<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 2210/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.2210.2019
Evidenčna številka:VSL00030929
Datum odločbe:29.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik (preds.), Majda Irt (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:zamudna sodba - domneva o priznanju dejstev - dovoljeni pritožbeni razlogi - trditveno breme - asignacija - način poplačila - odškodninska odgovornost družbenikov - odgovornost za dolgove družbe - odgovornost družbenika za dolg družbe - zloraba družbe - spregled pravne osebnosti - predpostavke za spregled pravne osebnosti - sklepčnost tožbe - pravnorelevantna dejstva

Jedro

Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku. Sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravnorelevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik je zadostil trditvenemu bremenu glede obstoja asignacijskega poplačila podizvajalcev.

Trditvena podlaga tožbe je umeščena pod 8. člen ZGD, ki ureja spregled pravne osebnosti. Gre za položaj, v katerem za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženca zavezalo k plačilu zneska v višini 333.124,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povračilo 1.148,07 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev vlaga pravočasno pritožbo toženec, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožba ni sklepčna. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so nasprotujoča in pomanjkljiva, predloženi dokazi pa ne podpirajo v tožbi navedenih dejstev. Napačne so trditve o dogovoru med družbama M., d. o. o. in P., d. o. o., da bodo terjatve podizvajalcev – tudi tožnikove družbe – plačane z asignacijami. Navedeno sklepanje je v nasprotju s predloženimi dokazi. V aneksu, kjer je v točki 4 zapisano: "Obračun dejanskih stroškov (material + asignacijske pogodbe) ter stroški M., d. o. o. + 15 %", ni govora o podizvajalcih. Gre za dogovor med investitorjem in glavnim izvajalcem o tem, kako se bodo med njima poračunavale medsebojne obveznosti. Investitor je plačeval glavnega izvajalca z asignacijami, zato je v aneksu tak dogovor. Tožnikova družba ni bila stranka navedene pogodbe in aneksa, zato se dogovor nanj ne nanaša. Številnih pogojev, ki morajo biti za obstoj asignacije izpolnjeni, tožnik ne zatrjuje in jih ni dokazal. Toženec ni bil s tožnikom, pa tudi ne z njegovo družbo A., d. o. o., ki je na tožnika prenesla vtoževano terjatev, v nobenem poslovnem razmerju. Tožnikova zatrjevanja, da se vse asignacije ter pozivi na plačilo nahajajo v kazenskem spisu Okrožnega sodišča v Kranju, ne držijo. Gre za kazenski spis po vloženi tožnikovi ovadbi zoper toženca, ki temelji na istem historičnem in dejanskem dogodku, v katerem je sodišče izvedlo določene dokaze in izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za preiskavo. Tožnik ni izkazal vseh pogojev za plačilo z asignacijami – zlasti ni izkazal ustreznega dogovora in tega, da bi družba P., d. o. o. karkoli dolgovala družbi M., d. o. o., kar je tudi pogoj za morebitno asignacijo in plačilo. Zato tožba in tožbene navedbe niso sklepčne, saj tožnik ni izkazal, v kakšni povezavi naj bi bil toženec s temi asignacijami. Tožnik ni dokazal, da obstaja terjatev družbe M., d. o. o. do družbe P., d. o. o. iz naslova opravljenih, pa neplačanih del, ki naj bi jih na projektu opravila prav tožnikova družba. Prav tako ni izkazal, da bi bila terjatev pravočasno prijavljena in priznana v stečajnem postopku, saj se toženec ni zavezal, da bo on osebno ali kako drugače plačeval dolgove družbe P., d. o. o. V zvezi s temi okoliščinami tožnik dejstev niti ne navaja in jih ne zatrjuje. Tožnik bi moral dokazati, da je bilo dogovorjeno plačilo točno določene terjatve po asignacijah in da asignacija ni bila plačana po toženčevi krivdi. Družbi M., d. o. o. so bile poplačane vse njene nesporno ugotovljene terjatve, tožencu pa ni jasno, zakaj ta družba tožnikovi družbi ni plačala dolgovanega. Tožba je nesklepčna tudi glede zatrjevane odgovornosti toženca. Izostale so navedbe o zatrjevani zlorabi družbe P., d. o. o. in o prehodu odgovornosti na toženca. Predpostavke odškodninske odgovornosti niso zatrjevene in tudi ne dokazane. Toženec ni sam zastopal družbe P., d. o. o., ampak skupaj s prokuristom V. V.

Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Poudarja, da se pritožba toženca v pretežnem delu nanaša na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa pri izpodbijanju zamudne sodbe ni dopusten. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo vročilo tožencu s pozivom, da nanjo odgovori, sicer bo v nasprotnem primeru izdana zamudna sodba. Tožba je bila tožencu vročena s fikcijo vročitve. Nanjo v postavljenem 30-dnevnem roku ni podal odgovora, zato je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo izpolnjenost predpostavk iz 318. člena ZPP, pravilno izdalo zamudno sodbo.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- družba P., d. o. o., ki je sedaj v stečaju in katere družbenik ter direktor je bil toženec, je bila glavni investitor izgradnje 21 hiš v ...;

- glavni izvajalec je bila družba M., d. o. o., ki je z družbo P., d. o. o. 22. 8. 2006 sklenila gradbeno pogodbo, 24. 5. 2007 pa še aneks k tej pogodbi;

- v aneksu z dne 24. 5. 2007 je bilo dogovorjeno asignacijsko poplačilo podizvajalcev družbe M., d. o. o., glavni podizvajalec pa je bila tožnikova družba A., d. o. o.;

- opravljena dela družbe A., d. o. o. so količinsko zabeležena in ovrednotena v končnem obračunu z dne 15. 4. 2008, ki ga je potrdil direktor glavnega izvajalca D. D.;

- za potrjena izvedena dela je toženec v imenu družbe P., d. o. o. z asignacijami plačeval družbi A., d. o. o.;

- tožnik in D. D. sta 9. 4. 2009 uskladila in pisno potrdila končni obračun, po katerem je družbi A., d. o. o. pripadlo 191.540,94 EUR plačila;

- toženec kljub večkratnim zagotovilom dolga ni poplačal;

- družba A., d. o. o. je s tožnikom sklenila pogodbo o odstopu terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka;

- toženec je prodajal in obremenjeval nepremičnine, ki jih je imela v lasti družba P., d. o. o., dobički iz teh transakcij pa se niso vračali v družbo, pač pa v druge toženčeve družbe, kot na primer H., d. o. o., E., d. o. o.

7. Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravnorelevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Ravno to pa poskuša toženec, ki v pritožbi v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ta pritožbeni razlog ni dopusten, zato se pritožbeno sodišče do njegovih navedb podrobneje ne bo opredeljevalo, saj so v nasprotju z bistvom instituta zamudne sodbe.

8. Tožnik je zadostil trditvenemu bremenu glede obstoja asignacijskega poplačila podizvajalcev družbe M., d. o. o. Nikakršnega nasprotja ni med tožnikovimi zatrjevanji o poplačilu terjatve na podlagi asignacije ter aneksom k pogodbi z dne 24. 5. 2007, sklenjenim med družbama P., d. o. o. in M., d. o. o. Z aneksom je bil spremenjen način obračuna: v 4. točki aneksa je govora o obračunu dejanskih stroškov, omenjene so tudi asignacijske pogodbe. Ob tožnikovih zatrjevanjih, da je toženec v imenu družbe P., d. o. o. z asignacijami plačeval družbi A., d. o. o. ter navedbi več računov, ki so bili plačani z asignacijami, ni razloga, da sodišče zatrjevanjem tožnika ne bi sledilo. Toženčeva zatrjevanja, da se asignacije ter pozivi na plačilo ne nahajajo v kazenskem spisu Okrožnega sodišča v Kranju, presegajo dopustne meje pritožbenega izpodbijanja. Enako velja glede pritožbenih zatrjevanj o odsotnosti izkaza dogovora o načinu plačevanja in dolgov družbe P., d. o. o. do družbe M., d. o. o.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki jih pritožba usmerja v zatrjevanja glede toženčeve odgovornosti. Tožnik je zatrjeval toženčevo zlorabo družbe P., d. o. o. z namen, da prikrajša izvajalce gradbenih del pri projektu "C.". Svoje navedbe je izkazal s predložitvijo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Zg .../2008 z dne 27. 3. 2008. Iz citiranega sklepa izhaja, da je toženec prodajal in obremenjeval nepremičnine, ki jih je imela v lasti družba P., d. o. o., dobički teh transakcij pa se niso vračali v družbo, pač pa v druge družbe toženca – H., d. o. o., E., d. o. o. Tožnik je trdil, da je toženec družbo P., d. o. o., namerno izčrpaval, čeprav je vedel, da je to protipravno; prav tako je vedel, da bo s tem povzročil škodo neplačanim podizvajalcem. Takšno trditveno podlago je sodišče prve stopnje pravilno umestilo pod 8. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ureja spregled pravne osebnosti. Gre za navedbo položajev, v katerih za obveznosti družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki. Tudi v tem delu ni zaznati nesklepčnosti. Tožnik je navedel vsa bistvena pravnorelevantna dejstva v zvezi s spregledom pravne osebnosti in predložil tudi dokaz, ki ni v nasprotju z njegovo trditveno podlago. Zatrjevanja pritožbe, da je toženec družbo zastopal skupno s prokuristom V. V., pa na odločitev ne more imeti vpliva.

10. Tožnica je zadostila svojemu trditvenemu bremenu; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ta pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Toženec je s svojo pasivnostjo povzročil, da je nastopila fikcija, na podlagi katere se vse tožnikove trditve štejejo za resnične. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo, ki oporeka predvsem dejanskemu stanju, medtem ko zmotne uporabe materialnega prava ne konkretizira, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa niti ne navaja, zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154. člen in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 318, 318,/1, 318/2, 338, 338/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1035
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3MDY5