VSL Sodba in sklep I Cp 2063/2019

Jedro

Tožnik ni uspel izkazati protipravnosti postopanja toženke oziroma njene novinarke A. A., ki bi morala biti podana za prisojo odškodnine iz 179. člena OZ. Ni uspel izkazati, da naj bi bila vsebina spornega članka neresnična in da je bil ta objavljen z namenom zaničevanja.

Toženka v konkretnem primeru ni poročala o tem, da bi bil tožnik obsojen, ampak da je dejanja osumljen in da policija preiskuje domnevna spletna goljufanja, prav tako pa tudi, da je obveščenost o kazenskih postopkih (oziroma o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da policija dejanje preiskuje) v legitimnem interesu javnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo z dne 15. 5. 2019:

- zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 19.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 2. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan tožnik toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.523,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. S sklepom z dne 6. 6. 2019 pa je odločilo, da je dolžan tožnik priči V. V. povrniti stroške prihoda na sodišče v znesku 29,50 EUR.

3. Zoper obe odločbi se pritožuje tožnik.

4. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da izda vmesno sodbo oziroma podredno, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da so razlogi v izpodbijani sodbi protispisni, med seboj konktradiktorni, kot tudi v nasprotju s pravnimi načeli obligacijskega prava in ustavnimi načeli Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje pravni institut domneve nedolžnosti. Škodni dogodek sam po sebi ni sporen in izhaja iz objave tožene stranke kot lastnika, izdajatelja in tiskarja, in sicer v izvodu dnevnika „Z.“ v sredo dne 10. 2. 2016, št. 39. V vsebini objavljenega članka o njem, kjer je objavljena tudi njegova fotografija, so navedene žaljive in neresnične obdolžitve tožnika, in sicer, da je izvrševal protipravna kazniva dejanja in tudi njihov opis, zaradi česar je na podlagi 179. člena OZ utrpel pravno priznano nepremoženjsko škodo. Zatrjuje, da je dokazal nastanek škodnega dogodka, nadalje vzročno zvezo med njim in utrpljeno nepremoženjsko škodo, glede krivde pa velja subjektivna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka priznava, da je njena novinarka A. A. naredila pri pripravi in objavi zadevnega članka tako imenovano strokovno napako, ker se je zmotila glede osebe „H. H.“ (pritožba pojasnjuje, kdo naj bi bila druga oseba s tem imenom in priimkom). Pri objavi zadevnega članka tožena stranka in njena novinarka nista ravnali v skladu z zahtevano skrbnostjo na področju novinarstva, ampak sta ravnali malomarno, kar je neposredni vzrok za nastanek škodnega dogodka in krivde. Pomembno naj bi bilo, da vabljena priča A. A. ni prišla na sodišče, niti svojih izostankov ni upravičila, je pa to po naravi stvari ključna priča, ki lahko pojasni vse okoliščine glede priprave in objave zadevnega članka, prav tako bi bilo potrebno preveriti razmerje med njo in toženko. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj ni bil izveden dokaz z zaslišanjem A. A. in glede njenega izmikanja, da pride na sodišče pričat. Sodišče šteje, da tožnik ni uspel dokazati temelj tožbenega zahtevka. Vendar pa iz samih njegovih navedb in izvedenih dokazov izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in po višini. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ, ki opredeljujejo predpostavke odškodninske odgovornosti. Protipravnost tožene stranke kot lastnika medija in novinarke A. A., ki je delala zanjo, je v tem, da pri svojem delu nista bili dovolj skrbni oziroma vestni in dovolj pošteni, da bi svojim bralcem zagotovili resnično informacijo. Z objavo lažne informacije o tožniku skupaj z objavo njegove fotografije je tožena stranka povzročila, da je bil storjen neposreden in nedopusten poseg v pravice in pravne koristi tožnika (to je v pravico do časti in dobrega imena in njegove osebnostne pravice). Sodišče pri izdaji sodbe tudi ni upoštevalo določbe 27. člena Ustave RS (domneva nedolžnosti). Pritožnik poudarja, da nikoli ni bil osumljenec niti obdolženec dejanj, ki so bila opisana v spornem članku. Tožena stranka tudi ne bi smela objaviti njegove fotografije v povezavi z nedopustnimi dejanji, saj sam z njimi nima nobene zveze. Na koncu še pojasnjuje, zakaj je bilo predmetno pisanje zelo žaljivo in naj bi predstavljalo grob poseg v njegove pravice Šlo naj bi za tako imenovano novinarsko napako, s katero mu je bila povzročena zatrjevana nepremoženjska škoda.

5. Toženka je predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Tudi zoper sklep se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v celoti razveljavi. Pojasnjuje, da je v pisni vlogi z dne 7. 2. 2019 umaknil dokazni predlog po zaslišanju priče V. V. in da zato njeno pričanje ni bilo potrebno. Sodišče po umiku dokaznega predloga priče ni bilo dolžno vabiti.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo zoper sodbo:

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podalo konkretne, jasne (neprotislovne) in hkrati prepričljive razloge, zakaj tožnik ni uspel izkazati vseh potrebnih elementov zatrjevanega odškodninskega delikta oziroma natančneje, zakaj ni uspel izkazati protipravnosti postopanja toženke oziroma njene novinarke A. A.¹, ki bi morala biti podana za prisojo odškodnine iz 179. člena OZ.² V tem oziru ni uspel izkazati ne, da naj bi bila vsebina spornega (dne 10. 2. 2016 v časopisu Z. in na ustrezni internetni strani objavljenega) članka³ neresnična, niti svojih trditev, da je bil ta objavljen z namenom zaničevanja. Pritožbeni očitki o protispisnosti in protislovnosti (kontradiktornosti) s strani sodišča prve stopnje podanih razlogov in njihovem nasprotovanju načelom obligacijskega prava, je ne le očitno presplošno, ampak hkrati tudi neutemeljeno (neizkazano). Vse to enako velja za pritožbeno poudarjanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustavnega načela domneve nedolžnosti.

9. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je omenjeno sodišče obrazložilo (pritožba pa tem razlogom jasno, konkretno oziroma argumentirano ne nasprotuje), da toženka v konkretnem primeru ni poročala o tem, da bi bil tožnik obsojen,⁴ ampak da je dejanja osumljen in da policija v ... preiskuje domnevna spletna goljufanja Slovenk, prav tako pa tudi, da je obveščenost o kazenskih postopkih (oziroma o obstoju utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da policija dejanje preiskuje) v legitimnem interesu javnosti,⁵ ob tem pa obenem izpostavilo preventivni namen spornega članka (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem, da je izpostavilo vse tiste konkretne relevantne okoliščine, ki upravičeno vzbujajo dvom v njegovo trditev, da nikoli ni bil preganjan za v članku opisana postopanja (glej predvsem 16. - 20. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je nadalje prepričljivo pojasnilo, kako bi lahko tožnik (čeprav gre za negativno dejstvo) tudi sicer „enostavno“ dokazal svoje trditve o tem, da v zvezi s temi dejanji ni bil v nobenem (policijskem oziroma kazenskem) postopku⁶ (glej predvsem 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik pomisleka v prepričljivost teh razlogov oziroma pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje zgolj z zatrjevanjem (vztrajanjem), da objavljena informacija ni bila resnična (da je šlo za lažno informacijo o njem) in da nikoli ni bil osumljenec niti obdolženec dejanj, ki so bila opisana v spornem članku in s katerimi nima zveze, ne vzbudi.

10. Kot je prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), toženka nikdar ni priznala svojega „protipravnega ravnanja“, ampak zgolj dopustila možnost, da je prišlo pri objavi članka do zmote v osebi. Ker tožnik na drugi strani ni uspel izkazati, da je bila toženka (oziroma njena novinarka) tudi dejansko v takšni zmoti (glede tega glej obširne razloge sodišča prve stopnje v točkah 11 - 20 in 25 ter 26 obrazložitve izpodbijane sodbe⁷, ki jim pritožba konkretno/argumentirano ne oporeka), je lahko sama presoja njene opravičljivosti zgolj hipotetične narave. Zakaj toženkinega ravnanja ni moč opredeliti kot malomarnega oziroma zakaj je njena novinarka A. A. ravnala z ustrezno skrbnostjo in imela utemeljen razlog domnevati, da naj bi bil s spletnimi goljufijami povezan oziroma da bošnjaška policija bremeni prav tožnika, je v izpodbijani sodbi prav tako konkretno (prepričljivo) obrazloženo (glej predvsem 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožnik tudi v tem pogledu zgolj z (neizkazanim) vztrajanjem,⁸ da tožena stranka in novinarka pri svojem delu nista bili dovolj skrbni (vestni/pošteni), da bi svojim bralcem zagotovili resnično informacijo, v utemeljenost svojega zatrjevanja ne prepriča.

11. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj novinarke (A. A.) ni zaslišalo.⁹ Tožnik, ki vsebino v zvezi s tem s strani sodišča prve stopnje podanih razlogov v pritožbi omenja, na drugi strani zatrjuje njihov izostanek, s čimer zaide v protislovje, ki ga sicer sam (povsem nekonkretizirano¹⁰) očita izpodbijani sodbi. Ob tem, ko poudarja, da naj bi bila omenjena priča ključna, ne uspe prepričljivo (konkretno) pojasniti, glede katerih bistvenih in ustrezno zatrjevanih spornih dejstev točno bi bilo njeno zaslišanje potrebno oziroma kako bi to lahko vplivalo na drugačno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja (predvsem glede predpostavke protipravnosti novinarkinega/toženkinega ravnanja). Pritožbeno navajanje, da bi omenjena priča lahko pojasnila vse okoliščine glede priprave in objave zadevnega članka, pridobitve fotografije tožnika in njene objave ter vseh okoliščin pridobitve in preveritve informacij, ki jih je pridobila in uporabila pri objavi, ter da bi bilo potrebno ugotoviti razmerje med toženko in novinarko, njene pogoje dela in nadzor nad njenim delom ter vse druge okoliščine njenega novinarskega pri toženki, je presplošno oziroma preveč hipotetično,¹¹ da bi mu bilo moč slediti.

12. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje konkretno in prepričljivo pojasnilo, zakaj (tožnik) protipravnosti ravnanja toženke (oziroma njene novinarke) ni uspel izkazati (posledično pa ni izkazan/podan niti temelj tožbenega), pritožnik pa prepričljivosti teh razlogov ne uspe omajati (oziroma jim v pretežni meri konkretno/argumentirano niti ne ugovarja), ne prepriča niti (s posplošenim) zatrjevanjem, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (po podlagi in po višini) iz navedb, ki jih je podal, in izvedenih dokazov. Enako velja za trditve o žaljivosti pisanja, novinarski napaki in posegu v njegove pravice. Prav tako pa ni moč slediti (neustrezno argumentiranemu) očitku, da naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe OZ, ki opredeljujejo predpostavke (pogoje) odškodninske odgovornosti.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa potrditi (353. člen ZPP.¹²).

V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 6. 6. 2019:

14. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in samega pravdnega spisa, je sodišče prve stopnje pričo V. V. na glavno obravnavo dne 27. 3. 2019 vabilo, ker je njeno zaslišanje (v vlogi z dne 14. 12. 2018) predlagal tožnik. Po s strani sodnika opravljenem vabljenju (glej l. št. 74) je sodišče prve stopnje prejelo tožnikov umik omenjenega dokaznega predloga (glej l. št. 93 - 94). A ker vabila ni preklicalo (glej tretjo stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 27. 3. 2019 oziroma l. št. 114), je na sodišče dne 27. 3. 2019 pristopila tudi omenjena priča, ki je priglasila povračilo potnih stroškov (l. št. 115). V trenutku torej, ko je sodnik pričo vabil na zaslišanje (na narok dne 27. 3. 2019), z umikom tožnikovega umika dokaznega predloga še ni bil seznanjen, zaradi česar pritožbeni očitek, da priče ni bil dolžan vabiti, ne drži. Res je bil umik dokaznega predloga kasneje očitno spregledan, zaradi česar sodišče vabila priči ni preklicalo, kar pa na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (izdanega v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP) ne vpliva. Do vabila in posledično pričinega prihoda na sodišče je prišlo v posledici (takrat še aktualnega) dokaznega predloga tožnika, torej pravdne stranke, ki je tudi dolžna založiti znesek, potreben za stroške, ki nastanejo z izvedbo (predlaganega) dokaza (prvi odstavek 153. člena ZPP). Priča pa ima na drugi strani pravico povračilo nastalih stroškov uveljavljati napram tisti stranki, ki je njeno zaslišanje predlagala.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa nisi podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP) tudi to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

16. Glede na to, da tožnik s pritožbama ni uspel, sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper sodbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Ker morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti in ker v obravnavani zadevi niso, je pritožnikovo sklicevanje, da obstoj škodnega dogodka (objava članka) ni sporna ter da je dokazal obstoj vzročne zveze med tem dogodkom in nastalo nepremoženjsko škodo (obstoja in obsega katere sodišče prve stopnje posledično ni bilo dolžno ugotavljati/presojati), že iz tega razloga brezpredmetno.

² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

³ Glej prilogo A9.

⁴ Oziroma da je zagrešil kaznivo dejanje (kar bi bilo v nasprotju z domnevo nedolžnosti). Tudi v uvodu spornega članka je jasno uporabljena dikcija „...., ki naj bi ogoljufal več....“ in ne trditev, da je do teh goljufij z njegove strani (dejansko) prišlo. Prav tako iz vsebine samega članka ni moč zaznati morebitnega namena zaničevanja (žaljivosti).

⁵ Glej sodbo ESČP (npr. točko 68 njene obrazložitve) št. 54145/10 sprejeto dne 2. 9. 2015 v zadevi Erla Hlynsdottir proti Islandiji oziroma odločbo tega sodišča I Cp 2917/2017 z dne 6. 6. 2018, v kateri je poudarjeno, da gre pri osebi, o kateri teče kazenski postopek, za osebo, ki je v tem oziru „relativno javna“ oseba. Tudi v fazi predkazenskega postopka pravica do zasebnosti ni nad interesom javnosti do popolnega informiranja (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 421/2004 z dne 12. 1. 2006 in II Ips 302/2015 z dne 12. 5. 2016), kar pomeni, da objava v zvezi z njim informacij oziroma osumljencem sama za sebe ne pomeni nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti. Še toliko to bolj velja za obveščanje javnosti v zvezi s kazenskim postopkom, pri čemer pa je potrebno (kot je to v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje) upoštevati, ali je novinar poročal skladno z novinarsko etiko in v dobri veri, ki se presoja na podlagi informacij, ki jih je imel v času pisanja članka. Da v konkretnem primeru toženka oziroma njena novinarka teh kriterijev nista upoštevali, ni izkazano (oziroma je lahko sodišče prve stopnje (na strani novinarke) ugotovilo obstoj potrebno skrbnega ravnanja - glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

⁶ Ali zaradi njih v kazenskem postopku obsojen.

⁷ Da (in zakaj) tožnik, ki sicer dejstva, da je do spletnih goljufij prišlo, ni zanikal (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), svojih trditev, da je bil njihov storilec njegov soimenjak, in sicer H. H., sin R., niti da bi takšna oseba sploh obstajala (pri čemer je umaknil predlog za zaslišanje dveh ključnih prič, s katerima naj bi to trditev dokazoval - glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ni uspel izkazati, je prav tako pojasnilo že sodišče prve stopnje.

⁸ Enako velja za posplošeno (in neizkazano) pritožbeno zatrjevanje, da toženka v konkretnem primeru ni poročala v interesu javnosti, da ni poročala z zahtevano novinarsko skrbnostjo in poklicno novinarsko etiko (dobro vero).

⁹ Češ da je bilo moč odločiti že na podlagi izvedenih dokazov.

¹⁰ Neobrazloženo namreč omenja, da naj bi se kontradiktorni in protispisni (pri tem prav tako ne pojasni, v čem naj bi bila protispisnost, ki pomeni napačno povzemanje vsebine dokazov oziroma zapisnikov o izvedenih dokazih - glej 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) razlogi nahajali v točkah obrazložitve izpodbijane sodbe od 12 do 32.

¹¹ Glede na takšno pritožbeno pojasnilo bi šlo pravzaprav za izvajanje dokaza v informativne (poizvedovalne) namene, ki je v osnovi nedopustno in dovoljeno samo izjemoma oziroma ob izkazu za to upravičenih razlogov (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013, VIII Ips 160/2017 z dne 5. 6. 2017, III Ips 28/2016 z dne 13. 12. 2017).

¹² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 919/94
• VSL sodba I Cp 2403/2015
• Sodba II Ips 229/2001