VSL Sodba in sklep I Cp 1145/2019

Jedro

V trenutku, ko posojilodajalec izkaže, da je bilo posojilo dano, se dokazno breme (o vračilo posojila) prevali na posojilojemalca – toženec je zato tisti, ki mora, ob ugotovitvi sodišča, da mu je tožeča stranka posodila 78.500 EUR, dokazati, da je prejeto vrnil. Tega dokaznega bremena tudi po prepričanju višjega sodišča toženec ni zmogel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi proti sodbi

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 78.500 in 631,42 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Ugotovilo je še, da terjatev toženca do tožeče stranke v višini 100.000 EUR ne obstoji (III. točka izreka), in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da tožeča stranka ni izkazala, da mu je dejansko posodila 78.500 EUR, saj je izkazala le posojili 35.000 in 21.000 EUR. Kreditna pogodba posojila nad tema zneskoma ne more izkazovati, zlasti, ker je tožeča stranka gospodarska družba, ki z gotovino načeloma ne razpolaga. Če bi tako posojilo bilo, bi bilo posojilo direktorja, fizične osebe, ne pa tožeče stranke. Ne drži ugotovitev, da je tožeča stranka denar izročala neposredno B. Osnutek pogodbe, ki ga je predložil, ne izkazuje dolga, saj ni bil podpisan in torej pogodba ni nikogar zavezovala, poleg tega pa tožeča stranka tudi ni izkazala transakcij tožeče stranke do B. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba je utemeljena najmanj glede zneska 22.500 EUR. Dodatno navaja, da kreditne pogodbe ni podpisal niti pogodba ni podpisana na vseh straneh, kar dokazuje, da soglasja volj ni bilo. Ker ne priznava nobenega dolga, tudi znesek, ki se nanaša na pogodbene obresti, ni utemeljen. Vse, kar je bil tožeči stranki dolžan, ji je vrnil pred 11. 11. 2014, v gotovini. Res tega ni dokazal z listinskimi dokazi, a tudi tožeča stranka marsičesa ni dokazala z listinskimi dokazi, temveč le prek zaslišanja M. T., pri čemer sodišče ni pojasnilo, zakaj mu je, in to povsod, sledilo, tožencu pa ne. Listinskih transakcij med tožečo stranko in B. ni, zato ni jasno, zakaj je sodišče M. T. sledilo. V zvezi z zavrnitvijo pobotnega ugovora kot bistveno navaja, da je zatrjeval ustni gentlemanski dogovor, ki ga je z izpovedbo potrdil H. A. Ne drži, da ni pojasnil, koliko provizije bi mu morala plačati tožeča stranka, saj je bila ta skupaj z družbo P. solidarno zavezana k plačilu, družbi pa sta bili tudi povezani. Sicer pa je trdil in izpovedal, da mu je tožeča stranka dolžna plačati celotno provizijo – 100.000 EUR. Tudi ni negiral lastnih navedb, temveč je šlo za več oblik provizije, kar je potrdil H. A. Poleg tega je z listinami izkazal, da je uredil sredstva najmanj v višini 310.000 EUR, kar pomeni, da je pri 1/3 provizije ugovor pobota utemeljen najmanj v višini 100.000 EUR. Dodaja še, da se je sodišče oprlo na logiko, ne pa na preverjanje navedb in dokazov. Vsi vpleteni so se dogovarjali, da „likvidirajo“ svojo poslovno zgodbo, v zvezi s tem so sklenili gentlemanski dogovor, o čemer se sodišče sploh ni izreklo; ugotovilo, da je toženec zagotovil sredstva v višini 200.000 EUR, glede ostalega pa ni izvajalo dokazov. Če se je sodelovanje šele pripravljalo, ni jasno, zakaj bi toženec pridobil sredstva v tolikšni višini – imeti je moral interes, interes pa je bila dogovorjena provizija. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Višje sodišče ugotavlja, da nedopustni pritožbeni novoti predstavljata pritožbeni navedbi, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki z gotovino načeloma ne razpolaga, tako da gotovinskega plačila ni moglo biti, če pa je že bilo, je šlo za posojilo direktorja – fizične osebe;¹ in da sta bili tožeča stranka in družba P. tožencu dolžni plačati znesek provizije 100.000 EUR solidarno, zato lahko celoten znesek terja od ene ali druge.²

7. Pritožbeno sodišče v ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem posojilne pogodbe in višino posojila nima nobenih pomislekov. Toženec je podpisal pogodbo (priloga A 3), iz katere izhaja, da je posojilo na dan, ko je bila podpisana pogodba, že prejel (drugi odstavek 2. člena pogodbe). Dolžna skrbnost od njega terja, da bi pogodbo prebral, preden jo je podpisal. Ta zahteva za povprečnega človeka ni pretirana. Toženec brez potrebe vztraja pri navedbi, da je pogodba formalno pomanjkljiva, ker ni podpisana sleherna njena stran – česa takega zakonodaja za veljavnost pravnega posla ne zahteva; za veljavnost posojilne pogodbe OZ ne predvideva niti pisnosti, če že, pa en podpis vsake od stranke na pogodbi zadošča za soglasje volj, in sporna pogodba ima na koncu podpisa pravdnih strank.

8. Sodišče prve stopnje je napravilo prepričljivo dokazno oceno, da je toženec od vtoževanih in pogodbeno zapisanih 94.000 EUR v resnici prejel („le“) 78.500 EUR.³ Bančno potrdilo o nakazilu tožencu ni edini možen dokaz, da je bilo posojilo dano. Tožeča stranka je svoje navedbe dokazala z drugimi dokazili, čeprav ob pogodbenem zapisu, da je toženec denarni znesek že prejel, to niti ni bilo njeno dokazno breme. Prvostopenjsko sodišče je verjelo izpovedbi M. T., da je bila razlika med pisno izkazanim posojilom (za 21.000 in 35.000 EUR je tožeča stranka predložila bančni potrdili o nakazilu tožencu) izročena upnikom toženca, pri čemer je toženec sam izpovedoval o pritiskih taistih upnikov (B.) nanj. Res je, da ne izpovedba M. T. ne osnutek pogodbe, ki izkazuje toženčev dolg do B. in jo je toženec sam priložil (priloga B 9), sama po sebi ne izkazujeta toženčevega dolga do B., a presoja obeh dokazov skupaj (8. člen ZPP), ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, prepriča in zadošča, da prestane pritožbeni preizkus. Toženec s svojimi pritožbenimi navedbami, zlasti z zahtevo, da bi morale biti vse trditve listinsko izkazane (kar je v nasprotju s prirejenostjo dokazil, kot je urejena v ZPP), ne omaje verodostojnosti izpodbijane dokazne ocene.

9. V trenutku, ko posojilodajalec izkaže, da je bilo posojilo dano, se dokazno breme (o vračilo posojila) prevali na posojilojemalca – toženec je zato tisti, ki mora, ob ugotovitvi sodišča, da mu je tožeča stranka posodila 78.500 EUR dokazati, da je prejeto vrnil. Tega dokaznega bremena tudi po prepričanju višjega sodišča toženec ni zmogel.

10. Trditveno in dokazno breme v zvezi s pobotnim ugovorom je na tožencu. Čeprav toženec trditve o solidarni zavezi tožeče stranke in družbe P. ni podal pravočasno, pa drži njegova pritožbena navedba, da je pravočasno podal trditve o tem, koliko denarja je zagotovil tožeči stranki, pri čemer je tudi zneskovno navedel, koliko provizije naj bi mu tožeča stranka na tej podlagi dolgovala. Vendar to ne spremeni njegovega uspeha v pravdi. Prepriča namreč razlogovanje sodišča prve stopnje, da dogovor o sodelovanju (ki se je po oceni sodišča prve stopnje nedvomno pripravljal) ni bil sklenjen. Ne drži, da je ustno sklenitev dogovora potrdila zaslišana priča H. A. – potrdila je sodelovanje/pogajanje/dogovarjanje, ne pa, da je bil tak dogovor, kot ga zatrjuje toženec, v resnici sklenjen. Ker toženec ni dokazal, da bi bila pogodba, na podlagi katere bi bil upravičen do kakršne koli provizije, sklenjena, so pravno neodločilne pritožbene navedbe o tem, kolikšna sredstva je uspel zagotoviti tožeči stranki, in o višini provizije (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če se stranke gentlemanskega dogovora niso držale njegove vsebine, je kot na dlani, da toženec na tej podlagi ne more uveljavljati sankcij zaradi kršitve, saj ne gre za pravno veljaven dogovor – pogodbo, temveč stranke obvezuje kvečjemu moralno.⁴

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zato pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ta strošek ni bil potreben in krije sama svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi proti sklepu

13. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo toženčevemu predlogu in mu dovolilo obročno odplačilo sodne takse (22 mesečnih obrokov po 136,5 EUR mesečno), v preostalem (kar se tiče popolne taksne oprostitve in odloga plačila sodne takse) pa je njegov predlog zavrnilo.

14. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnega standarda iz 11. člena ZST-1, saj sploh ni ugotavljalo, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Sodišče je kot njegove prihodke upoštevalo tudi povračilo stroškov za malico in prevoz, kar skupaj na mesec znaša 222,4 EUR, kot izhaja iz predloženih plačilnih list. Če bi sodišče upoštevalo le neto plačo, ob tem pa še kredit in druge sodne takse, bi videlo, da mu ostane le minimalen znesek (52,3 EUR) nad zneskom v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre. Navaja še, da ZUJPS določa, da se vrednost premoženja, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, zniža za 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je 18.852 EUR, in to celo presega toženčev letni dohodek, ki mu ostane po poplačilu kreditnih obveznosti in ob upoštevanju sodnih taks iz drugih postopkov, malice in prevoza. Zaradi navedenega je treba upoštevati, da nima prihodka, ki presega znesek dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka po ZSVarPre. Predlaga, da ga pritožbeno sodišče v celoti oprosti plačila sodne takse oziroma ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa

Pritožba ni utemeljena.

15. ZST-1 v prvem odstavku 11. členu določa, da sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se skladno z ustaljeno sodno prakso⁵ presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP, in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa ZSVarPre.

16. Načeloma drži pritožnikovo stališče, da se pri ugotavljanju dohodkov ne upoštevajo zneski, ki jih prosilec prejme iz naslova povračila potnih stroškov in nadomestila za prehrano.⁶ Toda pritožnik izrecno priznava, da njegov dohodek presega minimum, določen v ZSVarPre, čeprav bi sodišče od ugotovljenega zneska dohodka odštelo dodatek za prevoz in prehrano, in celo, če bi odštelo kreditne obveznosti ter druge obveznosti,⁷ kar pa se po ustaljenem stališču sodne prakse ne upošteva, saj je kredit posledica odločitve kreditojemalca.⁸ Čim dohodek prosilca presega zakonsko določen cenzus (dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka), ni pogojev za popolno taksno oprostitev, zato je pritožbeno zavzemanje za popolno taksno oprostitev brez zakonske osnove.

17. Kljub temu da sodišče prosilca zaradi prostovoljno prevzetih kreditnih obveznosti ne more oprostiti plačila sodne takse, to ne izključuje možnosti obročnega plačila sodne takse,⁹ a ravno to je pritožniku omogočilo že sodišče prve stopnje. Zakaj bi bil odlog plačila sodne takse zanj bolj ugoden, pritožnik ne pojasni, sicer pa je število obrokov (22) doseglo skoraj zakonski maksimum (24 mesecev), kar je istočasno praviloma najdaljše obdobje, za katerega je možno dovoliti odlog (drugi odstavek 11. člena ZST-1).

18. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo še v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in pri tem ni odkrilo nobenih nepravilnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Predhodnih trditev, naj tožeča stranka za posojila predloži bančna potrdila o nakazilu (odgovor na tožbo), in nadalje, da posojilo na zneskom 56.000 EUR ni izkazano (pripravljalna vloga), ni mogoče razlagati tako široko, da bi vključevala tudi tu povzeto pritožbeno trditev.
² V odgovoru na tožbo toženec sploh še ni podal pobotnega ugovora, v prvi pripravljalni vlogi pa je navedel, da je bil za provizijo 100.000 EUR, ki bi mu jo morala izplačati tožeča stranka, dogovorjen z direktorjem tožeče stranke. V drugi pripravljalni vlogi je res govoril tudi o sodelovanju z družbo P. ter medsebojnem sodelovanju, vendar izrecno piše o terjatvi do tožeče stranke in o tem, koliko terjatev je pridobil za tožečo stranko.
³ Ker tožeča stranka ni izkazala, da je dejansko izročila celoten znesek, je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta odločitev je pravnomočna.
⁴ Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 291/2016 z dne 14. 9. 2017.
⁵ Glej npr. sklep VSL II Cp 4070/2010 z 10. 2. 2010 in sklep VS RS I Up 318/2012 z 11. 10. 2012.
⁶ Tako VSL v sklepu I Cp 3308/2016 s 7. 2. 2017 in v sklepu I Cp 1065/2014 z 22. 4. 2014.
⁷ Izračun v pritožbi toženec ponudi sam.
⁸ Odločitve VSL I Cp 2958/2012 z 19. 11. 2012 in II Cp 4164/2011 s 6. 6. 2012.
⁹ Primerjaj odločitev VSL II Cp 157/2015 s 17. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2478/2014
• VSL sodba I Cpg 125/2011
• VSL sodba I Cp 1865/2016