<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 2119/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2119.2019
Evidenčna številka:VSL00030731
Datum odločbe:15.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:vmesna sodba - pokojnina - občasna denarna terjatev - ugovor zastaranja - zastaralni rok - nepremagljive ovire - pretrganje zastaranja - privolitev v prikrajšanje - odškodninski zahtevek - pridobljene koristi

Jedro

Oškodovanec lahko po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, tudi po zastaranju pravice zahtevati odškodnino od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda (189. člen OZ). Takšen zahtevek zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Oškodovanec lahko izbira pravno podlago, na kateri bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja. Čeprav gre za isti dolg, se odškodninski zahtevek in zahtevek za vrnitev pridobljene koristi v svojem nastanku ne izključujeta in tudi zastaranje enega je neodvisno od zastaranja drugega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

2. Toženec uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik predlagal uvedbo zapuščinskega postopka šele 18. 6. 2013. Tako je sam povzročil, da je bil sklep o dedovanju izdan devet let po smrti zavarovanke. O stanju neizplačanih pokojnin je pri tožencu prvič poizvedoval v letu 2014, zahtevek za izplačilo pa je podal šele 13. 10. 2014, torej po poteku zastaralnega roka. Sodišče ni pojasnilo, kdaj naj bi tožnik prejel toženčev dopis z dne 25. 8. 2014. Od tega je odvisno, ali je bila tožba pravočasna ali ne. Tožnikov pooblaščenec je v dopisu z dne 13. 10. 2014 potrdil prejem toženčevega dopisa z dne 25. 8. 2014, kar pomeni, da tožba z dne 26. 10. 2017 ni bila vložena v predpisanem triletnem zastaralnem roku.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Poudarja, da se je toženec z neizplačilom pokojnine obogatil na račun zavarovanke in tožnika, za obogatitvene obveznosti pa velja petletni zastaralni rok.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek oprl na več podlag. Prvenstveno se sklicuje na nesporno dejstvo, da toženec v obdobju od vključno maja 2003 do smrti zavarovanke A. T. v oktobru 2005 tej ni nakazoval mesečne pokojnine. Tožnik kot njen edini dedič zahteva od toženca, naj poravna njeno terjatev, ki predstavlja seštevek zapadlih neizplačanih pokojnin in jo je tožnik podedoval po zavarovanki. Dodatno očita tožencu, da je zavarovanko in tožnika neupravičeno prikrajšal za zahtevani znesek, sam pa se je z njim obogatil. Poleg tega je tožnika oškodoval, ker so ga toženčevi referenti zavajali, da za uveljavljanje svoje zahteve potrebuje pravnomočen sklep o dedovanju; ko je tega predložil, pa se je toženec začel sklicevati na zastaranje.

6. Sodišče prve stopnje, ki je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo o toženčevem ugovoru zastaranja, pri tem ni izčrpalo celotne tožnikove trditvene podlage. Dejanski in pravni razlogi, ki jih je navedlo za svojo presojo, so zato pomanjkljivi, kar onemogoča njen pritožbeni preizkus.

7. Izpodbijana sodba ne vsebuje jasne in nedvoumne ugotovitve, da je toženec neutemeljeno prenehal z izplačevanjem pokojnine tožnikovi pravni prednici. Po petem odstavku 111. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) se zapadli mesečni zneski pokojnine, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Ker pa je sporno obdobje, v katerem tožnikova pravna prednica ni prejemala pokojnine, trajalo manj kot tri leta pred njeno smrtjo, bi v vsakem primeru smela zahtevati od toženca izplačilo zapadlih neplačanih zneskov pokojnine.

8. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, spada pokojnina med občasne denarne terjatve, za katere je v prvem odstavku 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ) predpisan triletni zastaralni rok. Pravilno je tudi stališče, da je tožnik pridobil pravico do dediščine, vključno s terjatvijo svoje pravne prednice do toženca, že s trenutkom zapustničine smrti in ne šele na podlagi sklepa o dedovanju. Pač pa iz sodbe ni razvidno, kdaj je zastaranje začelo teči. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na vprašanje, ali je bila zavarovanka glede na svojo bolezen (hudo demenco, o kateri je izpovedoval tožnik) sploh sposobna uveljavljati terjatev do toženca. Ta okoliščina bi utegnila vplivati na začetek teka zastaralnega roka. Zastaranje namreč ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (360. člen OZ). Sodba tudi ne vsebuje jasne ugotovitve o tem, kdaj nazadnje bi lahko tožnik zahteval od toženca plačilo podedovane terjatve. Iz sodbe izhaja le, da do pretrganja zastaranja ni prišlo, ker tožnik ni dokazal, da je toženec svoj dolg pripoznal.

9. Tudi o zatrjevanem neupravičenem prikrajšanju tožnika in s tem povezani obogatitvi toženca se sodišče prve stopnje ni izreklo. Iz sodbe ni razvidno, kdaj naj bi prišlo do neutemeljenega prehoda premoženja. Nadalje sodbeni razlogi ne omogočajo zanesljivega sklepanja o tem, ali je tožnik morebiti sam privolil v svoje prikrajšanje, ker (če) je zanemaril potrebno skrbnost pri (pravočasnem) uveljavljanju svoje terjatve. Pritožba utemeljeno opozarja na dejstvo, da je do izdaje sklepa o dedovanju prišlo šele devet let po smrti pokojne zavarovanke. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva v izpodbijani sodbi ni opredelilo, kar onemogoča sklepanje o morebitnem zadržanju zastaranja. Če pa je tožnik vendarle imel možnost pravočasno zahtevati plačilo na podlagi 111. člena ZPIZ-2, a je predpisani rok za vložitev ustrezne zahteve zamudil, potem do povračilnega zahtevka po 190. členu OZ ne bi bil upravičen, saj bi to pomenilo nedopusten obid zakonskih pravil o zastaranju. Z zastaranjem namreč preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ), zato očitek dolžniku, da se je neupravičeno obogatil, ker ga upnik ni pravočasno terjal, ne more biti utemeljen.

10. Pač pa lahko oškodovanec po pravilih, ki veljajo v primeru neupravičene pridobitve, tudi po zastaranju pravice zahtevati odškodnino od odgovorne osebe zahteva, naj mu odstopi tisto, kar je dobila z dejanjem, s katerim je bila povzročena škoda (189. člen OZ). Takšen zahtevek zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Oškodovanec lahko izbira pravno podlago, na kateri bo uveljavljal odpravo svojega prikrajšanja. Čeprav gre za isti dolg, se odškodninski zahtevek in zahtevek za vrnitev pridobljene koristi v svojem nastanku ne izključujeta in tudi zastaranje enega je neodvisno od zastaranja drugega.

11. Kot je mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zastaranja potem, ko je tožnikov zahtevek presojalo (le) na odškodninski podlagi. Ocenilo je, da so toženčevi referenti ravnali protipravno, ker tožnika niso seznanili s tem, da lahko svojo terjatev uveljavlja že na podlagi pisne izjave, da je edini dedič po pokojni zavarovanki, ampak so zahtevali predložitev pravnomočnega sklepa o dedovanju. Tožnik naj bi za škodo izvedel šele iz toženčevega dopisa z dne 25. 8. 2014, v katerem je navedeno, da je njegova terjatev zastarala.

12. Toženec utemeljeno očita izpodbijani sodbi, da iz nje ni razvidno, kdaj je tožnik prejel navedeni dopis. Ker se je tožnik nanj odzval s pisno zahtevo z dne 13. 10. 2014, v kateri se sklicuje nanj, je očitno, da je takrat zanj že vedel, kar pomeni, da je triletni rok (prvi odstavek 352. člena OZ), v katerem bi se tožnik še lahko izognil zastaranju, potekel že pred vložitvijo tožbe z dne 26. 10. 2017. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti tožbe je očitno zmoten, predvsem pa neobrazložen, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

13. Zmotno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje o vzročni zvezi med ravnanjem toženca in tožnikovo škodo. Tožnik niti po tem, ko je sklep o dedovanju postal pravnomočen (julija 2014),1 v nadaljnjih treh letih ni vložil tožbe, ki bi lahko pretrgala zastaranje (365. člen OZ). Zgolj njegova pisna zahteva z dne 13. 10. 2014, naj toženec izpolni obveznost, za pretrganje zastaranja ni zadoščala (368. člen OZ). Ob tem pa tožnik niti ne zatrjuje, da je bil tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju deležen kakšnega toženčevega nedopustnega zavajanja, ki bi mu lahko preprečilo uveljavljanje sodnega varstva v predpisanem zastaralnem roku.

14. Tožnik se torej neutemeljeno sklicuje na toženčevo odškodninsko odgovornost. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno, kar bi sicer narekovalo spremembo izpodbijane vmesne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker pa se sodišče prve stopnje ni izreklo o preostalih pravnih podlagah, na katerih je tožnik uveljavljal odpravo svojega zatrjevanega prikrajšanja, te pomanjkljivosti v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Če bi se šele sodišče druge stopnje prvič izreklo o navedenih vprašanjih, ki predstavljajo samostojne in sklenjene pravne celote, bi s tem prekomerno poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe oziroma do dvostopenjskega sojenja. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Takšna odločitev ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj lahko sodišče prve stopnje izda novo, ustrezno obrazloženo sodbo brez ponovne glavne obravnave. Pri tem se uporabi predpisanih pravil o zastaranju terjatev ne bo moglo izogniti s sklicevanjem na tezo, da naj bi ta pravila nesorazmerno posegala v tožnikovi ustavni pravici do zasebne lastnine in do dedovanja.

15. O priglašenih pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje, ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Sodba o tem sicer molči, je pa datum pravnomočnosti razviden iz prilog spisa (A2 in B3).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 111, 111/5
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 189, 190, 335, 335/1, 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 365, 368

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3MjM2