VSL Sodba I Cp 2146/2019

Jedro

Ker toženec s tožnico ni sklenil najemne pogodbe niti ni dokazal obstoja kakršnegakoli dogovora s tožnico o uporabi stanovanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec v stanovanju tožnice biva nezakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna izprazniti stanovanje št. 1 v velikosti 52,07 m2, s pripadajočo kletjo v izmeri 7,20 m2, na naslovu Ljubljana in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni (1. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan pravdne stroške tožnice v višini 183,60 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo vse stroške toženca.

3. Toženec poudarja, da sta pravdni stranki v notarskem sporazumu z dne 26. 9. 2011 ugotovili, da se je toženec že izselil iz stanovanja tožnice. Ker je toženec tudi po sklenitvi sporazuma bival v stanovanju tožnice, je očitno, da sta se pravdni stranki tako dogovorili, kar potrjuje navedbe toženca, da mu je tožnica dovolila stanovati v tem stanovanju, dokler stanovanja ne bo prodala in kupnine razdelila med bivša zakonca.

4. Toženec še vedno meni, da je razsodba sodišča glede lastništva stanovanja sporna. Sporazum z dne 26. 9. 2011, po katerem toženec ni pridobil ničesar iz naslova skupnega premoženja, je za toženca neveljaven, ničen. Toženec je imel ves čas trajanja zakonske zveze svojo dejavnost s.p. prevozi in je pridobival enak dohodek kot tožnica, ki je opravljala delo v domu medicinskih sester. Ker je bila tožnica nosilka stanovanjske pravice na družbenem stanovanju, sta s tožencem v letu 1991 odkupila to stanovanje po takratnem zakonu. Ob nakupu sta plačala okoli 3.000 DEM, za preostanek je tožnica najela bančno posojilo, ki sta ga stranki odplačali tekom trajanja zakonske zveze. Sporazum, da je celotno stanovanje prešlo v izključno last tožnice, ne more biti veljaven. Če bi sodišče štelo, da je dogovor veljaven, gre za darilo toženca tožnici. Ker je bilo darilo dano tožnici v času trajanja zakonske zveze, je toženec po razvezi v skladu z ZZZDR upravičeno zahteval vrnitev darila, to je do 1/2 skupnega stanovanja v Ljubljani. Stranki sta se ob razdelitvi skupnega premoženja dogovorili, da je ta sporazum le fiktiven, da bosta v stanovanju oba živela toliko časa, dokler ne bo tožnica prodala stanovanja in razdelila kupnine med oba. Zahtevek po izselitvi toženca iz stanovanja je zato neutemeljen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glavnina pritožbenih navedb toženca se nanaša na (ne)veljavnost notarskega zapisa sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med pravdnima strankama z dne 26. 9. 2011. Toženec vztraja, da je sporazum ničen, podredno navaja, da gre (pri 1/2 stanovanja) za darilo toženca tožnici in je upravičeno zahteval vračilo darila, to je 1/2 stanovanja, katerega izpraznitev v tem postopku zahteva tožnica. Vztraja, da je bil sporazum fiktiven.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec zoper tožnico vložil nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 26. 9. 2011, podrejeno na vrnitev darila, to je 1/2 stanovanja, katerega izpraznitev zahteva tožnica v predmetnem postopku. Tožbena zahtevka toženca sta bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 153/2017 z dne 6. 12. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 633/2018 z dne 3. 10. 2018 v celoti zavrnjena. Ker je o teh zahtevkih pravnomočno odločeno, je sodišče na takšno odločitev vezano, zato na pritožbene navedbe, s katerimi toženec nasprotuje razlogom in odločitvi v navedeni pravnomočni sodbi, sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica spornega stanovanja, katerega izpraznitev zahteva. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica zatrjevala in izpovedala, da med njo in tožencem ni sklenjena najemna pogodba, ki bi toženca opravičevala do uporabe stanovanja, česar toženec ni prerekal. Navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje toženec tudi v pritožbi ne izpodbija. Izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal obstoja kakršnegakoli dogovora s tožnico o uporabi stanovanja.

9. Zaključek, da toženec ni dokazal obstoja kakršnegakoli dogovora s tožnico o uporabi stanovanja, toženec izpodbija z navedbo, da je očitno, ker je tudi po sklenitvi sporazuma bival v stanovanju tožnice, da sta se pravdni stranki tako dogovorili. S tem naj bi bile potrjene navedbe toženca, da mu je tožnica dovolila stanovati v tem stanovanju, dokler stanovanja ne bo prodala in kupnine razdelila med bivša zakonca.

10. Iz opisane toženčeve navedbe je razvidno, da je njegov očitek le pavšalen. Toženec ne navaja, da bi sodišče prve stopnje dokaze napačno ocenilo. Ponuja zgolj dejstvo dejanskega bivanja v stanovanju ter zatrjuje, da je že na tej podlagi očitno, da je obstajal dogovor pravdnih strank, vendar neutemeljeno, saj je tožnica takšen dogovor zanikala. Takšen dogovor ni potrjen niti v izpovedi samega toženca, saj je izpovedal, da se z ženo ni nič dogovarjal, ko je ostal noter (v stanovanju), ampak je skozi bil v stanovanju. Na vprašanje, ali je tožnica tožencu dovolila, da ostane v stanovanju, je odgovoril, da ni dovolila, da pa mu nič ni težila, zato je sodišče pravilno navedlo, da je izpovedal, da s tožnico ni bil dogovorjen, da ostane v stanovanju, vendar mu ni nič „težila“.

11. Glede na izpoved toženca je sodišče prve stopnje pravilno verjelo tožnici, trditvam toženca pa pravilno ni sledilo, saj niso bile dokazane, in je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna.

12. V sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja je res navedeno, da sta pravdni stranki ugotovili, da se je toženec že izselil iz stanovanja tožnice, vendar je tožnica, ki ji je sodišče sledilo, izpovedala, da je toženec v stanovanju ostal, ker si je premislil, zato navedba v sporazumu na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vpliva.

13. Ker toženec s tožnico ni sklenil najemne pogodbe niti ni dokazal obstoja kakršnegakoli dogovora s tožnico o uporabi stanovanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec v stanovanju tožnice biva nezakonito. Sodišče prve stopnje je posledično na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) pravilno odločilo, da mora toženec sporno stanovanje izprazniti in ga praznega oseb in stvari izročiti tožnici.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradi dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3359/2016
• VSC sodba Cpg 467/2006
• VSK sodba Cp 314/93