VSL Sklep I Cp 1128/2019

Jedro

Kupci so pravočasno grajali posamezne napake (očitne ali skrite) v razmerju do tožnika in pravočasno vložili tožbe zoper tožnika, izostala pa je (očitno zaradi napačnega materialnopravnega stališča) presoja pravočasnosti tožnikovega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov oziroma odškodnine za škodo zaradi zaupanja v tožnikovem pogodbenem razmerju do toženke. Značilnosti škode zaradi zaupanja imajo vsi zahtevki, ki so jih kupci stanovanj uveljavljali do tožnika iz prodajnih pogodb (tudi zahtevki zaradi napak stanovanj in plačila pogodbene kazni), ki jih je tožnik sklenil z njimi v zaupanju, da bo toženka pravilno izpolnila svoje obveznosti do tožnika iz njune prodajne pogodbe. Zneski, ki jih je tožnik izplačal kupcem stanovanj po sodnih poravnavah zaradi napak, zato predstavljajo škodo zaradi zaupanja. Odgovornost za to škodo se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti toženke, ampak po posebnih predpostavkah toženkine odgovornosti za stvarne napake, med katerimi je tudi ta, da je treba odškodninski zahtevek za škodo zaradi zaupanja sodno uveljavljati v roku enega leta (prvi odstavek 480. člena OZ). Gre za prekluzivni rok, katerega zamuda povzroči izgubo kupčevih pravic do prodajalca.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba:

- v prvem odstavku I. točke izreka razveljavi in tožba v tem delu zavrže;

- v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.845,25 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.849,13 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj denarne terjatve tožnika do toženke v višini, kot je to razvidno iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe. Višji ugotovitveni tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Glede na naravo svoje odločitve pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema tožnikovih pritožbenih trditev.

3. Toženka izpodbija sodbo v prvem odstavku I. točke in v II. točki izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče spregledalo, da prekluzivni rok za vložitev tožbe po 480. členu Obligacijskega zakonika (OZ) velja tudi v razmerju med pravdnima strankama. Kupec lahko uveljavi odškodninske zahtevke, ki so tesno povezani z napako (škoda zaradi zaupanja), po enakih pravilih, kot veljajo za jamčevalne zahtevke. Prvo sodišče je spregledalo, da gre v obravnavani zadevi za škodo zaradi zaupanja. Tožnik je tožbo vložil prepozno v vseh obravnavanih primerih kupcev stanovanj. Škoda, ki je v zvezi z odpravo stvarnih napak, spada v okvir jamčevalnih zahtevkov. Treba je ločevati med škodo zaradi zaupanja in refleksno škodo.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5. Pritožba toženke je utemeljena. Pritožba tožnika ni dovoljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo, po kateri je tožnik kupil od toženke več nepremičnin, med njimi tudi stanovanja, ki jih je tožnik nato prodal posameznim kupcem. Stanovanja je zgradila toženka. Med temi stanovanji so tudi stanovanja kupcev A. in B., C. in D., E., F., G., H. in I. ter J. in K. (sedem stanovanj). Ti kupci so iz naslova napak na stanovanjih (kupci šestih stanovanj) uveljavljali zoper tožnika denarne zahtevke v posameznih pravdah, in sicer zaradi plačila stroškov, ki so jih imeli z odpravljanjem napak na stanovanjih s svojimi izvajalci, in zaradi manjvrednosti stanovanj. Kupec G. je vtoževal plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izročitvijo stanovanja. Tožnik je v teh pravdah sklenil s kupci stanovanj sodne poravnave in jim izplačal dogovorjene zneske, katerih povrnitev zahteva od toženke v tej pravdi, ker toženka ni odpravila (vseh) napak na stanovanjih in ker jih je izročila z zamudo.

7. Prvo sodišče je zavzelo stališče, da tožnik vtožuje od toženke odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi toženkine kršitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama z dne 27. 12. 2002, oziroma da gre za toženkino odgovornost za škodo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da prvo sodišče šteje, da tožnik uveljavlja odškodnino za refleksno škodo (tretji odstavek 468. člena OZ). To je razvidno tudi iz tega, da se je prvo sodišče ukvarjalo le s toženkinim ugovorom zastaranja (17. točka obrazložitve). Toženka utemeljeno izpostavlja, da je to stališče napačno, zato ugovor zastaranja v tej pravdi ni relevanten. Vtoževana odškodnina se namreč nanaša na škodo zaradi zaupanja (drugi odstavek 468. člena OZ).

8. Prvo sodišče je ugotovilo, da so kupci pravočasno grajali posamezne napake (očitne ali skrite) v razmerju do tožnika in pravočasno vložili tožbe zoper tožnika, izostala pa je (očitno zaradi napačnega materialnopravnega stališča) presoja pravočasnosti tožnikovega uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov oziroma odškodnine za škodo zaradi zaupanja v tožnikovem pogodbenem razmerju do toženke. Značilnosti škode zaradi zaupanja imajo vsi zahtevki, ki so jih kupci stanovanj uveljavljali do tožnika iz prodajnih pogodb (tudi zahtevki zaradi napak stanovanj in plačila pogodbene kazni), ki jih je tožnik sklenil z njimi v zaupanju, da bo toženka pravilno izpolnila svoje obveznosti do tožnika iz njune prodajne pogodbe. Zneski, ki jih je tožnik izplačal kupcem stanovanj po sodnih poravnavah zaradi napak, zato predstavljajo škodo zaradi zaupanja. Odgovornost za to škodo se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti toženke, ampak po posebnih predpostavkah toženkine odgovornosti za stvarne napake, med katerimi je tudi ta, da je treba odškodninski zahtevek za škodo zaradi zaupanja sodno uveljavljati v roku enega leta (prvi odstavek 480. člena OZ). Gre za prekluzivni rok, katerega zamuda povzroči izgubo kupčevih pravic do prodajalca.

9. Že iz tožnikovih navedb izhaja, da je toženkin ugovor prekluzije utemeljen. Tožnik je trdil, da je dogovorjene zneske po sodnih poravnavah s kupci šestih stanovanj (vsi zgoraj navedeni, razen G.) plačal v dogovorjenih rokih, in sicer v obdobju od 10. 9. 2009 do 19. 5. 2011 (priloga A8). Tudi za tožnika najugodnejše štetje začetka teka tega prekluzivnega roka (na dan plačil po sodnih poravnavah, ko je tožniku po njegovih trditvah nastala škoda – list. št. 34), ter ob upoštevanju, da je toženko pravočasno obvestil o vseh napakah na stanovanjih teh kupcev, pokaže, da je tožnik plačal vse zneske več kot leto dni pred vložitvijo tožbe v tej zadevi 7. 9. 2012. Zaradi zamude prekluzivnega roka za vse zahtevke, ki jih uveljavlja v tej pravdi, je tožnikova pravica uveljavljati odškodnino za škodo zaradi zaupanja (glede omenjenih kupcev šestih stanovanj) ugasnila.

10. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi toženke ter izpodbijano sodbo razveljavilo v prvem odstavku I. točke izreka in v tem delu zavrglo tožbo kot prepozno (prvi odstavek 351. člena ZPP).

11. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na tožnikovo plačilo pogodbene kazni kupcu G., ker naj bi tožnik že prejel od toženke plačilo te pogodbene kazni. Ta ugotovitev je napačna, saj je tožnik v pravdi zoper toženko (VII Pg 123/2006) uveljavljal svoj zahtevek iz naslova pogodbene kazni na podlagi njune prodajne pogodbe, v tej pravdi pa je tožnik uveljavljal povračilo plačane pogodbene kazni, ki jo je sam moral plačati G. na podlagi prodajne pogodbe med tožnikom in M. P. Kljub temu pa tožnik ne bi mogel uspeti s tožbenim zahtevkom niti v tem delu. Tožnikovo škodo zaradi zaupanja iz drugega odstavka 468. člena OZ predstavlja tudi njegovo izplačilo pogodbene kazni G., zato bi tožnik moral uveljavljati tudi povrnitev tega stroška v prekluzivnem roku enega leta (prvi odstavek 480. člena OZ). Tožnik je plačal pogodbeno kazen G. 10. 6. 2010, zato je bila njegova tožba prepozna tudi v tem delu. Prvo sodišče bi zato moralo tožbo v tem delu zavreči, ne pa zavrniti tožbeni zahtevek. Ker pa tožnik svojega pravnega položaja z odločitvijo pritožbenega sodišča o zavrženju tožbe tudi v tem delu ne bi mogel izboljšati, je pritožbeno sodišče zavrglo tožnikovo pritožbo kot nedovoljeno zaradi odpadlega pravnega interesa za pritožbo (prvi odstavek 351. člena in četrti odstavek 343. člena ZPP).

12. Ker je toženka uspela v sporu, ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške in stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP). Toženka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 1.845,25 EUR in do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.849,13 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnikov toženke na list. št. 296 in v pritožbi zoper sodbo. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3115/2015
• Sodba II Ips 938/93
• VSL Sklep I Cpg 169/2019