane sodbe razbrati, da je bilo s tem plačilom plačan ugotovljen znesek 548,76 EUR iz naslova izgube na dohodku (plači), preostanek pa od ostale prisojene odškodnine. Tožnik je torej upravičen do odškodnine v neto znesku.

Stroški

15. Pritožbeno sodišče zavrača očitek pravdnih strank, da stroškovna odločitev (oziroma odmera) ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pravdnima strankama (glede na njun uspeh v pravdi) priznalo pravdne stroške po specificiranem stroškovniku (oz. v skladu s pisnimi podatki) in jih ovrednotilo ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Katere od priglašenih stroškov je priznalo in katere ne, je razvidno iz v spis vloženih stroškovnikov (prilogi A28 in B4), kar omogoča pritožbeni preizkus in vložitev konkretizirane pritožbe. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo strošek predpravdnega odškodninskega zahtevka, saj gre za strošek, ki je nastal zaradi postopka in je del pravdnih stroškov (1. odst. 151. člena ZPP)⁵, pri čemer ni odločilno, da v obravnavanem primeru vložitev zahtevka ni pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe. Te stroške kot potrebne obravnava tudi OT v tar. št. 38. Iz vloženih stroškovnikov je tudi razvidno, da je sodišče priznalo vsaki stranki polovico stroškov sodnega izvedenca, saj sta obe predlagali ta dokaz in tudi (iz podatkov spisa razvidno) založili predujem, kot tudi, da je tožniku priznalo sodno takso za tožbo ter upoštevalo ob izdaji izpodbijane sodbe veljavno vrednost odvetniške tarife (0,60 EUR). Pravdni stranki z drugačnimi pritožbenimi navedbami zato ne moreta uspešno izpodbiti stroškovne odločitve.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Glede na obrazloženo sta pritožbi neutemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, tožnik pa z odgovorom na pritožbo tudi ni v bistvenem prispeval k odločitvi o toženkini pritožbi, je odločeno, da sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS na dan zadnje glavne obravnave je znašala 1.114,98 EUR.
² V sodni praksi sicer ni najti zelo primerljive zadeve obravnavani, je pa iz judikatov II Ips 605/2006, II Dor 160/2010, II Ips 661/2006, II Ips 432/2019, v katerih so oškodovanci utrpeli primerljive telesne poškodbe in s tem povezane posledice (vključno z odškodnino za ZŽA), razbrati, da je dosojena odškodnina, ki upošteva tudi začasno duševno stisko in poslabšanje kožne bolezni, za obravnavano škodo v tem razponu (2-6 plač) ustrezna.
³ Glej odločbe II Cp 1150/2015, I Cp 2682/2016, II Cp 796, 2017, II Cp 2349/2017, I Cp 2326/2018 in druge.
⁴ Glej odločbo VS RS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019.
⁵ Glej N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in UL RS, 2006, str. 24, 25.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 118/2023
• VSL Sodba I Cp 477/2022
• VSL Sodba II Cp 1522/2018