<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 2102/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.2102.2019
Evidenčna številka:VSL00030675
Datum odločbe:22.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Peter Rudolf (poroč.), Mojca Hribernik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:stvarna pristojnost - nedopustnost izvršbe - določitev vrednosti spornega predmeta - pravilnost opredeljene vrednosti spornega predmeta - sodna določitev vrednosti predmeta postopka

Jedro

Sodna praksa v pravdah zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičninah kot izhodišče za določitev vrednosti spornega predmeta uporablja bodisi vrednost nepremičnin, glede katere tožniki uveljavljajo nedopustnost izvršbe, bodisi višino terjatve, ki se v izvršilnih postopkih izterjuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvo tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da določi stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi Okrožno sodišče v Krškem, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je interes tožeče stranke ocenjen na 19.900 EUR in zakaj je ta ocena ustrezna. Tožeča stranke je z vlogo z dne 18. 10. 2018 navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta, zaradi česar je prvo toženka v odgovoru na tožbo podala ugovor stvarne pristojnosti in 22. 2. 2019 predlagala sodno določitev vrednosti spornega predmeta. Višina terjatve, ki jo pritožnica terja v izvršilnem postopku In 14/2011, ki teče zoper glavnega dolžnika in moža tožeče stranke, znaša 1.066.412,29 EUR s pripadki. Ne glede na to, da tožnica ni dolžnica izvršilnega postopka, pa je višina terjatve v izvršbi, katere ugotovitev nedopustnosti zahteva, relevantno merilo za oceno vrednosti spornega predmeta. Vrednost nepremičnin, ki so predmet izvršilnega postopka In 14/2011 in na katere se nanaša predmetna tožba, je bila ugotovljena že s sklepom z dne 18. 4. 2007 in je znašala 358.801,08 EUR. Glede na to, da tožnica zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičninah, na katerih zatrjuje obstoj lastninske pravice, je tudi vrednost nepremičnin (poleg terjatve v izvršbi) relevantno merilo za presojo pravilnosti spornega predmeta. V pravdnih postopkih na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičninah je sodna praksa enotna pri določanju vrednosti spornega predmeta, in sicer se ta določi, ali po vrednosti nepremičnin, glede katere tožniki uveljavljajo nedopustnost izvršbe, ali po višini terjatve, ki se terja v izvršilnih postopkih. V konkretnem primeru niti ni pomembno, katero merilo je primernejše, ker obe vrednosti (večkratno) presegata znesek 20.000 EUR, ki je v premoženjskih sporih ločnica med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč. Glede na to, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno merilo, ki ga je uporabilo za oceno ustreznosti vrednosti spornega predmeta oziroma za oceno interesa tožeče stranke, ki ga ta zasleduje v tem postopku, je odločitev sodišča, ki je ocenilo vrednost spornega predmeta na 19.900 EUR kot ustrezno, in posledično določilo stvarno pristojnost Okrajnega sodišča v Brežicah arbitrarna in se izpodbijanega sklepa ne da niti preizkusiti.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica pravilno pojasnjuje, da sodna praksa v pravdah zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičninah kot izhodišče za določitev vrednosti spornega predmeta uporablja bodisi vrednost nepremičnin, glede katere tožniki uveljavljajo nedopustnost izvršbe, bodisi višino terjatve, ki se v izvršilnih postopkih izterjuje.1 Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da omenjena kriterija (oziroma z njima povezane vrednosti, ki večkratno presegajo 20.000,00 EUR) nista ustrezna oziroma da ne odražata tožničinega pravnega interesa oziroma ekonomskega pomena predmetnega spora, pojasnilo (glej 8. in 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar pa obenem (kot to pravilno očita pritožba) ni podalo nobenih razlogov, zakaj naj bi bila (na drugi strani) ustrezna (konkretna) vrednost spornega predmeta, kot ga je določila tožnica (19.900,00 EUR), oziroma kakšno merilo (kriterij) je za to presojo ustreznosti (ki jo je ugotovilo) uporabilo. V 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je zapisano, da sodišče zato2 ocenjuje, da je tožeča stranka glede na interes, ki ga zasleduje s predmetno pravdo, vrednost spornega predmeta ocenila ustrezno in da ta po njegovi oceni ni prenizka, kar pa ne predstavlja potrebne (konkretne) obrazložitve in se zato (kot utemeljeno očita pritožba) izpodbijanega sklepa (oziroma ocene sodišča o primernosti s strani tožnice navedene vrednosti spornega predmeta) ne da preizkusiti. Tega izostanka ne more nadomestiti niti sklicevanje sodišča prve stopnje na okoliščino, da drugo toženka ugovora stvarne pristojnosti ni podala, in na tožničin interes, da se predmetni spor reši za obe toženi stranki pred istim sodiščem. Stvarna pristojnost je v konkretnem primeru odvisna od vrednosti spornega predmeta, pri čemer mora na pravilnost ocene/opredelitve s strani tožeče stranke sodišče paziti tudi samo (glej drugi odstavek 44. člena ZPP3).

6. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo zgolj o (svoji) stvarni pristojnosti, ne pa tudi o samem predlogu prvo toženke za sodno določitev vrednosti spornega predmeta (od katere je odločitev o stvarni pristojnosti odvisna), o katerem pa bi moralo (kot to izhaja iz samega besedila zadnjega stavka drugega odstavka 44. člena ZPP) prav tako odločiti. Če meni, da tak predlog ni utemeljen (oziroma da je vrednost spornega predmeta, kot ga je določila tožeča stranka, ustrezna), mora sodišče tak predlog zavrniti;4 v vsakem primeru pa (kot je bilo poudarjeno) o njem odločiti.

7. V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva predhodno omenjene ugotovitve (navodila) in svoje zaključke oziroma sprejeto odločitev v celoti konkretno obrazloži. Odločitev o stroških, ki jih je priglasila pritožnica, je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Glej npr. VSL sklep I Cp 568/2017 z dne 17. 8. 2017.
2 Pri čemer se očitno ozira na razloge, ki jih je v zvezi z (ne)ustreznostjo prej omenjenih kriterijev (to je vrednosti nepremičnin in terjatve v izvršilnem postopku) podalo v 9. točki obrazložitve.
3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
4 Kar bi omogočilo ne le pritožbeno izpodbijanje odločitve, ampak tudi možnost njene spremembe s strani tega sodišča.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 44, 44/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3MTk1