<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1720/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CP.1720.2019
Evidenčna številka:VSL00032074
Datum odločbe:27.12.2019
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:stanovanjski stroški - plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - ključ delitve - ključ delitve obratovalnih stroškov - razdelilnik stroškov

Jedro

Toženec tudi v pritožbi ne pove, zakaj bi bil po njegovem katerikoli od ključev napačen in predvsem, kateri ključ bi morala tožeča stranka uporabiti. Glede na vse povedano tako tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izbire ključev delitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki plačati 1.155,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila, kot je vse razvidno iz I. točke izreka; kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (glede zneska173,07 EUR s pripadki) je sodišče zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 559,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa v tem obsegu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da predložena listinska dokumentacija (tabele o stroških) ne more nadomestiti trditev tožeče stranke. Poudarja, da so se tudi v odločbah, ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso in v katerih je sodišče zavzelo stališče, da predložena listinska dokumentacija ne more nadomestiti trditev strank, stranke izrecno sklicevale, da predložene listine predstavljajo trditveno podlago. Sodišče samo ugotavlja, da je zlasti tabela "ključi delitve po stroških", zapletena, obsežna in vsebuje nepotrebne informacije. Na ta način je konkretna situacija povsem primerljiva s situacijo, ko so stranke predložile le kupe računov in knjigovodskih listin, iz katerih so nato sodišča sama razbirala relevantna dejstva. Sodba sodišča prve stopnje neutemeljeno odstopa od ustaljene sodne prakse. Sicer pa tožeča stranka in ne sodišče nista podala ugotovitev, za katere postavke v posameznih terjanih računih gre, kako in s kakšnim ključem delitve so se delili posamezni stroški, kar pomeni, da sodišče sploh ni razbralo relevantnih dejstev in trditev, ki naj bi predstavljale dejanski substrat sodbe. Sodba v tem delu ni obrazložena oziroma je obrazložena pomanjkljivo, saj sodišče ni navedlo bistvenih pravnorelevantnih dejstev, kot izhajajo iz vsakega posameznega terjanega računa. Obrazložitev sodišča v 14. in 16. točki je sama s seboj v nasprotju. V 14. točki sodišče ugotavlja, da mora biti tabelaričen prikaz pretežno številčnih podatkov, razumljiv in jasno prepoznaven, nato pa v 16. točki, da gre v konkretnem primeru za obsežne, preobložene in mnogo prezapletene tabelarične podatke. Takšna obrazložitev sodišča je sama s seboj v nasprotju, tako da pritožnik sploh ne more konkretizirano podajati svojih pritožbenih navedb in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, na kakšen način je prišla do solastninskega deleža nepremičnine toženca v višini 4,22 %. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da iz zemljiške knjige in sklepa o dedovanju izhaja višji delež (5, 16 %), česar nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, je šlo sodišče v tem delu mimo trditvene podlage, s čimer je tožencu odvzelo možnost učinkovite obrambe. Iz verodostojnih listin (računov) izhajajo drugačni zneski kot so navedeni v predlogu za izvršbo in v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke. Ne gre za razliko le par centov, temveč 5,00 do 7,00 EUR. Do teh razlik se sodišče prve stopnje argumentirano ne opredeli, takšne razlike pa vzbujajo dvom v pravilnost izračuna in utemeljenost višine vtoževane terjatve. Tožba tožeče stranke tudi ni sklepčna, saj tožeča stranka v svojih vlogah ni podala ugotovitev, za katere postavke v posameznih terjanih računih gre, kako in s kakšnim ključem delitve so se delili posamezni stroški, glede na to, da tabeli nista del trditvene podlage. Tudi če bi bili, pa ne vsebujeta vseh pravnorelevantnih trditev. Vtoževani zneski niso enaki kot izhajajo iz predloženih dokazov, solastninski delež toženca ni enak deležu kot izhaja iz predloženih dokazov. Sodišče je torej napačno uporabilo tudi materialno pravo.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, tudi ne ostalih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge za delno ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Trditvena podlaga tožeče stranke ni bila pomanjkljiva, tožba pa ni bila nesklepčna. Med drugim je sodišču posredovala tabelo (preglednico), ki jo je poimenovala "izpis za pravdni postopek" (priloga A1), v kateri je podala natančen popis vtoževanih stroškov na posameznem razdelilniku ter tabelo "ključi delitve po stroških", ki dovolj jasno prikazuje ključe delitve, in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožeča stranka je tudi pojasnila, kako je treba tabeli brati. Ob dejstvu, da je izrecno navedla, da preglednici posreduje kot del trditvene podlage, iz obeh pa v dovolj pregledni in jasni obliki izhajajo relevantni podatki, je sodišče prve stopnje iz preglednic razvidne podatke v konkretnem primeru upravičeno štelo za del trditvene podlage tožeče stranke. Pritožbeno sklicevanje na drugačno sodno prakso je neupoštevno že iz razloga, ker pritožba le te konkretno ne izpostavi, s čimer bi šele pritožbenemu sodišču omogočila primerjavo in konkreten odgovor na pritožbene navedbe.

7. Tožeča stranka vtožuje stroške (sporni so le še obratovalni stroški) zapadle od 16. 2. do 24. 7. 2017. Iz tabele "izpis za pravdni postopek" je jasno razvidno za katero stranko gre, katere vrste stroškov tožeča stranka zaračunava, v kakšnem znesku, kdo je dobavitelj in kolikšen je znesek celotnih stroškov (odpadlih na celotno stavbo), in pritožba z ničemer ne izkaže drugače. Glede tabele "ključi delitve po stroških" je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je kljub preobsežnosti in odvečnim podatkom, mogoče prav tako dovolj jasno zaključiti, kako se posamezne vrste stroškov delijo, ob tem, da je tožeča stranka pojasnila, kako je treba tabelo ključev brati1. Primeroma je povzelo ključe delitve stroškov smeti (glede na število oseb v stanovanju), čiščenja skupnih prostorov (za različna stanovanja različno glede na število oseb in živali), dimnikarskih storitev (glede na ogrevalno površino). Upravičeno ni povzemalo vseh 37 strani tabele, saj je princip tolmačenja enak in bi moral biti brez prevelikega truda razumljiv tudi tožencu2. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje so ključi tudi skladni s pravilniki3 oziroma s 30. členom Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Pritožbeni očitki o neobrazloženosti sodbe oziroma kontradiktornosti njenih razlogov, so tako neutemeljeni. Toženec tudi v pritožbi ne pove, zakaj bi bil po njegovem katerikoli od ključev napačen in predvsem, kateri ključ bi morala tožeča stranka uporabiti. Glede na vse povedano tako tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izbire ključev delitve.

8. Tožeča stranka izkazuje toženčev solastninski delež na nepremičnini v višini 4,22 %. Pritožbeni očitek, da ne pojasni, od kje takšen delež, je neutemeljen in je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bilo na tožencu trditveno in dokazno breme, da konkretizirano zatrjuje kakšen naj bi bil po njegovem pravilni solastninski delež. Sicer je sam predložil izpisek iz zemljiške knjige iz katerega izhaja, da njegov solastni delež na nepremičnini znaša 516/10000 torej 5,16 %. To je več, kot to zatrjuje in kot obračunsko osnovo upošteva tožeča stranka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je z zadostno stopnjo zanesljivosti uspela dokazati, da toženčev solastni delež znaša vsaj 4,22 %.

9. V 22. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje tudi samo sestavilo pregledno tabelo, iz katere izhaja številka razdelilnika oziroma računa, njegova zapadlost, znesek po predlogu za izvršbo, znesek po izpisu za pravdni postopek, neutemeljeni del terjatve (iz naslova upravljanja) ter končni utemeljeni del terjatve (iz naslova obratovalnih stroškov). Način izračuna je lepo razviden tudi iz tabele v prilogi A14. Iz preglednice je razvidna resničnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se terjani zneski iz predloga za izvršbo in izpiska za pravdni postopek razlikujejo le za nekaj centov in toženka kaj drugega tudi v tem primeru konkretno ne izkaže. Sicer pa je sodišče pri vseh izračunih v korist toženca upoštevalo nižji znesek.

10. Glede na vse povedano nikakor ni mogoče govoriti o neobrazloženi oziroma pomanjkljivo obrazloženi sodbi, katere razlogi naj bi bili med seboj kontradiktorni, temveč ravno nasprotno, o sodbi, ki vsebuje vsa relevantna dejstva, razlogi pa tudi niso sami s seboj v nasprotju.

11. Prepričljivo je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec tožeči stranki dolguje 1.155,33 EUR iz naslova dobave blaga in storitev za potrebe večstanovanjske stavbe, v kateri je lastnik stanovanja, in ki jih je tožeča stranka plačala iz svojega namesto njega. Ob pravilni uporabi materialnega prava (pravilo o neupravičeni obogatitvi) je zato tožbenemu zahtevku v navedenem obsegu pravilno in zakonito ugodilo (190. člen in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika).

12. Pritožbeno sodišče je v posledici pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 opomba št. 4 sodbe sodišča prve stopnje.
2 Tako pritožbeno sodišče brez težav ugotavlja, da se na primer poraba hladne vode obračunava glede na število oseb v stanovanju, stroški omrežnine glede na enoto, stroški ogrevanja glede na število oseb itd.
3 Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 60/2009 in nadaljnji); Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. l. RS, št. 82/2015 in 61/2016).
4 V kateri je sodišče prve stopnje označilo nepriznane dele stroškov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 30

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3MjE4