VSL Sklep II Cp 1749/2019

Jedro

Tožnica je uspela zgolj z zahtevkom za odškodnino zaradi uničenih dveh rastlin v vrednosti 30 EUR, kar je vsekakor sorazmerno majhen del zahtevka (zahtevala je 6.600 EUR uporabnine in 160 EUR odškodnine) in bi ga bilo nepravilno posebej upoštevati kot uspeh.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 149,33 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 8 dni plačati 30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (glede plačila 90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje do plačila) je zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka) in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.584,64 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo v stroškovnem delu (III. točka izreka). Navaja, da je sodišče v predmetni zadevi odločalo o dveh pravnih temeljih vtoževanega zneska: uporabnina in odškodnina. Z enim (odškodnina) je uspela, česar pa sodišče ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem se tožnica sklicuje na sodno prakso pri odškodninah, po kateri uspeh s temeljem prinese 50 odstotkov končnega uspeha. Zato je sodišče napačno uporabilo 3. odst. 154. čl. ZPP. Zatrjuje še, da so stroški pretirani tudi po višini in da je sodišče priznalo več kot le potrebne stroške, saj v nasprotju s 155. čl. ZPP ni opravilo skrbne presoje vseh okoliščin. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje pravdne stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljni kriterij za presojo, kdo nosi stroške pravdnega postopka, je kriterij uspeha. Stroške mora torej nositi stranka, ki v pravdi izgubi (1. odst. 154. čl. ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP). Sodišče lahko odloči, kot je to storilo v predmetni zadevi, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP).

6. Drži sicer, da je v odškodninskih pravdah sodna praksa z opiranjem na okoliščine primera iz 2. odst. 154. čl. ZPP prilagodila uporabo kriterija uspeha, tako da se lahko presoja ločeno po temelju in uspeh po višini. Razlog je v tem, da so sodišča zasledovala bolj pravično, življenjsko sprejemljivo in razumno presojo, kot jo omogoča gola matematična operacija. Slednja bi namreč velikokrat povzročila relativno nizek uspeh v pravdi za tožnika, ki bi sicer uspel, a bi previsoko ocenil nastalo škodo.

7. Tožnica se neutemeljeno zavzema za podobno prilagoditev kriterija uspeha tudi v predmetni zadevi. Okoliščine primera tega namreč ne utemeljujejo. Tožnica je od toženke zahtevala uporabnino zaradi nedovoljene uporabe telekomunikacijskih naprav. Toženka se je branila z ugovorom, da je priposestvovala služnost in zato ni dolžna plačati uporabnine. Dokazni postopek se je skoraj izključno nanašal na ta zahtevek, ki je tudi po višini predstavljal pretežni del (6.600 od 6.760 EUR). S tem zahtevkom je tožnica v celoti izgubila. Dodatno je zahtevala tudi odškodnino zaradi poškodovanja rastlin, neodstranitve kablov in popravilo fasade, v skupni višini 160 EUR. Šlo je torej za postranski zahtevek, za spor majhne vrednosti, z obravnavo katerega dodatni stroški niso nastali, povrh pa tožnica niti z njim ni uspela v celoti, ampak zgolj v višini 30 EUR, kar je vsekakor sorazmerno majhen del zahtevka in bi ga bilo nepravilno posebej upoštevati kot uspeh. Zato je sodišče pravilno uporabilo 3. odst. 154. čl. ZPP in tožnici naložilo plačilo vseh potrebnih pravdnih stroškov toženke.

8. Tudi oporekanje odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke ni utemeljeno, saj je pavšalno. Tožnica namreč ne navede, katere stroške je sodišče odmerilo previsoko, ampak zgolj na splošno ocenjuje, da so odmerjeni stroški previsoki in da bi morali biti ob skrbni presoji vseh okoliščin nižji.

9. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano odločitev o stroških postopka potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP toženi stranki plačati potrebne stroške pritožbenega postopka. Sodišče je kot potrebne priznalo stroške odgovora na tožbo v višini 200 točk (in ne zahtevanih 500¹), povečane za 2% materialnih stroškov in 22% DDV. Tožnica je tako dolžna toženki plačati 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude (299. čl. OZ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje (378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ V predmetni zadevi gre namreč za odgovor na pritožbo zoper sklep o stroških, ki je po stališču upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 6. 6. 2002, na katerega je sodišče vezano (19. čl. Odvetniške tarife), procesni sklep, zato se nagrada odvetnika odmeri po tar. št. 21/2 in ne po tar. št. 21/1.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 575/2013
• VDSS sklep Psp 14/2011
• VDSS Sklep Pdp 799/2019