VSL Sodba IV Cp 1690/2019

Jedro

V novejši sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da se znesek otroškega dodatka ne odšteje od zneska ugotovljenih potreb otroka. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka - gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država, pa tudi načina njegovega izračuna - pri izračunu otroškega dodatka se kot prejemek otroka v skladu z 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS upošteva tudi odmerjena preživnina; otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo njena višina upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje se je sicer na navedeno stališče sklicevalo, vendar je zmotno štelo, da velja le pri določitvi preživnine za vnaprej (za obdobje po izdaji sodbe), ne pa tudi za preteklo obdobje, ko je tožnica prejemala otroški dodatek in del otrokovih potreb s tem dodatkom tudi pokrila.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu I. točke izreka, v katerem je določena preživnina za obdobje do 30. 4. 2019, spremeni tako, da se prva in druga alineja glasita:

„- za čas od 1. 4. 2018 do 31. 10. 2018 za mld. L. v znesku 93,50 EUR na mesec in za mld. M. v znesku 95,00 EUR na mesec;

- za čas od 1. 11. 2018 do 30. 4. 2019 za mld. L. v znesku 132,00 EUR na mesec in mld. M. v znesku 134,00 EUR na mesec.“,

in doda nova alineja, ki se glasi:

„- za čas od 18. 3. 2018 do 31. 3. 2018 za mld. L. v znesku 53,00 EUR na mesec in za mld. M. v znesku 54,00 EUR na mesec“.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan za svoja mladoletna otroka L., rojeno 2014, in M., rojenega 2016, plačati oziroma plačevati preživnino: za čas od 1. 4. 2018 do 31. 10. 2018 za L. v znesku 26,50 EUR na mesec in za M. v znesku 28,00 EUR na mesec; za čas od 1. 11. 2018 do 30. 4. 2019 za L. v znesku 65,00 EUR na mesec in M. v znesku 67,00 EUR na mesec; od 1. 5. 2019 dalje za L. v znesku 208,50 EUR in M. v znesku 188,50 EUR na mesec, in sicer že zapadle preživninske obveznosti v roku 15 dni, v prihodnje pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka). Kar sta pravdni stranki zahtevali drugače oziroma več, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija II. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino za čas od 18. 3. 2018 do 31. 3. 2018 za L. v znesku 105,00 EUR, za M. pa v znesku 115,00 EUR, za čas od 1. 4. 2018 do 31. 10. 2018 za L. v znesku 176,00 EUR, za M. pa v znesku 175,50 EUR, za čas od 1. 11. 2018 do 30. 4. 2019 za L. v znesku 151,00 EUR, za M. v znesku 150,50 EUR, za čas od 1. 5. 2019 dalje za L. v znesku 315,00 EUR, za M. pa v znesku 309,00 EUR, ter tožnici povrniti vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je nepravilno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki. Glede na ugotovljene materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank ni jasno, na kakšen način je sodišče razdelilo preživninske breme med starša v razmerju 66 % (oče) in 34 % (mati). Ker sodba v tem delu nima nobenih razlogov, je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepati je sicer, da je sodišče to presojo oprlo izključno na povprečni mesečni dohodek pravdnih strank, kar je napačno, saj je treba upoštevati celotno premoženje pravdnih strank, več premoženja pa ima toženec. Upoštevati je tudi treba, da tožnica, kateri sta otroka dodeljena v varstvo in vzgojo, prevzema večji čustveni in fizični angažma in da nima nikakršnih možnosti povečanja svojega mesečnega dohodka. Poleg tega tožnica jemlje dopust za nego otroka, kar še dodatno zmanjšuje njen dohodek. V skladu s sodno prakso že samo dejstvo, da rezidenčni starš prevzema glavnino varstva in vzgoje otrok, zvišuje preživninsko breme nerezidenčnega starša za več kot 10 %. Preživninsko breme bi bilo treba glede na višino dohodkov staršev in ostale relevantne okoliščine primera določiti v razmerju najmanj 80 % (oče) in 20 % (mati). Sodišče je za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe neutemeljeno upoštevalo otroški dodatek tako, da ga je odštelo od ugotovljenih potreb posameznega otroka. V skladu s sodno prakso se namreč otroški dodatek upoštevaje njegov namen pri določitvi preživninske obveznosti staršev ne upošteva (odločbe VSL IV Cp 3342/2014, VSL IV Cp 3286/2015, VS RS II Ips 186/2014 in mnoge druge). Ker je sodišče samovoljno oziroma arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse, je tožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic v postopku. Sodišče je nadalje nepravilno ovrednotilo in odbilo stroške, ki nastajajo tožencu v času stikov, glede na skupne potrebe otrok. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti tiste potrebe otrok, ki nastajajo samo tožnici, nato bi moralo ugotoviti ostale potrebe otrok, ki nastajajo obema pravdnima strankama. Vse te potrebe je treba razdeliti med pravdni stranki v skladu s preživninskim bremenom, in sicer ne glede na to, kateri od staršev v danem trenutku fizično poravnava določen strošek v zvezi s preživljanjem otrok. Sodišče te metode ni upoštevalo, temveč je nepravilno kot osnovo za izračun preživnine upoštevalo samo stroške, ki nastajajo materi. S tem, ko je nato materine stroške razdelilo skladno s preživninskim bremenom, nato pa od teh stroškov odštelo celotne stroške, ki jih krije oče, je dejansko odločilo, da mora oče materine stroške kriti samo do deleža, ki skladno s porazdelitvijo preživninskega bremena odpade nanj, medtem ko mora mati njegove stroške v zvezi z izvajanjem stikov kriti v celoti, kar ni pravilno. Stroški vrtca, zdravil, oblačil in upravnika so odmerjeni v prenizkem znesku. Ugotovitev sodišča, da je toženec za mesec marec 2018 tožnici plačal 150,00 EUR preživnine, je protispisna. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec je na tožničino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnici.

5. Toženec se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na preživnino za obdobje od 1. 5. 2019 dalje, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve 22. in 23. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da je toženec dolžan od 1. 5. 2019 dalje plačevati preživnino za vsakega otroka v višini 150,00 EUR na mesec, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih naj tožnici naloži plačilo toženčevih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotuje izračunani višini preživnine za oba otroka, saj so stroški za preživljanje ugotovljeni previsoko, so nerealni in s strani tožnice tudi neizkazani. Stroški prehrane ne znašajo za vsakega otroka 100,00 EUR mesečno, temveč največ 70,00 EUR. Otroka imata v vrtcu vse obroke prehrane. Vsak drugi vikend sta pri očetu, ki v celoti poskrbi za njuno prehrano. Med tednom otroka pri materi običajno samo še večerjata (čokolešnik, kruh s pašteto) in pojesta kakšno sadje. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe toženca, da je družina, ko so živeli še skupaj, mesečno porabila za hrano okoli 200,00 EUR, za obleko in obutev pa po 50,00 EUR na otroka. Toženec je tudi izpovedal, da so večino stvari kupovali v Eurospinu in DM, kjer so stvari cenejše, pa tudi v drugih trgovinah. Znesek 600,00 EUR letno oziroma 50,00 EUR mesečno za obutev in obleko nesporno zadostuje za nakup kvalitetnih čevljev in oblačil, ki so danes zelo poceni. Strošek za čistila in gospodinjske pripomočke v višini 10,00 EUR na otroka je pretiran. Ko je bila družina še skupaj, je ta strošek znašal maksimalno 5,00 EUR na osebo. Previsoko je ocenjen tudi strošek za kozmetiko in stvari za osebno higieno, saj imata otroka te stroške tudi pri tožencu. Ta strošek je v času, ko je družina živela še skupaj, znašal maksimalno 5,00 EUR za vsakega otroka. Kadar sta otroka bolna, imata zdravila predpisana s strani zdravnika in ni potrebno kupovati dodatnih zdravil, če pa že, ta strošek mesečno na otroka ne znese več kot 5,00 EUR. Previsok je tudi strošek za razvedrilo, kino in igrače ter za morebitna darila. Ker ima vrtec sklad za letovanje, je strošek iz tega naslova določen neutemeljeno, saj bi ga lahko tožnica v celoti dobila povrnjenega. Tega dejstva toženec ni mogel navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je bil z njim seznanjen šele 29. 5. 2019 na sestanku v vrtcu. Nerealni so tudi stroški, ki odpadejo na stanovanje. V vsakem primeru je v njih zajet tudi strošek rezervnega sklada, ki ga je dolžan kriti lastnik. Toženec je realno ocenil in na naroku izpovedal, da so stroški vsakega otroka brez stroškov stanovanja cca 150,00 EUR mesečno. Ob upoštevanju nerealnih stroškov stanovanja, ki odpadejo na otroka v višini 135,00 EUR, bi bile tako mesečne preživninske potrebe 285,00 EUR, torej cca 145,00 EUR mesečno na otroka za vsakega starša. Življenjski standard otrok se ob tako določeni preživnini ne bi znižal. Toženec je v nasprotni tožbi navedel stroške, ki jih je imela družina mesečno, kot tudi stroške, ki so bili potrebni za otroka. Predložil je tudi dokaze, iz katerih izhaja višina stroškov za določeno kupljeno blago za otroka. Tožnica je začela po izdaji sodbe prodajati oblačila in igrače od obeh otrok, kar pomeni, da ima dodatne prihodke, s čimer se je toženec seznanil šele po izdaji sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

8. Materialnopravna podlaga za preživninsko obveznost staršev v razmerju do mladoletnih otrok je v 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), za določitev preživnine pa v 129. členu. Preživnina se določi glede na potrebe preživninskega upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezancev, pri čemer mora biti dosojena preživnina v ravnovesju med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki. Izhodišče za odmero preživnine je otrokova korist, saj mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka (prvi odstavek 129.a člena ZZZDR). Zajemati mora stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR).

9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje vsebuje zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Pritožbeni očitki obeh pravdnih strank, da je zaradi neobrazloženosti sodbe podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato niso utemeljeni.

10. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe toženca kot tudi tožnice glede ugotovljenih stroškov preživljanja mladoletnih otrok. Toženec neutemeljeno navaja, da je pretiran znesek za prehrano za vsakega otroka v višini 100,00 EUR mesečno. Drži sicer, da imata otroka med tednom v vrtcu zagotovljene vse obroke in da doma pojesta le še večerjo in kakšno sadje, vendar pa jima morata starša nuditi vse obroke med vikendom, pa tudi v času počitnic. Ob upoštevanju navedenega in splošno znanih dejstev o cenah hrane in prehranskih potreb otrok L. in M. starosti pa se tudi znesek 100,00 EUR mesečno na račun prehrane ne izkaže kot pretiran, pa čeprav otroka pogosto večerjata (le) čokolešnik ali kruh s hrenovko in podobno. Ker je v znesku 100,00 EUR upoštevana vsa hrana, torej tako hrana, ki jo otrokoma zagotovi tožnica, kot tudi hrana, ki jo zagotovi toženec otrokoma v času stikov, toženec tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da toženec vsak drugi vikend v celoti poskrbi za prehrano obeh otrok. Toženec prav tako neutemeljeno izpostavlja, da je bil strošek prehrane za vse štiri, ko so živeli skupaj, okoli 200,00 EUR. Navedeno sicer izhaja iz izpovedbe toženca, vendar pa je tožnica izpovedala, da so bili stroški iz tega naslova višji, in sicer, da je vsako soboto delala nakupe v znesku 70,00 EUR ali 80,00 EUR, vsak dan pa je porabila še po 10,00 ali 15,00 EUR, kar je glede na splošno znana dejstva o ceni živil prepričljivejše.

11. Toženec nadalje neutemeljeno izpodbija višino stroškov za oblačila in obutev, saj mesečni znesek 70,00 EUR za L. in 60,00 EUR za M. ob upoštevanju splošno znanih dejstvih glede potreb otrok L. in M. starosti, ki oblačila in obutev hitro prerastejo, ter izpovedbe tožnice, da otrokoma, tako kot vedno, kupuje dobro obutev, praviloma pa tudi dobra oblačila, ni pretiran. Ker je utemeljeno pričakovati, da bo M. ponosil vsaj kakšno stvar za sestro, je sodišče prve stopnje pravilno njegove stroške iz tega naslova odmerilo v nekoliko nižjem znesku, pa čeprav drži pritožbena navedba tožnice, da M. ne oblači v L. oblačila. To bo vsekakor lahko storila vsaj v prihodnje.

12. Nadalje toženec neutemeljeno nasprotuje strošku za čistila in druge gospodinjske pripomočke v ugotovljeni višini 10,00 EUR mesečno. Za navedeno ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje oporo v izpovedbi tožnice, dvoma v verodostojnost katere toženec ne uspe vzbuditi z izpostavljanjem cene zgolj ene vrste čistila in cene pralnega praška. V znesku 10,00 EUR so namreč zajeti stroški vseh čistil, krp, metle, sesalca in podobno.

13. Tožnica prav tako neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo stroške vrtca, ki bodo po izdaji sodbe znašali najmanj 130,00 EUR za oba otroka. Sodba se nanaša na stanje ob zaključku glavne obravnave, zato sodišče prve stopnje tega dejstva v tem postopku pravilno ni upoštevalo oziroma je pravilno upoštevalo, da so stroški vrtca okoli 34,00 EUR za L. in okoli 15,00 EUR za M., kolikor so znašali v preteklem obdobju. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb toženca, da je tožnica začela po izdaji sodbe prodajati oblačila in igrače od obeh otrok, ki se sicer ne nanašajo na preživninske potrebe otrok, temveč na preživninsko zmožnost staršev.

14. Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata s strani sodišča prve stopnje ocenjen strošek za zdravila in druge zdravstvene pripomočke v višini 10,00 EUR. Toženec sicer pravilno navaja, da imata otroka, kadar sta bolna, zdravila predpisana s strani zdravnika, vendar pa iz izpovedbe tožnice izhaja, da pogosto kupuje dodatna zdravila, in sicer kapljice za nos (8,00 EUR), fiziološko raztopino (8,00 EUR) ter probiotike (23,00 EUR oziroma 37,00 EUR), kar utemeljuje s strani sodišča prve stopnje podano oceno teh stroškov. Tožnica se sicer zavzema še za višjo odmero tega stroška, kar pa prav tako ni utemeljeno, saj otroka zagotovo nimata vse leto zamašenih noskov, prav tako pa ne jemljeta ves čas probiotikov, posledično pa tudi stroški zdravil variirajo in ne znašajo vsak mesec za L. 20,00 EUR, za M. pa 12,00 EUR, kot navaja tožnica.

15. Toženec nadalje neutemeljeno izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da znaša strošek za kozmetiko in stvari za osebno higieno za vsakega otroka 10,00 EUR mesečno. Tožnica je namreč celo izpovedala še o višjem znesku. Pritožbeni navedbi, da imata otroka stroške iz tega naslova tudi pri tožencu, pa tudi ni mogoče dati želene teže, saj je sodišče prve stopnje ugotavljalo, kot že pojasnjeno, celotne mesečne stroške otrok in ne zgolj stroškov, ki otrokoma nastajajo pri tožnici.

16. Ocenjenim stroškom za letovanje oziroma tabore v vrtcu toženec neuspešno nasprotuje s pritožbeno navedbo, da bi lahko tožnica dobila v celoti povrnjen ta strošek, ker ima vrtec sklad za letovanje. Za navedena dejstva, ki so sicer upoštevna pritožbena novota (414. člen ZPP), toženec namreč ni ponudil nobenega dokaza in so torej neizkazana.

17. Pritožbena navedba toženca, da so stroški za razvedrilo, kino in igrače ter za darila ugotovljeni previsoko, je pavšalna, kot taka pa ne terja posebnega odgovora pritožbenega sodišča.

18. Pravdni stranki prav tako neutemeljeno nasprotujeta ugotovljeni višini tožničinih stroškov upravnika.¹ Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih položnic upravnika in izpovedbe tožnice pravilno ocenilo, da tožničini stroški upravnika skupaj znašajo približno 110,00 EUR mesečno. Pri tem ni, kot zmotno navaja tožnica, upoštevalo zgolj poletnih mesecev, ko so stroški upravnika tudi precej pod 100,00 EUR, temveč tudi druge, hladnejše mesece, ko so položnice praviloma dražje. Pravilno pa sodišče prve stopnje ni posebej preverjalo utemeljenosti obračunavanja posameznih postavk (konkretno rezervnega sklada) na položnici upravnika tožnici kot najemnici, za kar se zavzema toženec. Iz tožničine izpovedbe o višini stroškov upravnika, ki jih sama krije, v povezavi z zneski, ki izhajajo iz predloženih položnic, je namreč moč razbrati, da tožnica plačuje celotno položnico upravnika in ji torej strošek v višini te položnice tudi nastaja.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje nepravilno porazdelilo preživninsko breme med pravdni stranki. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je razmerje med tožničinimi in toženčevimi mesečnimi dohodki 35 % proti 65 % oziroma da ima toženec za približno 630,00 EUR na mesec višjo plačo kot tožnica, da je toženec lastnik stanovanja, v katerem je prej živela družina, in da zanj odplačuje kredit v višini 298,00 EUR na mesec, vozi avtomobil svojih staršev in ima možnost dela nadur. Tožnica zaradi skrbi za otroka nima možnosti nadurnega dela, nima nobene nepremičnine, z otrokoma živi v najemniškem stanovanju in plačuje 208,00 EUR najemnine mesečno, ima avtomobil, za katerega je vzela devetletni kredit, ki ga odplačuje v znesku 150,00 EUR na mesec. Ugotovljeno je tudi, da imata otroka s tožencem redne stike ter da pri njem preživita približno 9 dni v mesecu, v času poletnih počitnic približno 1/3 časa, ostale počitnice pa si starša delita na pol oziroma po dogovoru, kar pomeni, da otroka s tožencem preživita v letu približno 35 % časa. Ob upoštevanju povzetih okoliščin konkretnega primera je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se preživninsko breme med oba preživninska zavezanca porazdeli v razmerju 66 % (toženec) proti 34 % (tožnica), zavzemanje tožnice za porazdelitev v razmerju 80 % proti 20 % pa neutemeljeno. Toženec ima res (kar precej) višje mesečne dohodke kot tožnica, vendar pa odplačuje tudi stanovanjski kredit (gre za obveznost, ki je vezana na pokrivanje zavezančevih življenjskih stroškov, zaradi česar jo je treba upoštevati pri ugotavljanju njegove preživninske zmožnosti) v znesku 295,00 EUR, ki presega vsoto zneska kredita, ki ga tožnica plačuje za avto (150,00 EUR), in zneska najemnine za stanovanje, ki odpade na tožnico (69,00 EUR). Zaradi navedenih višjih denarnih obveznosti toženca razmerje med sredstvi, s katerimi razpolaga toženec mesečno, in sredstvi, s katerimi razpolaga tožnica, ni povsem enako razmerju med njunima plačama oziroma delež na strani toženca ni 65 %, temveč je nekoliko nižji. Nematerialni prispevek tožnice k varstvu, vzgoji in preživljanju tožnice pa tudi v konkretnem primeru ne utemeljuje zvišanja preživninskega bremena za 10 % ali več, kot zmotno meni tožnica. Tožnica kot rezidenčni starš res bolj kot toženec skrbi za telesni in duševni razvoj obeh otrok z varstvom, vzgojo in skrbjo, vendar pa je tudi toženčev nematerialni prispevek občuten glede na čas, ki ga otroka preživita v letu pri njemu (35 %), pri čemer pri njemu nista le med vikendi, temveč tudi med tednom, ko z njim po vrtcu preživita dva, včasih pa tudi tri popoldneve, zaradi česar je tudi možnost toženčevega nadurnega dela omejena. Ne drži zato pritožbena navedba tožnice, da je glavnina varstva in vzgoje otrok na njej. Ob tem velja še dodati, da iz sodne prakse ne izhaja, da že samo dejstvo, da rezidenčni starš prevzema glavnino varstva in vzgoje zvišuje preživninsko breme nerazidenčnega starša za več kot 10 %. Odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena je odvisna od vseh okoliščin primera, predvsem pa od materialnih in pridobitnih zmožnosti obeh staršev, zaradi česar ne more biti že vnaprej določeno, za koliko se zviša preživninsko breme nerezidenčnega starša zaradi višjega nedenarnega prispevka rezidenčnega starša k varstvu, vzgoji in preživljanju.²

20. Tožnica nadalje ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o nepravilnem ovrednotenju in odbitju stroškov, ki nastajajo tožencu v času stikov z otrokoma, glede na skupne stroške. V judikatih VS RS II Ips 345/2016 in II Ips 343/2017 je bilo zavzeto stališče, da kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih potreb otroka. Sodišče mora tako, preden določi višino preživnine, od tistega dela preživninske obveznosti, ki ga krije drugi od staršev, odšteti stroške, ki jih ta krije neposredno. Navedeno stališče je pravilo upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, res pa je, da je pri ugotavljanju stroškov obeh otrok delno napačno upoštevalo stroške najemnine, ki nastajajo samo tožnici, in stanovanjske stroške, ki nastajajo pri obeh starših, na kar opozarja tudi tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje tako glede na čas, ki ga otroka preživita pri tožnici (65 %), ne bi smelo upoštevati celotnega zneska najemnine (69,00 EUR) in stroškov stanovanja (66,66 EUR), ki odpade na posameznega otroka, temveč le 65 % tega zneska. Potrebam otrok pa bi moralo dodati stanovanjske stroške otrok, ki nastajajo tožencu, glede na čas, ki ga pri njemu preživita otroka (35 %). Ob upoštevanju, da imata pravdni stranki na mesečni ravni približno enake stanovanjske stroške (tožničini znašajo 207,00 EUR³, toženčevi pa 217,00 EUR⁴), da pa ima tožnica studi stroške najemnine v višini 208,00 EUR (na otroka odpade ob upoštevanju, da pri materi preživita 65 % časa, 45,00 EUR⁵), se izkaže, da so skupaj stroški, ki odpadejo na posameznega otroka iz teh dveh naslovov, celo nekoliko nižji od stroškov, ki nastajajo tožnici, če se ti upoštevajo v celotni višini (in ne zgolj 65 %)⁶, kar tožnici, ki se zavzema za določitev višje preživnine, ni v korist, lahko pa bi bilo v korist toženca, ki se pritožuje (le) zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri preživnine za oba otroka za obdobje od izdaje sodbe oziroma od 1. 5. 2019 dalje. Vendar pa pritožbeno sodišče zgolj zaradi te manjše napake pri izračunu stroškov ob upoštevanju, da gre pri določanju višine preživnine za vrednotni in ne matematični pristop, kar med drugim pomeni, da se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori le okvirno, ni spreminjalo s strani sodišča prve stopnje določene višine preživninske obveznosti toženca za naprej, saj ta zagotavlja vrednotno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok.

21. Tožnica pa v zvezi s skupnimi stroški nima prav, da so bili napačno upoštevani stroški prehrane ter kozmetike in stvari za osebno nego, ki otrokoma nastajajo pri obeh starših. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ocenilo, da znaša strošek prehrane mesečno za vsakega otroka po 100,00 EUR, za kozmetiko in stvari za osebno higieno pa po 10,00 EUR. Ob upoštevanju, da otroka preživita pri tožencu 35 % časa, je tudi pravilno upoštevalo, da ima toženec v času stikov za vsakega otroka iz teh dveh naslovov okoli 38,50 EUR stroškov, kar je pravilno odštelo od višine preživninske obveznosti, ki odpade na toženca ob upoštevanju njegovega preživninskega bremena. Tožnica sicer navaja, da bi bilo treba upoštevati, da navedeni stroški otrok nastajajo pri tožnici v skupni višini 110,00 EUR, tožencu pa nastaja dodatnih 38,50 EUR stroškov za vsakega otroka, s čimer pa ne more uspeti. Spregleda namreč, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da znašajo za vsakega otroka celotne potrebe za prehrano 100,00 EUR, za kozmetiko pa 10,00 EUR, in da torej ne gre zgolj za stroške, ki nastajajo tožnici, pri čemer tožnica tudi z ničemer ne pojasni, zakaj je ocena sodišča prve stopnje o navedenih stroških napačna (prenizka). S tem se izkaže kot neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zgolj materine stroške razdelilo skladno s preživninskim bremenom, ne pa tudi očetovih. Glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča glede načina upoštevanja stroškov, ki jih krije nerezidenčni starš neposredno, je neutemeljena tudi tožničina teza, da bi bilo treba najprej ugotoviti, koliko stroškov otrok vsak mesec poravna tožnica in koliko toženec, ter nato ugotoviti, koliko nastalih stroškov bi moral toženec poravnati tožnici glede na njegovo preživninsko breme in koliko tožnica tožencu, tako dobljene zneske pa med seboj pobotati.

22. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnice, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno upoštevalo znesek otroškega dodatka (102,00 EUR mesečno za vsakega otroka) za preteklo obdobje (tj. obdobje od 18. 3. 2018 do vključno aprila 2019). V novejši sodni praksi⁷ je sprejeto enotno stališče, da se znesek otroškega dodatka ne odšteje od zneska ugotovljenih potreb otroka. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka - gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država, pa tudi načina njegovega izračuna - pri izračunu otroškega dodatka se kot prejemek otroka v skladu z 4. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upošteva tudi odmerjena preživnina; otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo njena višina upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje se je sicer na navedeno stališče sklicevalo, vendar je zmotno štelo, da velja le pri določitvi preživnine za vnaprej (za obdobje po izdaji sodbe), ne pa tudi za preteklo obdobje, ko je tožnica prejemala otroški dodatek in del otrokovih potreb s tem dodatkom tudi pokrila. Četudi sta se otroka pravdnih strank v preteklem obdobju, ko še ni bila določena višina preživninske obveznosti toženca, dejansko preživljala tudi iz javnih sredstev (otroškega dodatka), ker njuna mati ni razpolagala z zadostnimi sredstvi za kritje njunih preživninskih potreb, toženec, katerega materialni položaj je bil sicer tak, da bi lahko za otroka plačeval takšno preživnino, da se otrokoma ob upoštevanju tudi sredstev tožnice ne bi bilo treba preživljati iz javnih sredstev, pa je zanju v tistem obdobju premalo prispeval, to v ničemer ne vpliva na določitev višine preživninske obveznosti toženca za nazaj. S tem, ko bo toženec za nazaj poravnal svojo preživninsko obveznost, pri določitvi katere že izplačan otroški dodatek ne bo upoštevan, bo (za nazaj) dosežen tudi namen otroškega dodatka, ki je, kot že pojasnjeno, v tem, da se družini, v kateri otrok živi, zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, in ne v tem, da znižuje višino preživninske obveznosti nerezidenčnega starša, kot je štelo sodišče prve stopnje. Ker je torej sodišče prve stopnje neutemeljeno od potreb otrok odštelo prejeti otroški dodatek v višini 102,00 EUR za vsakega otroka, je treba ob upoštevanju, da je toženec dolžan kriti 66 % preživninskih potreb, prisojeno mesečno preživnino za obdobje od 1. 4. 2018 do 30. 4. 2019 dalje za vsakega otroka zvišati za 67,00 EUR.

23. Za zadnjih 14 dni marca 2018 (med pravdnima strankama je bilo nesporno, da so bile preživninske obveznosti do vključno 17. 3. 2018 poravnane), sodišče prve stopnje tožencu ni naložilo plačila preživnine, ker je ob upoštevanju izplačanega otroškega dodatka, toženčevega plačila na račun preživnine v višini 75,00 EUR za vsakega otroka ter plačila določenih stroškov za preživljanje otrok ugotovilo, da je toženec svojo preživninsko obveznost (že) v celoti izpolnil. Tožnica pravilno opozarja, da je protispisna navedba, da je toženec za marec 2018 poravnal na račun preživnine za oba otroka skupaj 150,00 EUR. Ta ugotovitev temelji na izpovedbi toženca (glej 12. točko obrazložitve sodbe), vendar pa iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 1. 2019 (list št. 109 spisa) izhaja, da je toženec izpovedal, da je šele od aprila 2018 dalje plačeval preživnino v višini 150,00 EUR. Zaradi navedene procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ker je bil tudi otroški dodatek napačno upoštevan, je bilo treba na novo odločiti, ali in koliko je toženec dolžan za obdobje od 18. 3. 2018 do 31. 3. 2018 še plačati na račun preživnine za oba otroka. Ob neizpodbiti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile potrebe otrok v tem mesecu okoli 530,00 EUR za L. in 500,00 EUR za M.⁸, in ker je toženec dolžan kriti 66 % potreb otrok, bi bil primeren prispevek toženca k preživljanju za cel mesec 350,00 EUR za L. in 330,00 EUR za M., za spornih 14 dni pa 158,00 EUR za L. in 149,00 EUR za M. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec že poravnal stroške v višini 76,96 EUR za L., za M. pa v višini 67,17 EUR, ter ob upoštevanju stroškov, ki jih je imel toženec v času stikov z otrokoma v višini okoli 28,00 EUR, je toženec dolžan plačati preživnino za sporno obdobje v marcu 2018 za L. v višini 53,00 EUR, za M. pa v višini 54,00 EUR.

24. Zaradi ugotovljene napačne uporabe materialnega prava glede upoštevanja otroškega dodatka in protispisne ugotovitve, da je toženec za marec 2018 že plačal 150,00 EUR preživnine, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe (I. točko izreka) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (5. in 6. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišče prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

25. Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi odločitve o glavni stvari v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, namreč v skladu s 413. členom ZPP temelji na kriteriju pravične porazdelitve stroškovnega bremena med obe pravdni stranki (ureditev varstva in vzgoje, stikov ter preživnine za skupna otroka je bila v interesu obeh pravdnih strank) in nanjo sprememba uspeha strank v tej pravdi ne vpliva. Ob upoštevanju navedenega kriterija oziroma dejstva, da je bila ureditev preživnine v korist obeh strank, je pritožbeno sodišče v skladu s 413. členom ZPP odločilo, da tudi stroške pritožbenega postopka, ne glede na delni uspeh tožnice s pritožbo, krije vsaka stranka svoje.

-------------------------------
¹ V zvezi z načinom upoštevanja stanovanjskih stroškov, ki nastajajo tudi tožencu, ki ima z otrokoma pogoste stike, in ne le tožnici, več v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.
² Tudi iz judikatov VS RS II Ips 126/2017 ter VSL IV Cp 2953/2014, IV Cp 430/2017 in IV Cp 1591/2018, na katere se sklicuje tožnica, ne izhaja, da že samo dejstvo, da rezidenčni starš prevzema glavnino varstva in vzgoje, avtomatično zvišuje preživninsko breme nerezidenčnega starša za vsaj 10 %.
³ Na vsakega otroka odpade 66,66 EUR, glede na čas, ki ga otroka preživita pri tožnici, pa cca 44,00 EUR.
⁴ Na otroka odpade 72,00 EUR, glede na čas, ki ga otroka preživita pri njemu, pa cca 25,00 EUR.
⁵ To velja za ves čas, razen za marec 2018, ko tožnica ni imela subvencionirane najemnine in je na vsakega otroka odpadlo 187,00 EUR najemnine oziroma ob upoštevanju časa, ki ga otroka preživita pri tožnici, 122,00 EUR.
⁶ Tako jih je upoštevalo sodišče prve stopnje.
⁷ Glej npr. VS RS sodbo II Ips 186/2014, VS RS sodbo in sklep II Ips 264/2016, VSL sodbo IV Cp 2379/2017, VSL sodbo IV Cp 1950/2018, VSL sodbo IV Cp 472/2018 in VSL sodbo IV Cp 314/2018.
⁸ Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, tožnica ni uspela s pritožbenimi navedbami, da so bile potrebe otrok v tem mesecu višje, toženec pa pritožbe za to obdobje ni vložil.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 2531/2018
• VSL Sklep IV Cp 1687/2017
• VSL Sodba IV Cp 2909/2017