VSL Sodba II Cp 2291/2019

Jedro

Če oseba, ki je bila s kršitvijo človekovih pravic izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, odškodnino zahteva v sodnem postopku, se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora tožnik dokazati vrsto in obseg svoje škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom (131. člen OZ).

Protipravno ravnanje toženke - izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva, ni sporno, krivde zanj pa se ne more razbremeniti, niti delno. Tožnik torej dokazuje „le“ še svojo škodo in vzročno zvezo med njo in izbrisom. Predmet te vmesne sodbe je torej vzročna zveza med izbrisom in zatrjevano tožnikovo škodo - izgubo dohodka zaradi nezaposlitve v nemških rudnikih, in duševnimi bolečinami zaradi kršitev osebnostnih pravic. Obseg škode oz. njena višina, bo predmet končne sodbe.

Ker je bil po prepričljivi oceni sodišča ravno izbris iz registra stalnega prebovalstva življenjsko najbolj verjeten edini vzrok, da tudi tožnik ni odšel na delo v rudnik v Nemčijo, tako kot drugi rudarji zaprtega rudnika, ki so imeli urejeno osebno dokumentacijo, je podana tudi vzročna zveza med zaslužkom, ki ga je s tem izgubil, in izbrisom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je v tej zadevi izdalo vmesno sodbo, in sicer je odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine po temelju utemeljen.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje, predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ali pa njeno razveljavitev, vse s stroškovno posledico, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić proti Sloveniji tožniku za 19 let neurejenega statusa odločilo, da 20.000,00 EUR odškodnine ni neprimerno, pri čemer je upoštevalo izgubo številnih socialnih pravic in koristi, od identifikacijskih dokumentov do zdravstvenega zavarovanja in izobraževanja. Meni, da je sistem poprave krivic, kot je določen z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ustrezen. Če tožnik meni, da je njegova škoda večja, bi moral dokazati njen obstoj in vzročno zvezo med njo in izbrisom. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča, ki pri odmeri enotne odškodnine v teh primerih upošteva ne le čas izbrisa, pač pa tudi druge okoliščine. Kot napačni nasprotuje oceni sodišča, da je tožnikova škoda večja od pavšalne, saj je ves čas živel v domačem okolju, žena je bila zaposlena, otroci so prejemali štipendijo. Nasprotuje oceni, da bi bil tudi tožnik napoten na delo v rudnik v Nemčijo, saj tudi kasneje tja ni odšel, ker je delal v gradbeništvu. Navaja, da bi moral tožnik zmanjševati svojo škodo in da sodišče ni ocenilo njegovega prispevka; prošnje za državljanstvo ni dal do 30. 11. 1992. Navaja, da sodišče izpovedbam tožnika in njegove žene ne bi smelo slediti, ker sta bili prirejeni za ta postopek, delovna knjižica S. K. pa naj ne bi bil relevanten dokaz.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva glede podlage tožbenega zahtevka.

6. V tej zadevi ni sporno, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb Zakona o tujcih, kar je bila kršitev človekovih pravic, za kar je odgovorna toženka. Izbris je trajal od 26. 2. 1992 do 7. 5. 2004, to je 146 mesecev, za kar je prejel pavšalno odškodnino po ZPŠOIRSP v znesku 7.300,00 EUR, to je 50 EUR za vsak mesec.

7. Če oseba, ki je bila s kršitvijo človekovih pravic izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, odškodnino zahteva v sodnem postopku, se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače (11. čl. ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora tožnik dokazati vrsto in obseg svoje škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom (131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). V tej pravdi tožnik trdi, da je njegova škoda dejansko večja, in sicer konkretno uveljavlja premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka, in nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic. Pritožbena navedba, da je ZPŠOIRSP ustrezen sistem za popravo krivic in da je bila tožniku izplačana primerna odškodnina, je zato brez pomena.

8. Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba, 315. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Protipravno ravnanje toženke - izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva, ni sporno, krivde zanj pa se ne more razbremeniti, niti delno. Tožnik torej dokazuje „le“ še svojo škodo in vzročno zvezo med njo in izbrisom. Predmet te vmesne sodbe je torej vzročna zveza med izbrisom in zatrjevano tožnikovo škodo - izgubo dohodka zaradi nezaposlitve v nemških rudnikih, in duševnimi bolečinami zaradi kršitev osebnostnih pravic. Obseg škode oz. njena višina, bo predmet končne sodbe.¹ Zato je brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da je izplačana pavšalna odškodnina že zadostna.

9. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in presojo, da je sporna vzročna zveza podana. Glede duševnih bolečin je pritožba posebej niti ne izpodbija, višina te škode pa bo torej predmet končne sodbe. Glede uveljavljane premoženjske škode pa pritožbeni očitki dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne uspejo omajati. Sodišče prve stopnje je svojo oceno, da tožnik ravno zaradi izbrisa po prenehanju dela v rudniku ni mogel oditi na delo v rudnik v Nemčijo, tako kot mnogi drugi delavci, opre na presojo listin in izpovedbo prič ter tožnika, ta presoja pa je razumna, jasna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje ustrezno pojasni, zakaj ne šteje za dokazano, da je za napotitev v Nemčijo zadostovalo le državljanstvo RS, pač pa, da je bilo potrebno tudi dovoljenje za stalno prebivanje (21. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe): Nobena listina (dokument) te toženkine trditve ne dokazuje jasno in nedvoumno. Pritožba se s temi argumenti ne sooči; zgolj (pavšalno) navaja, da bi se moralo sodišče opreti na dokumente, ne pa le na izpovedbe. Katera listina naj bi to dokazovala, toženka ne pove. Tudi izpovedbam prič in tožnika ni mogoče odreči dokazne vrednosti oz. teže le zato, ker so nekatere priče in tožnik za izid postopka zainteresirane. Razpravljajoča sodnica je tista, ki je v neposrednem stiku z zaslišanimi osebami lahko dobila najboljši vtis o njihovi resnicoljubnosti, zanesljivosti in verodostojnosti. Brez posebno utemeljenega razloga, ki bi narekoval drugačno razlago, pritožbeno sodišče v to ne dvomi. Poleg tega je tudi objektivno nepristranska priča nekdanji direktor rudnika na prvostopenjsko sodišče utemeljeno napravil verodostojen vtis, ko je izpovedal, da so v Nemčiji veljale stroge zahteve in da so sprejeli le tiste delavce, ki so imeli urejeno stalno prebivališče. Po presoji pritožbenega sodišča tako ni nobenih razlogov, da prvostopenjsko sodišče ne bi verjelo izpovedbi tožnika, da bi v Nemčijo na delo v rudnik odšel tudi sam, če bi lahko, saj je bil tudi sam kvalificiran za delo v rudniku, in da ravno zaradi izbrisa tega storil (ker ni mogel). To, da si je kasneje našel delo v gradbeništvu, navedenega ne omaje in s tem tudi ni v nasprotju.

10. Ker je bil torej po prepričljivi oceni sodišča ravno izbris življenjsko najbolj verjeten edini vzrok, da tudi tožnik ni odšel na delo rudnik v Nemčijo, tako kot drugi rudarji zaprtega rudnika, ki so imeli urejeno osebno dokumentacijo, je podana tudi vzročna zveza med zaslužkom, ki ga je s tem izgubil (3. odst. 168. čl. OZ), in protipravnim ravnanjem toženke (izbrisom iz registra stalnega prebivalstva).

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. O pritožbenih stroških bo odločeno skupaj z drugimi v končni sodbi.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 166/2014.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1636/2020
• VSL Sodba II Cp 1408/2023
• VSL Sodba II Cp 627/2022