VSL Sodba I Cp 1987/2019

Jedro

Vsebina izjave (da je vtoževane zneske štela za darilo) se namreč ne določa po tem, kaj je stranka, ki je voljo izjavila, intimno želela, ampak se presoja po objektivnih merilih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.180 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2017 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, to je za zakonske zamudne obresti od glavnice od 26. 5. 2017 do 12. 7. 2017. Sklenilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 1.264,82 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je odločitev oprlo izključno na izpoved tožnika. Sodišče je pri tem spregledalo, da je življenjsko logično, da ji je tožnik podaril določene stvari oziroma vsote denarja glede na to, da je razpolagal z višjimi denarnimi sredstvi, ona pa je imela nizke prihodke in bila dolžna skrbeti za mladoletnega otroka. Razhajanja v njeni izpovedi kažejo na njeno nenaučenost in resnicoljubnost. Obrazložitev sodišča, da je tožnikova izpoved prepričljivejša, ne vzdrži presoje glede na to, da se je skliceval na tožbene navedbe. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni pomembno, koliko denarja je bilo dejansko porabljeno za predmete in storitve. Sodišče je preseglo trditveno in dokazno podlago z obrazložitvijo, da bi tožnik predložil dokazilo, če bi on sam neposredno kupil blago oziroma plačal storitev. Meni, da se sodišče ni opredelilo do njenih ugovorov glede višine izročenih zneskov denarja. Opozarja, da je bil tožnik pri določenih nakupih neposredno prisoten, zato se njegovo izmikanje poznavanju vrednosti kupljenih stvari izkaže za neverodostojno in prilagojeno potrebam postopka. Neprepričljivo je, da tožnik ni vedel za ceno kolesa. Tožnik ni zanikal, da mu je bilo poznano toženkino finančno stanje. Izpostavljeni deli tožnikove izpovedi negirajo zaključke sodišča o njegovi verodostojnosti, poleg tega se sodišče do navedenih nelogičnih zaključkov ni opredelilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejstvo, da je tožnik zahteval vrnitev denarnega zneska v vtoževani višini, ne dokazuje obstoja posojilnega razmerja. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj dogovor pravdnih strank ni vseboval zaveze za vrnitev posojenega (v zvezi s tem se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 317/2012), do česar se sodišče ni opredelilo. Opozarja, da sodišče dopušča možnost, da se pravdni stranki nista sporazumeli o naravi pogodbe (da je toženka lahko mislila, da je šlo za darila). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče z obrazložitvijo v 16. točki sodbe preseglo trditveno breme tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek sodišča, da je tožnik posodil toženki vtoževane zneske in ne podaril, kot je to trdila toženka, temelji na celoviti, jasni, argumentirani in logično prepričljivi dokazni oceni. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je izpoved tožnika verodostojnejša. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo vsa neskladja med toženkinimi trditvami in njeno izpovedjo, ki kažejo na njeno neverodostojnost, medtem ko je izpoved tožnika pravilno ocenilo kot prepričljivo in življenjsko logično, poleg tega pa v njegovo izpoved sodišče ni podvomilo, saj je ves čas enotno zatrjeval, da gre za posojilo.

6. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da razhajanja v izpovedi toženke kažejo na njeno resnicoljubnost. Prav tako ne drži, da se je tožnik skliceval le na tožbene navedbe, saj se izpovedal o določenih vtoževanih zneskih. Ne drži tudi pritožbena navedba, da tožnik ni zanikal, da mu je bilo finančno stanje toženke poznano, saj je izpovedal, da ne ve, koliko je toženka dobila plačila „na roke“ poleg minimalne plače, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo, da je življenjsko logično, da je tožnik toženki podaril določene stvari oziroma vsote denarja glede na to, da je imela nizke prihodke in bila dolžna skrbeti za mladoletnega otroka. Sodišče je nasprotno ugotovilo, da izposoja denarja predstavlja toženkin vzorec življenja. Navedena ugotovitev, ki ji toženka v pritožbi ne nasprotuje, pa tudi dodatno utrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o obstoju posojilnega razmerja.

7. S pritožbenimi navedbami toženka torej ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno verjelo tožniku, da je toženki posodil (izročil) denarne zneske v vtoževani višini. Ob tej ugotovitvi pa je pravilen tudi zaključek sodišča, da ni odločilno, koliko denarja je toženka dejansko porabila za določene predmete in storitve. Odločilno namreč je, da ji je bil ta denar posojen. Posledično je neodločilno tudi pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnik ob določenih nakupih prisoten.

8. Drži, da dejstvo, da je tožnik zahteval vrnitev denarnega zneska v vtoževani višini, ne dokazuje obstoja posojilnega razmerja, vendar sodišče prve stopnje obstoja posojilnega razmerja ni ugotovilo le na podlagi poziva tožnika za vračilo. Okoliščino, da je tožnik zahteval vračilo posojenega zneska, je presojalo oziroma upoštevalo znotraj siceršnje dokazne ocene oziroma dokazne presoje izpovedi pravdnih strank in preostalih dokazov.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče preseglo trditveno in dokazno podlago z obrazložitvijo, da bi tožnik predložil dokazilo, če bi sam neposredno kupil blago oziroma plačal storitev. Gre zgolj za logično sklepanje sodišča v okviru dokazne ocene ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik predložil račun za zavarovanje avtomobila.

10. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih ugovorov glede višine izročenih zneskov denarja (glede stroška tetovaže, nakupa oblačil in kolesa). Sodišče se je obširno opredelilo do posojenega zneska v višini 1.000 EUR za nakup oblačil, saj so bile toženkine navedbe v zvezi s tem neskladne, zato ji sodišče ni sledilo. Prav tako se je opredelilo do zneska v višini 800 EUR za nakup kolesa, saj toženka ni prerekala, da je bil ta denar namenjen tudi za darilo za njeno prijateljico (tudi v pritožbi te ugotovitve ne izpodbija). Glede posojenega zneska za tetovažo je toženka trdila, da ji ni bil izročen (ne kot darilo ali posojilo), saj si jo je plačala sama, medtem ko v pritožbi sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do višine izročenega zneska za tetovažo. Poleg tega se je sodišče posredno opredelilo do njenega ugovora s tem, ko je sledilo nasprotni izpovedi tožnika, da ji je posodil vtoževani znesek.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z obrazložitvijo sodišča, da je toženka štela vtoževane zneske za darilo. Sodišče prve stopnje je s povzetkom toženkinih navedb, da je štela, da gre za darilo, obrazložilo le, da navedeno predstavlja njeno enostransko mišljenje, ne pa resnično razmerje med strankama. Vsebina izjave se namreč ne določa po tem, kaj je stranka, ki je voljo izjavila, intimno želela, ampak se presoja po objektivnih merilih.1 Toženka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je navajala, da bo denar vrnila takoj, ko bo lahko. V tej ugotovitvi sodišča pa je vsebovana zaveza toženke za vrnitev posojenega. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker dogovor pravdnih strank naj ne bi vseboval zaveze za vrnitev posojenega ter pritožbeni očitek, da se sodišče do navedenega (tj. do zaveze za vrnitev) ni opredelilo.

12. Sodišče ni prekoračilo tožnikove trditve podlage z dodatnim razlogovanjem v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da bi toženka morala denar vrniti tudi, če sodišče ne bi ugotovilo obstoja posojilne pogodbe, ker se šteje, da pogodba v primeru nesporazuma ni bila sklenjena (16. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče namreč upošteva trditveno podlago obeh pravdnih strank (tožnik je zatrjeval obstoj posojilne pogodbe, toženka obstoj darilne pogodbe), zato sodišče z navedenim zaključkom ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Poleg navedenega pritožba glede na pravilno ugoditev tožbenemu zahtevku zaradi obstoja posojilne pogodbe ne more uspeti z nasprotovanjem dodatnemu razlogovanju sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neodločilne.

13. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške in sicer nagrado za odgovor na pritožbo 375 točk, kar znaša 225 EUR, materialni stroški znašajo 4,5 EUR, 22 % DDV na oboje 50,49 EUR, skupaj 279,99 EUR.

-------------------------------
1 Glej V. Kranjc in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 213.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 459/92
• VSL sodba I Cp 3213/2010
• Sodba II Ips 116/2000