VSL Sodba I Cp 1140/2019

Jedro

Sistem nacionalizacije stavbnih zemljišč je bil takšen, da je na podlagi ZNNZ podržavljeno nezazidano zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga ni bil, po odločbi občinskega ljudskega odbora, dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (38. člen ZNNZ). Prejšnji lastnik je torej obdržal posest na nezazidanem gradbenem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, vse dokler ni prejel odločbe, da jo mora izročiti, pri čemer je bil sam upravičen do odškodnine; šele tedaj je bilo podržavljeno končano. Prenosljiva in podedljiva pravica brezplačnega uživanja, ki jo je po ZNNZ glede zazidanih in nezazidanih gradbenih zemljiščih obdržal prejšnji lastnik (37. in 39. člen ZNNZ), se je z uveljavitvijo ZSZ preimenovala v pravico uporabe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,05 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik lastninsko pravico na nepremičninah z ID znakom: parcela ... 1913/2, parcela ... 1914/2, parcela ... 1914/3, parcela ... 1914/4, parcela ... 1914/5 in parcela ... 1914/6 (točka I izreka) ter toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 4.570,80 EUR (točka II izreka).

2. Toženka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni (ter tožbeni zahtevek zavrne), oziroma (podredno) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka sodišču očita, da je dopustilo spremembo tožbe, čeprav za to ni bilo pogojev. Pravda po prvotni tožbi bi se brez dvoma končala prej, kot se je končala pravda po spremenjeni tožbi, odločanje o podrednem tožbenem zahtevku je terjalo izvedbo kompleksnejšega dokaznega postopka. Sodišče je ugodilo nesklepčnemu primarnemu tožbenemu zahtevku. V času nacionalizacije je bila z odločitvijo, da se v korist tožnikove matere iz nacionalizacije izvzame dve stanovanji, štiri stanovanja pa ostanejo v družbeni lastnini, na stavbi z ID znakom ... - 2870 vzpostavljena dejanska etažna lastnina. Pravica do souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, je s tem pripadala vsakokratnemu lastniku posameznega dela (pripadajoče zemljišče je v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe). Tožnik ni trdil ne dokazal, da bi ob nacionalizaciji nastala etažna lastnina (na podlagi pravnega posla ali na podlagi odločbe sodišča, izdane v nepravdnem postopku) prenehala. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na določbe 38. in 39. člena ZNNZ,² saj so na spornih nepremičninah zgrajene garaže (ne gre za nezazidano stavbno zemljišče). V obdobju od nacionalizacije do denacionalizacije tožnik nepremičnin ni imel v posesti. To pomeni, da ni imel pravice uporabe, ki bi ob uveljavitvi ZLNDL³ transformirala v lastninsko pravico. Četudi odločba o odvzemu iz posesti ni obstajala, je z izgradnjo objektov pravica uporabe prešla na investitorja. Po predpisih, veljavnih v času družbene lastnine, se je pravica uporabe po samem zakonu prenesla iz enega na drugega imetnika že zgolj na podlagi dejanske uporabe, če prvotni imetnik v prekluzivnem 5 letnem roku ni zahteval vrnitve. Imetnik pravice uporabe, ki družbene lastnine ni dejansko uporabljal, pa je to pravico izgubil. Sporna zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL niso bila v posesti tožnika, ki neprekinjeni rabi s strani tretjih oseb ni nasprotoval. To pomeni, da je konkludentno privolil v prenos pravice uporabe. Pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred drugo svetovno vojno, v času družbene lastnine ni bilo nujno enako zemljišču, ki je bilo za redno rabo stavbe predvideno ob njeni izgradnji. Zato je za ugotovitev pripadajočega zemljišča bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljenja. Pri določanju obsega pripadajočega zemljišča bi moralo sodišče upoštevati tudi kriterije iz 43. člena ZVEtL-1.⁴ S tem, ko je odločitev glede obsega pripadajočega zemljišča oprlo zgolj na dejstvo, da se na spornih zemljiščih nahajajo garaže, katerih investitorji in uporabniki v postopku sploh niso bili ugotovljeni, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik svoj tožbeni zahtevek gradi na trditvah, da je lastnik parcel 1913/2, 1914/2, 1914/3, 1914/4, 1914/5 in 1914/6, vse k. o. X (v nadaljevanju: sporne nepremičnine) postal na podlagi pravil o lastninjenju družbene lastnine in da sporne nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parceli 1913/1, k. o. X, ki je v njegovi izključni lasti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi zaradi dopustitve spremembe tožbe, s katero je tožnik poleg zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah v svojo korist, uveljavljal še podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so sporne nepremičnine kot splošni skupni del stavbe z ID znakom ... 2870 v solastnini njenih vsakokratnih etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (s podrednim tožbenim zahtevkom se ni ukvarjalo), kar pomeni, da odločitev o dopustitvi spremembe tožbe, oprta na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP, ni vplivala ne na potek ne na izid postopka (prim. prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je bil tožnik v trenutku uveljavitve ZLNDL, to je 25. 7. 1997, imetnik pravice uporabe na spornih nepremičninah. Ta pravica se je namreč na podlagi 2. člena ZLNDL po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. Pritrdilni odgovor na navedeno vprašanje ima podlago v ugotovitvah:

- da so bile sporne nepremičnine (v skupni izmeri 86 m2), ki so bile del večjega sklopa zemljišč, skupaj s stavbo, zgrajeno na sedanji parceli 1913/1 k. o. X, leta 1959 podržavljene z ZNNZ, in da je bila na stavbi in celotnem zemljišču (s prvotno parc. št. 578 in 448/12, vl. št. 988, k. o. Z) vknjižena družbena lastnina v upravi Občine ... ;

- da sta bili dve stanovanji v stavbi (od skupno šestih) v korist tožnikove pravne prednice izvzeti iz nacionalizacije;

- da po podržavljenju niti tožnikovi pravni prednici niti tožniku ni bila nikoli odvzeta pravica uporabe na spornih nepremičninah (tožnikova pravna prednica te pravice ni obdržala na zemljiščih v skupni izmeri 269 m2, ki so ji bila na podlagi odločbe Občine ... št. 465 – 178/68 – 2 z dne 6. 2. 1969 odvzeta zaradi širitve L. ulice, in za katera je prejela odškodnino);

- da so bile v 70. letih prejšnjega stoletja na spornih nepremičninah s strani neznanih investitorjev zgrajene garaže;

- da je tožnik na podlagi dedovanja leta 1983 postal lastnik obeh stanovanj, izvzetih iz nacionalizacije, ter imetnik pravice uporabe na spornih nepremičninah, leta 1996 pa je v denacionalizacijskem postopku dosegel vrnitev nacionaliziranega premoženja, z izjemo spornih nepremičnin;

- da predstavljajo sporne nepremičnine pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parceli 1913/1 k. o. X;

- da je na spornih nepremičninah še vedno vknjižena družbena lastnina v upravi Občine ...

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila na spornih nepremičninah vzpostavljena in vknjižena družbena lastnina pod upravo toženkine pravne prednice. Sistem nacionalizacije stavbnih zemljišč je bil takšen, da je na podlagi ZNNZ podržavljeno nezazidano zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga ni bil, po odločbi občinskega ljudskega odbora, dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (38. člen ZNNZ). Prejšnji lastnik je torej obdržal posest na nezazidanem gradbenem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, vse dokler ni prejel odločbe, da jo mora izročiti, pri čemer je bil sam upravičen do odškodnine; šele tedaj je bilo podržavljeno končano.⁵ Prenosljiva in podedljiva pravica brezplačnega uživanja, ki jo je po ZNNZ glede zazidanih⁶ in nezazidanih gradbenih zemljiščih obdržal prejšnji lastnik (37. in 39. člen ZNNZ), se je z uveljavitvijo ZSZ⁷ preimenovala v pravico uporabe. Pravilna je dokazna presoja sodišča prve stopnje, da glede spornih nepremičnin, ki so bile ob podržavljenju nezazidana stavbna zemljišča, druga faza podržavljenja (odvzem nepremičnin iz posesti tožnikove pravne prednice) ni bila izvedena (odvzeta ji je bila lastninska pravica, ostala pa ji je pravica uporabe), oziroma da toženkina pravna prednica spornih nepremičnin ni prevzela v posest in uporabo zaradi izvedbe prostorskih načrtov. Takšna dokazna presoja je oprta na ugotovitev, da toženka ni dokazala, da bi njena pravna prednica glede spornih nepremičnin izdala odločbo podobne vsebine kot jo je izdala glede zemljišč, potrebnih za rekonstrukcijo L. ulice (priloga A13). Enako dokazno presojo pa omogoča tudi odločba denacionalizacijskega organa (priloga A18), ki je razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za denacionalizacijo spornih nepremičnin našlo v dejstvu, da zemljišča, podržavljena z ZNNZ, denacionalizacijski upravičenki niso bila odvzeta iz posesti (odvzem posesti pa je pogoj za uveljavljanje denacionalizacije).⁸

9. Pritožbene navedbe ne omajajo pravilnosti ugotovitve, da je tožnikova pravna prednica na spornih nepremičninah ob razlastitvi pridobila pravico uporabe, ki ji (s strani občine) nikoli ni bila odvzeta ali prenesena na tretje osebe, niti ji za odvzem podržavljenih zemljišč iz posesti nikoli ni bila izplačana odškodnina. Prav tako ni sama razpolagala s pravico uporabe. Specifična narava pravice uporabe, na katero opozarja pritožba (zanjo vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, saj je bilo odločilno dejansko izvrševanje - upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem), v tej zadevi ni pravno odločilna, saj predmet presoje ni promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini. Iz enakega razloga je napačno tudi v pritožbi ponujeno stališče, da odsotnost posesti nujno (oziroma vedno) izključuje pravico uporabe. V okoliščinah konkretnega primera (izvedba zgolj prve faze nacionalizacije, brez odvzema posesti na podlagi odločbe) bi uporaba stališča, da subjekt, ki nepremičnine v družbeni lastnini dejansko ni imel v posesti, na njej praviloma ni mogel imeti pravice uporabe, napeljevala k (napačni) presoji, da neizvrševanje posesti s strani imetnika pravice uporabe - prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča (če štejemo njegovo odsotnost z lokacije za neizvrševanje posesti), vodi v izgubo pravice uporabe. Odsotnost dejanske oblasti tožnikove pravne prednice nad spornimi nepremičninami (v obdobju od nacionalizacije do denacionalizacije) torej ne dokazuje odsotnosti pravice uporabe, kot zmotno meni pritožba.

10. Prav tako odsotnosti pravice uporabe na strani tožnikove pravne prednice ne dokazuje gradnja garaž, izvedena s strani neznanih investitorjev. Pomembno je poudariti, da vsakršne posesti in dejanske uporabe nepremičnine v družbeni lastnini še ni mogoče enačiti s pravico uporabe kot podlage za lastninjenje po ZLNDL.⁹ Za veljaven prenos pravice uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe.¹⁰ Nekdo, ki je zemljišče v družbeni lastnini uporabljal mimo predpisov o razpolaganju in uporabi družbene lastnine, ki so podlaga za pridobitev pravice uporabe (torej z uzurpacijo zemljišča), ni pridobil stvarnopravnih upravičenj (pravice uporabe). To velja tudi glede investitorjev, ki so na spornih nepremičninah zgradili garaže brez ustrezne pravne podlage (toženka ne trdi, da jim je njena pravna prednica zemljišča oddala v uporabo za gradnjo, niti da je graditeljem izdala potrebna dovoljenja za gradnjo¹¹). Pasivnosti tožnika in njegove pravne prednice (gradnji oziroma uporabi s strani tretjih oseb se nista uprla) ni mogoče šteti za konkludentno izraženo voljo o prenosu pravice uporabe,¹² niti za privolitev v izgubo lastnih upravičenj.

11. Že ugotovljeno dejstvo, da sta tožnik oziroma njegova pravna prednica na spornih nepremičninah do uveljavitve ZLNDL obdržala pravico uporabe, pridobljene ob podržavljenju, omogoča materialnopravni zaključek, da je bila na spornih nepremičninah na podlagi prvega odstavka 2. člena ZLNDL v tožnikovo korist vzpostavljena lastninska pravica. Tožbene trditve, da predstavljajo sporne nepremičnine pripadajoče zemljišče k stavbi, stoječi na parceli 1913/1, k. o. X, niso v neskladju s takšnih materialnopravnim zaključkom. V tej smeri izraženi pritožbeni očitki o nesklepčnosti primarnega tožbenega zahtevka (ob nacionalizaciji je nastala dejanska etažna lastnina, ki ni prenehala, zato bi bilo glede zemljišč, potrebnih za redno rabo stavbe, ki so po predtranzicijskih predpisih delila usodo stavbe, mogoče ugotoviti upravičenja le v korist vseh etažnih lastnikov)¹³ so neutemeljeni, zlasti upoštevajoč dejstvo, da je tožnik na podlagi denacionalizacije postal izključni lastnik stavbe, oziroma vseh njenih posameznih delov.

12. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, in sicer 1125 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/2 Odvetniške tarife, povečano za 2 % oziroma 1 % materialne stroške in 22 % DDV, skupaj 839,05 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami)
² Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58)
³ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97)
⁴ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (Ur. l. RS, št. 34/2017)
⁵ Glej J. Prinčič, članek „Nacionalizacija najemnih zgradb in gradbenih zemljišč na ozemlju LR Slovenije (1958 - 1962)“ publikacija Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 33/1993, in dr. A. Finžgar, Družbena lastnina, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, 1979, str. 51. Glej tudi odločbe VSRS X Ips 40/2014, I Up 1147/2000, I Up 557/2002.
⁶ Po 37. členu ZNNZ ima prejšnji lastnik v primeru, če je bila na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, dokler stoji zgradba. Gre za primer, ko je nacionalizirano zemljišče obsegalo fundus in funkcionalno zemljišče (pravica se ni mogla prenašati brez istočasnega prenosa lastninske pravice na zgradbi).
⁷ Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84)
⁸ Upravičenci do denacionalizacije so tisti, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNZ in odvzeto iz posesti. Glej I Up 363/2001.
⁹ Glej dr. M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lasti in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten, letnik 1/2011, str. 131. Glej tudi II Ips 151/2015.
¹⁰ Glej dr. M. Damjan, nav. delo, str. 131.
¹¹ Nasprotno, v okviru ugovornih trditev je navajala, da gre za črno gradnjo.
¹² Za pogodbeni prenos pravice uporabe je Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76) zahteval pisnosti in odplačnost.
¹³ Ker pritožnica ni trdila, da je bila tudi sama imetnica pravice do souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, v pritožbenem argumentu ni mogoče prepoznati njenega pravnega interesa (cilja).

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 169/2006
• UPRS Sodba I U 2387/2017-29
• UPRS sodba I U 1090/2012