VSL Sodba I Cp 2212/2019

Jedro

Tožnik je bil v negotovosti, se počutil slabo in bil prizadet in osramočen pred okolico, to pa je trajalo vse od toženčeve ovadbe pri Specializiranem državnem tožilstvu v juliju 2017 do razsodbe kazenskega sodišča v januarju 2019. Tako duševne bolečine niso trajale zgolj 4 mesece, kot to navaja pritožba. Toženec je tožnika krivo ovadil za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, čeprav je vedel, da to ne drži. S tem je tožniku povzročil duševne bolečine, katerih intenziteto in trajanje je sodišče prve stopnje opisalo obrazložitve sodbe. Tožnik se je moral zagovarjati tako pri nadrejenih v službi kot tudi pri pristojnih organih, ki obravnavajo kazniva dejanja uslužbencev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno zamudno in delno zavrnilno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 30 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v višini 2.745,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.9.2018 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 200,00 EUR) je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožniku plačati stroške pravdnega postopka v znesku 378,60 EUR, v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe in odločitev o stroških postopka se je pritožil toženec. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V primeru, da prejšnjima predlogoma ne bo ugodeno, pa naj zniža prisojeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Navaja, da sodba ne pojasni, zakaj sodišče šteje znesek 2.500,00 EUR za primeren glede na zatrjevano nepremoženjsko škodo. Sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba ne pojasni, kdaj je bil toženec seznanjen s premoženjskopravnim zahtevkom. Iz navedb v tožbi in priloženih listin to ne izhaja. Tožnik za svoje navedbe ne predloži nobenih dokazov. Dejstva, ki jih zatrjuje tožnik, so v nasprotju s predloženimi dokazi. Tožnik v točki III. tožbe navaja, da so bili v lokalu navzoči tudi ostali gostje, medtem ko iz Pisne prijave kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 283 KZ-1 in sum kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po čl. 299 KZ-1 izhaja: ,,lokal je bil prazen, v njem sva bila le midva,,. Posledično je tudi višina odškodnine ugotovljena napačno. Odmerjen znesek odškodnine ni primeren glede na zatrjevana in neprerekana dejstva iz tožbe in ne upošteva ustrezno meril iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).¹ Sodišče ni pravilno upoštevalo trajanja duševnih bolečin. Tožnik je zatrjevane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti utrpel v izjemno kratkem časovnem obdobju, saj je kazenski pregon zoper njega trajal slabe štiri mesece, in sicer od podane kazenske ovadbe dne 31.7.2017 do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe dne 22.11.2017. Prav tako ni upoštevana intenziteta duševnih bolečin. Tožnikove navedbe o prisotnosti drugih ljudi v lokalu niso podprte z dokazi. Sam postopek zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog na višino odškodnine zaradi krive ovadbe ne more vplivati, saj gre za ločen postopek, ki ni uperjen zoper tožnika in ni mogel povzročiti duševnih bolečin. Izvedenec medicinske stroke ni bil pritegnjen, prav tako nobeno od zatrjevanj o utrpelih duševnih bolečinah ni podprto z medicinsko dokumentacijo. Dosojena odškodnina podpira kaznovalno funkcijo odškodnine, ki pa ni njen namen. Sodišče je premalo vrednotilo okoliščine konkretnega primera. Odškodnina odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.² V obravnavani zadevi z vsebino izjave ni bila seznanjena širša javnost, dogodek se ni pojavljal v medijih³, tožnik ni javna oseba, celotni dogodek pa je trajal manj kot 4 mesece. Tožnik je v okviru predkazenskega postopka, ki je bil tajen, opravil en razgovor, okrožna državna tožilka je nato izdala sklep o zavrženju kazenske ovadbe toženca zoper tožnika. Na nobenem mestu v tožbi tudi ni izkazano zatrjevano poslabšanje osebnega in družinskega življenja tožnika v posledici krive ovadbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP⁴) ni podana. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo vsa odločilna dejstva, ki jih je upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka na večih mestih v pritožbi omenja, kako tožeča stranka določenih dejstev ni dokazala. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek. Zato jih tožeči stranki ni treba dokazati, sodišču pa se ni treba ukvarjati z dokazno oceno posameznih dejstev, saj se štejejo za resnična. Navedena dejstva v tožbi zgolj ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. tč. 1. odst. 318. člena ZPP). S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedba v tožbi, da so bili v lokalu navzoči tudi ostali gostje, ne nasprotuje predloženemu dokazu, to je Pisni prijavi kaznivega dejanja krive ovadbe po členu 283 KZ-1 in sum kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi po čl. 299 KZ-1 (A3 - Prijava). Kot je razvidno iz celotne vsebine Prijave, se zapis v Prijavi namreč nanaša zgolj na notranjost lokala, zunaj na terasi lokala pa se je nahajalo več obiskovalcev, saj je bil poletni čas. Nasprotje med zatrjevanim dejstvom in predloženim dokazom tako ne obstaja. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi ugotovitev o tem, kdaj je bil toženec seznanjen s premoženjskopravnim zahtevkom, saj se s tem v zvezi sklicuje na tožbene navedbe, iz katerih izhaja, da je bilo to konec avgusta 2018, zato je pravilen zaključek, da je toženec v zamudi s plačilom od 1.9.2018 dalje.

6. Pravilno pa je odmerjena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki ustrezno upošteva tako trajanje kot intenziteto tožnikovih duševnih bolečin (179. člen OZ). Čeprav je kaznivo dejanje krive ovadbe uvrščeno med kazniva dejanja zoper pravosodje, je v njem vsebovan tudi zakonski dejanski stan kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. To dejanje namreč zagreši tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, to pa je nedvomno tudi lažen podatek o storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja na škodo posameznega oškodovanca. Pri obstoju duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime je predvsem porušeno notranje ravnovesje posamičnega oškodovanca, ki pa se nujno ne manifestira navzven na tak način, da bi slednji potreboval zdravniško pomoč. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o odsotnosti medicinske dokumentacije, saj tudi navedb v zvezi s potrebnostjo zdravljenja pri zdravniku ni bilo. Tožnik je bil v negotovosti, se počutil slabo in bil prizadet in osramočen pred okolico, to pa je trajalo vse od toženčeve ovadbe pri Specializiranem državnem tožilstvu v juliju 2017 do razsodbe kazenskega sodišča v januarju 2019. Tako duševne bolečine niso trajale zgolj 4 mesece, kot to navaja pritožba. Toženec je tožnika krivo ovadil za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odst. 257. člena KZ-1, čeprav je vedel, da to ne drži. S tem je tožniku povzročil duševne bolečine, katerih intenziteto in trajanje je sodišče prve stopnje opisalo v točki 7 obrazložitve sodbe. Tožnik se je moral zagovarjati tako pri nadrejenih v službi kot tudi pri pristojnih organih, ki obravnavajo kazniva dejanja uslužbencev. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je tožnik opravil zgolj en razgovor. Toženec je tožniku domnevno kaznivo dejanje očital v lokalu, v katerem je bilo prisotnih več ljudi, zato so takšne hujše obtožbe prizadele tožnikov ugled in posledično reakcijo tožnikove socialne okolice. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni posebej upoštevalo postopka zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, zato je takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na primera iz sodne prakse pod opr. št. I Cp 301/2010 in II Cp 886/2015, ki z obravnavanim nista primerljiva. Ko se tožeča stranka sklicuje na primer opr. št. I Cp 1606/2014, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila dvema tožnikoma v tisti zadevi zaradi objave v medijih prisojena ustrezno višja odškodnina, to je 3.000,00 EUR in 3.500,00 EUR, medtem ko je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.500,00 EUR, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ in ne podpira kaznovalne funkcije odškodnine, kot zmotno meni pritožba. Ne drži tudi pritožbena navedba, da na nobenem mestu v tožbi tudi ni izkazano zatrjevano poslabšanje osebnega in družinskega življenja tožnika v posledici krive ovadbe, saj je tožnik na strani 5 tožbe zatrjeval tudi, da se je poslabšalo tudi njegovo osebno in družinsko življenje, kar se glede na naravo zamudne sodbe šteje za resnično in tega dejstva zato tožniku ni bilo treba tudi dokazati.

7. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso podane. Ke pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
² Tožena stranka omeni odločbo VSL I Cp 301/2010, kjer je bila določena odškodnina 1.500,00 EUR
³ Na tem mestu tožena stranka omeni odločbo VSL I Cp 1606/2014
⁴ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

26.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 49/2014
• Sodba II Ips 359/2006
• VSC sodba Cp 673/2013