VSL Sklep IV Cp 147/2020

Jedro

Glede na to, da je sodišče navedlo, da se za izdajo začasne odredbe s spornimi stiki ni odločilo niti zaradi okoliščin na strani matere niti zaradi okoliščin na strani očeta, temveč zaradi dejanske situacije in stanja, v katerem se je znašla cela družina, tožnik neutemeljeno navaja, da od sodišča pričakuje, da mu pojasni kakšne pravne in dejanske možnosti ima sam, da v okviru starševske skrbi poskrbi za to, da se pri sinovih vzpostavi ustrezen odnos do stikov z drugim od staršev in da opusti vse, kar otežuje izvajanje stikov. Sodišče tožniku ni očitalo, da bi stike predhodno oteževal. Drži, da eden od staršev drugega ne more prisiliti k izvrševanju stikov. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo ravno zato, da bi stike poskusilo vzpostaviti, preden bi prišlo do popolne in dokončne odtujitve med materjo in otrokoma, kar otrokoma dolgoročno zagotovo ni v korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora tožeče in tožene stranke (I. in II. točka izreka) zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 15. 5. 2019. Ugovora sta stranki vložili zoper sklep o začasni odredbi, izdani po uradni dolžnosti, po kateri stiki med mld. A. A. in mld. B. B. ter toženo stranko (toženko) potekajo enkrat tedensko po eno uro v prostorih CSD X, Enota X, pod nadzorom strokovnih delavk CSD (ob četrtkih od 14.00 do 15.00 ure) ter se pričnejo izvrševati po opravljenih razgovorih strokovnih delavk CSD X, Enota X z mladoletnima otrokoma. Tožeča stranka (tožnik) je dolžna poskrbeti, da se bosta otroka udeležila razgovora na CSD, prav tako sta se pravdni stranki pred izvedbo prvega stika dolžni udeležiti pogovora s strokovnimi delavkami pristojnega CSD, ki ga je toženka dolžna obvestiti, kdaj se bo pogovora sposobna udeležiti.

2. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se pritožuje tožeča stranka (tožnik). Sodišče prve stopnje je ugovor tožnika zavrnilo iz razlogov teorije o pomembnosti obeh staršev v razvoju otrok. Glede na izvedensko mnenje, ki v celoti potrjuje stališče tožnika, je nujno upoštevati v pritožbenem odločanju tudi izvedensko mnenje in sklep sodišča v izpodbijanem delu (II. do VI. točki izreka) razveljaviti. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da so kakršnikoli sodno določeni stiki, razen v primeru, ko otroka izkažeta željo po stikih z materjo, zanju škodljivi. Odločitev sodišča temelji le na teoretični razlagi pomena obeh staršev v razvoju otrok, kar je pravilna teorija, če starša ne zlorabljata starševske skrbi na način, ki je za otroka škodljiv. Razloge takega ravnanja ugotavlja izvedenec. Izvedenka dr. C. C. ni uspela preveriti, kakšni zadržki so nastali na strani toženke, da je opustila starševsko skrb, ker se ta na vabilo izvedenke ni odzvala, in razlogi opustitve starševske skrbi ostajajo neznani. Pritožbeno sodišče naj upošteva tudi izvedensko mnenje in odloči tako, da bo korist otrok maksimalno varovana, ter razveljavi sklep naslovnega sodišča.

3. Pomembnosti obeh staršev v vzgoji otrok se morata zavedati oba starša, toženka pa varuje in zasleduje izključno svoje pravice in ne upošteva nasvetov. Prvostopno sodišče nalaga tožniku dodatne odgovornosti glede starševske skrbi, ne nalaga pa dolžnosti materi otrok in nima odgovora, kaj storiti, ko eden od staršev ne želi biti prisoten v razvoju otroka v dejanskem smislu. Ker toženka vztraja na stikih na deklaratorni ravni, stikov pa ni izvajala že dve leti po lastni odločitvi, je tožnik upravičeno in skladno s starševsko skrbjo želel preprečiti morebitno nadaljnjo čustveno zlorabo otrok. Vseskozi se je trudil vzpostaviti stik med otrokoma in toženko. Ker otroka danes ne izražata več potrebe po stikih z materjo, je podal zahtevek, ki otrokoma omogoča odločitev glede stikov. Vsakršna vrnitev matere na enkratni stik in ponoven umik matere, bi za otroka predstavljala ponoven travmatičen dogodek.

4. Tožnik se sklicuje na odločitev višjega sodišča, ki je zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 5. 2019 v delu, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Pojasnjuje, da je toženka v mesecu novembru 2019 hipotetično možnost dogovora skupnega starševstva želela udejanjiti in je tožniku sporočila, da bo prišla v šolo k mld. B. B. Toženka s svojimi dejanji izkazuje, da ji za otroka ni mar, tožnik želi preprečiti tovrstne situacije. Ravnanja toženke so namreč ne samo nevljudna, temveč do otrok čustveno zavržna, saj oba otroka hodita na isto šolo, toženka bi obiskala samo enega. V konkretnem primeru materi dejansko ni mar za otroka.

5. Tožnik je v postopku dokazoval, da ne zmore omogočiti stikov otrok z materjo na način, določen po sodni odločbi (teden dni izmenično), in je predlagal vrsto drugačnih stikov, toženka v nadaljevanju ni izkazala želje po stikih. V spis vlaga elektronsko komunikacijo glede kršitve stikov. Tožnik bo predlagal sodišču izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, s katero se bo do pravnomočnosti postopka toženki onemogočilo nadaljnje hipne odločitve. Ureditvena odločba je nujna. Sodišče v izpodbijanem sklepu napačno sklepa, da utegne biti škoda za mld. B. B. zaradi pomanjkanja matere večja, kot je stresni trenutek in takšnega stališča ne podpre niti izvedensko mnenje. Do danes ni niti v enem uradnem dokumentu jasno zapisana dolžnost matere kot starša. Tožnik se sprašuje, ali bo sodišče zmožno slediti oceni izvedenskega mnenja in dodatno argumentira ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

6. Tožnik opozarja na napačen zapis sodišča v 3. točki izpodbijanega sklepa, da naj bi bila otroka stara 15 let. Prav tako sodišču ni predlagal, da se razišče samo empatičnost matere, temveč je zahteval pregled pravdnih strank celostno. Mld. B. B. je zbolel v mesecu maju 2019, mnenje zdravnika o pomembnosti stresa pri njegovi bolezni in vzroku zanjo je lahko tožnik povezal s čustveno izgubo matere šele v postopku ugovora. Tožnik izpodbija tudi stališče sodišča, da je do odsotnosti stikov z materjo privedla neprimerna komunikacija med staršema. Takšna navedba je za tožnika žaljiva. Prav tako pričakuje, da mu sodišče pojasni, kakšne pravne in dejanske možnosti ima, da poskrbi za to, da pri sinovih vzpostavi in si prizadeva za ustrezen odnos do stikov z drugim od staršev in da opusti vse, kar otežuje izvajanje stikov. Eden od staršev drugega ne more prisiliti na stike z otrokom. Tožnik zavrača stališče sodišča v 9. točki izpodbijanega sklepa in je ob navedbi sodišča v tej točki osebno prizadet. Tožnik ni storil ničesar, da bi toženko omejeval glede stikov z otrokoma. Danes teh stikov ne dovoli več, ker je doumel, da jima toženka s svojim vedenjem škodi, zaradi česar imata otroka stiske. Izpodbija navedbe sodišča, ki napeljujejo na to, da je bil aktivno vpleten v preprečevanje stikov otrok z materjo. Takšno stališče je za tožnika osebno žaljivo, tudi izvedenka je ugotovila, da se je tožnik vseskozi trudil vzpostaviti stik matere z otrokoma. Tožnik vztraja pri ugovoru, opozarja na ustavno odločbo Up 383/11 ter se sklicuje na ugovorne navedbe v zvezi s to odločbo in glede navajanja določb Konvencije ZN o otrokovih pravicah.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se mladoletna otroka pravdnih strank začasno dodelila v vzgojo in oskrbo tožniku, stiki mld. otrok A. A. in B. B. s toženko pa bi potekali skladno z željami, potrebami in koristmi sinov A. A. in B. B., ki ju bosta sinova komurkoli izkazala, in o načinu izvedbe teh stikov, zavrnjen s sklepom sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2019. To odločitev je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo s sklepom IV Cp 1637/2019 z dne 2. 10. 2019 in je torej pravnomočna, tako da sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo in razlogi višjega sodišča v nadaljevanju ne odgovarja.

9. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, po kateri stiki med mld. A. A. in mld. B. B. ter toženko potekajo enkrat tedensko po eno uro v prostorih CSD X, Enota X, pod nadzorom strokovnih delavk CSD, ugotovilo, da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki sta se razvezala 19. 5. 2016. S sodno poravnavo sta se dogovorila o varstvu in vzgoji otrok, plačilu preživnine in o stikih z otrokoma. Pravdni stranki sta se dogovorili o skupnem varstvu in vzgoji mld. otrok z naslovom stalnega bivališča otrok ... Glede skupnega starševstva sta se dogovorili, da vsak od staršev po en teden (izmenjaje) skrbi za otroka, ter se dogovorili o izmeničnem preživljanju počitnic otrok s posameznim staršem in ostalih stikih (sporazumno – glej sodbo in sodno poravnavo IV P 628/2015 Okrožnega sodišča v Kranju). Sodišče prve stopnje je tako z začasno odredbo, izdano po uradni dolžnosti, stike med mladoletnima otrokoma in toženko v primerjavi s sodno poravnavo omejilo. Od decembra 2017 namreč otroka prebivata pri tožniku in od takrat z materjo praktično nista imela več stikov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede izvajanja stikov oprlo na mnenje CSD X, Enota X. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je treba med otrokoma in materjo ponovno vzpostaviti zaupno razmerje, ki bo v korist predvsem otrokoma in se je strinjalo s predlogom CSD, da se stiki med otrokoma in materjo ponovno vzpostavijo in potekajo pod nadzorom strokovnih delavk CSD. Glede na to, da toženka in otroka do takrat (15. 5. 2019) v stiku niso bili praktično 15 mesecev, je sodišče odločilo, da so zadostni stiki v obsegu enkrat tedensko po eno uro v prostorih CSD X. Tako določeni stiki naj bi otrokoma s pomočjo tretje nevtralne osebe omogočili počasno spoznavanje in pridobivanje ponovnega zaupanja v toženko.

10. Ugovor tožnika zoper začasno odredbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zavrnilo, saj je ugotovilo, da je težko oceniti, ali je resnična in prava volja dečkov, da si stikov ne želita, zlasti upoštevaje, da gre za najstnika, za katere je splošno znano, da njihova volja zaradi burnih hormonskih sprememb v telesu, ki jih prinese puberteta, pogosto niha. Prav z namenom, da bi sodišče ugotovilo, ali dečka stike z mamo pristno zavračata in tudi morebitne vzroke, ki so botrovali temu, je treba najprej te stike vsaj poskusiti ponovno vzpostaviti, spremljati njihov potek, dinamiko odnosov med materjo in sinovoma na njih ter na takšni podlagi nato sprejeti končno odločitev o stikih. Sodišče je z začasno odredbo poskušalo prekiniti začaran krog ter preprečiti popolno in dokončno odtujitev med materjo in otrokoma. Stike je umestilo v varno okolje, zato jih je določilo v prostorih CSD X, Enota X, pod nadzorom strokovnih delavk CSD.

11. Tožnik odločitev in razloge sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbija. Sodišče druge stopnje presoja pravilnost odločitve o ugovoru zoper začasno odredbo, ki je bila izdana 15. 5. 2019 na podlagi takrat znanih podatkov. Res se sedaj v spisu nahaja izvedeniško mnenje izvedenke dr. C. C., ki je bilo izdelano že po izdaji izpodbijanega sklepa (11. 11. 2019). Izvedenka je navedla, da vseh odgovorov na vprašanja sodišča ni mogoče podati, ker se toženka na vabilo izvedenke ni odzvala. Toda mnenje v postopku še ni bilo celovito pretreseno (dokazovanje z izvedenko še ni zaključeno), zato (še) ne zadošča za spremembo predhodne odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zasledovalo korist mld. otrok. Stike otrok z materjo je v primerjavi s predhodno sodno poravnavo dejansko omejilo, določeni so v minimalnem obsegu. Predlog tožnika, za kakršnega se zavzema v pritožbi, je bil pravnomočno zavrnjen. Sprememba odločitve na način, za kakršnega se zavzema tožnik, zato ni mogoča. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljevanju postopka in ob upoštevanju pretresenega izvedeniškega mnenja glede na nove okoliščine odločalo o novem predlogu tožnika, ki se že nahaja v spisu, če bo o predlogu za začasno odredbo sploh še treba odločati. K izdajanju začasnih odredb je treba namreč pristopati restriktivno, stremeti pa k čimprejšnji izdaji končne odločbe.

12. Tožnik podaja številne pritožbene navedbe v zvezi z njegovim predhodnim predlogom, ki bi otrokoma omogočal odločitev glede stikov, in že pravnomočno odločitvijo sodišča prve stopnje. Na tovrstne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Tožnik vlaga v spis elektronsko komunikacijo glede kršitve stika, vendar navedeno na odločitev o ureditvi stikov pod nadzorom, ki je izpodbijana, ne vpliva. Hkrati tožnik dodatno argumentira ponovno odločanje o predlogu izdaje začasne odredbe. Ker bo nov predlog tožnika predmet nadaljnjega odločanja, tudi na tovrstne pritožbene navedbe sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati.

14. Pri izpodbijanju posameznih zaključkov sodišča prve stopnje tožnik utemeljeno opozarja na napačen zapis sodišča v 3. točki obrazložitve, v kateri je sodišče povzelo navedbe iz ugovora in napačno navedlo, da sta otroka že stara 15 let, vendar tak zapis na odločitev ni vplival. Navaja, da ni predlagal, da se razišče samo empatičnost matere, temveč je zahteval pregled pravdnih strank celostno, kar bo prav tako predmet nadaljnjega odločanja.

15. Dejstvo, da je mld. B. B. zbolel, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru upoštevalo. Tožnik izpodbija tudi stališče sodišča, da je do odsotnosti stikov z materjo privedla neprimerna komunikacija med staršema, vendar je sodišče to ugotovitev utemeljilo s poročili psihologinje (prilogi C 1 in C 2).

16. Glede na to, da je sodišče navedlo, da se za izdajo začasne odredbe s spornimi stiki ni odločilo niti zaradi okoliščin na strani matere niti zaradi okoliščin na strani očeta, temveč zaradi dejanske situacije in stanja, v katerem se je znašla cela družina, tožnik neutemeljeno navaja, da od sodišča pričakuje, da mu pojasni kakšne pravne in dejanske možnosti ima sam, da v okviru starševske skrbi poskrbi za to, da se pri sinovih vzpostavi ustrezen odnos do stikov z drugim od staršev in da opusti vse, kar otežuje izvajanje stikov. Sodišče tožniku ni očitalo, da bi stike predhodno oteževal. Drži, da eden od staršev drugega ne more prisiliti k izvrševanju stikov. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo ravno zato, da bi stike poskusilo vzpostaviti, preden bi prišlo do popolne in dokončne odtujitve med materjo in otrokoma, kar otrokoma dolgoročno zagotovo ni v korist.

17. Tožnik nasprotuje navedbi sodišča, da bo, če se bo svoji obveznosti toženec upiral, njegovo ravnanje razumelo kot namerno odtujevanje sinov od matere, vendar hkrati sam v pritožbi navaja, da danes stikov ne dovoli več, zato je njegovo nasprotovanje neutemeljeno.

18. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo torej pravilno zavrnilo. Ugotovilo je namreč tudi, da je tožnik istočasno poudarjal svoja prizadevanja, da bi sinova stike s toženko imela, to pa na način, ki se je do takrat izkazal za izrazito neustreznega. Ni dvoma, da odsotnost stikov vodi v odtujitev med otrokoma in toženko, kar ni v njuno korist in se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo glede možnosti nastanka škode v primeru pomanjkanja prisotnosti matere v življenju mladoletnih otrok.

19. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep III Cp 637/2023
• VSL Sklep IV Cp 1916/2018
• VSL Sklep IV Cp 508/2020