VSL Sklep I Cp 1338/2019

Jedro

Temeljno sporočilo 8. člena ZPP ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke še plačilo 8.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2018 dalje. Tožniku je naložilo, da povrne toženki 1.396,87 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni spravil kupca O. Š. v stik s toženko. Glede na izvedene dokaze je takšna ugotovitev nepravilna. Opozarja na vsebino pogodbe o ari, s katero sta se toženka kot prodajalka in kupec O. Š. zavezala posredniku plačati vsak polovico provizije. Dogovor o delitvi stroškov provizije izhaja tudi iz predhodnega e-sporočila tožnika toženkini pooblaščenki z dne 21. 9. 2017. Tudi v sms korespondenci z dne 26. 9. 2017 se priznava pogodbeni dogovor 4% provizije kot nesporen. Tožnik je spravil toženko v stik z O. Š. Več let se je oglaševala prodaja in je tožnik tudi našel kupca G. P. in podal na UE ponudbo za prodajo kmetije. Šele v tem trenutku se je na tožnika obrnil kupec O. Š. Prodajo je oglaševal le tožnik in se je po vasi vedelo za ponudbo za prodajo kmetije. O. Š. je poklical tožnika. Običajno je, da agencija predmet oglašuje in išče potencialne interesente na vse možne načine, da se na take aktivnosti posrednika javljajo interesenti, ki iščejo konkretne informacije o prodaji. Redko je obratno, da bi posredniki klicali interesente. Kupec O. Š. ne bi klical tožnika, če ne bi izvedel, da prav on prodaja nepremičnine toženke. Tožnik mu je prvi predstavil predmet prodaje s predstavitvijo seznama nepremičnin. Iz številnih aktivnosti tožnika, ki jih ugotavlja tudi sodišče, je tožnik po vzpostavitvi prvega stika izvedel vsa potrebna ravnanja, ki so mu bila zaupana, da je prišlo do sklenitve pogodbe o ari. Ne drži, da se s kupcem O. Š. ni pogajal in sodeloval pri usklajevanju pogodbe o ari. Sodišče se do vsebine in pomena predloženih pisnih dokazov, ki kažejo, da ni nihče oporekal njegovi pravici do plačila polne provizije za njegovo delo, ni konkretno izreklo. Tožnik je kupcu predstavil predmet prodaje pred sestankom pri kupčevem odvetniku, kot tudi ostale pogoje prodaje in obveznosti plačila are. Do sestanka so bili elementi pogodbe usklajeni. Sodišče se ne opredeli do nasprotujoče si izjave toženke, ko na eni strani pravi, da se je o vsem že dogovorila s kupcem, na drugi strani pa priznava, da sama seznama nepremičnin, ki jih je prodajala, ni imela. Tudi iz e-sporočila kupčevega odvetnika z dne 8. 9. 2017 izhaja, da je tožnik vzpostavil stik z njim ter se dogovoril za sestanek, zato je neresnična drugačna izpoved toženke, da je dotlej vse urejala njena pooblaščenka, saj se je ta vključila v posel šele na sestanku pri kupčevem odvetniku, kjer se je dogovoril zgolj še postopek prodaje. Sestanek je bil dogovorjen, ko se je tožnik o vseh bistvenih sestavinah pogodbe dogovoril z O. Š., da bo kupil kmetijo toženke. Tudi iz nadaljnje korespondence med tožnikom in kupcem izhaja, da je tožnik kupcu predstavil predmet prodaje in da je kupec o vsem kontaktiral s tožnikom kot posrednikom. Tudi iz e-sporočila z dne 21. 9. 2017 izhaja, da je toženkina pooblaščenka tega dne poslala tožniku predlog pogodbe o ari, in da naj tožnik preveri, če je vsebina pogodbe ustrezna. S tem so ovržene neresnične trditve toženke, da se tožnik ni ničesar dogovarjal o vsebini pogodbe in da se ni pogajal. Tožnik je edini natančno poznal predmet prodaje, saj je tudi popravil obseg nepremičnin v predlogu pogodbe o ari. Iz slednjega e-sporočila tudi izhaja, da je toženkina pooblaščenka pozivala tožnika, naj se zmeni za podpis pogodbe s kupcem. Torej je tudi pooblaščenka štela tožnika za posrednika pri poslu ter pozivala naj stori vse potrebno in prepriča O. Š. k podpisu pogodbe o ari. Elektronska sporočila dokazujejo, da je tožnik spravil v stik toženko s kupcem tako, da je posredoval med njima in sodeloval pri nadaljnjih aktivnostih. Tudi iz sms-sporočila z dne 22. 9. 2017 in predloženega predloga pogodbe o ari izhaja, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se tožniku kot posredniku plača provizija v višini 4% za njegovo delo pri tem poslu. Iz pisnega odgovora kupčevega odvetnika izhaja, da glede stroškov ni bil dogovor, da kupec sam nosi celotno provizijo, ampak le polovico. S tem je dokazan dogovor pogodbenih strank, da vsaka stranka plača 2% provizije. Vsi udeleženci so šteli tožnika za tistega, ki je vzpostavil stik med toženko in kupcem, zato njegovo posredovanje nikoli ni bilo sporno, niti plačilo za njegovo delo, toženkina pooblaščenka je zgolj poskušala prevaliti del svojega bremena 4% plačila na kupca.

Sodišče vseh teh dokazov ni upoštevalo in jim ni dalo nobene dokazne vrednosti in jih ni primerjalo z izpovedmi toženke in prič, ki jim je nekritično verjelo. Toženka je tožnika ob sklepanju pogodbe o ari izključila iz nadaljnjega poteka posla, prikrivala mu je nadaljnjo izpeljavo posla, s čimer je kršila pogodbo o nepremičninskem posredovanju, ker se je očitno zavedala svoje obveznosti plačila polne provizije. S takšnim ravnanjem je tožnika oškodovala. Sodišče pisnih dokazov ni vsebinsko obravnavalo, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidna argumentacija, zakaj tem listinam ne da nobene dokazne vrednosti glede na ostale dokaze, niti jih ni primerjalo z ostalimi dokazi, niti se ni opredelilo do nasprotij med tistim, kar izhaja iz korespondence, in tistim, kar so izpovedovale toženka in priče. O. Š. kot podpisnik pogodbe o ari in dejanski kupec Ž. Š., imata ekonomski interes, da toženka zmaga v pravdi, saj bi sicer kupec moral plačati 2 % provizije. Sodišče je povsem opustilo dokazno oceno o ključnih dejstvih, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. V nasprotju z omenjenimi dokazi je sprejet zaključek, da tožnik ni našel kupca. Tožnik je izpovedal, da je tožnik že pred sestankom pri kupčevem odvetniku kupcu pojasnil predmet prodaje, ceno in potek prodaje. Sodišče nedosledno povzema izjavo iz zapisnika o zaslišanju tožnika. Sodišče daje tožnikovi izpovedbi drugačno vsebino. Tožnik ni z ničemer potrdil, da naj bi se toženka vse sama zmenila s kupcem O. Š. Toženka je ravno v svojih trditvah navajala, da je prava nevešča stranka, da ni brala pogodb, da ni sodelovala v komunikaciji, da ni imela seznama parcel, da se na to ne spozna in da je vse prepustila svoji odvetnici, ki pa se je dokazano vključila v postopek prvič šele na sestanku pri kupčevem odvetniku, potem ko je tožnik že dogovoril s kupcem vse pogoje pogodbe. S tem je tožnik spravil znanega kupca v stik s toženko. Toženka tudi ne izpoveduje, da se je sama srečala s kupcem in se dogovorila o pogojih prodaje. Neutemeljena je tako ugotovitev sodišča, da tožnikova opravljena dela niso bila potrebna za odločitev, da se je kupec odločil za nakup kmetije. Toženka je svojo obveznost plačila 4% provizije za posredovanje priznala tudi s sklenitvijo pogodbe o ari, O. Š. je le prevzel izpolnitev njene obveznosti. Toženka je svojo obveznost priznala tudi v zaslišanju. Zakaj bi sicer toženka sklepala z O. Š. pogodbo o ari s takšno vsebino, če sama ne bi imela nobene obveznosti do tožnika. Toženka je potrdila, da je bila med njo in O. Š. sklenjena pogodba o ari z isto vsebino, kot se nahaja v spisu. S to pogodbo je potrjena denarna obveznost plačila 4% provizije.

Iz sodbe ne izhaja nobena obrazložitev, na podlagi česar sodišče poklanja vero tožnici in njunima pričama Š. Pritožba obširno izpostavlja primerjave med trditvami toženke in izvedenimi dokazi, spreminjanje trditev in konkretno nasprotujoče si izjave strank in prič. Na podlagi teh meni, da ni mogoče najti usklajenosti o tem, kako naj bi prav toženka sama našla kupca in mu razkrila, da prodaja kmetijo in se uskladila o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Po vasi se je govorilo, da se toženkina kmetija prodaja. Kmetijo pa je tožnik prodajal kot posrednik, saj je oglaševal prodajo in na UE objavil tudi ponudbo za prodajo kmetije. Tožnikova dejanja v zvezi s prodajo kmetije so pripeljala do tega, da se je O. Š. začel zanimati za nakup in se obrnil na tožnika kot posrednika prodajalke. Pojem vzpostavitve stike ni zgolj to, da nekomu potrdiš, da se kmetija prodaja, pač pa vrsta aktivnosti, da kupec spozna in sprejme prodajne pogoje.

3. Toženka je na vročeno tožnikovo pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo v tem postopku od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati provizijo za nepremičninsko posredovanje pri prodaji toženkine kmetije na naslovu P., in sicer 4% od zneska prodajne cene 270.000 EUR, torej 10.800 EUR. Toženka je obveznost plačila provizije v višini 1% tekom postopka priznavala, zato je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je že pravnomočna, zavrnilo pa zahtevek za plačilo višje provizije.

6. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe pogodbe o nepremičninskem posredovanju z dne 15. 7. 2017, splošni pogoji poslovanja in določbe Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr). Njihovo bistvo je v tem, da se je tožnik kot nepremičninska agencija zavezal, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev prodajne/kupne pogodbe, toženka kot naročiteljica pa se je zavezala, da mu bo ob podpisu prodajne/kupne pogodbe med njo in tretjo osebo plačala za posredovanje 4% od dogovorjene prodajne cene, ki pa si ga lahko prodajalec in kupec delita vsak po 2%. Kadar pa naročitelj sam najde tretjo osebo, s katero sklene pogodbo za nepremičnino, ki je bila predmet posredovanja, mora o tem najkasneje v dveh dneh od dneva podpisa prodajne pogodbe obvestiti nepremičninskega posrednika, sicer je dolžan posredniku povrniti vse stroške, ki so nastali v zvezi s tem posredovanjem (2. člen pogodbe o posredovanju). Tožnik in toženka sta se tudi dogovorila, da ima tožnik pravico do plačila za posredovanje, kadar toženka sama najde tretjo osebo, s katero sklene pogodbo, ki je predmet posredovanja, pri čemer plačilo temelji na že opravljenih poslih in ne sme presegati ene četrtine s pogodbo dogovorjenega plačila za posredovanje (splošni pogoji, tudi tedaj veljavni 5. odst. 25. člena ZNPosr).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka oprlo na sledeče dejanske ugotovitve:

- kupec O. Š. ni videl oglasa tožnika o prodaji kmetije toženke (na spletu, v medijih ali na oglasni deski UE Ž.);

- toženka in O. Š. sta se že prej poznala; O. Š. je slišal iz govoric po vasi, da toženka prodaja kmetijo, preden mu je toženka omenila, da kmetijo prodaja;

- tožnik ni bil tisti, ki je našel kupca O. Š., ker mu ga je poslala toženka;

- kupec je poklical tožnika, ki mu je dal informacijo v zvezi s prodajo nepremičnine, kmalu za tem pa je že sledil sestanek pri odvetniku kupca O. Š.;

- tožnik je dal kupcu O. Š. informacije v zvezi s prodajo kmetije toženke, udeležil se je sestanka pri odvetniku kupca v C., se usklajeval o vsebini pogodbe o ari, dal in umaknil je ponudbo z oglasne deske UE Ž., na katero se je že prijavil interesent G. P.;

- tožnik je bil še preden je bila sklenjena pogodba o ari umaknjen iz nadaljnjega postopka prodaje mimo svoje volje;

- tožnik je tudi po tem še naprej sodeloval, saj je odvetnici toženke izročil upravne odločbe ter od kupca sprejel odločbo o statusu kmeta in o zaščiteni kmetiji;

- tožnikova opravljena dela niso bila potrebna za odločitev, da se je kupec odločil za nakup toženkine kmetije;

- dejanski kupec toženkine kmetije je bil O. Š., kar priznavata obe pravdni stranki, saj je on kontaktiral s prodajalko in posrednikom v zvezi z nakupom kmetije, sklenil pogodbo o ari, plačal aro in kupnino; pogodba o prodaji kmetije, ki jo je sicer sklenil sin O. Š., je bila sklenjena 5. 1. 2018;

- toženka in O. Š. sta se že pred sestankom pri odvetniku kupca dogovorila o ceni in predmetu prodaje.

8. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni upravičen do preostalih 3% provizije, ker ni našel kupca O. Š. in ga spravil v stik s toženko, da se bosta pogajala za sklenitev prodajne pogodbe za kmetijo. V zvezi z dejanskimi ugotovitvami, da sta se toženka in O. Š. sama dogovorila o ceni in predmetu prodaje in da tožnik ni našel kupca O. Š., ker ga je tožniku poslala toženka, kot tudi o nepotrebnosti tožnikovih opravil, je pritrditi pritožbi, da je dokazna ocena pomanjkljiva in v določenih delih neobrazložena. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno, v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

9. Tožnik tako utemeljeno opozarja na (spregledane) dokazne listine (e-sporočila, sms sporočila), katerih vsebina nujno ne potrjuje ugotovitev prvega sodišča. Dajejo lahko celo podlago za povsem nasprotne zaključke. Sodišče prve stopnje se do vsebine posamezne korespondence med pravdnima strankama, kupcem in tožnikom v razlogih ni konkretno in jasno opredelilo. Očitno je, da listin ni vsebinsko ocenilo, pač pa je sledilo pričama O. Š. in Ž. Š. ter toženki, kolikor je to sodišču ustrezalo, ni pa pojasnilo zakaj, ob siceršnjih nasprotujočih si izpovedbah toženke in prič, niti ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo tožniku. Izpovedbi prič in toženke tudi ni kritično ocenilo. Pritožnik tako utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do vsebine in pomena predloženih pisnih dokazov, v povezavi z izpovedbami prič in toženke, ni opredelilo, čeprav gre tudi za izjave toženke in kupca tekom izpeljave spornega posla/prodaje, pri kateri je tožnik sodeloval. Kako je sodišče na podlagi toženkine izpovedbe in izpovedi prič lahko zaključilo, da tožnik ni vzpostavil stika s kupcem, ni jasno. V sodbi so namreč izostali razlogi glede verodostojnosti prič in pravdnih strank. Dejstvo, da sta priči v razmerju oče in sin in imata interes, da se ugotovi, da je toženka tista, ki je našla kupca, saj ob takšni situaciji odpade dogovor o plačilu provizije med prodajalko in kupcem, namreč terja njuno kritično presojo. Sodišče bi moralo zato njuni izpovedbi oceniti tako samo zase, kot tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, to je izpovedbama toženke in tožnika samega. Ob takšni presoji bi lahko ugotovilo, da izpovedba priče z ostalimi izvedenimi dokazi ni skladna, v pomembnih delih je v nasprotju celo z izpovedbo toženke, ki je tudi sama različno in nedoločno izpovedovala. Pritožbenemu sodišču se zato utemeljeno vzbuja dvom v resničnost tega, kar so priči in toženka izpovedale. Intimno prepričanje sodišča, da je toženka kupca poslala k tožniku, ker o poslih ni imela znanja, ob tem, da je bilo nesporno, da je bila tožnikova ponudba za prodajo kmetije že na upravni enoti izobešena (in da je bil v igri še en kupec G. P.), ne zadošča. Sodišče, razen na podlagi splošnega življenjskega izkustva, ni ustrezno obrazložilo, zakaj zaključuje, da tožnik ni spravil kupca v stik s toženko. V tem pogledu bi se moralo opredeliti tudi do drugačnih izpovedbi tožnika, različnih in nasprotujočih si izpovedi prič O. Š. in Ž. Š. ter toženke, na kar pravilno opozarja pritožba. Vzpostavitev stika pomeni vrsto aktivnosti, da kupec spozna in sprejme prodajne pogoje. Iz teh izpovedb v povezavi z vsebino korespondence vseh akterjev bi lahko kazalo drugače, kot meni sodišče in drugače, kot zatrjuje toženka v tej pravdi.

10. V sodbi, na kar pritožnik prav tako opozarja, tudi ni razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da sta se toženka in kupec O. Š. sama, še preden je O. Š. stopil v stik s tožnikom, dogovorila o ceni in predmetu prodaje, brez da bi pri tem presodilo tudi vsebino dokaznih listin - sporočil, ki lahko potrjujejo celo nasprotno od ugotovljenega. Tudi sicer pa je gornja ugotovitev v nasprotju z ugotovitvijo, da se je tožnik usklajeval glede vsebine pogodbe o ari. Če se je tožnik dogovarjal o vsebini pogodbe, potem ni jasna ugotovitev sodišča, da sta se toženka in O. Š. že prej dogovorila o vseh bistvenih sestavinah pogodbe. Celovita korespondenca med udeleženci (elektronska in sms-sporočila), iz katere posebej izhaja, naj tožnik preveri ustreznost vsebine pogodbe o ari (v kateri je zapisana in dogovorjena obveznost kupca in prodajalke po plačilu polovične provizije), kot tudi zagotovi kupčev podpis pogodbe, in navodilo kupčevega odvetnika o delitvi stroškov provizije, kaže lahko kvečjemu na to, da je toženka (kot tudi toženkina pooblaščenka in kupec) štela tožnika za posrednika v polnem obsegu v luči pogodbe o nepremičninskem posredovanju, saj je toženkina pooblaščenka zgolj poskušala prevaliti del toženkinega bremena plačala 4% provizije na kupca, ni pa bil sporen obstoj temelja plačila polne provizije. Takih pisnih dokazov pa sodišče ni presojalo v povezavi z izpovedbami toženke in prič, ki se določenih pomembnih okoliščin sodelovanja niso natančno spomnili. Sodišče prve stopnje bi se moralo do vsebine izpovedi prič in toženke, kot tudi tožnika, o določenih okoliščinah v smeri vzpostavitve stika med toženko in kupcem, opredeliti in presoditi (ne)usklajenost njihovih izjav.

11. Sodišče se v dokazni oceni, kot že nakazano, ni opredelilo do vseh dokaznih listin in do nasprotij med trditvami toženke in njene izpovedi, ki jih utemeljeno izpostavlja pritožba in bi lahko pomenile, da njena izjava o vzpostavitvi stika in o dogovorjenih sestavinah pogodbe ni verodostojna. Sodišče se namreč z vsebino dokaznih listin in izjav strank in prič sploh ni celovito ukvarjalo in ni preverjalo skladnosti izjav med seboj in s trditvami strank ter z ostalimi pisnimi dokazili. Ob tem velja omeniti, da okoliščina, da v spisu ni podpisane pogodbe o ari, nima posebne teže, saj toženka ni prerekala trditev tožnika o sprejeti vsebini dogovora o delitvi provizije s strani pogodbenih strank. Toženka je sama potrdila, da je bila pogodba o ari, kakršna se nahaja v spisu, sklenjena z O. Š., izpovedbi toženke in njene pooblaščenke pa ne nadomeščata manjkajoče trditvene podlage oziroma ne moreta spreminjati neprerekanega. Sicer jo je tožnik pozival na predložitev podpisane pogodbe, pa se je toženka temu izogibala. Pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje pogodbi o ari ni dalo dokazne vrednosti, ker ni podpisana. Gre pa za dokaz, s katerim toženka pripoznava svojo obveznost do tožnika za plačilo provizije za posredovanje (ki jo je delno prevzel O. Š., a s tem tožnik proti Š. nima nobene pravice (434. člen OZ) in je enako pomemben kot ostali dokazi ter lahko kaže v povezavi z ostalimi okoliščinami primera, da sebe ni štela za osebo, ki bi našla tretjo osebo, s katero sklene pogodbo. O tem tudi ni nemudoma obvestila posrednika, kot to veleva zakon, pač je kupca, četudi jo je prej vprašal, ali prodaja kmetijo, celo napotila k tožniku, ki naj ureja vse v zvezi s prodajo. Kasnejša spornost glede same višine provizije (kako se bo delila polna provizija) in odstranitev tožnika iz postopka prodaje pred sklenitvijo pogodbe o ari (in prodajne pogodbe) ter naknadna omenitev v sms sporočilu pooblaščenke toženke tožniku,¹ da je toženka sama našla kupca, o tem pa prej tožnik ni bil obveščen, bi lahko kazali podlago za drugačne zaključke, kot jih sprejema prvo sodišče.

12. Vse opisane pomanjkljivosti niso povzročile zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

13. Ker pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te samo ne more odpraviti, saj celovite dokazne ocene namesto sodišča prve stopnje (ne da bi ponovno na pritožbeni obravnavi zaslišalo stranke in vse priče) ne more opraviti, niti namesto sodišča prve stopnje o tem napisati manjkajočih razlogov, je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo. Poleg tega bo spor na ta način rešen bistveno hitreje in bolj ekonomično, saj je sodišče prve stopnje vse dokaze že izvedlo – stranke in priče je že zaslišalo, le dokazno oceno teh in dokaznih listin je izvedlo v nasprotju z metodološkim napotilom. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, in sicer v novo pisanje oziroma izdelavo odločbe, saj je že izvedlo dokazni postopek, ki ga ni treba dopolnjevati.

14. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, naj svojo dokazno oceno gradi na trdnejših in prepričljivejših temeljih, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Predvsem bo moralo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ne zgolj nekaterih in nato navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Šele s tem bo omogočen tudi morebitni pritožbeni preizkus njegove odločitve.

15. Zaradi razveljavitve sodbe glede glavnega zahtevka je moralo pritožbeno sodišče posledično razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti s končno odločbo. Predmet takšnega odločanja bodo tudi priglašeni pritožbeni stroški (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljeno vložiti pritožbo roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. O njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357.a člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (355. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP). V postopku pred Vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Na to opozarja toženka v odgovoru na pritožbo in v nasprotju z ugotovitvijo prvega sodišča pomeni, da je toženka tak ugovor omenila že pred pravdo.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 46/2019
• VSRS Sklep II Ips 6/2019
• VSL Sodba I Cp 1534/2020