VSL Sodba II Cp 1463/2019

Jedro

Sodišče lahko pri sojenju upošteva le tista dejstva, ki so obstajala v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Drugače pa je z dokazi. Ker se pravnomočnost na njih ne nanaša, je vseeno, kdaj so nastali - bistveno je, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki bi jih zajemale objektivne in časovne meje pravnomočnosti. Ko gre za dokazne novote, so objektivno novi dokazi, torej taki, ki so nastali po koncu glavne obravnave, brez nadaljnjega dovoljeni, ker je očitno, da jih pritožnik ni mogel predložiti do konca glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 98.575,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2015 dalje (1. točka izreka) ter terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 98.575,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.473,18 EUR od 28. 10. 2014 dalje ter od 74.101,97 EUR od 29. 11. 2014 dalje (2. točka izreka). Zaradi pobota navedenih terjatev je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102853/2015 z dne 8. 9. 2015 razveljavilo tudi v prvem odstavku izreka in zavrnilo zahtevek tožeče stranke glede plačila 98.575,15 EUR in izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki in stranska intervenienta nosijo vsak svoje stroške postopka (4. točka izreka).

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki in predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnica izpodbija 2., 3. in 4. točko izreka sodbe in navaja, da je toženec prvemu stranskemu intervenientu kot prevzemniku terjatve drugega stranskega intervenienta plačal terjatev, ki z vtoževano terjatvijo po XI. začasni situaciji nima nikakršne zveze. Toženec je spornih 98.575,15 EUR plačal prvemu stranskemu intervenientu po posebnem računu. Kot izhaja iz asignacije s 26. 2. 2015, gre za predračun št. 007-2014 po pogodbi s 26. 2. 2015, sklenjeni med tožencem in drugim stranskim intervenientom. Toženčeva terjatev temelji na ločenem pogodbenem razmerju, ki ne izvira iz gradbene ali podizvajalske pogodbe, zato s toženčevim plačilom 27. 2. 2014 ni prišlo do zakonite subrogacije po 275. členu Obligacijskega zakonika (OZ). V zvezi s tem se tožnica sklicuje na sklep Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/23719/2016/PF z 29. 3. 2019, ki ga je prejela po končani glavni obravnavi in ga prilaga pritožbi. Kakršnakoli zakonita subrogacija je nemogoča tudi v luči dogovora z 11. 11. 2014, saj po tem datumu stranskima intervenientoma ni dolgovala ničesar. Da je prišlo do realizacije dogovora z 11. 11. 2014, je razvidno iz predračuna, neposredno naslovljenega na toženca, in cesijske pogodbe s 26. 2. 2015, ki je bila sklenjena na podlagi predračuna s 15. 12. 2014. Toženec je tako s stranskima intervenientoma prišel v poslovno razmerje po ločenih predpostavkah z neposredno pogodbo. Toženčev pobotni ugovor je bil v celoti prirejen za potrebe te pravde, a ga listine ne potrjujejo. Toženec 27. 2. 2015 ni plačal dolga tožeče stranke do drugega stranskega intervenienta, temveč svoj dolg, ki ga je prvi stranski intervenient s predračunom št. 007-2014 ustvaril do drugega stranskega intervenienta. Toženec ni mogel v pobot uveljavljati kakršnekoli vrednosti po IV. začasni situaciji drugega stranskega intervenienta, saj je bil njen celoten dolg do stranskih intervenientov že poravnan, kar je razvidno iz dogovora z 11. 11. 2014 in opombe v IV. začasni situaciji, da naslednje obračune investitor (toženec) plačuje neposredno drugemu stranskemu intervenientu. Po dogovoru z 11. 11. 2014 je tožnica sicer ostala glavni izvajalec del, vendar je drugi stranski intervenient sklenil še poseben dogovor s tožencem in nadaljeval s svojimi gradbenimi deli neposredno za toženca. Slednji bi ji moral XI. začasno situacijo plačati neposredno, saj v tem obdobju z drugim stranskim intervenientom ni bila več v poslovnem razmerju glavni izvajalec - podizvajalec del.

4. Toženec izpodbija 1., 3. in 4. točko izreka sodbe in vztraja, da je terjatev tožeče stranke po XI. začasni situaciji prenehala še pred vložitvijo tožbe. Iz notarskega zapisa SV 552/2015 s 24. 4. 2015 izhaja, da bo tožeča stranka ustavila izvršilni postopek VL 42028/2015 po njegovem plačilu 91.814,85 EUR. Med pravdnima stranka ni sporno, da je tožeča stranka prejela navedeno plačilo in ustavila izvršilni postopek, zato je njena terjatev na podlagi XI. začasne situacije prenehala. Prišlo je do odpusta dolga po 319. členu OZ, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da obstoji terjatev tožeče stranke, kar predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Po izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke se v predmetnem postopku vtožuje razlika v denarju, upoštevaje končni obračun del. Ta ni bil nikoli narejen ali vložen v spis. Vtoževana terjatev naj bi zajemala tudi dela, potrebna za izdelavo toženčevega stanovanja, ki pa niso predmet gradbene pogodbe. Tožbena terjatev tako ni konkretizirana in je ni mogoče preizkusiti.

5. Toženec in stranska intervenienta so na pritožbo tožnice odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica kot izvajalec projekta "P.“ od investitorja - toženca terja plačilo 98.575,15 EUR po, s strani pravdnih strank in nadzornega organa, potrjeni XI. začasni situaciji št. 120/2014 s 30. 12. 2014 (v nadaljevanju: XI. začasna situacija). Toženec je podal ugovor neobstoja terjatve zaradi pobotanja in navedel, da je v skladu z asignacijsko pogodbo s 26. 2. 2015, sklenjeno med njim in stranskima intervenientoma, poravnal dolg, ki ga je imela tožnica po računih št. 072-2014 in 076-2014 do svojega podizvajalca - drugega stranskega intervenienta. S tem je plačal tuj dolg, obveznosti pa sta se medsebojno pobotali oziroma pobotanje uveljavlja v tem postopku.

8. Za odločitev pomembna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niso sporna, so: pravdni stranki sta 7. 4. 2014 sklenili Gradbeno pogodbo št. 06/2014, tožnica in drugi stranski intervenient pa 30. 6. 2014 Gradbeno (podizvajalsko) pogodbo št. 08/2014. Tožnica in drugi stranski intervenient sta 11. 11. 2014 sklenila dogovor, po katerem tožnica s plačilom 287.333,71 EUR nima več nobenih finančnih obveznosti do drugega stranskega intervenienta, ta pa vsa nadaljnja opravljena dela zaračunava neposredno tožencu. Toženec ni bil podpisnik tega dogovora. Drugi stranski intervenient je tožnici za opravljena dela izstavil račun št. 072-2014 z 21. 10. 2014 in račun št. 076-2014 s 27. 11. 2014. Tožnica je 15. 12. 2014 drugemu stranskemu intervenientu podala pisno izjavo, da odstopa od pogodbe št. 08/2014. 26. 2. 2015 je bila med stranskima intervenientoma in tožencem sklenjena pogodba z naslovom asignacija, s katero je drugi stranski intervenient odstopil prvemu stranskemu intervenientu toženčevo plačilo 98.575,15 EUR. Toženec je 27. 2. 2014 izvedel plačilo navedenega zneska na račun prvega stranskega intervenienta. Pravdni stranki sta 24. 4. 2015 podpisali notarski zapis št. SV 552/2015, po katerem se je toženec zavezal plačati XIII. začasno situacijo, tožnica pa se je zavezala umakniti (še ne pravnomočen) sklep o izvršbi zoper toženca zaradi plačila XI. začasne situacije.

O pritožbi tožeče stranke:

9. Po prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Upoštevne (pod pogojem nekrivde) so samo subjektivne novote - dejstva, ki stranki, ki nosi trditveno breme, do konca glavne obravnave niso bila znana, dokazi, ki so namenjeni dokazovanju takih dejstev, in na novo odkriti dokazi, namenjeni dokazovanju že prej (do konca glavne obravnave) znanih dejstev. Sodišče lahko pri sojenju upošteva le tista dejstva, ki so obstajala v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave. Drugače pa je z dokazi. Ker se pravnomočnost na njih ne nanaša, je vseeno, kdaj so nastali - bistveno je, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki bi jih zajemale objektivne in časovne meje pravnomočnosti. Ko gre za dokazne novote, so objektivno novi dokazi, torej taki, ki so nastali po koncu glavne obravnave, brez nadaljnjega dovoljeni, ker je očitno, da jih pritožnik ni mogel predložiti do konca glavne obravnave.¹

10. Pri prekluziji iz prvega odstavka 337. člena ZPP je bistveno, kaj pritožnik z novim dokazom, ki ga brez lastne krivde ni mogel predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, dokazuje. Če se nov dokaz nanaša na pravočasno zatrjevano dejansko podlago, je v pritožbenem postopku upošteven. V kolikor pritožnik ob predložitvi novega dokaza navaja tudi nova dejstva, pa gre za nedopustno pritožbeno novoto.

11. Tožnica na podlagi sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/23719/2016/PF z 29. 3. 2019, ki ga je predložila s pritožbo, navaja, da je toženec prvemu stranskemu intervenientu plačal 98.575,15 EUR po predračunu št. 007-2014, ki z vtoževano XI. začasno situacijo ni v nobeni povezavi in gre za ločeno pogodbeno razmerje. Te trditve ponuja tožnica šele sedaj v pritožbi, zato jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati. Ne more pa jih upoštevati niti pritožbeno sodišče - gre namreč za nedovoljene pritožbene novote, saj tožnica ni izkazala, da v pritožbi zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Po presoji pritožbenega sodišča bi to lahko storila. Že po tožničinih pritožbenih navedbah naj bi dejstvo, da toženec v razmerju do stranskih intervenientov ni poravnal njenega dolga, temveč terjatev iz predračuna št. 007-2014, izhajalo tudi iz pričanja zakonitega zastopnika prvega stranskega intervenienta in asignacijske pogodbe s 26. 2. 2015. Tožnica je bila s tem seznanjena že v času prvostopenjskega postopka, a ustreznih trditev ni podala. S pritožbenimi trditvami o tem, da naj bi toženec prvemu stranskemu intervenientu plačal terjatev iz povsem drugega pogodbenega razmerja, je tožnica prekludirana, česar ne more sanirati niti s predložitvijo novega dokaza. Pritožbeno sodišče zato pritožbe v tem delu ni upoštevalo.²

12. Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na dogovor z 11. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem opravilo celovito dokazno oceno in v 21. ter 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da z navedenim dogovorom ni prišlo do odstopa oziroma razdrtja Gradbene (podizvajalske) pogodbe št. 08/2014 med tožnico in drugim stranskim intervenientom, ter da dogovor ne zavezuje toženca, ki pri njegovi sklenitvi ni sodeloval in dogovora ni podpisal. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pogodbeno razmerje med tožnico in drugim stranskim intervenientom z dogovorom z 11. 11. 2014 ni prenehalo. 3. točka dogovora, po kateri naj bi drugi stranski intervenient vsa dela po pogodbi št. 08/2014 zaračunaval neposredno tožencu, slednjega ne zavezuje, saj s tem ni soglašal. Tožnica tudi ni izkazala, da sta bila po 11. 11. 2014 v pogodbenem razmerju toženec in drugi stranski intervenient. Podlage za izstavljanje računov za opravljena dela neposredno tožencu torej ni bilo. Da je pogodbeno razmerje med tožnico in drugim stranskim intervenientom trajalo tudi po 11. 11. 2014, pa zlasti izhaja iz dopisa tožnice s 15. 12. 2014 (druga stran priloge A16a spisa). Z njim je tožnica drugega stranskega intervenienta obvestila, da „z današnjim dnem“ (t.j. 15. 12. 2014) odstopa od pogodbe št. 08/2014 ter navedla razloge za odstop.

13. Ker pogodbeno razmerje med tožnico in drugim stranskim intervenientom z dogovorom z 11. 11. 2014 ni prenehalo, je drugi stranski intervenient tožnici upravičeno izstavil računa št. 072-2014 in 076-2014 za gradbena dela po III. in IV. začasni situaciji. Toženec je s plačilom terjatve po navedenih računih prevzel tožničin dolg do drugega stranskega intervenienta. S tem je vstopil v vlogo upnika nasproti tožnici in pridobljeno terjatev utemeljeno uveljavljal v pobot.

O pritožbi tožene stranke:

14. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo obstoja tožničine terjatve. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe jasno izhaja, da vtoževana terjatev temelji na XI. začasni situaciji, ki je bila potrjena s strani pravdnih strank in nadzornega organa, zato ni (oziroma ne more biti več) sporna. Tožnica je na podlagi XI. začasne situacije vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se je po ugovoru toženca nadaljeval v predmetnem pravdnem postopku. Ni dvoma, da tožničina terjatev obstoji na podlagi XI. začasne situacije, zlasti ob dejstvu, da je toženec primarno podal ugovor materialnopravnega pobota, ki konkludentno pomeni priznanje tožničine terjatve.

15. Kot je razvidno iz ugovora zoper sklep o izvršbi (list. št. 7-9 spisa), se je toženec v skladu z 275. členom OZ skliceval na plačilo tujega dolga, t.j. dolga, ki ga je imela tožnica do drugega stranskega intervenienta na podlagi računov št. 072-2014 in 076-2014. Po navedbah toženca, naj bi se obveznosti pravdnih strank (po XI. začasni situaciji in po prevzetem dolgu) medsebojno pobotali, kar naj bi bilo med strankama dogovorjeno že ob sklenitvi notarskega zapisa št. SV 552/2015 s 24. 4. 2015. S tem je toženec primarno ugovarjal izven pravdni pobot kot ugovor ugasle pravice (materialnopravni pobot).

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo obstoj materialnopravnega pobota, pri čemer je ugotovilo, da do medsebojnega prenehanja terjatev na podlagi notarskega zapisa št. SV 552/2015 ni prišlo. Odločilne razloge, katerim v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je podalo v 12. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi o toženčevem podrednem ugovoru procesnega pobota, kateremu je ugodilo. Ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za pobotanje terjatev pravdnih strank in posledično zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka, ni bilo potrebe za presojo spora po morebitni drugi pravni podlagi, zlasti zato ne, ker se pravdni stranki nanjo nista sklicevali oziroma nista podali trditev v tej smeri.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovora toženca in stranskih intervenientov na pritožbo tožeče stranke, ki nista pripomogla k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi nista bila potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Zobec, J.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 228-229.
² Tudi sicer iz asignacijske pogodbe s 26. 2. 2015 izhaja, da se predračun št. 007-2014 nanaša na notranje razmerje med stranskima intervenientoma. Drugi stranski intervenient je cediral svojo terjatev do toženca prvemu stranskemu intervenientu, ker je imel do slednjega neporavnane obveznosti iz naslova predračuna.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 58/2011
• VSK sodba Cpg 81/2013
• VSL sodba I Cp 2675/2013