VSL Sodba II Cp 1118/2019

Jedro

Odškodninska odgovornost upravljavca adrenalinskega parka ni objektivna, temveč pogodbena. Aktivnost v adrenalinskem parku nosi povprečni odrasli osebi poznana in lahko prepoznavna tveganja, ki jih posameznik z udeležbo sprejme in zasleduje. Organizator adrenalinskega parka udeležencu nudi pogoje za opravljanje nevarne dejavnosti, udeleženec pa s podpisom pogodbe zasleduje opravljanje prav te nevarne dejavnosti. Organizator adrenalinskega parka zato udeležencu odgovarja le v primeru, če je škoda, ki jo udeleženec utrpi ob padcu, posledica kršitev organizatorjevih pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice. Presodilo je, da zavarovanec tožene stranke (P. d. o. o.) ni odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica padca z višine v adrenalinskem parku.

2. Tožnica je vložila pritožbo zoper sodbo¹ zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V obsežni in ponavljajoči se pritožbi tožnica smiselno zastopa stališče, da mora biti stopnja skrbnosti upraviteljev adrenalinskih parkov višja od stopnje, ki jo priznava sodišče prve stopnje, skrbnost obiskovalcev adrenalinskega parka pa nižja. Stališče utemelji na dejstvu, da so adrenalinski parki umetna tvorba, zato imajo po njenem mnenju njegovi upravljavci obveznost, da preprečijo kakršnokoli hujšo nezgodo, ki bi bila posledica (napačnega) ravnanja obiskovalca. Zaradi tega tudi odgovornost upravitelja adrenalinskega parka ni primerljiva z odgovornostjo organizatorjev skokov s padalom in kolesarjenjem downhill, glede katerih se je že utrdila sodna praksa, in je posledično primerna uporaba pravil o objektivni odgovornosti. Konkretni ukrepi, s katerimi naj upravljavec adrenalinskega parka eliminira pričakovane rizike za hujše poškodbe, so postavitev varnostnih mrež, konstanten nadzor inštruktorja ali postavitev varnostnih lestev pri težjih vajah, ki se izvajajo na višini. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je z vidika varnosti dovolj, da je inštruktor v parku odziven na klic uporabnika (da ga ima ta torej možnost poklicati, ko/če potrebuje njegovo pomoč).

Nadalje navaja, kakšna bi morala biti splošna stopnja skrbnosti upravljavcev adrenalinskih parkov. Inštruktorji bi morali razlikovati med obiskovalci glede na njihovo poznavanje plezalnega orodja in varovalne opreme ter hribovitost države, iz katere prihajajo. Podati bi morali izrecno razlago tveganj, ki so prisotna v adrenalinskem parku v primeru nepravilne uporabe plezalne opreme na višini, izrecna opozorila o možnosti sestopa med vajo in o ravnanju v primeru prisotnosti strahu med vajo. Upravljavec pa bi tudi moral sam narediti „selekcijo“ med obiskovalci glede tega, katere vaje jim je „dopuščeno“ delati. Vse navedeno naj bi upravljavec v konkretnem primeru opustil. Tožnica še posebej poudarja, da se ni zavedala nevarnosti v zvezi z udejstvovanjem v parku in je menila, da bo dejavnost izvajala „pod okriljem inštruktorja“, ne pa „prepuščena sama sebi“. Ni vedela, da bo izpostavljena življenjski nevarnosti. Samo dejstvo, da oseba primerno ravna z opremo med usposabljanjem na tleh, še ne pomeni, da bo oseba zmožna pravilnega pripenjanja na višini, ko jo je strah.

Nadalje pritožnica navaja, da so bila dejanska navodila, ki so jih prejeli, preskopa za uspešno izvedbo vaje, med katero je padla. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ni sprejelo izpovedi tožnice in njenega partnerja glede vsebine komunikacije med tožnico in inštruktorjem (ali je bila poučena o tem, da se v primeru strahu obrne na inštruktorja in da lahko z vajo preneha).

Graja ravnanje sodišča v postopku postavitve izvedenca in končno odločitev sodišče, da izvedenca ne postavi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje

5. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema ugotovljeno dejansko stanje v obsegu, ki je ključen za odločitev v zadevi in v katerega konkretizirani pritožbeni očitki ne posegajo:

Tožnica, njen mož in dva mladoletna otroka (vsi Nizozemci), so 21. 7. 2013 obiskali P. d. o. o. (v nadaljevanju adrenalinski park), v katerem se morajo obiskovalci med opravljanjem nalog na višini² večkrat sami odpeti in pripeti z varnostno vrvjo (rdečo jeklenico). Park je razdeljen na 7 težavnostnih stopenj, vaje se opravljajo v zaporedju od lažjih do najtežjih. Protokol pripenjanja, ki ga zahtevajo nekatere izmed vaj (nalog), morajo kasneje, tudi na višini, izvesti uporabniki sami pred začetkom opravljanja vaje, pred začetkom udejstvovanja v parku pa inštruktor demonstrira in ga izvedejo tudi sami (usposabljanje na šolskem poligonu). Pripenjanje na jekleno vrv z rdečo konico je ključni tehnični varnostni ukrep - če se posameznik ne pripne pravilno, tvega padec na tla (nad tlemi ni varnostnih mrež).

Inštruktor, ki je družino v parku usposabljal na šolskem poligonu, je tožnici razložil, kako izvesti varnostno pripenjanje na pravilen način. Poudaril je „zlato pravilo“, da mora biti tožnica zmeraj pripeta „z rdeče obarvanim končkom“ - torej na vsaj eno rdečo vrv (jeklenico). Tožnica je zlato pravilo razumela in si ga zapomnila. Tožnica je varnostno pripenjanje na šolskem poligonu pravilno izvedla.

Družina je preskočila (izpustila) prvo težavnostno stopnjo (rumena), nato pa uspešno opravila vse vaje na oranžni stopnji in za tem še na zeleni stopnji (naraščajoča težavnost). Tako na oranžni kot na zeleni stopnji se je tožnica v sklopu enake vaje, kot jo je izvajala pred padcem, uspešno pravilno pripela in vajo opravila.³ Posamezniki v adrenalinskem parku se sami odločijo, katere težavnostne stopnje se bodo lotili. Tožnica se je nato udeležila še vaj na modri stopnji težavnosti, t. j. drugi najtežji stopnji.

Inštruktor je v času, ko je družina opravljala vajo 6 na modri stopnji, odšel na recepcijo⁴ in v času, ko je tožnica izvedla pripenjanje in začela z opravljanjem vaje, ni bil fizično prisoten. Neprestana fizična prisotnost inštruktorjev in njihov nadzor nad opravljanjem vaj tudi ni del varnostnih ukrepov, ki jih adrenalinski park izvaja. Inštruktorji se po parku gibajo in opazujejo skupine po potrebi, s skupinami so neprestano le med usposabljanjem na šolskem poligonu.

Tožnico je pred izvedbo vaje 6 na modri stopnji, ki se izvaja na višini 6,7 m, postalo strah. Ustrašila se je višine, postala je napeta, živčna, čim prej je želela opraviti vajo. Možu, ki je opravljal vajo za njo, je sporočila, da jo je strah, mož pa ji je rekel, da „sedaj ne more iti dol, mora iti naprej“. Na točki, kjer je tožnica pred začetkom vaje 6 stala, je na drevesu tabla s sliko, kako se pravilno pripeti z barvno (rdeče) označenimi jeklenicami in karabini. Tožnica se je pripela na črno elastično vrv ter med opravljanjem vaje padla in se poškodovala, saj ni bila pripeta z rdečo varnostno vrvjo, ki bi jo ujela.

O naravi odgovornosti upravljavca adrenalinskega parka

6. Odškodninska odgovornost upravljavca adrenalinskega parka ni objektivna, temveč pogodbena. Aktivnost v adrenalinskem parku nosi povprečni odrasli osebi poznana in lahko prepoznavna tveganja, ki jih posameznik z udeležbo sprejme in zasleduje. V primeru adrenalinskega parka je še toliko bolj jasno, da posameznik v dejavnosti zasleduje prav vznemirjenje,⁵ ki ga prinašajo riziki. Okoliščina, da je adrenalinski park umetna tvorba, ni bistvena za presojo vrste odškodninske odgovornosti. Bistveno je, da organizator udeležencu nudi pogoje za opravljanje nevarne dejavnosti, udeleženec pa s podpisom pogodbe zasleduje opravljanje prav te nevarne dejavnosti. Navedeno tako narekuje uporabo pravil o krivdni odgovornosti in ne objektivni. Glede tega se je v zadnjih letih utrdila tudi sodna praksa,⁶ in sicer v primerih odgovornosti organizatorjev skokov s padalom in kolesarjenja downhill, ki sta z vidika odškodninske odgovornosti organizatorja primerljivi dejavnosti. Organizator adrenalinskega parka (in zavarovanec tožene stranke) zato tožnici odgovarja le v primeru, če je škoda, ki jo je tožnica ob padcu utrpela, posledica kršitev njegovih pogodbenih obveznosti.

7. Škoda, ki jo je utrpela tožnica, ni posledica kršitve pogodbenih obveznosti zavarovanca tožene stranke. Upravljavec zavarovanca tožene stranke je izkazal dolžno skrbnost s tem, ko je 1) tožeči stranki na način, ki ga je razumela, pojasnil potreben varnostni ukrep, t. j. pripenjanje na rdečo jeklenico,⁷ 2) ji pojasnil, naj se v primeru težav obrne na inštruktorja, 3) na začetno mesto izvedbe vaje 6 (drevo) obesil tablo, na kateri je bilo jasno (tudi barvno) označeno, kako, kam in s katero vrvjo se je treba vpeti pred izvedbo vaje. Navedeno bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica smiselno zatrjuje nedopustnost samega obstoja rizikov v dejavnosti adrenalinskih parkov, so neutemeljeni. Izvajanje dejavnosti, v sklopu katere je varnost udeleženca odvisna od (njegove) pravilne izvedbe varnostnih ukrepov, je dopustna, sodišče prve stopnje pa je glede tega tudi ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke deluje v skladu s profesionalnimi standardi na tem področju (konkretno standarda EN 15567/1 in EN 15567/2, glej točko 22. obrazložitve).

9. Enako velja za pritožbene očitke, s katerimi pritožnica smiselno zatrjuje, da je del pojasnilne dolžnosti organizatorja adrenalinskega parka izrecna predstavitev tveganj v adrenalinskem parku.⁸ Pojasnilna dolžnost upravitelja ne obsega dejstev, ki bi jih ob skrbnosti, ki se od uporabnika pričakuje, ta moral poznati sam. Da so elementi (sedežnica, gugalnica ipd.), s katerimi se obiskovalec pelje od ene do druge platforme (tudi) visoko na drevesih, je vsakemu obiskovalcu jasno vidno in mu omogoča oceno tveganosti dejavnosti, v katero se spušča.

10. Pretirana je tudi zahteva, da bi upravitelj parka oziroma inštruktor moral glede na osebne okoliščine pritožnice presoditi, kaj slednja zmore in česa ne oziroma katere stopnje težavnosti se „lahko“ udeleži. Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva v vsakem posameznem obligacijskem razmerju (prvi odst. 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V okviru skrbnosti, s katero se mora tožnica udeleževati pogodbenih razmerij (torej tudi obiska adrenalinskega parka), je sama dolžna presoditi svoje sposobnosti glede na svoje osebne okoliščine in na podlagi tega sprejeti odločitev, katerih vaj se bo udeležila. Breme upoštevanja osebnih okoliščin pritožnice,⁹ s katerimi utemeljuje svoje navedbe o nepoznavanju tveganj v adrenalinskem parku, je torej na pritožnici sami (nenazadnje jih le ona pozna) in ne na upravitelju. Pritožnica se je tudi zavedala, da lahko obiskovalci sami izbirajo težavnostne stopnje, saj se sama ni udeležila najlažje (rumene) stopnje.

11. Povedano velja tudi za nastop strahu (panike), na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi in ki ga je sodišče prve stopnje tudi ustrezno upoštevalo v 19. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je sprejelo tožničino tezo, da se je pripela na napačno vrv zaradi slabše presoje kot posledice strahu (panike), saj je sama prepričljivo izpovedala, da je navodila v zvezi z vpenjanjem razumela¹⁰. Iz tega razloga tudi postavitev izvedenca ni bila potrebna, saj je tožnica z njim hotela dokazati prav dejstvo, da je prišlo do panike.¹¹ Dejstvo, da se ob dejavnosti, pri kateri je cilj udejstvovanje ob povišani ravni napetosti v prisotnosti tveganj (oznaka adrenalinski park že sama v sebi nosi informacijo, da se dejavnost izvaja ob povišani ravni adrenalina), lahko pojavi stanje povišanega strahu, je splošno znano dejstvo. Tožnica se je nastopa tega stanja pri sebi zavedala oziroma zavedla in je bila o tem celo zmožna obvestiti moža. V okviru dolžne skrbnosti pa bi bila tožnica pri tem dolžna oceniti tudi svojo zmožnost nadaljevanja z vajo in v primeru, da je bila ta občutno okrnjena, o tem obvestiti inštruktorja, pa tega ni storila. Da morajo obiskovalci v primeru kakršnihkoli zapletov ali težav o tem obvestiti inštruktorja, je tudi del pojasnil, ki jih je inštruktor pritožnici posredoval med usposabljanjem. Pritožbeno sodišče v tem delu sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obrazložilo, zakaj je verjelo A. A., smiselno obrazložilo tudi, da zakaj izpovedi tožnice in njenega moža šteje za manj prepričljivi.

12. A. A. je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo izpovedal, da v okvir osnovnega usposabljanja spada tudi navodilo, da je treba v primeru prisotnosti strahu, napetosti, nervoze ipd. poklicati in počakati inštruktorja. Sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno upoštevalo izpoved ostalih inštruktorjev, ki so izpovedali o vsebini vsakokratnega usposabljanja udeležencev. Ker gre za informacijo, ki jo inštruktorji podajo rutinsko, je logično, da se ne spomnijo podrobnosti vsakokratnega konkretnega pojasnila, izpovejo pa lahko o bistvenih elementih pojasnil, ki jih podajo vsakemu obiskovalcu. Ker je enako opozorilo podano tudi na pisnih navodilih, je sodišče prve stopnje na podlagi omenjenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je bilo tožnici navodilo, da v primerih kakršnekoli negotovosti pokliče inštruktorja, ki je vedno dosegljiv „na klic“ vsakega obiskovalca, tudi posredovano. Kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

13. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi ni potrebno, da inštruktorji v sklopu svojih pojasnil udeležence izrecno opozorijo, da lahko z aktivnostmi v parku kadarkoli prenehajo. Tehnično reševanje, ki ga inštruktorji izvedejo v primeru, da udeleženec ne more naprej (da „obvisi“), ni rutinski del njihovih dolžnosti, temveč do njega pride izjemoma. Odstop zahteva aktivacijo več inštruktorjev in gre za „reševanje“ osebe. Od posameznika se pričakuje, da v primeru nastopa nezmožnosti nadaljevanja z vajami o tem obvesti inštruktorja, na kar je bila tožnica opozorjena. Tožnica bi lahko z nadaljevanjem vaje prenehala in počakala na pomoč („reševanje“) inštruktorjev. Nepomembno je torej, ali je inštruktor izrecno povedal tožnici, da v primeru nastopa težav (strah, panika ipd.) v nadaljevanje dejavnosti ni prisiljena.

14. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnica opustila dolžno skrbnost, ko se je na vaji 6 zavedala oziroma zavedla, da jo je postalo strah. O tem bi morala obvestiti inštruktorja, pri čemer ni pomembno, da izvedbe vaje le ta ni neposredno nadzoroval, ampak le, da bi se odzval na klic, kar je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno. Tožnica bi tedaj mogla in morala inštruktorja poklicati in počakati z nadaljevanjem vaje do njegovega prihoda. V tem primeru bi utemeljeno pričakovala od inštruktorja, da bo poskrbel za njen varen sestop na tla. Tožnica pa je kljub nastopu strahu, ne da bi poklicala inštruktorja, z vajo nadaljevala in se napačno pripela, kar je botrovalo njenemu padcu. Upoštevajoč še dejstvo, da je na mestu, kjer se udeleženci vpenjajo pri vaji 6, postavljena tabla z jasno označenimi mesti vpenjanja in rdečo barvo vrvi, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je upravljavec parka ravnal z vso dolžno skrbnostjo in ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici zaradi nesreče.

Sklepno

15. Pritožbeno sodišče po povedanem pritrjuje vsem zaključkom sodišča prve stopnje iz 26. točke obrazložitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja naslednje. Tožnica je s tem, ko se je prostovoljno odločila za opravljanje dejavnosti v adrenalinskem parku, pristala na prepoznavna tveganja, ki so povezana z opravljanjem te aktivnosti. To so tveganja, s katerimi bi se ob primerni skrbnosti lahko seznanila pred začetkom opravljanja dejavnosti. Med njih spadajo tveganja, povezana z opravljanjem dejavnosti na višini. Ker je imela tožnica možnost ogleda vaj, bi se z dejstvom, da se nekatere od njih opravljajo na višini, lahko seznanila in se na podlagi tega vedenja odločila, ali tveganje sprejme in vajo opravi ali ne. Dolžna skrbnost obiskovalcev adrenalinskih parkov pa od njih tudi terja, da v primeru nastopa (psihičnih) težav ob premagovanju ovir o tem obvestijo odgovorno osebo v parku, upravitelj adrenalinskega parka pa mora dostopnost le-teh zagotoviti vsem udeležencem. Če odgovorne osebe za varnost v parku skupin ne spremljajo ob njihovem udejstvovanju na vseh plezalni poteh, mora biti udeležencem v parku jasno, da so inštruktorji dostopni na poziv.

16. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V pritožbi sicer zapiše, da je uperjena zoper sodbo in sklep, vendar gre tu za očitno pomoto pritožnice. Slednja v pritožbi v ničemer ne nasprotuje točki I. izreka, kjer je sodišče s sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe.
² Naloge se opravljajo na več težavnostnih stopnjah, označenimi z barvami, ki se med drugim razlikujejo tudi po višini. Tožnica je padla na predzadnji stopnji težavnosti (modra).
³ Vaja, ki jo je tožnica opravila na oranžni in zeleni stopnji in pri kateri se je nato na modri stopnji narobe pripela, se imenuje flying fox. Posameznik se z dvema rdečima jeklenicama vpne na element (sedežnica, gugalnica, trapez ipd.). Ker element ne počiva zmeraj ob začetni točki vaje, je pripet še na črno elastično vrv. S to vrvjo posameznik potegne element k sebi, da se nato vpne na dve rdeči jeklenici na njem. Razlika med nalogo flying fox na različnih stopnjah je (le) višina, na kateri se vaja opravlja.
⁴ Na recepcijo je nesel tožničin padli klobuk.
⁵ Dejansko gre za zasledovanje izkušnje povišane ravni adrenalina v krvi, na kar nakazuje že samo ime.
⁶ Prim. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 125/2018, sodbi VS RS II Ips 284/2016 in II Ips 258/2018.
⁷ Pritožba sicer na več mestih očita različne opustitve, ki naj bi jih inštruktor v zvezi s podajanjem navodil zagrešil, vendar je večina očitkov abstraktnih in pavšalnih. Za presojo je ključno, ali je tožnica navodila dejansko razumela, kar jih po lastni izpovedbi je, pritožbeni očitki pa v ta zaključek ne posežejo. Zaključek, da je inštruktor navodila o obveznem vpenjanju z rdečo jeklenico podal primerno in jasno, je zato pravilen.
⁸ Tu gre za ponavljajoče trditve, da tožnica „ni vedela, v kaj se spušča“, da ni vedela, da lahko v primeru nesreče postane paraplegik, da je podcenjevala nevarnosti adrenalinskega parka, da ni vedela, da ne bo „pod okriljem inštruktorja“.
⁹ Pritožnica navaja, da bi morala biti pojasnilna dolžnost upravitelja prilagojena dejstvu, da je imela s seboj dva mladoletna otroka, da je z Nizozemske, da še nikdar ni videla plezalnega orodja in da niso imeli s plezanjem nobenih izkušenj, pri čemer s tem utemeljuje svoje nepoznavanje tveganj v zvezi z višino.
¹⁰ To izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica do škodnega dogodka preplezala dve plezalni poti (oranžno in zeleno), na katerih je na vsaki 15 do 20 vaj, med njimi tudi vaja flying fox. Tožnica se je torej še pred sporno vajo 6 vsaj dvakrat pravilno pripela na jeklenico in ne na elastično vrvico, ki je namenjena le potegu elementa (sedežnice, gugalnice...) k sebi. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pravilno in popolno usposobljena za uporabo varnostne opreme za izvajanje vaje „flying fox“ oziroma vseh tipov vaj.
¹¹ Tožnica se v zvezi s postavitvijo izvedenca v pritožbi sklicuje zgolj na „nenavadnost“ dela sodišča, kar pa ni procesna kršitev. Sodišče prve stopnje je želelo postaviti izvedenca Fakultete za Šport, pa je slednja sporočila, da primernega izvedenca nima in sodišču prve stopnje priporočila izvedenca Planinske zveze Slovenije. V odgovoru na ta dopis je tožnica pojasnila, da se ji zdi primernejši izvedenec športne psihologije, ki bi pojasnil, da je pri njej prišlo do nastopa panike. Sodišče prve stopnje pa je te navedbe, kot obrazloženo, že sprejelo. Sicer pa tožnica, kot rečeno, postopanja sodišča prve stopnje v tej smeri konkretizirano ne graja v pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 240/2023
• VSRS sodba II Ips 143/2013
• VSC Sodba Cp 263/2019