VSL Sklep II Cp 1804/2019

Jedro

Namen ZVEtL in ZVEtL-1 je (bil) zato doseči hitro in učinkovito izvedbo v postopku za čimprejšnjo ureditev teh razmerij, se pravi uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem, ki je nujna za varno in zanesljivo odvijanje pravnega prometa. Za dosego tega cilja je zakonodajalec 1) predvidel posebni postopek, 2) upošteval, da gre za odločanje o lastninskih razmerjih na nepremičninah in je zato določil sodni postopek, 3) glede na naravo in vrsto razmerij ter na določenost kroga udeležencev kot najprimernejšega izbral nepravdni postopek ter 4) kot izid postopka predvidel ugotovitev pripadajočega zemljišča in vknjižbo (so)lastninske pravice v korist lastnika oziroma solastnikov stavbe na tem zemljišču. Upoštevaje navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki o protipravnem razlaščujočem učinku ZVEtL-1 ter s tem povezanih kršitvah ustavnih pravic do zasebne lastnine in do sodnega varstva in temeljih ustavnih načel.

V obstoječi zakonodaji pred letom 2003 je uzakonjena pravica do pripadajočega zemljišča oziroma zemljišča, ki je bilo potrebno za redno rabo nepremičnine, z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pa je bil navedeni pravni institut ukinjen. Zato se pripadajoče zemljišče skladno z določili ZVEtL in ZVEtL-1 določa le za stavbe, zgrajene do 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ. Ob spremembi družbene v zasebno lastnino se je ob lastninjenju stanovanj in stanovanjskih hiš po zakonu pridobljena pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico. V tem primeru je imel vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratorni značaj in se pritožba na takšen vpis neutemeljeno sklicuje. Ali povedano drugače, predlagatelji so pravico uporabe na pripadajočem zemljišču pridobili z nakupom svojih stanovanjskih enot po samem zakonu, le da še ni bila ugotovljena in ustrezno zavedena v zemljiški knjigi.

Čeprav je za ugotavljanje obsega individualnih pripadajočih zemljišč praviloma pristojen izvedenec urbanistične stroke, je lahko v konkretnem primeru izvedenka geodetske stroke imela potrebno znanje umeščanja objektov v prostor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec S., d. d., - v stečaju, in udeleženca Mestna občina X ter Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu Ulica 8, 10 in 12, nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zemljiška parcela 244/2003, k. o. X,¹ predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb na naslovih Ulica 2, 4 in 6, in s tem splošni skupni del teh stavb v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov teh stavb, za parceli 244/222 in 244/221 pa je predlog zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je za 12 parcel ugotovilo, da predstavljajo pripadajoče zemljišče in posebni skupni del stavbe, ki služi vsakokratnemu lastniku posameznega dela na naslovih Ulica 2, 4 in 6, L. (II. točka izreka) ter je odredilo, da se sklep po uradni dolžnosti izvede v zemljiški knjigi (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in v uvodu našteje parcele, ki so bile predmet II. točke izreka. V nadaljevanju pritožbe se vsebinsko opredeli tudi do parcele 244/203, ki je predmet I. točke izreka, odreditev vknjižbe v zemljiško knjigo pa je posledica odločitve v I. in II. točki izreka, zato pritožbeno sodišče šteje, da se nasprotni udeleženec pritožuje proti sklepu v celoti. Pritožuje se iz vseh treh zakonsko dopustnih razlogov ter najprej navaja, da podjetje D., d. o. o., ni takšna strokovna inštitucija, ki bi jo sodišče lahko postavilo za izdelavo mnenja v tem postopku, saj nima znanj s področja urbanizma. S tem je sodišče napravilo bistveno kršitev določb postopka. V nadaljevanju se pritožuje zoper dokazno oceno sodišča in navaja, da ocena izvedenke ni bila utemeljena na konkretnih dejstvih, saj ni upoštevala navedb nasprotnega udeleženca, da gre za javne površine in je šla proti urbanističnim aktom, sodišče pa je svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje, pri čemer je nalogo izvedenke zlorabilo, saj bi moral normativno konkretizacijo določenega pravnega standarda napraviti sodnik. Poleg tega je sodišče nepravilno oprlo odločitev tudi na lastno zaznavo ob ogledu na kraju samem in je njegova obrazložitev, da ne gre za javno rabo, najmanj pretirana, saj opisi in stanje zemljišč v naravi niso podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam. Ugotovitvi sodišča manjka ugotovitev pravnega statusa zemljišč. Navaja, da je sodišče nalašč v več točkah izpostavilo pogodbo z dne 21. 5. 1980 in jo je napačno povzelo. Ugotovitev, da je zemljiška parcela 244/2003 skupno pripadajoče zemljišče trem stavbam, je brez upravne ali stvarnopravne lastninske opredelitve. Sodišče je atrije zmotno določilo kot posamezne dele stavbe, pri tem ni obrazložilo, ali je vzpostavilo etažno lastnino, ali je določilo pripadajoče zemljišče in je izrek v II. točki sam s seboj v nasprotju. Poleg tega ni izkazana podlaga pridobitve atrijev, saj dejstvo, da si nekdo sam ogradi zemljo, še ne predstavlja njegove lastninske pravice. Glede pravne podlage navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo zgodovinski pregled pravne ureditve etažne lastnine, kar razume kot mašilo, saj sodišče ni ugotavljalo za predmetno zadevo bistvenega dejstva, da predlagatelji ne razpolagajo z nobenim aktom, ki bi utemeljeval prenos lastninske pravice nanje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do obsega pripadajočega zemljišča prišlo na podlagi prej veljavnih predpisov po samem zakonu, pa je brez glave in repa. Pritožba se na dveh mestih opredeli do infrastrukture in navede, da je nerazumljiva obrazložitev sodišča, da se s tem sklepom ne posega v obstoječo infrastrukturo. Na koncu pritožba obsežno navaja, da sodišče zmotno ni obravnavalo odškodninskega zahtevka, saj je v obravnavani zadevi prišlo do protizakonite razlastitve nasprotnega udeleženca ter tako tudi do oškodovanja stečajne mase brez ustreznega nadomestila.

3. Udeleženca Mestna občina X in Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu Ulica 8, 10 in 12, v odgovorih na pritožbo prerekata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

O zatrjevani razlastitvi in predlogu za plačilo odškodnine

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v sodni praksi že zavzeto naslednje stališče: „Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) in pred njim veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) temeljita na ugotovitvah, 1) da so bila stavbna zemljišča pred uveljavitvijo Ustave RS večinoma v družbeni lastnini, 2) da so lastniki stavbe/etažne enote po samem zakonu pridobili pravico uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, 3) da se je ta pravica spremenila v lastninsko pravico najkasneje (v primeru stavbnih zemljišč, ki niso bila v sredstvih družbenopravnih oseb, in ki niso bila predmet denacionalizacije, pa večinoma) z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL – 25. 7. 1997),² 4) da se je glede na nekonstitutivnost vknjižbe pravice uporabe zemljiškoknjižno stanje ob uveljavitvi ZLNDL v znatnem delu razlikovalo od dejanskega stanja in 5) da kljub nekaterim zakonskim rešitvam (npr. Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo – ZPPLPS, možnost zahtevati izdajo odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma gradbene parcele), dotedanja zakonodaja ni uspela razrešiti problema razkoraka med dejanskim in zemljiškoknjižnim lastninskim stanjem. Namen ZVEtL in ZVEtL-1 je (bil) zato doseči hitro in učinkovito izvedbo v postopku za čimprejšnjo ureditev teh razmerij, se pravi uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stanjem, ki je nujna za varno in zanesljivo odvijanje pravnega prometa. Za dosego tega cilja je zakonodajalec 1) predvidel posebni postopek, 2) upošteval, da gre za odločanje o lastninskih razmerjih na nepremičninah in je zato določil sodni postopek, 3) glede na naravo in vrsto razmerij ter na določenost kroga udeležencev kot najprimernejšega izbral nepravdni postopek ter 4) kot izid postopka predvidel ugotovitev pripadajočega zemljišča in vknjižbo (so)lastninske pravice v korist lastnika oziroma solastnikov stavbe na tem zemljišču. Upoštevaje navedeno niso utemeljeni pritožbeni očitki o protipravnem razlaščujočem učinku ZVEtL-1 ter s tem povezanih kršitvah ustavnih pravic do zasebne lastnine in do sodnega varstva in temeljih ustavnih načel.³ V obravnavanem primeru z izpodbijanim sklepom ni prišlo do protipravne razlastitve, kar je pravilno pojasnjeno v 27. točki obrazložitve. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje in kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je pravica do pripadajočega zemljišča na podlagi v času nakupa posameznih stanovanjskih enot veljavnih predpisov, ki jih je sodišče prve stopnje kronološko navedlo, prešla na kupce po samem zakonu. Zato sodišče pravilno ni upoštevalo predloga nasprotnega udeleženca do določitve odškodnine. V obravnavani zadevi gre tudi za drugačno situacijo, kot je šlo v primeru Zakona o javnih cestah (ZJC). Obširne pritožbene navedbe o protipravni razlastitvi so ob povedanem neutemeljene.

O pravni podlagi

6. Na zgoraj navedeno se navezujejo tudi pritožbeni očitki glede pravne podlage in sicer, da je sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo ter ni upoštevalo, da glede parcel, ki so predmet izpodbijanega sklepa, predlagatelji niso dokazali, da so jih pridobili na pravno posloven način s pravnimi prenosi. Zgodovinski pregled predpisov je podalo sodišče prve stopnje v 20. točki izpodbijanega sklepa in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na navedeno sklicuje. Dodaja, da je bila v obstoječi zakonodaji pred letom 2003 uzakonjena pravica do pripadajočega zemljišča oziroma zemljišča, ki je bilo potrebno za redno rabo nepremičnine,⁴ z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pa je bil navedeni pravni institut ukinjen. Zato se pripadajoče zemljišče skladno z določili ZVEtL in ZVEtL-1 določa le za stavbe, zgrajene do 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ. Ob spremembi družbene v zasebno lastnino se je ob lastninjenju stanovanj in stanovanjskih hiš po zakonu pridobljena pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico. V tem primeru je imel vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratorni značaj in se pritožba na takšen vpis neutemeljeno sklicuje. Ali povedano drugače, predlagatelji so pravico uporabe na pripadajočem zemljišču pridobili z nakupom svojih stanovanjskih enot po samem zakonu, le da še ni bila ugotovljena in ustrezno zavedena v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je pravno podlago pravilno uporabilo. Glede na posamezne pritožbene ugovore (skupno pripadajoče zemljišče in atriji) se bo pritožbeno sodišče glede pravnih podlag opredelilo še v nadaljevanju.

O strokovni inštituciji

7. Pritožbene navedbe, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ko je za izdelavo izvedenskega mnenja postavilo strokovno inštitucijo podjetje D., d. o. o., so neutemeljene ter pavšalne, saj nasprotni udeleženec konkretno ne navaja, v čem naj bi bilo mnenje zgrešeno in zakaj konkretno meni, da to podjetje ni strokovna inštitucija. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sme skladno s 3. odstavkom 245. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče izvedensko delo zaupati v izdelavo strokovni inštituciji, tam navedeni bolnišnica, kemični laboratorij in fakulteta pa ne predstavljajo zaprtega kroga, ampak so navedeni zgolj primeroma. Iz druge strani izvedenskega mnenja izhaja, da je nalogo prevzel zakoniti zastopnik, to je direktor G. G., ki je določil izvajalko M. M., univ. dipl ing. geodezije in osebe operativne izvedbe naloge L. L., P. P. in N. N. Sodišče prve stopnje je pri postavitvi strokovne inštitucije ravnalo povsem pravilno. Mestoma žaljive navedbe, da podjetje D., d. o. o., ni strokovna inštitucija, da gre za običajno gospodarsko družbo ter da je v tem primeru tudi nasprotni udeleženec strokovna inštitucija, so ob povedanem neutemeljene. Glede pritožbene navedbe, da strokovna inštitucija ni bila usposobljena za podajo mnenja s področja urbanizma, pritožbeno sodišče opozarja na novejšo sodno prakso VSRS II Ips 48/2019, kjer je bilo zavzeto stališče, da čeprav je za ugotavljanje obsega individualnih pripadajočih zemljišč praviloma pristojen izvedenec urbanistične stroke, je lahko v konkretnem primeru izvedenka geodetske stroke imela potrebno znanje umeščanja objektov v prostor. Ker je dokaz s postavitvijo izvedenke geodetske stroke uspel, je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca urbanistične stroke utemeljeno zavrnjen.⁵ V obravnavani zadevi ni videti razlogov, da ne bi bilo mogoče uporabiti izdelanega izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je mnenje izdelano strokovno in skladno s pravili stroke ter je sodišče nanj utemeljeno oprlo svojo odločitev.

O pogodbi z dne 21. 5. 1980 in o komunalni infrastrukturi

8. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi želelo sodišče karkoli iz te pogodbe zavajajoče prikazati in ni res, da jo je sodišče večkrat izpostavilo, saj jo je navedlo le dvakrat in še to takrat, ko je povzelo vlogo predlagateljev in odgovor izvedenke na pripombe na izvedensko mnenje (12. in 16. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe v zvezi z infrastrukturo v drugi in osmi točki pa so pavšalne in nejasne, tako da pritožbeno sodišče lahko le soglaša s sodiščem prve stopnje, da izpodbijani sklep v razmerje v zvezi z infrastrukturo ne posega, v obstoječi zakonodaji pa obstaja pravna podlaga, da nosilci infrastrukture tudi na zasebnih površinah pridobijo služnost v javno korist.

O dokazni oceni

9. Pritožba na več mestih izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbami, da se je neutemeljeno oprlo na izvedensko mnenje ter da ogled ne more predstavljati podlage za odločitev sodišča. Pritožbene navedbe so tudi v tem delu neutemeljene, saj se je strokovna inštitucija oziroma z njene strani imenovana izvedenka konkretno opredelila do prostorskih aktov v času izgradnje vseh treh večstanovanjskih stavb in ni res, da njena ocena ni utemeljena na konkretnih dejstvih. Nejasna je tudi pritožbena navedba, da je izvedenka ustvarila nova dejstva in na njih oprla svoje trditve, saj navedeno iz podatkov spisa in iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Nadalje ni jasno, v čem naj bi sodišče zlorabilo nalogo izvedenke, saj je na podlagi celovite, konsistentne in jasne dokazne ocene predvsem v 7. točki (na treh straneh) obrazložilo pogoje, na podlagi katerih je določilo pripadajoče zemljišče. Pravilno se je oprlo na strokovno mnenje, saj samo z znanjem za določitev pripadajočega zemljišča ni razpolagalo. Sodišče se je po izdelavi izvedenskega mnenja ob ogledu na kraju samem prepričalo, kakšno je dejansko stanje v naravi in je zato pravilno dokazno oceno oprlo tudi na svoje neposredne ugotovitve.

O parceli 244/2003

10. Pritožba navaja, da je sodišče to parcelo določilo kot skupno pripadajoče zemljišče brez upravne ali stvarnopravne lastninske opredelitve. Ni upoštevalo, da je pridobitev lastninske pravice na nepremičninah pogojena s pravnim poslom, dedovanjem ali priposestvovanjem ter da skupna lastnina nastane v zakonski zvezi in z dedovanjem. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v 25. točki obrazložilo, zakaj je to parcelo določilo kot skupno pripadajoče zemljišče in je navedlo več razlogov, katerih pritožba ne izpodbija. Glede stvarnopravnih opredelitev je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, da je bila do leta 2003 veljavna lastninska zakonodaja takšna, da je dopuščala, da se pripadajoče zemljišče pridobi na podlagi samega zakona, zato so pritožbene navedbe, da ni bilo prenosa s pravnim poslom, dedovanjem ali priposestvovanjem, neutemeljene.

O atrijih

11. Najprej gre ugotoviti, da nasprotni udeleženec ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo v zvezi s parcelami 244/2004, 244/2005, 244/2006, 244/2007, 244/2008 in 244/2009, ki predstavljajo, kot je ugotovila izvedenka v izvedenskem mnenju, notranji del šestih atrijev, po dva k vsaki stavbi. Pri teh parcelah je zemljiškoknjižna lastnica udeleženka Mestna občina X, ki sklepa sodišča prve stopnje ni izpodbijala.

12. Kot lastnik parcel 244/210, 244/211, 244/212, 244/213, 244/14 in 244/215, ki predstavljajo zunanje dele šestih atrijev, po dva k vsaki stavbi, je v zemljišči knjigi vpisan nasprotni udeleženec. A pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo, glede na to, da so ti zunanji deli šestih atrijev znotraj okvirov skupnega pripadajočega zemljišča k trem stavbam, to je parcele 244/2003. Zato pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v tretjem odstavku 25. točke, da je eventualna preobsežnost atrijev, kot to očita nasprotni udeleženec, stvar urejanja med etažnimi lastniki stavb Ulica 2, 4 in 6. Ne glede na to pa se pritožbeno sodišče tudi vsebinsko opredeljuje do pritožbenih navedb.

13. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je ponovno vzpostavljalo etažno lastnino, pri čemer je izrek sam s seboj v nasprotju, predlagatelji pa niso dokazali lastninske pravice s pravnim poslom po 19. členu ZVEtL-1. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, navedene parcele v naravi predstavljajo atrije, oziroma točneje dele atrijev pritličnih stanovanj, po dva atrija k posamezni stavbi. Atriji so splošno dvignjeni nad nivo pešpoti, ograjeni z ograjami ter obrasli z zasaditvami trajnega grmovnega in drevesnega rastja. K navedenim parcelam atrijev so vključeni tudi deli dostopne plošče zunanjih ograjenih vhodov v atrije (na vrhu stopnic od pešpoti).⁶ Iz fotografij v izvedenskem mnenju v prilogi 10 je razvidno, da so atriji v naravi podaljški stanovanjskih enot, ki so od drugih (javnih) površin nivojsko dvignjeni in dejansko v celoti pripadajo stanovanjskim stavbam. O tem se je prepričalo tudi sodišče z ogledom. Navedeno dejansko stanje pa zadostuje za ugotovitev, da je vsakokratni lastnik z nakupom pritličnega stanovanja pridobil tudi pravico uporabe na posameznem delu, to je atriju, ki predstavlja podaljšek posameznega stanovanja, in na zemljišču, na katerem je bil atrij zgrajen. V času, ko je bil večstanovanjski kompleks zgrajen, to je bilo v letu 1988, kar navaja tudi pritožba, je veljal Zakon o pravicah na delih stavb (ZPDS),⁷ ki je v drugem odstavku 7. člena določal, da so pravice, ki jih ima etažni lastnik na zemljišču iz prejšnjega člena in na delih stavb, ki služijo stavbi kot celoti, ali pa samo nekaterim njenim posameznim delom, nedeljivo zvezane z njegovim posameznim delom stavbe in se vse spremembe o pravicah na tem delu stavbe nanašajo tudi na te pravice. Tako je pravna podlaga za določitev etažne lastnine tudi na teh posameznih delih podana.⁸

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izrek sam s seboj v nasprotju, saj je imelo sodišče prve stopnje pravno podlago za določitev (notranjih in zunanjih delov) atrijev kot posebnih skupnih delov stavb v izrecni določbi petega odstavka 23. člena ZVEtL-1, ki določa, da se štejejo atriji kot sestavine posameznih delov stavbe, katerim pripadajo, zemljišče pod atriji pa kot pripadajoče zemljišče stavbe. Glede pripadajočega zemljišča pod atriji je imelo sodišče podlago tudi v 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki določa, da se zemljišča pod atriji upoštevajo kot pripadajoče zemljišče.

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

16. Nasprotni udeleženec ter udeleženca Mestna občina X in Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu Ulica 8, 10, 12, nosijo vsak svoje pritožbene stroške skladno s 35. členom ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

-------------------------------
¹ Vse v nadaljevanju obrazložitve navedene parcele spadajo v k. o. X.
² Po prvem odstavku 2. člena ZLNDL nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe. Na tej podlagi so lastniki (več) stanovanjskih stavb postali (so)lastniki nepremičnin, potrebnih za redno rabo stavb. Primerjaj sklep VSRS II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009.
³ Povzeto po VSL sklep I Cp 658/2018 z dne 22. 5. 2019.
⁴ Primerjaj določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR in številne zakonske določbe v drugih zakonih, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje.
⁵ VSRS sklep II Ips 48/2019 z dne 8. 8. 2019.
⁶ 10. stran izvedenskega mnenja.
⁷ Uradni list SRS 19/76.
⁸ VSL sklep I Cp 658/2018 z dne 22. 5. 2019, kjer je prav tako šlo za obravnavo atrijev.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Cp 898/2020
• VSL Sklep I Cp 658/2018
• VSL Sklep I Cp 499/2018