VSL Sodba II Cp 1827/2019

Jedro

Prvotoženec mora svoj znesek plačati na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve svojega dela pogodbe in ne dela pogodbe, ki se nanaša na tožečo stranko in podjetje.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je 239. člen OZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženima strankama naložilo plačati 10.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2017 dalje do plačila. V presežku za obresti od zneska 3.000,00 EUR od 22. 9. 2016 do 31. 1. 2017 in od zneska 7.000,00 EUR od 28. 9. 2016 do 30. 1. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 16.000,00 EUR s pripadki. Za stroške je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

2. Proti delu, s katerim nista uspeli, se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožuje se zoper zavrnilni del zahtevka iz naslova škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi neizpolnitve obveznosti prvotožene stranke. Ne izpodbija sodbe v I. točki izreka. Tožeča stranka je štiri mesece izvajala vse aktivnosti z namenom realizacije dogovora s prvo toženo stranko, do česar ni prišlo po krivdi prvotožene stranke. Zaradi vzpostavitve lastnega salona je opustila druge pridobitne aktivnosti in zato je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja. Sodišče ni izvedlo ključnega dokaza za ugotovitev obsega škode in sicer ni zaslišalo agenta tožeče stranke, ki bi lahko potrdil podatke o obsegu pričakovanih prihodkov. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in podana je absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče se ni opredelilo glede nastanka škode in o tej trditveni podlagi ni izvedlo dokazov. Zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija odločitev o stroških. Celotni postopek je bil potreben zaradi utemeljenosti zahtevka in v tem delu je tožnik uspel.

4. Toženi stranki vlagata pritožbo zoper obsodilni del sodbe in zoper stroške. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Pisni dogovor z dne 20. 9. 2016 je bil sklenjen med tožečo in tretjetoženo stranko, tožeča stranka pa kljub temu toži prvotoženca in njegovo ženo. Ugovarjata pasivno legitimacijo. Prvotoženec je bil družbenik podjetja, drugotoženka pa žena. Sodišče zmotno meni, da se je osebno zavezal, da bo aktivno sodeloval pri pripravi dokumentov in dogovorov z dobavitelji in partnerji in zato je tožnik plačal varščino 10.000,00 EUR. Varščina je plačana na račun drugotožene stranke, ki je imela s podjetjem terjatve. Tožnik ni dal podjetju roka za izpolnitev pogodbe. Žena ni obogatena, saj je imela terjatve. Sodišče zmotno uporabi pravila o odgovornosti družbenika za obveznosti družbe po drugem odstavku 7. člena ZGD-1 in 472. členu. Zmotno uporabi pravila o odstopu od pogodbe in neupravičene obogatitve. Preseglo je trditveno podlago tožeče stranke in iskalo način, kako bi tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je proti podjetju potekal stečaj, je iskalo način, da pritožnik vrne denar. Podana je tudi bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi z določbo 8. člena ZPP. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka s tožencem, to je podjetjem, sklenila dogovor, da bo prevzela frizerski salon, ki ga je imelo podjetje v najemu od lastnika, to je S. Prevzela je vso opremo in zaloge. Prevzem naj bi bil opravljen 1. 10. 2016, tožeča stranka pa je 6. 10. 2016 odstopila, ker salon ni bil pripravljen na prevzem. Podala je tudi kazensko ovadbo. Ni pa podala dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Sodišče zmotno šteje, da naj bi iz ravnanja pritožnika izhajalo, da tudi v dodatnem roku ne bo izpolnil svojih obveznosti in da pritožnik ni zahteval dodatnega roka. To je materialnopravno zmotno. Tožnik bi moral dati primerni rok za izpolnitev, ne pa toženec, da zahteva ta rok. Gre za laično in pomanjkljivo pogodbo in prevzem naj bi bil opravljen zgolj v desetih dneh po sklenitvi dogovora. Prevzem in ureditev dokumentacije zahteva določen čas, kar je bilo jasno ugotovljeno. Izpolnitev na dan 1. 10. 2016 ni bila bistvena sestavina pogodbe in zato je bil nujno potreben dodatni rok. Tožnik si je premislil. Sodišče sprva samo navede v 27. točki sodbe, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka pogodbo sklenila s tožencem kot direktorjem podjetja, nato pa odloči drugače. Tožnik je dobro vedel, da gre za podjetje in je tudi naslovil poziv na vračilo varščine z dne 3. 11. 2016. V dogovoru je bilo zapisano, da bo zakoniti zastopnik in družbenik podjetja intenzivno sodeloval pri pripravi dokumentov in dogovorov z dobavitelji in ne more nastopiti kot fizična oseba. Tako ne gre za zasebno zavezo pritožnika, ampak podjetja. Pritožnica pa je imela odprte terjatve. Zato ni obogatena in ji ni treba vrniti 10.000,00 EUR. Razmerje med toženko in podjetjem pa ni stvar tožnika. Sodišče pa vse šteje tožniku v korist. Tožnik je vedel, da denarja ne nakazuje na račun tretje toženke in je prostovoljno to nakazal. Če nekdo plača nekaj kar ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj po 191. členu OZ. Tako je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo in ni pasivne legitimacije v tej zadevi. Sodišče je zmotno uporabilo 105. člen OZ in 111. člen OZ. Tudi neupravičene obogatitve ni bilo in zato je napačno uporabljen 191. člen OZ. Proces je bil kršen v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena. Sodba je nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ni vpogledalo vseh predlaganih dokazov in nato jih ni ocenilo skupaj. Prekoračilo je tožbeni zahtevek, ker je iskalo način, da tožniku tožbeni zahtevek ugodi.

5. Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova škode zaradi neizpolnitve obveznosti prvotožene stranke. V pritožbi trdi, da je bilo njegovo premoženje zmanjšano, ker štiri mesece ni izvajal aktivnosti z namenom realizacije dogovora s prvotoženo stranko in je opustila druge pridobitne aktivnosti. Meni, da je ključno, da sodišče prve stopnje ni dopustilo predlaganega dokaza z zaslišanjem agenta tožeče stranke in da je s tem kršeno načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke zato, ker tožnik ni dokazal pravno relevantne škode, za katero odgovarja prvotoženec. Če manjka ta element, ki je pogoj za nastanek odškodninske obveznosti, ta ne nastane.

8. Tožeča stranka zahteva povračilo škode za izgubljeni dobiček po 4.000,00 EUR mesečno za avgust, september, oktober in november 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za povračilo odškodnine zaradi kršitve oziroma neizpolnitve pogodbe (243. člen OZ). Pravilno tudi opredeli, da je pravni naslov izgubljeni zaslužek oziroma dobiček, ki bi ga lahko stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi kršitve pogodbene obveznosti nasprotne stranke ni mogla doseči (168. člen v zvezi z 246. členom OZ). Tožnik trdi, da ni mogel opravljati dela v tujini, pri tem pa podal dokaz, da je bil zaposlen do vključno julija 2016 v ZDA. Višino in obstoj škode dokazuje tožeča stranka. Ni pa podal dokaza, da bi imel delo tudi naprej, to je za avgust do november 2016. Tožena stranka je trdila, da tožnik ni dokazal, da bi imel poslovne priložnosti v tem času v ZDA. Hkrati pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v Sloveniji opravljal delo v lokalu oziroma v salonu U., d.o.o. Tožena stranka je torej podala ugovor, da je tožnik imel korist v spornem času (compensatio lucri cum damno), tožnik pa ni dokazal škode v zahtevanem obsegu. Glede izgubljenega dobička za čas, ko naj bi prevzel lokal, pa bi tožnik moral zatrjevati, koliko bi zaslužil (kot fizična oseba oziroma lastnik družbe bi lahko imel le dobiček in ne vseh prihodkov), od tega zneska odšteti prihodke, ki jih je vseeno imel z opravljenim delom v salonu in to bi bil lahko izgubljeni zaslužek. Tako pa tožnik smiselno trdi, da mu dolguje tožena stranka tudi izgubljeni zaslužek za čas pred sklenitvijo sporne pogodbe (20. 9. 2016), ko se je vrnil iz ZDA zaradi organizacije dela v Sloveniji. Ker pa je v tem času tudi v Sloveniji delal, ni mogoče ugoditi njegovemu zahtevku oziroma ugotoviti izgubljenega zaslužka. Zato je sodišče pravilno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem prič A. A. o preteklih zaslužkih tožeče stranke, saj že obstoj škode ni bil opredeljen.

9. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve načela kontradiktornosti. Sodba ima razloge o relevantnih dejstvih in tako tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O pritožbi toženih strank:

10. Drugotoženka v pritožbi trdi, da ni pasivno legitimirana v tej pravdi, saj je prejela 10.000,00 EUR na svoj račun, ker ji je dolgovalo podjetje U., d.o.o. Tudi v pritožbi ne izkaže, na podlagi česa meni, da je dokazala, da je imela terjatev do družbe. Ni predložila nobenih posojilnih pogodb ali tudi trditvene podlage o plačanih računih za družbo. Predvsem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugotoženka ob neizkazani pravni podlagi prejela denar, denar še vedno ima (primerjaj 49. točko obrazložitve). Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je v tem obsegu toženka obogatena za ta znesek oziroma tožnik prikrajšan (190. člen OZ). Tožeča stranka je zahtevala od drugotoženke plačilo tudi na odškodninski podlagi, vendar je sodišče prve stopnje presojalo proti njej le obogatitveno podlago.

11. Pritožba trdi, da tožnik od drugotoženke ne more zahtevati denarja nazaj, ker je plačal nekaj, kar je vedel, da ni dolžan (191. člen OZ). Vendar je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je tožnik izpovedal, da je prvotoženec želel, da tožnik plača na ženin račun sporni znesek, ker naj bi bil račun podjetja blokiran. Ker je šlo pri znesku 10.000,00 EUR za "plačilo varščine" za celotni dogovorjeni znesek po pogodbi z dne 20. 9. 2016 (celotni znesek 25.782,00 EUR), ni bilo jasno, za kateri del tožnik plačuje varščino 10.000,00 EUR. V znesku 25.782,00 EUR je bilo očitno dogovorjeno plačilo za prvotoženčevo delo oziroma sodelovanje, kakor tudi znesek za material in pripomočke, kar je bilo last podjetja U., d.o.o. Ker se pogodbene stranke glede varščine 10.000,00 EUR niso dogovorile, na kaj se nanaša, je tožnik plačal na račun zneska po pogodbi. Tako mu ni mogoče očitati, da bi nekaj plačal, kar ni bil dolžan. Prvotoženec je naročil plačilo na račun svoje žene in tožnik mu je sledil. Ni bilo pa med podjetjem, tožnikom in prvotožencem v pogodbi jasno določeno, koliko je od pogodbenega zneska 25.782,00 EUR vredna oprema, zaloge in material in kolikšno je delo prvotoženca kot fizične osebe pri pripravah vseh dokumentov in dogovarjanja z dobaviteljem in drugimi partnerji. Zato ne more prvotožena stranka uspeti z ugovori, da ni pasivno legitimirana, in da je vse, kar je zapisano v pogodbi, bilo le med podjetjem in tožnikom.

O pritožbi prvotožene stranke:

12. Prvotoženec v pritožbi ponavlja ugovore o pomanjkanju pasivne legitimacije in trdi, da je bil ves posel med tožnikom in podjetjem. Vendar je pogodba, katero je sestavil prvotoženec (A2) toliko jasna, da se da ugotoviti, da nastopi prvotoženec v pogodbi tako kot direktor podjetja kot tudi fizična oseba, ki se zavezuje za tožnika opraviti določene posle. Ker je pogodba nekoliko "po domače", je sodišče na podlagi zaslišanja strank in prič ugotavljalo tudi okoliščine, kakšne so bile pred sklenitvijo pogodbe in po sklenitvi pogodbe. Pri tem toženima strankama ni uspelo dokazati, da bi drugotoženka imela kakšno terjatev do podjetja. Pritožba prvotoženca trdi, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožeče stranke, ko je ugotavljalo, ali je toženec zaradi neizpolnitve dela pogodbe, ko se je zavezal kot fizična oseba, povzročil, da je tožnik spoznal, da pogodba ne bo izpolnjena in je od pogodbe odstopil in to brez nudenja dodatnega roka. Pri tem pritožba spregleda, da je tožnik zatrjeval tudi to trditveno podlago. Pravilno je sodišče ugotovilo, da je bil za izpolnitev pogodbe zelo pomemben element, da bi tožnik sklenil najemno pogodbo z lastnikom.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in teh ugotovitev pritožba ne graja, da je prvotoženec uredil le srečanje tožnika z direktorjem Zbornice, da mu je ta podal pravne nasvete, poslovne in davčne nasvete. Bistveno pa je bilo za tožnika, da bi sklenil z lastnikom najemno pogodbo. O tem pa je sodišče ugotovilo, da je pri slučajnem srečanju na Ciril Metodovem trgu med tožnikom, njegovo mamo in prvotožencem, ki je predstavnik lastnika (priča V. V. iz S.), tožnik izvedel, da lastnik nič ne ve o sklenjeni pogodbi in da bi bil tožnik novi najemnik. Tožnik je ugotovil, da prvotoženec lastniku lokala dolguje najemnine in se z nikomur od lastnika, to je S., ni pogovarjal ali dogovarjal za novega najemnika. To je potrdil tudi J. J. Tožniku tudi po tem srečanju ni bilo obljubljeno, da bo lahko sklenil najemno pogodbo. Prvotoženec pa je tako ob sklepanju dogovora sprejel zavezo, da bo intenzivno sodeloval pri pripravi vseh dokumentov in dogovorov z dobavitelji in drugimi partnerji. Sodišče tudi pravilno ugotavlja (točka 44 obrazložitve), da se je prvotoženec izmikal dostavi dokumentacije in ni poskrbel za prenos salona na tožnika do 1. 10. 2016. Ni sodeloval pri dogovarjanju z dobavitelji in partnerji in ni posredoval pri sklepanju najemne pogodbe za tožnika. Tožnik je tudi izvedel, da se v salonu nahaja neplačani material in da podjetje dolguje najemodajalcu. Dokazni postopek je tudi pokazal, da se je prvotoženec po plačilu varščine celo dogovarjal še z drugimi potencialnimi prevzemniki salona, družbo P. d.o.o.. Tožnik je nato direktorico te družbe in sodelavca L. L. seznanjal, da se s prvotožencem dogovarja za prevzem salona, da je bila pogodba sklenjena in plačana varščina.

14. Iz vsega, kar se je dogajalo po sklenjeni pogodbi, je tožnik utemeljeno sklepal, da prvotoženec svojega dela pogodbe ne bo izpolnil in je 6. 10. 2016 od pogodbe utemeljeno odstopil (103. in 106. člen OZ).

15. Prvotoženec je tako povzročil tožniku škodo, da je plačal 10.000,00 EUR, saj se ni prizadeval izpolniti svoj del obveznosti iz pogodbe z dne 20. 9. 2016. Po plačilu 10.000,00 EUR je celo dogovarjal posel s tretjo osebo.

16. Pritožba meni, da je rok izpolnitve po pogodbi bil zelo kratek (sklenitev 20. 9. 2016, izpolnitev 1. 10. 2016) in da bi moral tožnik toženi stranki ponuditi dodatni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz dogodkov, ki so sledili podpisu pogodbe, tožnik lahko zanesljivo sklepal, da toženec svojih del obveznosti ne bo izpolnil in da tudi v dodatnem roku ne bi izpolnil. Toženec ni pričel urejati stvari za sklenitev najemne pogodbe, ni povedal, da dolguje najemodajalcu najemnine, da niso vsi materiali v lokalu plačani in celo pogajal se je za sklenitev druge pogodbe z drugim domnevnim najemnikom. Iz vsega tega je tožnik lahko sklepal, da prvotoženec niti v dodatnem roku pogodbe ne bi izpolnil. Tožnik je podal kazensko ovadbo proti tožencu, nekaj časa je celo tekel kazenski postopek, ki je bil sicer končan s pravnomočno zavrnilno sodbo.

17. Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Meni, da so razlogi sodbe v nasprotju glede podlage za prisojeni znesek. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ko to oceni, da gre pri tožniku za poslovno odškodninsko obveznost, saj tistega dela pogodbe, ko se je zavezal kot fizična oseba, ni izpolnil in je tožnik zato moral od pogodbe odstopiti. Pravna podlaga je torej 239. člen OZ. Res je, da sodišče nekaj odgovarja tudi na podlago o neopravičeni obogatitvi. Vendar se na koncu sodba le odloči, da gre za poslovno odškodninsko odgovornost (točka 54 obrazložitve). Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovi, da je nastala tožniku škoda, ko je nakazal 10.000,00 EUR za varščino za tožnikov posel in da mora ta znesek tožniku plačati. To je tožnikova škoda. Ker toženca odgovarjata vsak po svoji podlagi, je pravilno obveznost naložena obema in ne solidarno. Tak je bil tudi tožbeni zahtevek, zato v tem delu ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP in sodišče ni sodilo preko tožbenega zahtevka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da 10.000,00 EUR ni bila ara in tega pritožba ne graja.

18. Pritožba še trdi, da sodišče zmotno šteje tožencu v breme, da ni sam zahteval dodatnega roka. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi za pravilno uporabo materialnega prava toženec moral ponuditi sam dodatni rok. Sodišče le presodi toženčevo ravnanje oziroma trditve, da naj bi po odstopu tožnika zahteval ustrezni rok za izpolnitev dogovora in prenos najemne pogodbe na tožnika. Ko je tožnik zahteval vračilo varščine po odstopu od pogodbe, mu je toženec odgovoril "biznis je biznis, stari" in odšel. Tedaj sodišče zapiše, da bi tedaj lahko zahteval dodatni rok in mu ne sledi, da je ponudil tožniku dodatni rok. Ni pa s tem sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ali zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

19. Pritožba večkrat ponavlja, da ni pasivne legitimacije v tem sporu, ker je prvotoženec pogodbo sklepal kot direktor družbe oziroma družbenik podjetja. Nato je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo oziroma je tožnik dokazal, da se je toženec v pogodbi zavezal tudi kot fizična oseba (da za tožnika opravi določena dejanja). Tožnik se je zavezal kot fizična oseba, da bo "intenzivno sodeloval, pri pripravi vseh dokumentov in dogovorov z dobavitelji in drugimi partnerji". Iz okoliščin primera pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bistvo tega bilo, da bi ga povezal z lastnikom prostorov in bi nato tožnik z lastnikom prostora lahko sklenil najemno pogodbo. Ker je v pogodbi dogovorjeni znesek vseboval tako plačilo prvotožencu za njegovo delo kot podjetju, prvotoženec pa je tožniku povedal, kam naj varščino nakaže, tožnik ni plačal nekaj, kar po pogodbi ni bil dolžan.

20. Protispisna je ugotovitev iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje prvotoženca zavezalo na podlagi pravil o osebni odgovornosti družbenika in zakonitega zastopnika po ZGD. Prvotoženec mora svoj znesek plačati na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve svojega dela pogodbe in ne dela pogodbe, ki se nanaša na tožečo stranko in podjetje.

21. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in ocenilo predložene dokaze. Tako je ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter pravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Tako ni podana smiselno očitana relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. V zadnjem delu pritožnik ne pojasni, katerega dokaza sodišče ni ocenilo posebej in ne konkretizira svoje zadnje navedbe. Sodba ima zadosti jasne razloge, da jo je mogoče preizkusiti.

22. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka in upoštevalo delni uspeh obeh strank.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1142/2021
• VSL Sodba II Cp 2855/2016
• Sklep I Up 457/2007