VSL Sodba in sklep I Cp 20/2020

Jedro

Bistveno je, da toženka in njene hčerke z odrekom tožnikovega soglasja nimajo več nobene pravne podlage za bivanje v sporni stanovanjski hiši in so jo dolžne izprazniti. Zgolj zatrjevana vlaganja v nepremičnino toženki ne dajejo pravice do bivanja v sporni hiši, saj z njimi v skladu s SPZ ni pridobila solastninske pravice na tožnikovi nepremičnini.

Paricijski rok za izselitev in izpraznitev nepremičnine, ki je določen v sodbi na 15 dni, je prekratek. V obravnavani situaciji gre za položaj, ki je podoben odpovedi najemnega razmerja, kjer SZ-1 v 112. členu določa rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka glede zahtevka za izpraznitev v delu, ki se nanaša na ves macesnov les, ki se nahaja v poslopju na naslovu S., K. spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, ter glede paricijskega roka tako, da se namesto „15 dni“ določi rok „90 dni“.

II. V ostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper sklep z dne 7.11.2019 se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se je tožena stranka dolžna skupaj z mld. otrokoma A. in B. skupaj z vsemi osebnimi stvarmi in predmeti, naštetimi v točki I. izreka, v roku 15 dni izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., K., ki stoji na nepremičnini parc. št. 1/2 k.o. X (ID ...) in tožeči stranki izročiti stanovanjsko hišo prosto svojih stvari in osebnih stvari od otrok (točka I. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu za izpraznitev nepremičnine glede treh krav frizijske pasme, ki so bile kupljene pri S. S. iz Š., in glede ene telice rjave pasme, ki je bila kupljena pri T. T. z D. (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 746,29 EUR, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka), tožeča stranka pa je dolžna v istem roku v korist proračuna RS plačati stroške zastopanja tožene stranke po BPP v višini 112,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve prve točke sodbe, opr. št. P 34/2019 Okrajnega sodišča v Kranju, z dne 15.10.2019, dopolnjen dne 30.10.2019 (točka I. izreka). V točki II. izreka je zavrnilo predlog za izdajo popravka sodbe, v točki III. izreka pa razveljavilo plačilni nalog, opr. št. P 34/2019, z dne 25.10.2019.

3. Zoper ugodilni del sodbe in sklep z dne 7.11.2019 se je pritožila tožena stranka.

4. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče razmerje med pravdnima strankama nepravilno opredelilo kot sui generis pravno razmerje, podobno prekariju. Pravdni stranki sta bili izvenzakonska partnerja, ki sta ustvarjala skupno premoženje, nastala je solastnina, obdelovala sta kmetijo, ustvarila blagovno znamko „kmetija ...“. Z njima sta na kmetiji živela tudi mld. otroka toženke, kmetijo pa so poleg strojev sestavljale tudi živali. Sodišče spregleda, da gre za kmetijo, v katero je vlagala toženka, in ne zgolj za toženko z mld. hčerkama in nekaj osebnimi predmeti. Predmetni spor je treba presojati tudi z vidika skupnega kmetijskega gospodarstva. Sodišče bi moralo pri roku izselitve upoštevati primeren čas za izselitev, kar glede na okoliščine tega postopka (živali, stroji, otroci) vsekakor ni 15 dni. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da v hiši tožnika poleg toženke prebivata tudi mladoletni hčerki, ki sta vpisani v Waldorfsko šolo v ... Prepis na javno šolo je med šolskim letom otežen, za hčerki pa bi predstavljal stres. Sodišče mora skrbeti za koristi otrok. Sodišče spregleda določbo 2. odst. 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ²), ki določa, da se lahko lastnik in graditelj dogovorita, da v primeru, ko graditelj s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini nastane solastnina. Sodišče sicer ugotavlja, da naj bi toženka navedb v tej smeri ne podala, kar pa ne drži, saj je obseg vlaganj zatrjevala že v odgovoru na tožbo, hkrati pa predlagala tudi vpogled v spis zadeve I P 182/2019, ki se glede obsega skupnega premoženja vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh s strani toženke predlaganih dokazov, to je z vpogledom v listine spisa opr. št. I P 182/2019 pri Okrožnem sodišču v Kranju ter zaslišanjem prič F. F. in G. G. Z odločitvijo o izselitvi se poseže tudi v pravico do šolanja otrok. Ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavreči, saj je le ta nesklepčen in nedoločen. Z izpodbijano sodbo je toženki naloženo, da naj odpelje žagan les, ki se nahaja v poslopju na naslovu S., K., pri čemer tožnik lastninske pravice na tem naslovu ne izkaže, prav tako pa je takšna zahteva v nasprotju z izrekom, ki določa, da naj se toženka skupaj z mld. otrokoma izseli iz stanovanjske hiše na naslovu ..., K. in jo izroči prosto vseh stvari. Iz izreka ni mogoče razbrati, pri katerem kozolcu je ves macesnov les, koliko lesa bi morala odpeljati. To tudi ne more biti predmet izselitve iz naslova ..., K. Sodba je nedoločna in nesklepčna tudi pri naštevanju posameznih predmetov. Ti niso konkretizirani, niti ni jasno, kje se nahajajo. Sodišče je spregledalo, da se izrek nanaša zgolj na izselitev in izročitev stanovanjske hiše na naslovu ..., K. in ne na vse nepremičnine, ki sestavljajo kmetijo oziroma celo na nepremičnine z drugim naslovom (S., K.). Tožnik v zvezi s tem tudi ni podal ustrezne trditvene podlage in ne predlagal dokazov. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Na pritožbo zoper sodbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Sklep z dne 7.11.2019 tožena stranka izpodbija v točkah I. in II. izreka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče razumeti tudi tako, da je rok za izselitev iztekel dne 2.11.2019, saj v sodbi ni besedila „po pravnomočnosti“. Po izdaji sodbe se toženka izkaže za upnico, saj je sama „predmet zavarovanja“. Z izselitvijo bi toženka utrpela nenadomestljivo škodo sama, kot tudi otroka. Pritožbeni uspeh je verjeten. Toženka z otroci si v 15 dneh ne more zagotoviti drugega prebivališča, čeprav ima drugje prijavljeno stalno prebivališče, vendar tam še ni primerno za bivanje. Ker je pritožbeni rok daljši od paricijskega roka, bi sodišče moralo določiti daljši rok za izselitev. Zato lahko zgolj začasna odredba sanira nastalo škodljivo in nepopravljivo situacijo, če se sodba izvrši 2.11.2019. Tudi obstoj izvenzakonske zveze in obstoj skupnega premoženja je prednostno predhodno vprašanje, ki še ni rešeno. Sodišče bi se moralo, predno je določilo rok za izselitev, prepričati tudi, kam naj bi se preselile živali. Toženka ima terjatev do tožnika, njena narava in višina pa bo ugotovljena v postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Kranju vodi pod opr. št. I P 182/2019. Toženka je namreč izvedla številna vlaganja v stanovanjsko hišo na naslovu ..., K. in njeno okolico. Dokler ne bo rešeno vprašanje skupnega premoženja in s tem povezane solastnine, sodišče ne bi smelo odločati.

7. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je za odločitev o izpraznitvenem zahtevku pomembno vprašanje, ali ima toženka pravno podlago za bivanje v tožnikovi nepremičnini na naslovu ..., K. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je tožnik toženki dopuščal, da živi v stanovanjski hiši, katere lastnik je. Pravdni stranki sta se spoznali preko interneta in se dogovorili, da bosta živeli skupaj pri tožniku. Posebnega dogovora o trajanju, pogojih in načinu bivanja pravdni stranki nista sklepali. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je lahko tožnik odrekel soglasje toženki in njenima hčerkama za uporabo stanovanjske hiše in je s tem prenehala njihova pravica do bivanja v tej hiši. Sodišče prve stopnje je navedlo, da gre za sui generis razmerje, podobno prekariju. Pritožba neutemeljeno izpodbija takšen pravni zaključek, pri čemer je bistveno, da toženka in njene hčerke z odrekom tožnikovega soglasja nimajo več nobene pravne podlage za bivanje v sporni stanovanjski hiši in so jo dolžne izprazniti. Zgolj zatrjevana vlaganja v nepremičnino toženki ne dajejo pravice do bivanja v sporni hiši, saj z njimi v skladu s SPZ ni pridobila solastninske pravice na tožnikovi nepremičnini, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve sodbe. Pravilno je tudi navedlo, da toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala dogovora o nastanku solastnine zaradi vlaganj v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, zato so nasprotne navedbe pritožbe, da je to storila, neresnične. Zgolj dejstvo, da je toženka vlagala v kmetijo, da je k tožniku pripeljala živali, kmetijsko opremo in stroje, pa ji tudi ne daje pravne podlage za bivanje v sporni hiši.

9. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokazov z vpogledom v listine spisa opr. št. I P 182/2019 pri Okrožnem sodišču v Kranju ter zaslišanjem prič F. F. in G. G. Pravilno je navedlo, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna, ker so bili predlagani v zvezi z nerelevantnimi dejstvi.

10. Toženka pa je dolžna iz stanovanjske hiše na naslovu ..., K., odnesti tudi stvari, ki so navedene v izreku sodbe. Ob dejstvu, da toženka v postopku na prvi stopnji ni navedla, da ji ni znano, pri katerem kozolcu se nahaja les in koliko je tega lesa ter da ne ve, na katere predmete se nanaša tožbeni zahtevek, tovrstne njene pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da je bil tožbeni zahtevek dovolj določen. Pravilna pa je tudi odločitev, da mora toženka odstraniti tudi stvari, ki se nahajajo na istem naslovu, vendar ne v hiši, ampak v njeni bližini. Tožbeni zahtevek se namreč ni nanašal zgolj na toženkine predmete v hiši, temveč tudi izven hiše, kar jasno izhaja že iz opisa predmetov. Če je namreč navedeno, da je macesnov les zložen pri kozolcu, je jasno, da se ne nahaja v hiši.

11. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je tožba nesklepčna glede žaganega lesa, ki se nahaja na naslovu S., K., saj tožnik v navedbah ni pojasnil, ali je lastnik nepremičnin tudi na tem naslovu. V izpovedbi pa je celo povedal, da je na tem naslovu kmetija od njegove sestre (l. št. 121 spisa), zaradi česar tožnik ni aktivno legitimiran, da bi zahteval, da toženka odstrani tudi ta les. Zato tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen in ga je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in v tem obsegu zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Pritožba tožene stranke prav tako utemeljeno navaja, da je paricijski rok, ki je določen v sodbi na 15 dni, prekratek. V obravnavani situaciji gre za položaj, ki je podoben odpovedi najemnega razmerja, kjer Stanovanjski zakon (SZ-1³) v 112. členu določa rok za izselitev, ki ne sme biti krajši kot 60 dni in ne daljši od 90 dni. Zato je pritožbeno sodišče paricijski rok v sodbi prve stopnje spremenilo tako, da je določilo rok 90 dni za izselitev in izpraznitev nepremičnine. Ta rok je ocenilo za primeren glede na to, da je splošno znano, da je rok 15 dni prekratek za to, da si toženka s hčerkama poišče drugo primerno prebivališče in uredi vse potrebno v zvezi z morebitnim prešolanjem otrok. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tudi v tem delu.

13. V preostalem delu pa je pritožba zoper sodbo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Uspeh obeh strank v postopku se po pritožbeni odločitvi ni bistveno spremenil, zato je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Še vedno je namreč neuspeh tožeče stranke zgolj neznaten, zaradi tega dela pa tudi niso nastali posebni stroški.

O pritožbi zoper sklep

15. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih je le-to zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagala toženka. Predlog je namreč vložila toženka, ki v tej pravdi ni uveljavljala nobene terjatve. Toženka ni upnica iz materialnopravnega razmerja, ki je podlaga predmetnemu postopku in terjatve, ki bi jo rada zavarovala, v danem primeru sploh ni oziroma je nima. Poleg tega toženka zahteva s tem predlogom neko dejanje s strani sodišča, to je, da le-to počaka z izvršitvijo izdane odločbe. Začasne odredbe s tako vsebino pa ni mogoče predlagati.

16. Pravilno pa je zavrnjen tudi predlog za popravo sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni šlo za pisno napako oziroma dostavek „po pravnomočnosti“ iz besedila ni izpadel. Zato ni podlage za popravo sodbe (1. odst. 328. člena ZPP). Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče toženki pojasnjuje, da bo paricijski rok začel teči šele prvi dan po vročitvi drugostopenjske odločbe, to je te sodbe pritožbenega sodišča, toženki. Ostale pritožbene navedbe niso utemeljene oziroma se nanašajo na meritorno odločitev sodišča prve stopnje v sodbi, kar je pritožbeno sodišče obravnavalo že v okviru pritožbe tožene stranke zoper sodbo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zoper sklep z dne 7.11.2019 kot neutemeljeno zavrnilo in ga v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 898/2017-2
• VSL Sklep I Cp 2379/2018
• VSL Sodba in sklep I Cp 20/2020