VSL Sodba I Cp 790/2019

Jedro

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati objektivne meje pravnomočnosti sodbe, s katero sta pravdni stranki razdelili skupno premoženje, je zmotno. Iz obrazložitve sodbe VSL II Cp 2388/2013 z dne 14. 5. 2014 (priloga B 3) izhaja, da je tožnik, ko je bil v zakonski zvezi s toženko, najel kredit v višini 180.000 EUR, od tega zneska je 60.000 EUR plačal za poslovni objekt v B. Sodišče je skupno premoženje razdelilo med pravdni stranki vsaki do polovice. Ker je tožnik to nepremičnino po razvezi zakonske zveze brez soglasja toženke prodal naprej, mu je naložilo, da ji polovico prejete kupnine iz naslova tega skupnega premoženja povrne. Šlo je torej za delitev aktive skupnega premoženja, v obravnavanem primeru pa gre za delitev pasive, to je obveznosti plačevanja iz naslova posojila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi tako, da se v I. točki izreka sodbe znesek 30.000,00 EUR nadomesti z zneskom 28.450,75 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača znesek 30.000 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), tožniku pa naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 1.371,79 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnik se v laični tožbi pritožuje zoper sodbo v celoti, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se v prvem delu opredeljuje do odločitve v zvezi s toženkino brezplačno pravno pomočjo, v drugem delu pa navaja, da ima sporna nepremičnina dve hišni številki 35 in 35/a. Toženka uporablja enoto na naslovu 35/a tako, da živi v prvem nadstropju. Sodišče bi moralo upoštevati, da v celoti razpolaga s to enoto ter je odgovorna za nastale stroške, ne glede na to, kdo poleg nje živi na tem naslovu.

3. Toženka sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo o tožnikovem zahtevku glede posojila že pravnomočno odločeno v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. II P 1818/2005 oziroma II P 1133/2010 in bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati objektivne meje pravnomočnosti sodbe. Poleg tega je odločitev v ugodilnem delu nepravilna tudi po vsebini, saj je tožnik nepremičnino v B., ki je predstavljala skupno premoženje pravdnih strank in za katero je bilo plačanih 60.000 EUR, prodal v celoti, toženki pa povrnil polovico v višini 33.383,41 EUR. Če mu toženka mora plačati 30.000 EUR, pomeni, da bo tožnik obdržal celotno kupnino. Nadalje navaja, da je tožnikova tožba glede vračila iz naslova posojila nesklepčna, saj tožnik ni ne zatrjeval ne dokazal, kdaj in v kakšnih višinah je posamezne zneske plačal, sodišče pa je toženkin ugovor zastaranja neutemeljeno prezrlo. Toženka ugovora zastaranja prav tako ni mogla podrobneje konkretizirati v smislu, na katere zneske se nanaša, če pa tožnik ni predhodno konkretiziral, kdaj je kredit vračal in v katerih zneskih. Nadalje navaja, da je odločilna tudi ugotovitev, koliko posojila je bilo odplačanega v zakonski zvezi in koliko po razvezi zakonske zveze, kar sodišče prve stopnje zmotno ni ugotavljalo. Napačna je sodišče tožniku priznalo terjatev iz naslova kredita za nakup objekta v B. v celotnem znesku polovice kupnine in ne zgolj v sorazmernem delu, glede na to, da ni bilo sporno, da posojilo do zaključka postopka na prvi stopnji še ni bilo v celoti vrnjeno. Priglaša pritožbene stroške za pritožbo in odgovor na tožnikovo pritožbo.

4. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

Tožnikova pritožba

6. Čeprav tožnik navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, se smiselno pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del, saj za pritožbo zoper ugodilni del (I. točka izreka) nima pravnega interesa. Tožnikova pritožba je neutemeljena. Obširno sklicevanje na neutemeljenost toženkine brezplačne pravne pomoči je za odločitev po vsebini v tem pravdnem postopku nerelevantno in neupoštevno. Odločbe o brezplačni pravni pomoči za toženko so pravnomočne, tožnik pa bi lahko določene ugovore v zvezi s tem uveljavljal v upravnih postopkih. Drugi del njegove pritožbe se nanaša na posamezne enote v obeh nepremičninah na naslovih J. ulica 35 in 35/a. Iz toženkinega odgovora na tožbo (list. št. 16 sodnega spisa) izhaja, da med pravdnima strankama razporeditev enot v obeh nepremičninah ni bila sporna, pritožbeno zavzemanje, da je toženka dolžna plačati stroške za nepremičnino na naslovu št. 35/a, pa je neutemeljeno in je sodišče pravilno obrazložilo, da je dolžna plačati tiste stroške, ki jih je porabila zase v enoti v prvem nadstropju, v kateri živi. Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek iz naslova stroškov porabe električne energije ni priznalo iz razloga nesklepčnosti tožbe, s pritožbenimi navedbami glede teh stroškov tako ali tako ne more uspeti.

Toženkina pritožba

7. Pritožbene navedbe, da mora bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati objektivne meje pravnomočnosti sodbe, s katero sta pravdni stranki razdelili skupno premoženje, je zmotno. Iz obrazložitve sodbe VSL II Cp 2388/2013 z dne 14. 5. 2014 (priloga B 3) izhaja, da je tožnik, ko je bil v zakonski zvezi s toženko, najel kredit v višini 180.000 EUR, od tega zneska je 60.000 EUR plačal za poslovni objekt v B. Sodišče je skupno premoženje razdelilo med pravdni stranki vsaki do polovice. Ker je tožnik to nepremičnino po razvezi zakonske zveze brez soglasja toženke prodal naprej, mu je naložilo, da ji polovico prejete kupnine iz naslova tega skupnega premoženja povrne. Šlo je torej za delitev aktive skupnega premoženja, v obravnavanem primeru pa gre za delitev pasive, to je obveznosti plačevanja iz naslova posojila.

8. Sodišče se do ugovora zastaranja tožene stranke pravilno ni opredelilo. Ta ugovor je bil podan prepozno po prvem naroku za glavno obravnavo. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, to pomeni, da ga lahko stranka poda vse do zaključka glavne obravnave na prvi stopnji, če je predhodno pravočasno podala trditve in navedbe v zvezi z njim. Takšnih trditev in navedb toženka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podala. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ugovora zastaranja ni uspela konkretizirati, saj tožnik ni konkretiziral posameznih plačil posojila. Iz tožbe izhajajo tožnikove trditve, da zahteva polovico do vložitve tožbe plačanega posojila, kar je opredelil na 170.704,50 EUR. Teh trditev toženka v postopku pravočasno (najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo) ni prerekala in jih je sodišče pravilno štelo za nesporne. Zato tožnik ni bil dolžan opredeliti višine posameznih zneskov plačil in dinamike plačevanja.

9. Toženka ima prav, da je pomembno, kateri zneski iz naslova vračila kredita so bili plačani v času zakonske zveze in kateri po njej. Iz amortizacijskega načrta (priloga A 3) izhaja, da so od 30. 6. 2003 do 31. 12. 2003 v plačilo zapadli trije posojilni obroki po 4.500 EUR, zakonska zveza pa je bila razvezana 7. 1. 2004. Navedeno bi tako lahko vplivalo na toženkino obveznost plačila v tem postopku, saj se skladno z obstoječo zakonodajo in po ustaljeni sodni praksi šteje, da so posojilni obroki v zakonski zvezi vrnjeni iz skupnega premoženja, torej bi se štelo, da sta do dne razveze posojilo vračala oba vsak do polovice. A navedeni ugovor o tem, kateri zneski posojila so bili plačani v zakonski zvezi, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj ga toženka v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ni podala, torej se tožnik o njem ni mogel izreči, sodišče pa dejanskega stanja v zvezi s tem ni moglo raziskati. Ker gre za neupoštevno pritožbeno novoto, tega ugovor tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. Ugotovi gre, da toženka tudi ugovora, da gre tožnici lahko zgolj sorazmerni del do sedaj vrnjenega kredita, ni podala v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. A smiselno gre v tem delu za ugovor prekoračitve tožbenega zahtevka (ultra petitum), katerega lahko stranka poda v pritožbenem postopku, saj je šele z izdajo sodbe sodišča prve stopnje seznanjena o morebitni prekoračitvi. Ta ugovor je utemeljen. Tožnik je tožbo vložil po pravni podlagi neupravičene obogatitve ter je izrecno navedel, da zahteva polovico od do sedaj vrnjenega zneska, kar je opredelil kot 121.500 EUR glavnice¹ in 49.204,50 EUR iz naslova obresti, skupaj 170.704,50 EUR. Kot navedeno zgoraj toženka navedenih trditev ni pravočasno prerekala. Zato jih je treba šteti za nesporne. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo polovični znesek iz naslova kredita za nakup objekta v B. v celoti (polovico od 60.000 EUR), mu je priznalo nekaj drugega, kot je zahteval s tožbo ter je v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče, glede na to, da razpolaga z nesporno višino plačila posojila do vložitve tožbe, lahko izračun opravilo samo in sicer na naslednji način. Ni sporno, da je bilo med pravdnima strankama v času zakonske zveze vzeto posojilo v višini 180.000 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je le 60.000 EUR tega posojila bilo porabljenega z namenom ustvarjanja skupnega premoženja za nakup poslovnega objekta v B., v preostanku je tožnikov zahtevek zavrnilo, kar s pritožbo ni bilo izpodbijano. Posojilo, ki je bilo porabljeno za nakup ustvarjanja skupnega premoženja, je torej znašalo 60.000 EUR oziroma tretjino celotnega posojila. Tretjina od do vložitve tožbe plačanega zneska posojila v obliki glavnice in obresti v višini 170.704,50 EUR znaša 56.901,5 EUR, polovica od tega pa 28.450,75 EUR, kar je dolg toženke do tožnika, ki je nastal do vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da mora toženka tožniku namesto 30.000 EUR plačati 28.450,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je določeno. V preostanku je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, zato je tožnikovo pritožbo v celoti, toženkino pa v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Toženka je uspela s sorazmerno majhnim delom, zato sama nosi stroške za pritožbo, prav tako tudi stroške odgovora na tožnikovo pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------
¹ Glede na amortizacijski načrt v prilogi A 3 je v tem delu v tožbi prišlo do očitne pisne pomote, saj znaša 27 obrokov 121.500 EUR in ne 121.522,48 EUR, kot je navedeno v tožbi.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 229/2008
• Sodba II Ips 168/2002
• Sodba II Ips 418/2002