VSL Sodba II Cp 2025/2019

Jedro

Delni odvzem poslovne sposobnosti ne pomeni, da je oseba popolnoma nerazsodna, torej nesposobna razumeti kakšen pomen imajo njena ravnanja in nesposobna ravnati skladno s tako oblikovano voljo. V konkretnem primeru se razumevanje pomena dejanj in njegovih posledic ne nanaša na področja, na katerih je toženka omejeno poslovno sposobna, ampak na osnovna pravila sobivanja v večstanovanjskem objektu in posledice kršitve teh pravil.

V konkretnem primeru so izpolnjeni pogoji, ki jih za odpoved najemne pogodbe določa SZ-1 v 5. točki prvega odstavka 103. člena v zvezi z 3. odstavkom istega člena.

Sodišče je tehtalo sorazmernost posega v toženkino pravico do spoštovanja doma, do katerega je prišlo z odločitvijo o odpovedi najemne pogodbe in naložitvijo izselitve, upoštevajoč pri tem okvire, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-619/17.

Sodišče je pri zaključku, da je v konkretnem primeru odpoved in izselitev toženke nujna, poudarilo, da je šlo s strani toženke za kontinuirane, pogoste in skrajno ekscesne kršitve mirnega sosedskega sobivanja; da krivdni odpovedni razlog v času sojenja še obstaja; in da pravica toženke ni v koliziji s premoženjskimi interesi in upravičenji države oziroma paradržavnega sklada (ki se jim po mnenju pritožbenega sodišča praviloma prizna manjšo težo), ampak s pravicami ostalih stanovalcev, ki imajo (enako kot toženka) pravico do mirnega življenja v svojem domu in pravico, da svojo lastnino uživajo nemoteno v skladu z načeli sosedskega prava. Slednji zato toženkinih ravnanj, ki glede na težo, pogostnost in intenzivnost odstopajo od vseh obče uveljavljenih pravil medsosedskega obnašanja, niso dolžni trpeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženki odpovedalo najemno pogodbo št. 3845/2016 z dne 14. 12. 2016, sklenjeno s tožnikom za enosobno stanovanje št. 1 v kleti objekta na naslovu Ulica 1, v skupni izmeri 35,22 m2, ID znak 0000-2658-1, s pripadajočo kletjo št. 1 (točka I izreka). Naložilo ji je, da stanovanje in klet izprazni v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe in ju prazna vseh oseb in stvari izroči tožniku (točka II izreka). Z isto odločbo je dovolilo tudi spremembo tožbe (točka III izreka) in zahtevek tožnika za plačilo zneska 515,30 EUR s pripadki zavrnilo (točka IV izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka. Izpodbija odločitev v I. in II. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek tožnika tudi v tem delu zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da sodišče sicer pravilno povzema, da je toženka z različnimi ravnanji, ki pomenijo kršitev najemne pogodbe, motila druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanj. Vendar pa je spregledalo, da je toženka s pomočjo skrbnice, ki jo je dobila šele leta 2018, že marsikaj spremenila. Opozarja na izpoved K. K., ki vidi premik v ravnanjih toženke, saj se je ta končno zavedla, kaj pomeni ta tožba in kaj se ji lahko zgodi. Svoje ravnanje je začela izboljševati postopoma in po svojih najboljših močeh. Te so glede na njeno raven razmišljanja in dojemanja močno omejene. Kot je pojasnila ista priča, je toženka bolj na ravni infantilnosti kot odrasle osebe. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, manjkajo pa tudi razlogi o odločilnih dejstvih. To, ali je toženka kaj spremenila, je namreč pri tehtanju sorazmernosti ukrepa bistvenega pomena. Drži, da je tožnik toženko pred odpovedjo pozval k odpravi kršitev, ni pa res, da je toženka nadaljevala z istimi ravnanji. Svoja ravnanja je spremenila, kot je to glede na svoje socialno in splošno osebnostno stanje bila sploh zmožna. Toženka tudi redno plačuje svoje obveznosti, oziroma se, če sredstev nima, dogovori za njihovo obročno plačilo. To kaže, da se za stanovanje trudi, seveda ob pomoči skrbnice. Zadnji incident, ko se je zaklenila iz stanovanja, se lahko zgodi vsakomur; v zvezi s smradom pa ni bilo upoštevano, da je stanovanje v kleti in ima močan vonj po vlagi, pojavlja pa se tudi plesen. Tudi glede teh dejstev je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi pomanjkanja razlogov o teh dejstvih pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Razlogi si deloma tudi nasprotujejo. Sodišče tako najprej ugotovi, da je bila toženki delno odvzeta poslovna sposobnost, nato pa neutemeljeno in s pretirano gotovostjo ugotovi, da se je toženka vsekakor zavedala, da njena ravnanja pomenijo kršitev najemnega razmerja in podlago za njegovo odpoved. Podana je protispisnost, saj priča K. K. ni izjavila, da je absolutno res, kar so izpovedale zaslišane priče.

Toženka ne soglaša, da gre pri odločitvi o odpovedi najemne pogodbe za sorazmeren ukrep. Poudarja, da bo pri svojih 62 letih ponovno postala brezdomka in bo ogroženo njeno zdravje kot tudi golo preživetje. Sodišču očita, da je spregledalo odločbo Up-619/17 in v njej zavzeta stališča glede pravice do doma in glede sorazmernosti posega v to pravico. Med drugim je poudarilo, da so pozitivne obveznosti države zagotoviti dom brezdomcem sicer omejene, a pravica do spoštovanja doma posameznikom v določenih primerih zagotavlja, da bo pred pretečo izgubo doma deležen presoje sorazmernosti ukrepa. Tako že Ustava v 78. členu državi nalaga, da z ustreznimi ukrepi ustvarja možnosti za pridobitev primernega stanovanja, Evropska konvencija o človekovih pravicah pa poudarja pomen zagotavljanja varnega zatočišča posebej ranljivim posameznikom, kamor med drugim sodijo tudi brezdomci. Da tožnik ni storil vsega, kar bi lahko, izhaja iz navedbe, da je sprejel odločitev, da toženki ne ponudi drugega stanovanja oziroma bivalne enote. Sodišče prve stopnje se opredeli le do pravic drugih posameznikov, ne pa do kršitve pravice toženke do doma oziroma do stanja, ko toženka dom izgubi. Ustavno sodišče sodiščem ne nalaga le presoje, ali je za izselitev podlaga v nacionalnem pravu (kar sodišče prve stopnje stori), ampak tudi, ali je poseg v pravico do doma nujen ter je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem okoliščine konkretnega primera. Tega pa sodišče v konkretni zadevi ni storilo. V nadaljevanju ponovno izpostavlja, da bo pristala na cesti, to pa bo imelo zanjo hude, predvsem zdravstvene posledice. Sodba je v tem delu pomanjkljiva, gre za odklon od ustavnosodne prakse in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da meril iz odločbe Ustavnega sodišča Up-619/17 ni mogoče uporabiti za vsak primer. Poleg tega gre le za dodatna jamstva in predpis ni bil razveljavljen. Tožnik zaradi odločbe nima nekih dodatnih dolžnosti v smeri zagotovitve drugega stanovanja. Tako stališče bi pomen krivdnih razlogov povsem izvotlilo in ne glede na jakost kršitve legaliziralo nezakonita in škodljiva ravnanja najemnika. Tožnik ni imel nobene dolžnosti toženki ponuditi drugo bivališče. V nadaljevanju poudari razlike med konkretnim primerom in primerom iz odločbe Ustavnega sodišča. Meni, da je treba upoštevati, da je toženka že prejšnje stanovanje uporabljala na enak način; da toženka tudi s pomočjo skrbnika ni uspela prenehati s svojimi ravnanji in bi glede na njene izjave ob zaslišanju z njimi nadaljevala tudi drugje; da je glede na njeno starost in zdravstveno stanje nerealno pričakovati odpravo vzroka za njeno neprimerno obnašanje; da toženka s prekomerno uporabo alkohola ni prenehala in na to tudi ni pripravljena; da imajo sostanovalci pravico, da svoj dom uporabljajo v miru in brez strahu; da so odnosi med stanovalci in toženko porušeni do te mere, da ni več občega medčloveškega zaupanja. Tehtanje sorazmernosti ukrepa je sodišče opravilo, okoliščina, da je bila toženki delno odvzeta poslovna sposobnost, pa na zaključke sodišča ne vpliva. Duševno stanje toženke je nedvomno tako, da lahko razume, da so njena ravnanja napačna in škodljiva. To potrjuje tudi njeno zaslišanje. Gre za prepoznavanje osnov medčloveškega sobivanja, to je, da smo ponoči tiho, da odpadke odnašamo v smeti, da potrebe opravljamo v za to namenjenih prostorih itd.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede očitkov o kršitvah postopka

5. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo.

6. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi obrazložene dokazne ocene ugotovilo, da se stanje v pogledu ravnanja toženke, ki je za ostale sostanovalce moteče, ni izboljšalo, izostanek ugotovitev, da temu ni (v celoti) tako, seveda ne more pomeniti kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak bi lahko šlo kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

7. S sorazmernostjo posega se je sodišče ukvarjalo v točki 20 in 21. Svoje stališče, da odpoved najemne pogodbe in odločitev o izselitvi, s katero je poseženo v toženkino pravico do spoštovanja doma, ob upoštevanju pravic sostanovalcev in okoliščin konkretnega primera, ne pomeni nesorazmernega posega, pa je obrazložilo do te mere, da je pritožbeni preizkus mogoč.

8. Pritožbeno sodišče med ugotovitvijo, da je bila toženki v teku tega postopka (to je z sklepom N 665/2017 z dne 11. 5. 2018) delno odvzeta poslovna sposobnost, ter ugotovitvijo, da se je toženka zagotovo zavedala, da njene kršitve predstavljajo hujše kršitve pravil mirnega sožitja, zaradi česar je 15. 5. 2017 izjavila, da bo z njimi prenehala, ne vidi nasprotja. Najprej zato, ker v letu 2018 delno odvzeta poslovna sposobnost ne dokazuje, da so bili pogoji za tak ukrep izpolnjeni že eno leto pred tem, potem pa tudi zato, ker je toženka to sama navedla v odgovoru na tožbo. Tudi sicer delni odvzem poslovne sposobnosti ne pomeni, da je oseba popolnoma nerazsodna, torej nesposobna razumeti kakšen pomen imajo njena ravnanja in nesposobna ravnati skladno s tako oblikovano voljo.¹ In v konkretnem primeru se razumevanje pomena dejanj in njegovih posledic ne nanaša na področja, na katerih je toženka omejeno poslovno sposobna, ampak na osnovna pravila sobivanja v večstanovanjskem objektu in posledice kršitve teh pravil.

9. Iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja skrbnice K. K. izhaja, da je slednja med drugim na vprašanje, kakšna je razlika med vedenjem toženke pred in po postavitvi skrbnika, povedala tudi: „Jaz mislim, da je povezano s tem, da se D. zaveda, da sem jaz njena skrbnica in da resno jemlje, kar se medve pogovarjava. No, tako da se na nek način zelo trudi, vse, kar se medve dogovoriva, jaz iskreno mislim, da večino teh stvari, da se ona drži. Kako tam bivati, kako sobivati, kako si urediti prostor, jaz ji velikokrat govorim, da naj J. ne prihaja. Danes smo sicer slišali sicer neke druge stvari, kar je tudi, ne rečem, da ni res, absolutno da je res, ampak meni se zdi, da ona mene upošteva, to hočem povedati, da v tem mogoče vidim premik.“ Glede na to, da je sodišče prve stopnje pred skrbnico K. K. zaslišalo P. P. in Č. Č., to je stanovalca v hiši Ulica 1, ni nobenega dvoma, da je zaslišana K. K. s tem, kar je bilo povzeto, potrdila, da je to, kar sta povedali pred njo zaslišani priči, „absolutno res“. Očitek, da je sodišče storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen.

Glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava

10. Iz razlogov izpodbijane sodbe ter neprerekanih trditev strank je mogoče povzeti, da je toženka lastnica neprofitnega stanovanja na naslovu Ulica 1. Gre za stanovanje v izmeri 35,22 m2, v kleti objekta, v katerem se sicer nahaja le osem stanovanj. Toženka je stanovanje pridobila v najem z najemno pogodbo z dne 14. 12. 2016, na podlagi uspešnega kandidiranja na javnem razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj.

Toženka je v najem vzeto stanovanje uporabljala tako, da je v stanovanju, v katerega je vabila prijatelje, prihajalo do prekomernega uživanja alkohola in kajenja, zaradi zračenja preko vhodnih vrat, pa je smrdel celoten objekt. Toženkina druženja so se pogosto končala z nasiljem in intervencijami policije ter reševalnih služb. Toženka se je večkrat samopoškodovala in za seboj puščala kri in umazanijo, trgala je tuje rože, skladiščila nezaščiteno hrano v kleti, ni sodelovala pri čiščenju objekta. Toženka se je zavedala, da njene kršitve predstavljajo hujše kršitve pravil sožitja in se je zato (zaradi pritožb sostanovalcev) v maju 2017 zavezala, da se bo vključila v zdravljenje in prenehala z vsemi motečimi ravnanji. Zavedala se je tudi, da bo v primeru nadaljnjih kršitev prisiljena zapustiti stanovanje. Vendar je že v istem mesecu, zaradi vinjenosti toženke in njenega partnerja ter fizičnega nasilja, morala posredovati policija, nato pa do vročitve opomina pred odpovedjo pogodbe še večkrat. Na tožnika so poleg upravnika naslovili pritožbo tudi stanovalci objekta, ki so opozorili, da se nesprejemljivo ravnanje toženke nadaljuje in stopnjuje, saj je (med drugim) v juniju 2017 na vrtu, pred glavnim vhodom v stavbo opravila veliko potrebo.

Tožnik je toženki zaradi načina uporabe stanovanja ter kršenja pravil sosedskega sožitja 3. 7. 2017 vročil poziv za odpravo kršitev in opozorilo, da bo v primeru nadaljnjih kršitev s tožbo zahteval odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja. Kljub opominu toženka s kršitvami ni prenehala. Tako je že v drugi polovici julija 2017 v stopnišču stavbe in pred blokom večkrat urinirala; zaradi vpitja, kričanja in polivanja alkohola s strani toženke in njenega partnerja pred vhodom v objekt in v objektu, je morala posredovati policija; v avgustu 2017 je bilo zaradi ponovnega uriniranja naročeno čiščenje in dezinfekcija celotnega stopnišča; le v času med 1. 1. 2017 in 31. 8. 2017 je morala policija zaradi toženke (kršitev javnega reda in miru, toženka pod vidnim vplivom alkohola) posredovati kar 20-krat. Tudi s strani policije je bilo zaznano, da stanovanje in hodnik zaudarjata po človeških iztrebkih in alkoholu. Do uriniranja toženke na stopnišču je ponovno prišlo v oktobru 2017.

Tožnik je zaradi teh ravnanj 13. 11. 2017 vložil obravnavano tožbo. Že po njeni vložitvi, to je 21. 12. 2017, je CSD X pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vložil predlog, da se toženki odvzame poslovna sposobnost. Sodišče je v postopku N 665/2017, s sklepom z dne 11. 5. 2018, toženki poslovno sposobnost delno odvzelo, in sicer glede razpolaganja z denarnimi sredstvi, sklepanja pravnih poslov in zastopanja pred sodišči. Sklep je postal pravnomočen 31. 5. 2018, 3. 9. 2018 pa ji je CSD postavil skrbnika. Obravnavano tožbo je sodišče vročalo skrbniku, ki je toženko v tem postopku po kvalificiranem pooblaščencu tudi ves čas zastopal.

Ugotovljeno je, da krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe obstaja še v času sojenja. Toženka sicer najemnino plačuje, dolg iz naslova obratovalnih stroškov pa na podlagi dogovora plačuje obročno. Med strankama tudi ni sporno, da je toženka stara 62 let in da druge možnosti za nastanitev nima.

11. S tem, ko je pritožbeno sodišče samo ugotovilo nekatera neprerekana dejstva (starost, možnost za drugo nastanitev), ki jih toženka izpostavlja v pritožbi, je saniralo očitek, da je bilo dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno.² Glede ostalih zgoraj povzetih ugotovitev pa ugotavlja, da je za toženko sporna le: - ugotovitev, da se je zavedala, da njena ravnanja pomenijo kršitev najemne pogodbe in podlago za njeno odpoved; - ter zaključek, da je krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe podan še v času sojenja.³ Pritožbeno sodišče ji iz spodaj navedenih razlogov ne more slediti.

12. Ker je v odgovoru na tožbo sama navedla, da se zaveda, da so bila dejanja, zaradi katerih so bili sostanovalci vznemirjeni, moteča, in je zato podpisala izjavo z dne 15. 5. 2017 (v njej pa je med drugim potrdila tudi to, da je seznanjena, da zaradi njenega ravnanja lahko pride do odpovedi najemne pogodbe in izselitve)⁴, gre pri pritožbenem oporekanju taki ugotovitvi sodišča prve stopnje, dejansko za pritožbeno novoto, ki ni opravičena in je zato neupoštevna (glej 337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja, da tej pritožbeni trditvi tudi sicer ne bi bilo mogoče slediti, saj ni z ničemer izkazana. Iz razlogov, ki so že bili navedeni v točki 8 te odločbe, namreč sklep o delnem odvzemu poslovne sposobnosti trditve toženke ne dokazuje, kakšnih drugih dokazov v tej smeri pa ni ponudila.

13. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da toženka z načinom uporabe stanovanja še vedno huje moti druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanj. Taka ugotovitev ima podlago v izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, narejeni ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Predvsem priči P. P. in Č. Č. sta povedala, da se toženkino obnašanje v času po tem, ko ji je bil postavljen skrbnik, ni bistveno spremenilo. Priča P. P. ob tem ni izpostavila le dogodka, ko je toženka sredi noči, ko je odnesla ven smeti, samo sebe zaklenila iz stanovanja⁵ in ga v pritožbi opravičuje s pomoto, ki se lahko zgodi vsakomur⁶, ampak tudi več ali manj stalen vonj po alkoholu in cigaretih (ki ga po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pripisovati morebitni vlagi in plesni v stanovanju); izpovedala je še o številnih obiskovalcih, ki pijejo in kadijo ter na koncu zaključila, da je sprememba glede (ravnanj) toženke le v tem, da ne urinira več na stopnišču. Tudi zaslišani Č. Č. toženkine trditve, da se je njeno obnašanje spremenilo, ni potrdil. Izpostavil je dogodek, ko je partner toženke napadel njegovega brata in je morala posredovati policija ter zanikal spremembe glede smradu, obiskov (vključno toženkinega partnerja), alkohola in hrupa, tako čez dan kot ponoči. Drži, da iz izpovedbe skrbnice K. K. izhaja, da slednja zaznava določene premike v ravnanju toženke, a je dejstvo, da slednja tega, kar sta izpovedali pred njo zaslišani priči P. P. in Č. Č., ni zanikala, ampak potrdila. Povedano drugače: tudi če je toženka začela redno plačevati najemnino in obratovalne stroške, svoje vedenje pa je spremenila v toliko, da ne prihaja več do skrajno ekscesnih dejanj kot je uriniranje v skupnih delih objekta (to je stopnišču) in oprava velike potrebe pred vhodom v stavbo, to še ne pomeni, da njena siceršnja ravnanja, ki jih ni opustila in so jih priče potrdile, ne pomenijo hujšega motenja ostalih stanovalcev pri njihovi uporabi stanovanj. Glede na kronologijo dogodkov in izpovedbo toženke same⁷, pa pritožbeno sodišče ne more slediti niti njeni pritožbeni navedbi o tem, da je izkazala veliko pripravljenost za spremembe.

14. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju zgoraj povzetega dejanskega stanja tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče soglaša, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, ki jih za odpoved najemne pogodbe določa Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) v 5. točki prvega odstavka 103. člena v zvezi z 3. odstavkom istega člena⁸, soglaša pa tudi z rezultatom tehtanja sorazmernosti posega v toženkino pravico do spoštovanja doma, do katerega je prišlo z odločitvijo o odpovedi najemne pogodbe in naložitvijo izselitve, upoštevajoč pri tem okvire, ki jih je začrtalo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-619/17.

15. Ustavno sodišče je v tej odločbi, ob sklicevanju na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)⁹, poudarilo, da v okoliščinah obravnavanega primera¹⁰, pri katerem je šlo za dolžnost izselitve iz državnega oziroma „socialnega stanovanja“, za ustavno dopustnost posega v pravico do spoštovanja doma, ne zadošča sklep, da je bila najemna pogodba odpovedana skladno z zakonom, ampak je treba, ko se pravica posameznika znajde v koliziji z interesi oziroma upravičenji države (oziroma občine ali neprofitne organizacije), še posebej skrbno tehtati sorazmernost posega oziroma posamezniku omogočiti, da pri tej presoji uveljavlja tudi svoje osebne okoliščine.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožnika v odgovoru na pritožbo, da citirane odločbe ni mogoče nekritično uporabiti za vsak primer, ko pride do odpovedi najemne pogodbe in izpraznitve neprofitnega stanovanja, ki je v lasti države, občine ali neprofitnega stanovanjskega sklada, saj gre za različne odpovedne razloge, različne osebne okoliščine, predvsem pa so si lahko v koliziji različne pravice. To je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru upoštevalo, saj je pri zaključku, da je v konkretnem primeru odpoved in izselitev toženke nujna, poudarilo, da je šlo s strani toženke za kontinuirane, pogoste in skrajno ekscesne kršitve mirnega sosedskega sobivanja; da krivdni odpovedni razlog v času sojenja še obstaja; in da pravica toženke ni v koliziji s premoženjskimi interesi in upravičenji države oziroma paradržavnega sklada (ki se jim po mnenju pritožbenega sodišča praviloma prizna manjšo težo), ampak s pravicami ostalih stanovalcev, ki imajo (enako kot toženka) pravico do mirnega življenja v svojem domu in pravico, da svojo lastnino uživajo nemoteno v skladu z načeli sosedskega prava (kar je eden od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člen EKČP). Slednji zato toženkinih ravnanj, ki glede na težo, pogostnost in intenzivnost odstopajo od vseh obče uveljavljenih pravil medsosedskega obnašanja, niso dolžni trpeti.

17. Na tako presojo ne more vplivati toženkina starost in dejstvo, da trenutno nima na voljo drugega bivališča. To, da bo ostala brez stanovanja, je namreč posledica izključno njenih skrajno ekscesnih kršitev, s katerimi kljub neformalnemu (v obliki razgovora na sedežu tožnika, ki je imel za posledico podpis izjave v maju 2017) kot formalnemu opozorilu (v obliki opomina pred vložitvijo tožbe v juliju 2017) ter vloženi tožbi, ni prenehala. Pritožbeno sodišče ob tem upošteva, da ima toženka težave z alkoholom in da je (zelo verjetno) to pripeljalo tudi do odločitve, da se ji delno omeji poslovna sposobnost, a meni, da gre pri tem za težavo, katere posledic ni mogoče reševati na račun pravic drugih posameznikov.

18. Tu pritožbeno sodišče dodaja, da pravica toženke do spoštovanja doma, v katero bo s sprejeto odločitvijo poseženo, ni v koliziji le s pravicami ostalih stanovalcev v hiši, ampak tudi s pravicami tistih, ki so ob javnem razpisu za neprofitno stanovanje sicer izpolnjevali pogoje za sklenitev najemne pogodbe, pa zaradi zaradi toženke in omejenega števila takih stanovanj, niso bili uspešni in posledično svojega stanovanjskega vprašanja niso rešili. Ker torej na možnost najema stanovanja za neprofitno najemnino čakajo tudi drugi posamezniki, med njimi zagotovo tudi taki, ki so v položaju, podobnem toženkinemu, bi bilo s toleriranjem njenih kršitev in vzdrževanjem najemnega razmerja poseženo tudi v njihove pravice. Pod enakimi pogoji kot toženka imajo namreč pravico izkoristiti možnosti, ki jih bodisi država bodisi občina ponudi za reševanje stanovanjskih potreb.

19. Toženka končno v pritožbi neutemeljeno opozarja na 78. člen Ustave RS, ki državi nalaga dolžnost, da z ustreznimi ukrepi ustvarja možnosti za pridobitev primernega stanovanja, ter na zahtevo, ki naj bi izhajala iz EKČP, da država zagotovi varno zatočišče posebej ranljivim posameznikom. Spregleda namreč, da ji je bila možnost, da pridobi primerno stanovanje, s strani države oziroma občine že dana s tem, da je imela možnost skleniti najemno pogodbo za stanovanje z neprofitno najemnino. Tudi 8. člen EKČP ne zahteva več. Tudi sicer je ESČP zavzelo stališče, da bi lahko le v izjemnih primerih iz te določbe izhajala zahteva po zagotavljanju varnega zatočišča posebej ranljivim (denimo hudo bolnim) posameznikom.¹¹

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožnik stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasil.

-------------------------------
¹ To je upošteval tudi zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določil, da ima skrbnik osebe, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star petnajst let.
² Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih ni potrebno dokazovati. Ugotovi in upošteva jih zato lahko tudi pritožbeno sodišče, in sicer na seji senata, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (III Ips 18/2011).
³ V tem zaključku je vsebovana dejanska ugotovitev, da toženka z načinom uporabe stanovanja še vedno huje moti druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanj.
⁴ Toženka tudi v nadaljevanju postopka ni trdila (niti dokazovala), da se v času pred, ob in po prejemu opomina ni zavedala, da njene kršitve predstavljajo razlog, zaradi katerega je najemno pogodbo mogoče odpovedati in zahtevati izselitev.
⁵ Pri tem je, kot izhaja iz dopisa upravnika (priloga A25), zvonila ne le enemu ali dvema sosedoma, ampak je zvonila na vse zvonce v tem in tudi v sosednjem bloku.
⁶ To sicer drži, a toženka spregleda, da ni problematično to, da je v stanovanju pozabila ključ, ampak njeno ravnanje po tem, ko je sredi noči prebudila stanovalce dveh stanovanjskih stavb.
⁷ Slednja namreč zanika, da je sama oziroma so njena ravnanja za druge sostanovalce hudo moteča, pri čemer odkrito prizna, da se napije vsakič, ko dobi denar.
⁸ Ker se z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi strinja, ne nasprotuje pa jim niti pritožnica, jih ne ponavlja.
⁹ ESČP, kot pojasnjuje Ustavno sodišče, v primeru naložene dolžnosti izselitve iz državnega oziroma socialnega stanovanja, ne ocenjuje le obstoja podlage za tak ukrep po nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je tak poseg v pravico do spoštovanja doma, zaradi obstoja katerega od legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP, to je državne varnosti, javne varnosti, ekonomske blaginje države, preprečevanje nereda ali zločina, varovanja zdravja ali morale ali zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi, nujen v demokratični družbi.
¹⁰ V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, je bila najemnici najemna pogodba odpovedana zaradi neplačevanja najemnine po 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1. Kot relevantne okoliščine, ki bi jih bilo treba upoštevati pri presoji sorazmernosti je izpostavilo: dlje časa trajajočo najemničino socialno stisko; da je Občina je dlje časa trpela njeno plačilno nesposobnost in je zato trpela izgubo; da je najemnica Občino večkrat zaprosila za manjše stanovanje in da je najemnica svoje obveznosti po vložitvi tožbe poravnala oziroma so ji bile odpuščene.
¹¹ Glej opombo 3 v odločbi Ustavnega sodišča RS Up 619-17 in tam citirano odločitev ESČP v zadevi Mazari proti Italiji z dne 4. 5. 1999.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 135/2021
• VSL Sklep II Cp 1078/2019
• VSL sklep II Cp 581/2014