VSL Sodba in sklep IV Cp 1606/2019

Jedro

Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbe pravdnih strank zoper sklepa P 554/2016-IV z dne 29. 5. 2017 in P 554/2016-IV z dne 9. 8. 2018 se zavržejo, pritožba tožeče stranke zoper sklep P 554/2016-IV z dne 23. 8. 2018 pa se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbama zoper odločitev o določitvi stikov (odločitev v točkah I. do XII. in XVI. izreka) se delno ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi:

- v tč. II. izreka izpodbijane odločbe glede trajanja torkovega stika do 19.00 ure,

- v tč. IV. izreka izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bilo odločeno, da pride ob koncu vikend stika oba otroka iskat na očetov dom mati,

- v tč. VI., VII., VIII. in IX. izreka izpodbijane odločbe v delu, v katerem je odločeno, da pride ob začetku počitnic oče iskat otroka na dom matere, mati pa ju ob koncu počitnic pride iskat na očetov dom, v tč. VIII. izreka izpodbijane odločbe pa tudi v odločitvi o določitvi konca prvega dela novoletnih počitnic (30. 12.) in določitvi začetka drugega dela novoletnih počitnic (30. 12.),

v preostalem delu pa se pritožbi zoper ta del odločbe zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana odločba.

III. Pritožbama zoper odločitev o določitvi preživnine (tč. XIII. in XIV. izreka) se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbi zoper sklep o začasni odredbi z dne 7. 3. 2019 se zavrneta in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, da se „spremeni, dopolni in modificira“ delna sodna poravnava z dne 12. 10. 2016 v odločitvi o stikih, določilo stike toženca z mladoletnima otrokoma v času šolskih počitnic, ki jih omenjena sodna poravnava ni zajela ter določilo preživnino za čas od 1. 5. 2019 dalje in sicer po 200,00 EUR mesečno za vsakega od mladoletnih otrok. Hkrati je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se omenjena sodna poravnava spremeni tako, da se stiki toženca z mladoletnima otrokoma določijo vsako sredo od 15. do 18. ure ter vsako drugo soboto od 10. do 16. ure vsakokrat tako, da oče otroka prevzame na domu matere in ju tja tudi vrne, med jesenskimi, božično-novoletnimi, zimskimi in prvomajskimi počitnicami pa stiki vsake druge počitnice ne potekajo, prav tako pa se stiki ne izvajajo med poletnimi počitnicami od 25. 7. do 16. 8. Hkrati je sodišče prve stopnje s sklepom delno zavrglo delno pa zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke za delno omejitev stikov, določenih s sodno poravnavo in z izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti odločilo, da mld. otroka pravdnih strank preživita velikonočne praznike v letu 2019 pri materi, prvomajske istega leta pri očetu, šolske počitnice v letu 2019 preživita pri očetu po 10 dni in sicer v primeru, da se ne dogovorita drugače, tako, da je prvih 10 dni počitnic od 1. do 10. julija, drugih deset dni pa od 1. do 10. avgusta in da se v času šolskih počitnic redni stiki ne izvajajo.

2. S sklepom P 554/2016-IV z dne 29. 5. 2017 je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogoma pravdnih strank za izdajo začasne odredbe in določilo stike toženca z mladoletnima otrokoma v času poletnih počitnic v letu 2017. S sklepom P 554/2016-IV je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predloga pravdnih strank za določitev stikov v času zimskih in poletnih počitnic leta 2018, s sklepom P 554/2016-IV z dne 23. 8. 2018 pa je zavrnilo tožničin predlog, da se stiki toženca z mladoletnima otrokoma v času poletnih počitnic ne izvajajo in podredni predlog, da se stiki izvajajo vsako sredo pri Centru za socialno delo pod nadzorom strokovne osebe.

3. Pravdni stranki sta vložili pritožbe zoper odločbo (delno sodbo in sklep) z dne 7. 3. 2019, sklep z dne 29. 5. 2017 in sklep z dne 9. 8. 2018, tožnica pa je vložila pritožbo tudi zoper sklep z dne 23. 8. 2018.

4. Tožnica je zoper sklep z dne 7. 3. 2019 vložila ugovor in pritožbo, pritožuje pa se tudi zoper delno sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožbene navedbe je razdelila v pet vsebinskih sklopov. Prvi sklop se nanaša na zatrjevano nasilje toženca, drugi na kršitve določb postopka v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja, tretji se nanaša na neutemeljenost povečanja oziroma razširitve stikov, četrti na nepravilno določitev preživnine in peti na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. V zvezi z zatrjevanim nasiljem toženca očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, ki so bile pri nasilju prisotne in bi ga potrdile. Prav tako ni upoštevalo vloženih listinskih dokazov ali pa jih je napačno dokazno vrednotilo. Dejansko stanje je zato ostalo nepravilno ugotovljeno. Sodišče ni ugotovilo, da otroka stike odklanjata in da po stikih prihajata domov spremenjena in v slabem čustvenem stanju, da imata vedenjska odstopanja in druge zdravstvene težave, kar vse je pogojeno s toženčevim nasiljem. Sodišče ni upoštevalo, da je zoper toženca vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ZKP-1. Napačno je tudi ocenilo oceno ogroženosti otrok, ki jo je podal CSD. V zvezi s kršitvami pri izdelavi izvedenskega mnenja navaja, da izvedenec kljub pozivom tožnice mnenju ni priložil nobenih dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da je opravil kakršnekoli teste s strankama postopka in njunima otrokoma, predložil pa ni niti transkripta ali posnetka domnevno opravljenih kliničnih intervjujev s pravdnima strankama in njunima otrokoma. Mnenja zato ne izpolnjujejo kriterijev, ki izhajajo iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Letinčić proti Hrvaški (št. 7183/11). V nadaljevanju pritožbe oporeka izvedencu strokovnost, poglobljenost pri pregledu in napačnost njegovih zaključkov, predvsem zaključka, da sta starša v visokem medsebojnem konfliktu. Meni, da ne gre za konflikt, ampak za kaznivo dejanje nasilja v družini, ki ga izvaja toženec nad njo. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo, saj izvedenec ni izvedel nujno potrebnih in zadostnih diagnostičnih preiskav v zvezi z zatrjevano osebnostno motnjo toženca. Mnenje je tudi nasprotno z ugotovitvami in zaključki drugih strokovnjakov (šola, vrtec, zdravniki, CSD, dr. H. ter sorodnikov in prijateljev, katerih zaslišanje je tožnica predlagala). Zaključuje, da bi sodišče moralo imenovati novega izvedenca, ki bo ocenil, kolikšen obseg stikov mld. otrok s tožencem bi bil za otroka najbolj koristen in kako bi se ti stiki lahko izvajali glede na okoliščine, da jima obstoječi režim očitno škodi. V okviru splošnega pritožbenega očitka neutemeljenosti povečanja oziroma razširitve stikov sodišču očita, da je razširilo stike, določene z delno sodno poravnavo in celo preko obsega, ki ga je predlagal izvedenec. Sodišče v postopku tudi ni ugotovilo volje mld. otrok glede stikov. Spremembo stikov je zahtevala zato, ker tisti, ki so bili določeni s sodno poravnavo, otrokoma niso v korist. Sodišče je podaljšalo torkov stik iz 18.15 na 19. uro. Ni pojasnilo, zakaj je potrebno stike med božično-novoletnimi počitnicami določiti drugače, kot so bili dogovorjeni v sodni poravnavi, spremenilo je tudi način prevzema mld. otrok s stika, pri tem pa za to ni navedlo nikakršne strokovne podlage, čeprav gre za odstop od utečenega načina izvajanja stikov. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj je obseg poletnih počitnic določilo na 10 dni v vsakem mesecu. V okviru grajanja odločitve o določitvi preživnine sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo preživninske zmožnosti toženca. Njegovi skupni mesečni dohodki znašajo najmanj 2.300,00 - 2.400,00 EUR, skupaj s koncerti pa 3.400,00 - 3.500,00 EUR mesečno. Toženčev dohodek ni polovico manjši od tožničinega, ampak le tretjino. Pri ugotavljanju preživninskih potreb je sodišče prve stopnje napačno znižalo stroške otrok. Prav tako ni upoštevalo stroškov plavanja, v večji meri pa bi moralo upoštevati, da sta otroka zaupana v vzgojo in varstvo njej. Meni, da je zahtevana preživnina v višini 300,00 EUR za vsakega od otrok primerna. Meni, da ji je bila v postopku kršena pravica do sojenja v razumnem roku po zaslugi razpravljajoče sodnice, zato predlaga, da se v primeru razveljavitve sodbe odločanje o zadevi zaupa drugemu sodniku.

5. Tožnica je pritožbo razširila z vlogama z dne 8. 7. 2019 in 13. 9. 2019, ki pa ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj sta bili vloženi po poteku pritožbenega roka.

6. Tudi toženec v pritožbi zoper delno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni. Strošek preživljanja obeh mld. otrok je ugotovljen v previsokem znesku. Sodba izhaja iz previsoko odmerjenih posameznih mesečnih stroškov, ki jih sodišče oceni kot potrebne. V premajhnem obsegu je upoštevalo obseg stikov toženca z mld. otrokoma. Prav tako ni upoštevalo, da imata otroka v vrtcu in šoli organizirano prehrano, tako da na domu pravdnih strank med delovnim tednom zgolj večerjata. Meni, da znaša preživninsko breme za oba otroka 740,00 EUR. Stroški bivanja, letovanja, občasnih daril, izletov in podobno nosi vsaka stranka zase. Po odločitvi sodišča je očiten razkorak pri deležih obremenitve rednih mesečnih prihodkov pravdnih strank. Toženec je obremenjen z deležem 26 %, tožnica pa 13 %. Sodišče bi moralo tudi upoštevati zgolj njegovo neto plačo. Glede na obremenitev s stiki ni mogoče opravljati dodatnega dela z namenom zaslužka. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju višine dohodkov pravdnih strank upoštevati predvsem informativne izračune dohodnine. Ti pa kažejo, da so bili dohodki tožnice štirikrat višji od njegovih. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do večkrat izpostavljene sodne prakse, po katerem pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena vključuje dolžnost sodišča, da pri odmeri preživnine upošteva dejstvo, da ima tisti od staršev, ki mu otroci niso zaupani v varstvo in vzgojo, z otroki, ko so pri njem na stiku, prav tako stroške s kritjem njihovih potreb. Meni, da je preživnina za oba mld. otroka v višini med 220,00 in 250,00 EUR primerna. V času poletnih počitnic bosta otroka pri njem strnjeno preživela 20 dni, pri tožnici pa 42 dni, saj v tem času glede na odločitev prvostopenjskega sodišča ne bo rednih stikov. Sodišče bi moralo stike določiti tako, da bi v mesecu juliju in avgustu otroka z njim preživela 15 dni v strnjenem kosu. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da bo tudi mld. A. A. v bližnji prihodnosti začela obiskovati osnovno šolo. Meni še, da bi bilo smiselno določiti božično-novoletne počitnice dvakrat po štiri dni, hkrati predlaga, da se uredi za primer, ko pride do odpadlega pouka v šoli hkrati pa do odpadlega varstva v vrtcu, da tožnica pripelje otroka na njegov dom, če pa bo pouka prost naslednji dan, bo otroka pripeljal na tožničin dom ob 9.00 uri.

7. Iste razloge kot v pritožbi zoper sodbo toženec uveljavlja tudi v pritožbi zoper začasno odredbo o odločitvi trajanja stika med poletnimi počitnicami.

8. Pravdni stranki sta zoper sklep z dne 29. 5. 2017 vložili ugovora in pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom P 554/2016-IV z dne 27. 9. 2017 njuna ugovora zavrglo.¹ S sklepom z dne 29. 5. 2017 je sodišče uredilo stike mld. otrok s tožencem v času poletnih počitnic v letu 2017. Začasna odredba je torej učinkovala le v navedenem časovnem obdobju, kar pomeni, da na dan odločanja o njunih ugovorih zoper izdano začasno odredbo ni več učinkovala. Pravdni stranki zato nista imeli več pravnega interesa, da sodišče o njunih ugovorih odloči. Enako velja tudi za pritožbi zoper navedeni sklep. Zato ju je pritožbeno sodišče zavrglo. Enako pa velja tudi za pritožbi zoper sklep z dne 9. 8. 2018, ki se je nanašal na ureditev stikov v letu 2018. Pravdni stranki tudi za spremembo te odločitve nimata pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče njuni pritožbi zoper navedeni sklep kot nedovoljeni zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

9. Pritožbi zoper delno sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stikih, je delno utemeljena, pritožbi zoper odločitev o preživnini pa sta utemeljeni. Pritožba tožnice zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 23. 8. 2018 ni utemeljena, prav tako ne pritožbi obeh pravdnih strank zoper sklep o začasni odredbi z dne 7. 3. 2019.

Presoja odločitve o določitvi stikov

10. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki 12. 10. 2016 sklenili sodno poravnavo, da se mld. otroka pravdnih strank (B. B. roj. ... 2011 in A. A. roj. ... 2015) zaupata v vzgojo in varstvo materi (tožnici), z očetom (tožencem) pa se določijo stiki, in sicer:

- vsak torek, ko oče otroka prevzame v vrtcu do 18.15 ure, ko ju pripelje na dom matere,

- vsako sredo, ko ju oče prevzame v vrtcu do četrtka zjutraj, ko ju odpelje v vrtec

- vsak drugi vikend, pri čemer v prvem vikendu (krajši vikend) stik teče od sobote od 10. ure do nedelje do 18. ure, ko bo oče prevzel in vrnil otroka materi na njenem domu, v drugem vikendu (daljši vikend) pa stik teče od petka, ko bo oče oba otroka prevzel v vrtcu in ju vrnil v nedeljo ob 18. uri na domu matere²,

- jesenske, božične (od 24. 12. do vključno 28. 12.), novoletne (od 29. 12. do vključno 1. 1.), zimske in prvomajske počitnice, ki tečejo v pouka prostih dneh pa otroka preživljata izmenično z vsakim od staršev, pri čemer mati pripelje oba otroka na dom očeta ob 10. uri, oče pa ju pripelje na dom matere zadnji dan počitnic ob 18. uri.

11. Pravdni stranki s sodno poravnavo nista določili stikov za čas poletnih počitnic, prav tako pa tudi nista določili mesečne preživnine, ki naj bi jo toženec plačeval za preživljanje mld. otrok.

12. Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata). Sodna poravnava enako kot sodba postane pravnomočna, v 308. členu ZPP pa je izrecno določen učinek ne bis in idem, kar pomeni, da to, kar zajema poravnava, ne bi smelo biti več predmet razpravljanja in odločanja. Sodišče lahko poseže v sodno poravnavo oziroma izda novo odločbo o stikih le v primeru, če to zahtevajo spremenjene razmere in zaradi varovanja otrokove koristi (četrti odstavek 421. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR)³. Tožnica je zahtevala spremembo s sodno poravnavo določenih stikov, ker naj bi se izkazalo, da niso primerni za otroka, saj jima zaradi obsega in izvedbe povzročata stisko. Ta naj bi bila pogojena predvsem s toženčevim neustreznim ravnanjem, njegovim nasiljem do tožnice in otrok in toženčevim neprepoznavanjem otrokovih potreb.

13. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala spremenjenih okoliščin niti ogroženosti koristi otrok, zato je njen zahtevek za omejitev stikov zavrnilo. Takšen zaključek temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca s področja klinične psihologije doc. dr. A. P., zaslišanj pravdnih strank, zaslišanj prič v nepravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 307/2018, poročil Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, poročil in mnenja Centra za socialno delo ... in drugih listinskih dokazov.

14. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da obseg s sodno poravnavo določenih stikov ni v nasprotju s koristmi mld. otrok pravdnih strank. Prav tako pa tožencu ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo za otroka ogrožujoče oziroma v nasprotju z njunimi koristmi. Iz izvedenčevih ugotovitev izhaja⁴, da oba starša posedujeta vse starševske veščine oziroma da nobeden od njiju ne izkazuje posebnosti, ki bi mu onemogočale izpolnjevanje starševske dolžnosti. Omenjeni izvedenec je zaključil, da sta oba starša sposobna skrbeti za otroka, da znata zadovoljiti njune osnovne potrebe po negi, oskrbi, varnosti, po sprejetosti, čustveni podpori in razumevanju, da sta se oba sposobna vživeti v čustvovanje otrok in jima nuditi čustveno stabilno okolje. Izvedenec je še ugotovil, da je posebno pozornost posvetil tožničinemu sumu o toženčevi osebnostni motnji in ugotovil, da pri njem ni našel lastnosti, ki bi lahko kazale na toženčevo problematičnost v nakazani smeri.

15. Bistvo tožničinih pritožbenih navedb je mogoče omejiti na očitek prvostopenjskemu sodišču, da je odločitev o stikih oprlo na nepopolno in nepravilno izvedensko mnenje, zato je ostalo nerešeno vprašanje obstoja družinskega nasilja, vprašanje preširokega obsega določenih stikov in vprašanje odklanjanja stikov s strani obeh otrok, zato vztraja, da stiki, določeni s sodno poravnavo z dne 12. 10. 2016, niso v skladu s koristjo otrok. Takšni pritožbeni očitki so neutemeljeni.

16. Da tožnica in mld. otroka niso žrtve družinskega nasilja, da s sodno poravnavo določeni stiki in njihov obseg niso v nasprotju s koristjo obeh otrok, izhaja iz obširne in izčrpne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča (točke 30. - 71. obrazložitve izpodbijane delne sodbe), na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Tisto, kar generira nastalo razmerje udeležencev te pravde je intenziven medsebojni partnerski konflikt tožnice in toženca. Gre za ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki ne temelji zgolj na izvedenskem mnenju izvedenca kliničnega psihologa, ampak izhaja tudi iz mnenj in poročil Centra za socialno delo ... in Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše, pa tudi poročil vrtca in osnovne šole. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala očitkov o toženčevem nasilju nad njo in nad mld. otrokoma. Izvedenec klinične psihologije je ugotovil, da pri tožencu ni zaznati znakov nasilnega vedenja. Tudi iz poročila Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (z dne 13. 12. 2017), pri katerem je bil mld. B. B. v obravnavi, izhaja, da otrok nikoli ni izražal, da bi doživljal pri očetu stisko. Nasprotno, glede stikov pri očetu je izražal zadovoljstvo in jih doživlja pozitivno (poročilo z dne 5. 5. 2017). Tudi iz izpovedi klinične psihologinje N. H., ki je na omenjenem centru imela v obravnavi mld. B. B., izhaja otrokov ljubeč, sproščen in čustven odnos s tožencem in da v obravnavi otroka ni zaznala neustreznosti toženčevega ravnanja. Enako izhaja tudi iz ugotovitev Centra za socialno delo ... (CSD), ko ugotavlja, da nobeden od staršev samostojno neposredno ne ogroža otrok⁵. Iz poročila CSD izhaja, da starša mld. otrok slabše razmejujeta partnerstvo od starševstva, kar se odraža v njunem slabšem starševskem funkcioniranju in medsebojnem obtoževanju. Tudi iz poročila CSD z dne 17. 11. 2017, ko sta njegovi strokovni delavki opravili nenapovedan obisk pri tožencu v času izvajanja stikov z otrokoma, izhaja, da oba otroka do toženca kažeta varno navezanost in naklonjenost.

17. Glede na pravnomočno zavrnitev očitkov o nasilju toženca nad tožnico in mld. otrokoma v zadevi po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) II N 307/2018, glede na izvedenčev zaključek, da pri tožencu ni zaznal nikakršnih posebnosti, ki bi lahko pod vprašaj postavljale njegovo starševsko sposobnost, ugotovitev izvedenca in omenjenih inštitucij, da sta oba otroka sproščena v očetovi družbi, da sta navezana nanj, da med njima in očetom obstaja ljubeč, sproščen, čustven in prijateljski odnos, je mogoče zaključiti, da je tožničino pritožbeno vztrajanje na zatrjevanju toženčevega nasilja in odklanjanju stikov s tožencem s strani otrok neutemeljeno.

18. Pritrditi je treba tožnici, da sta oba otroka v določenem čustvenem zapletu in stiski. To izhaja tudi iz ugotovitev v poročilih omenjenih institucij, prav tako mnenj pediatrinj obeh otrok. Iz izvedenskega mnenja, mnenj CSD in poročil Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše ter vpogleda v zaslišanje klinične psihologinje N. H., ki je imela v psihološki obravnavi mld. B. B.., pa jasno izhaja, da je vzrok stisk obeh otrok nerazrešen starševski in partnerski konflikt njunih staršev, ki nista sposobna nadzorovati svojih medsebojnih negativnih čustev in ki v medsebojni partnerski spor vpletata otroka. Otrokovo srečevanje s čustveno obremenjenima staršema pa zamaje njegov občutek varnosti, ki naj bi ga občutil v družini⁶. Stiska otrok torej ni posledica neustreznega ravnanja toženca, ampak posledica neustreznega medsebojnega odnosa obeh staršev⁷, ki, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne zmoreta lastnih čustev in interesov podrediti interesom otrok. Na obeh starših mld. B. B. in A. A. je zato odgovornost, da bosta s pripravljenostjo in sodelovanjem pomagala otrokoma čimprej prebroditi težave, ki so posledica njunega konfliktnega odnosa. Predvsem tožnica se mora zavedati, da je interes otrok odraščati ob obeh starših, čeravno s tožencem le prek izvrševanja stikov.

19. Tožnica tudi ni dokazala, da imata otroka težave zaradi preobsežno določenih stikov. Omenjeni izvedenec je navedel, da so stiki po sodni poravnavi, katere nadomestitev z novo odločbo zahteva tožnica, določeni optimalno in da krčenje stikov ne bi bilo v skladu s koristjo otrok oziroma da bi bilo v korist otrok, da bi trajali v enakem obsegu še naprej. Tudi na podlagi drugih omenjenih in izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da obstoječi obseg stikov negativno vpliva na koristi otrok. Najbolj zdravo primarno okolje za nadaljnji razvoj otroka je čimbolj enakovredno preživeti čas z obema staršema,⁸ ko ta dva živita ločeno, konsistentnost izvrševanja stikov pa je pri tem pomemben dejavnik. Po mnenju pritožbenega sodišča je toženec s stiki, določenimi s sodno poravnavo z dne 12. 10. 2016, enakovredno vključen v življenje obeh otrok, tako določeni stiki pa so v korist obeh otrok. S tako določenimi stiki se ohranja otrokov občutek čustvene navezanosti, povezanost s staršem, kateremu ni zaupan v vzgojo in varstvo in ohranja občutek medsebojne pripadnosti. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se z omenjeno sodno poravnavo dogovorjeni režim stikov ohrani, saj tožnica ni dokazala pravnorelevantnih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko vanj poseglo.

20. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z novim izvedencem. V tretjem odstavku 254. člena ZPP je določena izjemnost določitve novega izvedenca. Novega izvedenca se določi, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. V izvedenskem mnenju dr. P. tudi glede na rezultat celotnega izvedenega dokaznega postopka, presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ni mogoče ugotoviti nasprotja ali pomanjkljivosti, prav tako ni utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti, zato prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo zahtevi tožnice, da se postavi drugega izvedenca tako glede ugotovitev osebnostnih lastnostih toženca⁹ kot glede eksploracije obeh otrok. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z navedbo, da izvedenec svojim ugotovitvam ni priložil dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da je s strankama postopka in otrokoma opravil kakršnekoli teste in ker ni predložil transkripta ali posnetka kliničnih intervjujev. Tožnica v pritožbi navaja, da ni imela vpogleda v to, ali je bila zadevna psihodiagnostika zadostna za razrešitev strokovnih vprašanj oziroma ali jo je izvedenec sploh opravil.

21. Izvedenec klinično psihološke stroke je v obravnavani zadevi v svojem izvedenskem mnenju navedel uporabljene metode, napravil povzetek razgovora z vsemi udeleženci in navedel, katere teste je opravil pri starših (vprašalnik starševstva, IPDE osebnostni vprašalnik, osebnostni vprašalnik BIG5, Rorschachov osebnostni test) in otrokoma (poleg razgovora in opazovanja še likovni test po L. Benderjevi, razvojni test RMG po Goodenoughovi, FAT test družinskih relacij). Tožnica je v obširnih pripombah na izvedensko mnenje pavšalno očitala izvedencu, da je uporabil neprimerne teste oziroma vprašalnike, da je vprašalnike in teste mogoče dobiti tudi na spletu, da je toženec zavlačeval s pregledom pri izvedencu, da bi se na teste pripravil in da testi delujejo le, če je človek iskren. Že zato takšne pripombe ne morejo biti upoštevne. Poleg tega je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem sodnega izvedenca na dveh narokih za glavno obravnavo, na katerem pa tožnica svojih pomislekov ni ponovila oziroma skušala razčistiti. Izvedensko mnenje pa tudi ne temelji zgolj na psihodiagnostičnih testih. Izvedenec klinično psihološke stroke opravi psihološko oceno s klinično metodo dela, kjer uporabi več metod in tehnik in te izbere glede na vprašanja sodišča in osebe, ki jih obravnava. Rezultate, ki jih pridobi iz več različnih ocenjevalnih postopkov, interpretira v kontekstu z drugimi viri informacij (sodni spis, opazovanja, intervjuji, osebna zgodovina ipd)¹⁰.

22. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da izvedenčevo mnenje ni nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, predvsem pa da je skladno z ugotovitvami, ki izhajajo iz omenjenih drugih dokazov¹¹. Tožnica ni izpostavila nobene relevantne okoliščine, ki bi izkazovala obstoj realnega znanstvenega teganja za izvedenčevo napako. Okoliščina, da izvedenec ni predložil sodišču vseh testov in opravljenih psiholoških preizkusov, na podlagi katerih je izdelal svojo oceno oziroma mnenje, tako ne predstavlja kršitve procesnih jamstev oziroma konkretno pravice do poštenega sojenja.

23. Tožnica uveljavlja kršitev določb postopka tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo volje otrok glede stikov. CSD je v svojem prvem mnenju (mnenje z dne 27. 9. 2016) navedel, da razgovora z otrokoma ni opravil, ker sta še premajhna. V času zadnjega naroka za glavno obravnavo je imel B. B. sedem, A. A. pa tri leta. Tudi pri tej starosti otrok bi bilo ugotavljanje njune volje glede stikov z očetom potencialno škodljivo za poglobitev njune stiske, ki jo povzroča medstarševski konflikt. S stališča tožnice pa je tak predlog, ki dejansko pomeni obremenjevanje otroka z odgovornostjo za odločitev, ki je dva odrasla človeka ne zmoreta, neodgovoren. Navsezadnje pa oprava razgovora z otrokoma s stališča postopka tudi ne bi bila ekonomična glede na ugotovljene okoliščine, da je med otrokoma in očetom ljubeč odnos in da sama ne pri izvedencu ne pri že omenjenih institucijah, B. B. pa tudi v terapevtski obravnavi pri Svetovalnem centru, nista izrazila odpora do potekajočih stikov.

24. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podlage za poseg v sodno poravnavo z dne 12. 10. 2016 in da je treba v njej dogovorjeni režim stikov ohraniti. Zaradi omenjenega učinka sodne poravnave ne bis in idem (kar zajema sodna poravnava ne bi več smelo biti predmet razpravljanja in odločanja) in zaključka, da ne obstojijo spremenjene okoliščine, ki bi utemeljevale poseg v sodno poravnavo, je treba pritrditi pritožbenemu očitku tožnice, da sodišče ni imelo podlage za spremembo dogovora med pravdnima strankama, sklenjenega s sodno poravnavo. Do spremembe dogovora bi lahko prišlo le z dogovorom oziroma v soglasju pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče tako ni imelo podlage (in je tudi ni navedlo):

- za podaljšanje torkovega stika na 19.00 uro,

- za spremembo glede prevzema otrok po koncu vikend stika (po sodni poravnavi oče prevzame otroka in tudi vrne materi, sodišče prve stopnje pa je ta režim spremenilo tako, da otroka prevzame mati na očetovem domu),

- za spremembo oziroma zamenjavo vlog staršev glede prevzema otrok na stik in vrnitve s stika v času praznikov in počitnic.

- za podaljšanje prvega dela novoletnih počitnic (božičnih počitnic) do 30. decembra.¹²

Zaradi bistvene kršitve določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje v navedenem obsegu razveljaviti (drugi odstavek 354. člena ZPP) tako, kot je to razvidno iz tč.II izreka te odločbe. To pomeni, da torkovi stiki v skladu z omenjeno sodno poravnavo še naprej trajajo do 18.15 ure, da oče ob vikend stikih otroka prevzame in pripelje nazaj na dom matere, ob stikih med prazniki (razen velikonočnimi) in krajšimi počitnicami mati pripelje otroka prvi dan počitnic na dom očeta ob 10. uri, oče pa ju pripelje na dom matere zadnji dan počitnic ob 18. uri, in da božične počitnice trajajo do vključno 28.12., novoletne pa se začnejo z 29.12. in trajajo do 2. januarja. V odločitev na razširitev novoletnih počitnic na ta dan pritožbeno sodišče ni poseglo, saj v času sklenitve sodne poravnave 2. januar še ni bil praznik.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi izmenično preživljanje velikonočnih praznikov pri enem in drugem staršu. O teh praznikih s sodno poravnavo še ni bilo odločeno oziroma dogovorjeno. Prav tako je po sodni poravnavi ostalo odprto vprašanje obsega preživljanja poletnih počitnic otrok z očetom. Pravilna je odločitev o preživljanju poletnih počitnic otrok z očetom po deset dni vsak mesec (1/3 meseca), kar je v skladu z mnenjem sodnega izvedenca in v skladu z siceršnjim obsegom stikov med letom, ko otroka pri očetu prav tako preživita približno 1/3 časa.

26. V nerazveljavljenem delu je torej odločitev o določitvi stikov pravilna, prav tako pa tudi odločitev o zavrženju oziroma zavrnitvi tožničinega predloga za začasno odredbo in izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti. Učinkovanje te pa je s to odločbo pritožbenega sodišča in s tem s pravnomočnostjo odločbe prvostopenjskega sodišča v nerazveljavljenem delu, izzvenelo.

27. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožba tožnice zoper sklep o zavrnitvi njenega predloga za začasno odredbo P 554/2016-IV, s katerim je tožnica predlagala omejitev stikov toženca z otrokoma.

Presoja odločitve o določitvi preživnine

28. Materialno pravno izhodišče preživninske obveznosti staršev je v določbi prvega odstavka 123. člena ZZZDR, po kateri so starši dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Kako sodišče odmeri preživnino in med starša, ki živita ločeno, porazdeli preživninsko breme, je določeno v 129. in 129.a členu ZZZDR. Preživnina se po 129. členu ZZZDR določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Po prvem odstavku 129.a člena ZZZDR mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Po drugem odstavku istega člena pa mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodno določena preživnina mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. To pomeni, da višja preživninska zmožnost staršev pogojuje širši obseg zadovoljevanja otrokovih potreb. Poudariti je tudi treba, da pri ugotavljanju obsega potreb ne gre za matematični pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov in po katerem bi že najmanjša sprememba porušila ugotovljeno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki iz 129. člena ZZZDR, ampak gre zgolj za oceno. Pri določitvi preživnine pa je treba upoštevati tudi, da kadar otrok pomemben del časa preživi z drugim staršem, potem tudi ta neposredno pokrije del dnevnih otrokovih potreb.¹³ Postopek formiranja odločitve o preživnini se glede na navedena materialnopravna izhodišča začne z ugotavljanjem obsega v denarju izraženih potreb posameznega otroka, nato z ugotavljanjem preživninskih zmožnosti vsakega od staršev, najdenjem ustreznega ravnovesja med ugotovljenimi potrebami posameznega otroka in zmožnostmi vsakega od staršev in s porazdelitvijo preživninskega bremena med oba starša. Pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša je treba upoštevati tudi dejstvo, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj gre za dodatno časovno in odgovornostno obremenitev, ki nima denarnega ekvivalenta. Končno je treba od dobljenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, odšteti stroške, ki jih ta starš krije neposredno v času, ko je otrok pri njem (na stiku). Pri tem niso upoštevni prav vsi njegovi izdatki v zvezi z otrokom. V primeru, ko je otrok zaupan enemu od staršev, ta odloča o vprašanjih dnevnega življenja (2. odstavek 113. člena ZZZDR): o tem katera oblačila potrebuje,¹⁴ katere obšolske dejavnosti bo obiskoval, prav tako o nakupu potrebnega za te dejavnosti, ipd.¹⁵ Upoštevati in oceniti pa je treba, kolikšen del ugotovljenih mesečnih potreb otroka odpade na račun stroškov prehrane (doma), stroškov povezanih z uporabo stanovanja in higienskih pripomočkov, kar pokriva starš, ko je otrok pri njem.¹⁶

29. Izpodbijana odločitev o določitvi preživnine je pomanjkljiva, saj ne omogoča preizkusa, ali je prvostopenjsko sodišče upoštevalo zgoraj opredeljeni metodološki napotek za formiranje odločitve o določitvi preživnine. Preživninske potrebe vsakega od otrok je ocenilo na znesek 600 EUR. Seštevek vseh zneskovno opredeljenih potreb za mld. B. B. presega navedeni znesek (620 EUR). Navedlo je še, da je treba navedenemu znesku kot preživninski strošek prišteti še stroške letovanja, šole v naravi, izletov, stroške igrač in daril, ki pa jih ni zneskovno opredelilo. Torej bi moral biti ocenjeni strošek potreb še višji. Hkrati je spregledalo nesporen strošek plavanja v višini 22 EUR. Utemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da sodišče pri ugotavljanju potreb otroka ni upoštevalo tistih, ki so krite z njegovim prispevkom, ko je otrok pri njem oziroma da ni od njemu določene preživnine odštelo tisti del stroškov, ki jih krije toženec, ko je otrok pri njem na stiku¹⁷, kar pa dejansko predstavlja deset dni na mesec oziroma 1/3 časa. Enak očitek pa velja tudi glede odločitve o določitvi preživnine za mld. A. A.

30. Sodišče prve stopnje je torej nepopolno ugotovilo dejansko stanje,¹⁸ zato je bilo treba glede odločitve o preživnini ugoditi pritožbama, v tem delu razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na navedene okoliščine ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti navedene pomanjkljivosti, saj bi samo prvič ugotavljalo pravno relevantna dejstva. Ker gre za razveljavitev delne sodbe oziroma odločitve o preživnini zgolj za čas po njeni izdaji in ker je pred prvostopenjskim sodiščem še vedno v presoji zahtevek za določitev preživnine za oba otroka od vložitve tožbe dalje, razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

31. Tožnica je v pritožbi predlagala, da se v primeru razveljavitve delne sodbe zadeva vrne v sojenje pred drugim sodnikom, ker naj bi se razpravljajoča sodnica izogibala vsebinski odločitvi v zadevi, kar je v nasprotju s pravico strank do sojenja v razumnem roku. Takšen predlog ni utemeljen. Značilnost obravnavanega spora je izjemno velik medpartnerski konflikt med pravdnima strankama. Izvedenec je navedel, da sta pravdni stranki preokupirani druga z drugo (njun odnos je označil za patološkega) namesto, da bi bila s skupnima otrokoma. Navedel je še, da je v enaintridesetletnih izkušnjah sodnega izvedenca s področja klinične psihologije naletel le na dva podobna primera. Verjetno ima podobno izkušnjo tudi razpravljajoča sodnica, ki je sprva skušala omenjeni nerazčiščeni odnos in v največjo korist otrok rešiti z dosego dogovora med staršema, ki v takšnih situacijah predstavlja najboljši obet za dokončno rešitev konflikta. Pri tem pa očitno ni mogla računati na pomoč pooblaščencev pravdnih strank, odvetnikov, ki so glede na medsebojno nespoštljivo postopanje na narokih in številne (pre)obsežne vloge in dokazne predloge, s katerimi so povzročili za to vrsto zadev rekordno odebelitev pravdnega spisa, še v večji meri prispevali k neustrezni dinamiki oziroma dolgotrajnosti te pravde in pri tem prezrli temeljno načelo v družinskih postopkih, po katerem odvetniki v teh postopkih ne sledijo osnovnemu načelu uspeha v pravdi, temveč da tudi oni sledijo načelu otrokove koristi.¹⁹

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

33. Zoper sklep o razveljavitvi odločitve o določitvi preživnine je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

34. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Pravdni stranki se zoper sklep o zavrženju nista pritožili.
² Nekoliko drugačen režim stikov za mld. A. A. je veljal za čas do dopolnitve 20-tih mesecev starosti.
³ Navedena predpisa se v obravnavani zadevi uporabljata na podlagi določbe prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in prvega odstavek 290. člena Družinskega zakonika (DZ).
⁴ Izvedenec je podal izvedensko mnenje in dopolnitev izvedenskega mnenja, na dveh narokih pa je bil tudi zaslišan.
⁵ Omenjeni CSD je sprva v postopku po ZPND dal oceno ogroženosti tožnice mld. otrok s strani toženca, vendar pa je bila ta podana na podlagi tožničinih doživljanj in videnja situacije. Ocena ogroženosti odrasle žrtve nasilja ni povzetek dejanskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi in dejstvi, temveč gre za subjektivno dojemanje realnosti s strani žrtve in njenega občutka ogroženosti ter nasilnih ravnanj (poročilo o inšpekcijskem nadzoru delovanja CSD z dne 16. 10. 2018).
⁶ Dr. Bernarda Dobnik Renko in Nada Hribar, Delo sodnih izvedencev klinično psihološke stroke v družinskopravnih postopkih, Pravosodni bilten, št. 2/2018 str. 161 in 162.
⁷ Izvedenec klinično psihološke stroke je navajal patološkost tega odnosa.
⁸ Pravice obeh staršev do otroka so enake.
⁹ Specialisti klinične psihologije so najbolj uporaben profil izvedencev glede družinskega funkcioniranja (jamstvo, da zaznajo klinično pomembne duševne motnje) - izr. prof. dr. Maja Rus Makovec: Kako psihiater lahko koristi v družinskem sodstvu, Gradivo s seminarja Sodno izvedenstvo v postopkih družinskega sodstva.
¹⁰ Dr. Bernarda Dobnik Renko, … Pravosodni bilten, št. 2/2018.
¹¹ Odločitev v tem postopku torej ni bila odvisna izključno od mnenja sodnega izvedenca.
¹² Gre za minorne spremembe, vendar pa tožnica v pritožbi vztraja pri očitku bistvenih kršitev določb postopka.
¹³ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RSD II Ips 345/2016 in II Ips 343/2017.
¹⁴ Če ni drugačnega dogovora med staršema, zato starš, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varsvo, teh stroškov ne more uveljavljati.
¹⁵ Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 345/2016, tč. 8 obrazložitve.
¹⁶ Prav tam, točka 9 obrazložitve odločbe.
¹⁷ Iz razlogov sodbe izhaja, da naj bi to upoštevalo zgolj pri stroških prehrane, vendar pa ni jasno kako.
¹⁸ Z dejansko oceno preživninskih zmožnosti staršev se pritožbeno sodišče strinja.
¹⁹ Petruša Jager, Vloga odvetnika v družinskih postopkih, Revija Odvetnik, št. 3/2018, str. 31 (prispevek omenjene odvetnice je bil predstavljen na 19. Odvetniški šoli v Portorožu).

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3681/2011
• VSL sodba IV Cp 2972/2016
• VSL sklep IV Cp 3489/2014