<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2059/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2059.2019
Evidenčna številka:VSL00030729
Datum odločbe:22.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Majda Irt (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pobotni ugovor - v pobot uveljavljana terjatev - pristojnost za odločanje - stvarna pristojnost - pristojnost delovnega sodišča - neprerekana dejstva - regres - bruto ali neto znesek

Jedro

Terjatev, ki jo je uveljavljal toženec v pobot, je pobotljiva s tožničino terjatvijo v obravnavanem postopku, čeprav je za odločanje o njej podana pristojnost delovnega sodišča.

Zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski, so znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo bruto znesek regresa, ki ga je toženec uveljavljal v pobot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da obstoji tožničina terjatev v znesku 3.249,83 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da na dan 1. 11. 2013 obstoji tudi terjatev toženca v znesku 763,06 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da se terjatvi pobotata, tako da je dolžan toženec tožnici plačati 2.486,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.249,83 EUR, tekočimi od 2. 7. 2013 do 31. 10. 2013, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.486,77 EUR, tekočimi od 1. 11. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 97,83 EUR tožničinih stroškov pravdnega postopka, v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. dne dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne toženčev pobotni ugovor. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec ni izkazal višine regresa, saj ni predlagal nobenega dokaza v zvezi z njegovo višino. Zato sodišče pobotnemu ugovoru ne bi smelo slediti. Gola toženčeva navedba ne zadostuje, tožnica pa se do nekonkretiziranega ugovora ni mogla opredeliti. Toženec ne more uveljaviti v pobot terjatve iz delovnega razmerja, zato bi moralo sodišče zadevo odstopiti v reševanje delovnemu sodišču. Toženec uveljavlja v pobot bruto znesek, upravičen pa je le do neto zneska. Pobotanje z bruto zneskom je napačno. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Pobotni ugovor se je nanašal le na znesek 763,06 EUR, zato bi moralo sodišče pri odločanju o stroških toženca upoštevati le ta znesek in mu odmeriti nagrado v višini 200, ne pa 300 točk. Sodbe se v tem delu niti ne da ustrezno preizkusiti, saj ni jasno, katere stroške je sodišče strankam priznalo; nikakor pa ni mogoče tožbenega zahtevka in pobotnega ugovora glede stroškov postopka obravnavati enako. Iz obrazložitve ni razvidno, kakšna vrednost odvetniške točke je bila upoštevana. Če je sodišče upoštevalo vrednost točke v višini 0,4590 EUR, je treba sodbo v tem delu spremeniti.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da toženec višine regresa ni izkazal, ni utemeljen, saj tožnica dejstva, da tožencu regresa ni izplačala, v postopku sploh ni prerekala. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da toženec svojega pobotnega ugovora ni konkretiziral. Navedeno ne drži, saj je toženec višino terjatve, ki jo je uveljavljal v pobot, specificiral. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se tožnica do toženčevega pobotnega ugovora ni mogla opredeliti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), kot tudi ne pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pobotnemu ugovoru zaradi neizkazanosti ne bi smelo slediti.

6. Pritožbena navedba, da terjatev, ki jo je uveljavljal toženec v pobot, ni pobotljiva s tožničino terjatvijo v obravnavanem postopku, ker je za odločanje o njej podana pristojnost delovnega sodišča, ni utemeljena. To je potrdila tudi sodna praksa v zadevi II Cp 216/2016, o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo v sklepu I Cp 2226/2018 z dne 16. 1. 2019.

7. Zmotna so pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče pri presoji višine toženčeve terjatve iz naslova regresa upoštevati neto znesek. Zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski, so znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo bruto znesek regresa, ki ga je toženec uveljavljal v pobot (sodba in sklep Pdp 242/2017, VS RS I Ips 264/2017, VS RS Pdp 810/2018).

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da preizkus sodbe glede stroškovne odločitve ni možen, saj je sodišče prve stopnje pravdne stroške strank odmerilo na podlagi stroškovnikov, vloženih v spis (priloga A6 in B11), iz katerih je natančna odmera stroškov jasno razvidna. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Prav tako so zmotne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožencu za posamezna opravljena dejanja priznalo nagrado v višini 300 točk, saj iz odmere stroškov izhaja, da je bila tožencu za pripravljalno vlogo in glavno obravnavo priznana nagrada v višini 200 točk za vsako opravilo. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, usmerjen v višino odvetniške točke. Sodišče je vrednost odvetniške točke pravilno upoštevalo v višini 0,60 EUR. Pritožba je v delu, ki se nanaša na izračun uspeha pravdnih strank, nekonkretizirana, zato jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela. Tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk (in ne 500 točk, kot je priglasil toženec) ter materialni izdatki v višini 5 točk, skupaj 255 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 153,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 186,66 EUR. Ostale priglašene postavke toženca (posvet s stranko in končno poročilo stranki) je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), ker je nagrada za navedeni opravili že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 311
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3MjQ2