VSL Sodba I Cp 1222/2019

Jedro

Sodišče izvede dokaz z izvedencem zgolj, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Za obračun zamudnih obresti pa ima sodišče na voljo ustrezne programe, s katerimi lahko izračun naredi samo, zato za ugotovitev višine zamudnih obresti izvedenec ni potreben. Enako velja tudi za obračun pogodbenih obresti, ki so bile določene s fiksno obrestno mero, saj toženka dvoma v pravilnost obračuna tožnice, ki bi ga bilo treba preveriti z izvedencem, ni vzpostavila. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v njeno pravico do izvedbe dokaza ni bilo poseženo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se znesek 43.201,34 EUR iz drugega odstavka I. točke izreka zniža na 42.466,34 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 20242/2016 z 2. 3. 2016, po katerem je toženka tožnici dolžna plačati 43.201,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje, 361,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2015 dalje in izvršilne stroške v znesku 44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2016 dalje. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 925 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da poroštvena izjava ne velja, saj kreditna pogodba ne vsebuje njene izjave, da bo izpolnila obveznost glavnega dolžnika. Toženka ni bila stranka kreditne pogodbe in je ni podpisala. Iz poroštvene izjave izhaja le obveznost plačila glavne in stranskih terjatev, ne pa sodnih taks ter drugih pravdnih stroških. Pisna poroštvena izjava bi morala poleg gole zaveze zajemati vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika. Sklicuje se na odločbe VSRS II Ips 374/2008, II Ips 879/2009 in II Ips 969/2007. Sodišče se do njenih navedb ni opredelilo, prav tako ni upoštevalo, da je tožnica sestavila kreditno pogodbo, v kateri ni ustrezno identificirane poroštvene izjave. Ne drži, da je ugovor zastaranja treba obravnavati v povezavi z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika. Tožnica zahtevka ni gradila na pravnomočni sodbi in se zato ne more sklicevati na pretrganje zastaranja oziroma na pravnomočen izvršilni naslov. Tožnica tudi ni izkazala višine tožbenega zahtevka. Toženka je predlagala angažiranja izvedenca ekonomsko finančne stroke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Ker v postopku, ki je potekal zoper glavnega dolžnika, ni sodelovala, je odločitev o višini zahtevka v drugi pravdi nerelevantna. V sodbi ni pojasnjeno, na kakšen način je sodišče ugotovilo, da je tožnica terjatev do glavnega dolžnika prijavila v stečajnem postopku. Višine zakonskih zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti, saj iz v spis predloženih listin ne izhaja, kako jih je tožnica izračunala. Sodišče je podalo svoj izračun, ki nima podlage v trditvah tožnice. Poleg tega ni upoštevalo, da je tožnica v postopku zoper glavnega dolžnika delno umaknila zahtevek zaradi delnega plačila. Pogodba o izrednem limitu ni bila nikoli odpovedana. Tožnica je predlog za izvršbo vložila 2. 3. 2016, čeprav je dovoljenje za negativno stanje na računu poteklo 6. 9. 2012. Ker tožnica zahtevka ni gradila na prekoračitvi osnovnega limita, temveč izrednega, so razlogi sodišča o tem brezpredmetni. Tožnica tudi ni izkazala, da je bila višina limita od 6. 9. 2012 do 31. 7. 2014 300 EUR. Iz izpiska osebnega računa izhaja, da je bilo stanje na dan 4. 9. 2015 0 EUR. Sodišče ni zaslišalo toženke, ki ni pristopila na narok zaradi okvare vozila. Ni jasno, kako naj bi pooblaščenka to okvaro izkazala, zato se z odločitvijo, da ne gre za opravičljiv razlog, ni mogoče strinjati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica od toženke zahteva plačilo po dveh podlagah, in sicer (1.) za dolg, ki je ostal po ukinjenem osebnem računu zaradi nedovoljene prekoračitve, in (2.) za dolg, za katerega se je zavezala kot porok in plačnik po kreditni pogodbi, sklenjeni s kreditojemalcem C. F., s.p., ki svoje pogodbene obveznosti ni poravnal.

O terjatvi na plačilo dolga po ukinitvi osebnega računa

5. V obravnavani zadevi se je postopek pričel s predlogom za izvršbo, v katerem je tožnica kot podlago za terjatev navedla izpis prometa po ukinjenem osebnem računu toženke s 4. 9. 2015 v višini 361,35 EUR. V dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi je pravočasno pojasnila, da toženka po preteku pogodbe o izrednem limitu ni več zagotavljala zadostnih sredstev niti za poslovanje v okviru dogovorjenega osnovnega limita, ki ji je bil priznan v višini 300 EUR, zato ji je pogodbo odpovedala s 4. 9. 2015 ter jo o tem ustrezno seznanila s priporočeno pošiljko. Glede na te trditve so neutemeljene in zavajajoče pritožbene navedbe, da je tožnica gradila zahtevek le na prenehanju veljavnosti pogodbe o izrednem limitu, ki ji je bil odobren do 6. 9. 2012, ter je predlog za izvršbo vložen po poteku zastaralnega roka. Predlog za izvršbo je bil vložen 2. 3. 2016, tožnica je pogodbo odpovedala s 4. 9. 2015, zato toženka z ugovorom zastaranja ne more biti uspešna.

6. Kot izhaja iz izpiska prometa za obdobje od 31. 7. 2014 do 21. 1. 2016, je bila toženka pred odpovedjo pogodbe dlje časa v nedovoljenem negativnem stanju, kar predstavlja kršitev pogodbene obveznosti iz 2. člena Pogodbe o ustanovitvi in vodenju klasičnega računa (priloga A1) in razlog za takojšen odstop od pogodbe. Toženka trditvi tožnice, da je bil njen osnovni limit pred ukinitvijo osebnega računa 300 EUR, ni nasprotovala, zato gre za priznano dejstvo, ki ga tožnici ni bilo treba dodatno dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Upoštevajoč to dejstvo je sodišče z izpiska prometa lahko razbralo, kdaj je prišlo do prve prekoračitve nedovoljenega stanja. Gre za oceno listinskega dokaza, ki je toženka s pavšalnim zatrjevanjem neobrazloženosti ne more ovreči. Toženki je bil račun ukinjen, zato res ni več izkazoval negativnega stanja, saj ga je banka ob zaprtju morala izravnati, poplačilo teh sredstev pa uveljavlja v tem postopku. Ker je banka podrobno obrazložila poslovanje toženke z osebnim računom in hkrati predložila ustrezne listine, ki potrjujejo negativni saldo ob odstopu banke od pogodbe, toženka pa ni ne trdila ne izkazala, da bi zapadlo terjatev poravnala, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo zneska 361,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2015 v celoti utemeljen.

O terjatvi do poroka in plačnika za plačilo obveznosti kreditojemalca

7. Tožnica kot kreditodajalka je s kreditojemalcem C. F., ki je posloval kot samostojni podjetnik s poslovnim nazivom C. F., s.p., sklenila kreditno pogodbo za posojilo v višini 37.500 EUR, ki se ga je sopogodbenik zavezal vrniti v treh obrokih, in sicer 21. 1. 2011 v znesku 3.000 EUR, 21. 2. 2011 v znesku 3.000 EUR in 22. 3. 2011 v znesku 31.500 EUR, z 8,15 % letno nespremenljivo obrestno mero. V zavarovanje svojih obveznosti je kreditojemalec izročil deset bianco podpisanih menic ter zagotovil poroštvo toženke kot poroka in plačnika, pri čemer je poroštvena izjava sestavni del kreditne pogodbe. Iz poroštvene izjave, podpisane s strani toženke na dan sklenitve kreditne pogodbe, nadalje izhaja, da je bila seznanjena z obveznostjo kreditojemalca do banke iz kreditne pogodbe. Kopija kreditne pogodbe je priložena k poroštveni izjavi.

8. Toženka se je zavezala, da za obveznosti kreditojemalca, tako glavne kot stranske, jamči banki kot porok in plačnik. Obligacijski zakonik glede obličnosti poroštvene pogodbe predvideva, da ta zavezuje poroka, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). Temu standardu je bilo zadoščeno, saj je kreditna pogodba priloga poroštvene izjave, toženka pa je tudi potrdila, da je seznanjena z vsemi obveznostmi iz kreditne pogodbe in da ji je bila ta izročena. Pritožbeno vztrajanje, da bi morala biti vsebina pogodbe, kljub temu da je ta priložena poroštveni izjavi, v njej ponovno povzeta, je pretirano formalistično in nima zakonske podlage. Namen obličnosti je seznanjenost poroka z vsebino obveznosti, z izročitvijo kreditne pogodbe, ki je priložena k poroštveni izjavi, pa je bil ta namen izpolnjen. O neveljavnosti poroštvene izjave zato ni mogoče govoriti.¹

9. Po določilu prvega odstavka 1034. člena OZ obveznost poroka zastara z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika, pri čemer pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo to pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. V obravnavani zadevi je rok za plačilo zadnjega obroka kredita potekel 21. 3. 2011, tožnica pa je predlog za izvršbo zoper glavnega dolžnika vložila 25. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo z njenim ravnanjem zastaranje pretrgano in je znova začelo teči z zaključkom pravdnega postopka, to je s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem Pg 72/2012, ki je postala pravnomočna 26. 10. 2013. Ker po določilu tretjega odstavka 369. člena OZ zastaralni rok pri pretrganju zastaranja začne teči znova od dneva, ko je spor končan, vse do vložitve tožbe 2. 3. 2016 triletni zastaralni rok že po tem kriteriju ni iztekel. V obravnavani zadevi pa je relevantno tudi, da je tožnica pravnomočno dosojeno terjatev prijavila v postopku osebnega stečaja zoper kreditojemalca in je zato ponovno prišlo do pretrganja zastaranja, tako da o poteku zastaralnega roka nikakor ni mogoče govoriti.

10. Toženkinemu stališču, da bi tožnica višino tožbenega zahtevka lahko izkazala zgolj z izvedencem finančne stroke, ni mogoče pritrditi. Tožnica je v pisnih vlogah podala ustrezne pravnorelevantne trditve glede višine toženkine obveznosti, navedla, koliko je bilo odplačane glavnice in koliko obresti ter kaj od vtoževanega zneska predstavlja glavnico, kaj stranske terjatve ter katere so bile obračunane. V dokaz svojim trditvam je priložila tudi pregled črpanja obresti in glavnice (priloga A 26), iz katerega podrobno izhaja, da je kreditojemalec plačila obveznosti opravljal z zamudo, zaradi česar je bil del plačil v višini 1.706,82 EUR namenjen poplačilu zamudnih obresti in 733,10 EUR poplačilu pogodbenih obresti. Na račun glavnice je bilo tako poplačano 6.560,08 EUR, skupno stanje obveznosti na dan 21. 3. 2011 pa je znašalo 30.939,92 EUR. Temu znesku je nato tožnica prištela še zamudne obresti v višini 11.526,42 EUR. Tožnica sicer res ni predložila obračuna zamudnih obresti, vendar ga je preizkusilo sodišče prve stopnje in ugotovilo, da je celo nižji kot obračun, izdelan po programu Vrhovnega sodišča RS, kar je preverilo tudi pritožbeno sodišče. Ker sodišče izvede dokaz z izvedencem zgolj, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP), za obračun zamudnih obresti pa ima sodišče na voljo ustrezne programe, s katerimi lahko izračun naredi samo, za ugotovitev višine zamudnih obresti izvedenec ni bil potreben. Enako velja tudi za obračun pogodbenih obresti, ki so bile določene s fiksno obrestno mero, saj toženka dvoma v pravilnost obračuna tožnice, ki bi ga bilo treba preveriti z izvedencem, ni vzpostavila. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v njeno pravico do izvedbe dokaza ni bilo poseženo.

11. Ne drži, da bi toženka na naroku 8. 1. 2019 opozorila sodišče, da je tožnica zoper glavnega dolžnika delno umaknila zahtevek zaradi delnega plačila glavnega dolžnika, temveč je navedla, da ji plačila niso znana. Res pa je opozorila, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen zaradi delnega umika za znesek 152,60 EUR. Ta znesek se je nanašal na obračun zamudnih obresti, ki pa bi jih tožnica lahko obračunavala celo v višjem znesku, zato na končno pravilnost višine terjatve ne vpliva. Terjatev, ki jo tožnica uveljavlja do poroka, je namreč nižja kot v pravdi zoper glavnega dolžnika.

12. Pritožba utemeljeno opozarja, da se toženka kot porok ni zavezala za plačilo obveznosti kreditojemalca iz naslova stroškov pravdnega postopka, temveč zgolj za obveznosti dolžnika do banke na osnovi pogodbe. Zato je pritožbeno sodišče v obsegu, ki se nanaša na obračun pravdnih stroškov, pritožbi delno ugodilo in dosojeni znesek obveznosti znižalo za sodne stroške v višini 735 EUR.

Sklepno

13. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj navedba pooblaščenke toženke na naroku, da ima njena klientka težave z avtomobilom, ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost z naroka, poleg tega je ostala na ravni pavšalnega zatrjevanja. Ker toženka ni konkretizirala dejstev, o katerih bi ob zaslišanju lahko izpovedala, ob nesporno podpisani poroštveni izjavi dokaz z njenim zaslišanjem ne predstavlja primernega dokaza za ugotavljanje višine njene obveznosti. Z opustitvijo izvedbe tega dokaza v pravico pritožnice do izvedbe dokazov in pravico do izjave ni bilo poseženo.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je obveznost toženke iz naslova poroštva za plačilo obveznosti kreditojemalca znižalo za znesek sodnih stroškov v višini 735 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (5. alineja 358. člena ZPP).

15. V odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni posegalo, saj so ti tudi ob delnem uspehu s pritožbo ostali nespremenjeni (nanašajo se na plačilo sodne takse in materialne stroške). Ker je toženka v pritožbenem postopku uspela z manj kot z 2 % tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije vse stroške svojega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, v konkretnem primeru ni uporabljiva. V zadevi II Ips 374/2008 je bil obravnavan primer, ko je bil na kreditni pogodbi zgolj pripis, da je nekdo prisoten kot priča in porok, brez zapisa poroštvene izjave, zato takšna obveznost ni bila veljavna. V zadevi II Ips 969/2007 se stranka sploh ni zavezala kot porok s pisno izjavo, zato pogoj pisnosti ni bil izpolnjen. V ostalih dveh zadevah II Ips 879/2009 in II Ips 308/2015 je sodišče ugotovilo veljavnost poroštvene izjave, saj je bila ta v pogodbi konkretno opredeljena oziroma se je izjava sklicevala na kreditno pogodbo in je bil v njej povzet znesek.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1753/2011
• VSC Sodba Cp 346/2021
• UPRS sodba I U 1593/2013