VSL Sodba II Cp 1729/2017

Jedro

Delno utemeljen je očitek o teku zakonskih zamudnih obresti, pri čemer je zmotno pritožbeno naziranje o uporabi 943. člena OZ. Navedeno določilo se uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pač pa za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v I. in II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 5.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2013 dalje in zakonske zamudne obresti v višini 3.347,02 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne;

- v III. točki izreka tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da poleg že izplačanega zneska tožeči stranki plača še odškodnino v znesku 47.447,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2013 dalje ter zakonske zamudne obresti v višini 3.682,95 EUR (I. točka izreka) in ji povrne pravdne stroške v višini 9.953,47 EUR (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper njen obsodilni in stroškovni del iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala specifikacije pred pravdo plačane akontacije odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 85.000 EUR. Zaključek sodišča, da je bila s strani tožene stranke s tem plačana odškodnina iz naslova telesnih bolečin v znesku 31.407 EUR, iz naslova strahu 11.085 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 35.102,50 EUR in iz naslova skaženosti 7.390 EUR, nima podlage v podatkih spisa. Meni, da je prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoko odmerjena. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti se pritožnica strinja z ugotovljenimi utrpelimi fizičnimi poškodbami tožnika in potekom zdravljenja, ki jih prvo sodišče ugotavlja v 16. točki izpodbijane sodbe. A poudarja, da odškodnina iz tega naslova v višini 53.407 EUR odstopa od sodne prakse. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne plačilo v višini 22.000 EUR oziroma znesek nad 31.407 EUR. Pri tem se sklicuje na primere iz sodne prakse (II Ips 708/2008, II Ips 73/97, II Ips 608/96, II Ips 186/2005, II Ips 186/2005, II Ips 486/2003 in II Ips 96/2010). Glede odmerjene odškodnine za strah v višini 25.085 EUR oziroma naložitve dodatnega izplačila iz tega naslova v višini 14.000,00 EUR navaja, da je sodišče intenzivnost in trajanje strahu s pomočjo izvedenca ugotovilo pravilno, vendar je upoštevaje primerljive primere odškodnina previsoko odmerjena. Sklicuje se na tri primere iz sodne prakse (II Ips 608/96, II Ips 346/2010 in II Ips 446/97). Pri dosojeni odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa pritožba v bistvenem navaja, da sodišče prve stopnje glede na ugotovljen obseg zmanjšanja na podlagi izvedenskega mnenja izvedencev travmatologa in psihiatra, ki ga sodišče v izpodbijani sodbi v točki 18 povzema, ni imelo podlage za odstop od izvedenčevih ocen. Oba izvedenca sta izpovedala, da pri stopnji ocene vztrajata. Opredelila sta se tudi do izpovedb tožnika in prič. Pavšalne obrazložitve sodbe tako ni mogoče preizkusiti, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi sicer je za oceno potrebno strokovno mnenje, ki ga sodišče nima. Odmerjena odškodnina v znesku 46.549,50 EUR je neprimerna in dodatno prisojena odškodnina v znesku 11.447 EUR odstopa od sodne prakse.

Toženka nasprotuje tudi plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 85.000 EUR od 3. 10. 2013 do 10. 4. 2014 v znesku 3.682,95 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 2. odst. 943. člena OZ. V odgovoru na tožbo je pojasnila, da je za ugotovitev zneska obveznosti angažirala zdravnika cenzorja, o čemer je tožnika obvestila z dopisom s 15. 10. 2013, mnenje cenzorja pa je bila podlaga poravnalne ponudbe. Ko je tožnik zavrnil poravnalno ponudbo, je takoj po pridobitvi podatkov za nakazilo 10. 4. 2014 plačala akontacijo odškodnine. Zato prisojeni znesek obresti v višini 3.682,95 EUR ni utemeljen. Neutemeljen je tudi tek zakonskih zamudnih obresti od dodatno prisojene odškodnine, saj te ne morejo teči od dneva vložitve zahtevka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu OZ. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da materialno pravo glede višine dosojene odškodnine, ob izhodišču pravilnosti dejanskih ugotovitev nižjega sodišča, ni bilo pravilno uporabljeno.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti priznalo 53.407 EUR. Ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je priznana ta odškodnina, je na pritožbeni stopnji nesporno. Podroben dejanski obseg te oblike tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov sodbe nižjega sodišča (16. točka) in ima oporo tako v izvedenskem mnenju kot izpovedi tožnika in dokazni dokumentaciji. Pritožbeno sodišče povzema, da je tožnik v balonarski nesreči 23. avgusta 2012, takrat star 32 let, utrpel: opekline obraza, desne podlakti in obeh goleni (16% telesne površine), opeklino zgornjih dihal, zlom prsnice, zlome 1., 4.-8. rebra desno, večdelen zlom krila desne lopatice, udarnino in zvin levega zgornjega skočnega sklepa in osteohondralno poškodbo trohleje skočnice, rano v predelu leve obrvi in rano na temenu. Tožnik je v času zdravljenja utrpel epileptični napad in akutni stres z razvojem posttravmatske stresne motnje, ki je terjala intenzivno zdravljenje z močnimi zdravili dobro leto. Trajne zelo hude telesne bolečine je trpel 3 dni, trajne hude nadaljnjih 10 dni, trajne srednje hude bolečine z občasnimi hudimi bolečinami nato še nadaljnjih 16 dni, trajne lahke bolečine pa nadaljnjih 7 tednov. Občasne bolečine lahke do srednje intenzitete v desni rami in levem gležnju še vedno trpi. Utrpel je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem zaradi fizičnih poškodb in psihičnih posledic (dana mu je bila prva in nujna medicinska pomoč na terenu z intubacijo; bil je umetno ventiliran in sediran 13 dni; opekline so bile večkrat nekrektomirane; opravljen je bil operativni poseg zaradi opeklin, ki so bile tudi vsakodnevno oskrbovane do odpusta iz bolnice 21. 9. 2012 in nato še nadaljnjih sedem tednov do zacelitve; kirurška oskrba ran na obrazu in temenu, prevezi in odstranitve šivov; v času zdravljenja se mu je razvila pljučnica, ki je terjala jemanje kombiniranih antibiotikov; v času zdravljenja je prejemal dodatni kisik; 6 tednov je prejemal protitrombotične injekcije in ves čas zdravljenja nosil kompresijske nogavice; opravil 8 ambulantnih fizioterapij, 14-krat je bil rentgeniziran, opravljenih je bilo pet CT preiskav, trikrat je imel EEG preiskavo, MRI preiskavo levega gležnja in desne rane; 14 dni je imel vstavljeno cevko skozi usta v želodec in urinski kateter; prejemal analgetike, infuzijske tekočine 120 dni, kombinirane antibiotike, pomirjevala, uspavala, antiepileptike; 8x je bil pri raznih specialističnih pregledih in opravil dvakrat klinično psihološko testiranje in ambulantno psihiatrično zdravljenje s prejemom psihofarmakoterapije do konca leta 2016). Na podlagi ugotovljenega pritožbeno sodišče, upoštevajoč okvire, ki jih je začrtala sodna praska s prisojo odškodnin v podobnih primerih, sodi, da je pravična odškodnina za pretrpljene telesne bolečina in nevšečnosti v višini 40.000 EUR. Takšni odmeri se najbolj približujeta primera iz sodne prakse VS RS II Ips 86/2010 in II Ips 210/2012. Ostali bistveno starejši primeri, ki jih izpostavlja pritožba in kažejo na nižjo prisojo odškodnine, niso primerljivi, saj gre za manjši obseg poškodb in nevšečnosti med zdravljenjem.

8. Glede višine dosojene odškodnine za strah v znesku 25.085 EUR je treba pritrditi toženki, da je absolutno previsoka. Prisojene odškodnine nad 11.000 EUR ni zaslediti v sodni praksi niti za najbolj hude primere smrtnega strahu. V obravnavani zadevi ni šlo za posebne okoliščine, ki bi utemeljevale takšno ovrednotenje tovrstne škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso sporne, izhaja, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ki je trajal eno uro, sekundarni strah hude intenzitete okvirno dva tedna, zmeren sekundarni strah dva meseca in blag sekundarni strah približno 7 mesecev. Primarni strah ob nesreči z balonom, ko je balon dvakrat trčil ob tla in gorel, pri čemer je ogenj zajel tudi tožnika, ki je imel opečene kar 16% telesne površine, je mejil na grozo. Sekundarni strah pa je glede na utrpele hude poškodbe trajal dobrih devet mesecev. Tožena stranka v okviru objektivne umeščenosti odškodnine za to obliko škode navaja tri primere iz sodne prakse; prva dva (II Ips 608/96 in II Ips 346/2010) nista povsem primerljiva, saj je glede na okoliščine škodnega dogodka v obravnavani zadevi primarni strah trajal pri tožniku bistveno dalj časa. Tretji primer (II Ips 446/97), ki določa znesek odškodnine iz tega naslova v višini 7,9 povprečnih plač, pa ob upoštevanju še drugih primerljivih primerov iz sodne prakse (VS000307 in VS002126, kjer je bila odškodnina določena med 8 in 9 plač) daje upoštevajoč vse konkretne okoliščine primera podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za strah v višini 8.000 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežnega dokaznega gradiva ugotovilo obseg zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti tako na fizičnem kot psihičnem področju, ki ga tožena stranka konkretno niti ne izpodbija. Pri tem podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni procentualna/stopenjska ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč ugotovitev, kakšne trajne posledice so oškodovancu ostale in kako vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Navedena vrsta odškodnine namreč zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, kar oškodovancu povzroča duševno trpljenje. Zato so vse pritožbene navedbe, s katerim toženka graja oceno (blago/zmerno) sodišča prve stopnje, nepomembne. Iz naslova te škode je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo znesek 46.549,50 EUR. Iz ugotovitev sodišča (točka 18 izpodbijane sodbe), ki jim pritožba ne nasprotuje, je razvidno, da je bil tožnik pred nezgodo aktiven na vseh področjih, po nezgodi pa se zaradi poškodbe/deformacije desne rame ne more ukvarjati s športnimi aktivnostmi (z loparjem, odbojko, itd), prav tako ne more opravljati težjih fizičnih aktivnosti, kot so dvigovanje težjih predmetov ali otrok (ima dva) in ne more ležati na desni rami. Zaradi poškodbe levega gležnja se je razvila zgodnja artroza, zaradi česar se ne more brez večjega napora ukvarjati z večino športnih in rekreativnih aktivnosti, kar velja tudi za daljšo in terensko razgibano hojo. Zaradi nepravilne hoje zaradi poškodbe levega gležnja ima težave v križu in levem kolku, zaradi poškodb v roki in gležnju pa ni sposoben izvajati vseh gibov do skrajnih leg. Zaradi vsega tega ni motiviran za športno udejstvovanje. Pri tožniku se je zaradi stresa ob škodnem dogodku med intenzivnim zdravljenjem razvila postravmatska stresna motnja, ki je še vedno prisotna, a v manjši meri, kot v času intenzivnega zdravljenja. Motnja vpliva na njegove spominske funkcije, ki so okrnjene, tako da potrebuje več časa in napora za pomnenje in priklic podatkov. Zaradi psiholoških težav potrebuje tudi več napora za obvladovanje impulzivnih reagiranj. Tožnik je zaradi sprememb v čustvovanju manj motiviran za vzpostavljanje medosebnih odnosov in druženje. Na področju pridobitnega dela in morebitnega izobraževanja rabi dalj časa za izvajanje miselnih procesov. Tožnik ima tudi upad libida. Glede na ugotovljene posledice in tožnikovo starost ob nezgodi in upoštevaje podobne primere sodne prakse je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova 35.102,50 EUR, kot se zavzema tudi pritožba. Tako dosojena odškodnina sodi v razpon primerov (II Ips 258/2009 in II Dor 34/2916, ki ju izpostavlja pritožba), v katerih je bila za podobne posledice prisojena odškodnina v okvirih od 30 do 40 povprečnih mesečnih plač.

10. Pritožba ne izpodbija in vsebinsko ne nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da tožniku iz naslova skaženosti ne gre več kot že plačanih 7.390 EUR pravične odškodnine. Kot je razbrati iz ugotovitev sodišča prve stopnje na str. 30 izpodbijane sodbe je tožnik zaradi škodnega dogodka utrpel številne brazgotine, desno ramo drži očitno nižje, vidna je tudi asimetrija prsnega koša. Brazgotine na obrazu so komaj opazne, so pa očitno vidne in zaznavne ostale spremembe na telesu, ki se jih tožnik sramuje in mu povzročajo nelagodje ter neugodno vplivajo na samopodobo. Ker pritožba ne graja odškodnine za skaženost, določene posledice pa so podane, pritožbeno sodišče sodi, da je odškodnina v omenjenem znesku ustrezna.

11. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 90.492 EUR, ki je v mejah razpona primerljivih primerov iz sodne prakse za hude primere (po Fischerjevem sistemu IV. skupina), za kar gre v obravnavanem primeru glede na tožnikovo zadobitev večih poškodb, predstavlja pravično denarno odškodnino, ki odraža načelo individualizacije in objektivne pogojenosti le-te.

12. Tožena stranka pravilno opozarja, da ni podala specifikacije pred pravdo izplačanega zneska v višini 85.000 EUR za nepremoženjsko škodo, in da je sodišče prve stopnje s tem, ko je samo določilo, koliko iz naslova posamezne vrste škod je s tem poravnala, ravnalo napačno, a to na odločitev nima vpliva. Glede na pritožbeni ravni odmerjeno enotno pravično denarno odškodnino v znesku 90.492 EUR, upoštevajoč že plačani znesek 85.000 EUR, je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 5.492 EUR.

13. Delno utemeljen je očitek o teku zakonskih zamudnih obresti, pri čemer je zmotno pritožbeno naziranje o uporabi 943. člena OZ. Navedeno določilo se uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pač pa za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ (prim. VSL II Cp 1714/2915). To pomeni, da je treba za take primere uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je to 299. člen OZ. V skladu z njim pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, oziroma če ta rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Toženka je že v odgovoru na pritožbo ugovarjala teku obresti. V pritožbi utemeljeno opozarja, da obresti ne tečejo od dneva sestave ali vložitve zahtevka. Po podatkih spisa in neprerekanih trditvah pravdnih strank je tožeča stranka pred pravdo z dopisom s 3. 10. 2010, ki ga je tožena stranka prejela naslednji dan, zahtevala plačilo odškodnine v roku petnajstih dni (priloga A25, B2). Izpolnitveni rok je tako potekel z 19. 10. 2013, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne, to je od 20. 10. 2013. Tako gredo zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska odškodnine 85.000 EUR od 20. 10. 2013 do dne plačila 10. 4. 2014, kar znaša po opravljenem obračunu pritožbenega sodišča (priloga te sodbe) 3.347,02 EUR. Zakonske zamudne obresti od še dodatno prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa tečejo od 20. 10. 2013 dalje do plačila. Zato je zavrnjen višji zahtevek za plačilo obresti (v znesku 335,93 EUR in njihov tek od 2. 10. 2013 do 19. 10. 2013).

14. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke deloma ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe. Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), ni ugotovilo, zato je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo preostali del pritožbe (353. člen ZPP).

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi glede na vtoževani znesek uspel v zelo majhnem delu, toženki pa kakšni posebni stroški, ki bi jih priglasila, niso nastali, zato je pritožbeno sodišče na podlagi vseh okoliščin primera odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. odst. 154. člena ZPP).

16. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov toženke je odpadla, ker jih ni priglasila. Kljub načelnemu predlogu o povrnitvi pritožbenih stroškov ni podala ustrezne specifikacije v smislu posameznih stroškovnih postavk. Sodišče tožniku stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj z njim v pretežnem delu ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2861/2015
• VSL sodba III Cp 1021/2016
• VSL Sodba III Cp 692/2020