VSL Sodba I Cp 1205/2019

Jedro

Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.

Toženka se do kupcev ni obvezala prevzeti obveznosti v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja.Tožnikov prednik je te listine pridobival sicer v njenem imenu (ker je bila zemljiškoknjižna lastnica), vendar pa za svoj račun.

Pogodbeno določilo ni jasno, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta drugačen oziroma različen pomen. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z očitki pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zgolj upoštevati jasna pogodbena določila, ne pa v nasprotju z določbo 82. člena OZ ugotavljati skupen namen pogodbenih strank, čeprav bi moralo uporabiti le gramatikalno razlago spornih določb pogodbe. Skupen namen pogodbenikov je pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih pravdnih strank in prič, ki so bili kot kupci in sopogodbeniki enako kot pravdni stranki seznanjeni s potekom in vsebino pogodbenih dogovorov in medsebojnih zavez. Iz jasnih in v bistvenem delu skladnih izpovedb toženke in ostalih kupcev izhaja, da stroški projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja niso bremenili toženke, pač pa so bili v pogodbi ovrednoteni le zaradi kasnejšega prenosa pravic na kupce in ureditve medsebojnih razmerij.

Prednik tožnika je bil tisti, ki je pred sklenitvijo pogodbe z dne 21.6.2013 sam predlagal, kako naj toženka upošteva plačila kupcev S. S. in P. P., kar nujno pomeni, da je na ta način poravnala tudi dolg do njega in je njegova terjatev s tem prenehala na podlagi izpolnitve, do katere je prišlo, preden je bila toženka obveščena o prvi cesiji terjatve

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe 1.208,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 143.521,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2012 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 9.781,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe tako, da ugodi toženemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče spregledalo popolnoma vse dokaze, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek tožnika, svojo odločitev pa utemeljuje izključno na izpovedi toženke ter zaslišanih prič, čeprav njihove izpovedi nasprotujejo vsebini listin. Zaradi obsežnosti pritožbe sodišče druge stopnje v nadaljevanju povzema le bistvene pritožbene trditve. Glede plačila 62.000,00 EUR tožnik navaja, da sodišče ni ocenjevalo prodajne pogodbe z dne 12. 7. 2011 z vidika višine dogovorjene kupnine za nepremičnino parc. št. 336, k.o. X, ki je v bistvenem ostala enaka kot v prodajni pogodbi z dne 19. 4. 2012, v okviru katere je bila kupnina 697.000,00 EUR razdeljena na dva dela, en del 635.000,00 EUR plačilo kupnine, drugi del 62.000,00 EUR pa stroški projektiranja. Pritožnik vztraja, da sta se pravdni stranki s to pogodbo dogovorili, da toženka prizna družbi M., d.o.o., iz naslova pridobitve projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja kot plačilo kupnine 62.000,00 EUR. Sodišče si vsebino in pomen posameznih določb pogodbe razlaga popolnoma napačno, pri tem spregleda bistveni del listinskih dokazov, ki navedbe tožeče stranke potrjujejo. Zmotno pa šteje za verodostojne izpovedi prič in toženke, ki ne znajo pojasniti jasne in razumljive vsebine točk 3.2.1. in 3.2.2.2. pogodbe z dne 12. 4. 2012. Tožeča stranka izpostavlja tudi tabelo plačil po pogodbi, ki je bila predniku tožeče stranke posredovana s strani tožene stranke, ki vključuje predlagan način poplačila kupnine in navaja, kaj je bilo s strani družbe M., d.o.o., plačano. Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v prvotni sodbi zavzelo popolnoma drugačno stališče, ki ga je natančno obrazložilo in se sklicevalo na konkretne dokaze. Sodišče se ni opredelilo do listine, ki jo je sestavljala sestra toženke N. L. in bi moralo izvesti dokaz z njenim zaslišanjem. Izpovedbe toženke in zaslišanih prič so povsem neverodostojne, saj ne obrazložijo in pojasnijo pomena določb 3.2.1. in 3.2.2.2. prodajne pogodbe, medtem ko je tožeča stranka v okviru svojega zaslišanja pojasnila jasen in natančen obračun kupnine ter obrazložila, zakaj so preostali kupci plačevali toženi stranki tudi del projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja, ki ga je pridobila in za toženo stranko izdelala družba M., d.o.o. Sodišče spregleda, da so se posamezni kupci zavezali plačati več, kot pa je znašal njihov delež kupnine, ki bi ga bili dolžni plačati v primeru, da bi kupovali samo in izključno nepremičnino za kupnino 635.000,00 EUR. Protispisni so zaključki sodišča, da naj bi toženka prepričljivo izpovedala, kako je pogodbo sestavljal tožnik in da je vztrajal pri tabeli, ki naj bi bila podtaknjena s pogodbo. Sodišče zmotno razume predmet pogodbe o izvajanju inženiringa z dne 19. 4. 2012, ki se ni nanašala na storitve pridobivanja projektne dokumentacije za potrebe gradbenega dovoljenja, ampak na storitve gradnje po sklenitvi in realizaciji prodajne pogodbe z dne 19. 4. 2012. Navedeno je potrebno ločevati od storitev, potrebnih za pridobitev gradbenega dovoljenja, glede katerih so vse zaslišane priče in stranke potrdile, da je bilo pogoj za sklenitev prodajne pogodbe. Zato je jasno, da je družba M., d.o.o., pridobila gradbeno dovoljenje in izdelala projektno dokumentacijo, toženka pa jo je s prodajno pogodbo z dne 19. 4. 2012 oprostila plačila dela kupnine 62.000,00 EUR. Gre za dogovorjeno kompenzacijo, nasprotnega nobena izmed zaslišanih prič niti toženka ni uspela logično ali življenjsko obrazložiti. Glede zahtevka za plačilo 81.521,50 EUR tožeča stranka opozarja, da si je sodišče zmotno razlagalo vsebino določbe 309.a člena ZPP. Določba velja za vse konkretne poravnalne ponudbe in ne le za poravnalne ponudbe med strankama pravdnega postopka. Tudi sicer sodišče narobe razume obseg pogajanja, v okviru katerega so bila posredovana elektronska sporočila z dne 18. 10. in 23. 10. 2012. Tožeča stranka je pojasnila, da so bila v tem trenutku v teku pogajanja ne samo med tožečo stranko in kupcema P. P. in S. S., temveč tudi s toženo stranko. Zaključek sodišča je nelogičen in nerazumljiv, saj ugotavlja obstoj vnaprejšnjega soglasja M., d.o.o., da toženka na ta način poravna tudi svoj dolg do te družbe, pri čemer iz njenih trditev izhaja, da za to soglasje do prejema elektronskih sporočil 6. 2. in 7. 2. 2017 sploh ni vedela. Iz elektronskega sporočila odvetnika tožene stranke z dne 19. 11. 2012 je jasno, da kakršnegakoli vnaprejšnjega soglasja ni bilo in da je šlo izključno in samo za pogajanja. Ker navedenega dejstva v povezavi z izpovedjo tožeče stranke ter vsebine njenega elektronskega sporočila z dne 25. 1. 2013, sodišče ni dokazno ocenilo kot pomembnega, je zmotno zaključilo, da je toženka sprejela vnaprejšnje soglasje pravnega prednika tožeče stranke, za katerega takrat sploh ni vedela.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača kot neutemeljene vse pritožbene očitke ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti in pravilno ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. Zaradi jasne in celovite razlage pritožbeno sodišče ponovno povzema potek dogodkov med pravdnima strankama in ostalimi udeleženci spornega pogodbenega razmerja:

- dne 12. 7. 2011 je toženka kot prodajalka s pravnim prednikom tožnika M. d.o.o., in ostalimi kupci (F. F., N. N., L. L., N. N., R. R. in A. A.) sklenila prodajno pogodbo za nakup nepremičnine parc. št. 336, k. o. X, za ceno 700.000,00 EUR; kupci so nepremičnino kupili z namenom adaptacije, nadzidave in dozidave zaradi pridobitve štirih stanovanjskih enot;

- dne 19. 9. 2011 je M., d.o.o., kot prodajalec s kupcema S. S. in P. P. sklenil prodajno pogodbo, s katero jima je prodal 20,4 % delež nepremičnine parc. št. 336, k.o. X.; navedena kupca sta v dogovoru s prodajalcem nakazala kupnino 95.521,50 EUR dne 29. 9. 2011 na račun toženke;

- dne 19. 4. 2012 so pogodbeniki sporazumno razdrli prodajno pogodbo z dne 12. 7. 2011; istega dne so toženka kot prodajalka in preostali kupci M., d.o.o., (družbo je ves čas zastopal tožnik kot direktor) L. L., N. N., R. R. in A. A., sklenili novo prodajno pogodbo; v njej so pogodbeniki ugotovili, da je bilo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje za dozidavo, nadzidavo in rekonstrukcijo obstoječega objekta ter se dogovorili, da znaša kupnina za prodano nepremičnino 635.000,00 EUR, stroški projektiranja pa 62.000,00 EUR; istega dne je bila med M., d.o.o., kot izvajalcem in soinvestitorjem in ostalimi kupci kot investitorji sklenjena tudi pogodba o izvajanju gradbenega inženiringa;

- ker M., d.o.o., svojih obveznosti po prodajni pogodbi z dne 19. 4. 2012 ni izpolnil, mu je toženka dne 17. 10. 2012 poslala poziv k izpolnitvi obveznosti in ker tudi v dodatnem roku ni plačal dogovorjene kupnine, je bila z dnem 27. 10. 2012 pogodba v razmerju med njim in toženko razvezana; ker M., d.o.o., zato ni mogel izpolniti niti svojih obveznosti po prodajni pogodbi z P. P. in S. S., sta slednja z dnem 22. 1. 2013 odstopila od pogodbe z dne 19. 9. 2011 in zoper toženko in M., d.o.o., vložila tožbo, v kateri sta od obeh zahtevala solidarno vračilo dne 29. 9. 2011 plačane kupnine;

- dne 21. 6. 2013 je toženka sklenila pogodbo o ureditvi o medsebojnih razmerij in prodajno pogodbo s kupci L. L., N. N., R. R., A. A., S. S. in P. P., s katero so dokončno uredili razmerja v zvezi s prodajo nepremičnine ter projektov in gradbenega dovoljenja; toženka je S. S. in P. P. prejeti znesek 95.521,50 EUR upoštevala kot njun del kupnine za nepremičnino in jima po doplačilu izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega sta se vknjižila kot solastnika nepremičnine.

7. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo 62.000,00 EUR za stroške izdelave projektne dokumentacije in pridobitve gradbenega dovoljenja ter vračilo delne kupnine 81.521,50 EUR po razvezi prodajne pogodbe z dne 19. 4. 2012. Tožnik trdi, da je obe terjatvi pridobil na podlagi dveh cesijskih pogodb¹ ter da je toženka kot prodajalka po razvezi pogodbe upravičena obdržati le prejeto aro, družbi M., d.o.o., pa vrniti plačane dele kupnine. Učinke razvezane pogodbe Obligacijski zakonik (OZ) ureja v določbi 111. člena. Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (prvi in drugi odstavek 111. člena OZ).

8. Glede vrnitve stroškov projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja v višini 62.000,00 EUR je jedro spora med pravdnima strankama v razumevanju pogodbenih določb 19. 4. 2012 sklenjene (in kasneje razvezane) prodajne pogodbe, predvsem v tem, ali je toženka kot prodajalka v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije in gradbenega dovoljena do kupcev s to pogodbo prevzela kakšne obveznosti, ali pa je šlo glede tega za ločen dogovor med kupci, med katerimi je bil tožnikov prednik družba M., d.o.o., tudi v vlogi izvajalca inženiringa gradnje. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku odločitev sprejelo po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je ponovno zaslišalo pravdni stranki in kot priče pogodbenike v spornih pogodbenih razmerjih ter ponovno presojalo listinske dokaze. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da se toženka do kupcev ni obvezala prevzeti obveznosti v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja, ter da je tožnikov prednik te listine pridobival sicer v njenem imenu (ker je bila zemljiškoknjižna lastnica), vendar pa za svoj račun. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev kot pravilno, v bistvenem pa tudi razloge, s katerimi jo je utemeljilo.

9. V prodajni pogodbi z dne 19. 4. 2012 so pogodbeniki ugotovili, da je na nepremičnini parc. št. 336, k.o. X, pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje za dozidavo, nadzidavo in rekonstrukcijo obstoječega objekta, ter da se nepremičnina prodaja skupaj s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem na ime zemljiškoknjižne lastnice - toženke in skupaj s projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja in projekti za izvedbe (1.7. točka). Pogodbene stranke so se dogovorile, da znaša kupnina za prodane nepremičnine 635.000,00 EUR, vrednost 62.000,00 EUR pa so stroški projektiranja (3.1. točka). Nadalje so ugotovili, da so stroške projektiranja 62.000,00 EUR in 40.000,00 EUR kot aro ter prvi del kupnine 81.521,50 EUR kupci že plačali z nakazilom na tekoči račun prodajalke oziroma gotovinskim plačilom na račun UE ... (točka 3.2.1 pogodbe), preostali znesek kupnine 513.478,50 EUR (3.2.2 točka) pa bodo plačali v zneskih in rokih iz 3.2.2.1. in 3.2.2.2. točk pogodbe ter v pogodbo vključene tabele. V njej je kot znesek kupnine naveden znesek 697.000,00 EUR (635.000,00 EUR in 62.000,00 EUR), pri čemer je na M., d.o.o., odpadel delež 310.862,00 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je slednji že plačal 163.521,50 EUR ter da mora plačati še 147.340,50 EUR. Deleža ostalih kupcev v kupnini sta znašala 198.645,00 EUR in 187.493,00 EUR, glede na plačano aro v višini 10.000,00 EUR vsak pa sta se toženki zavezala plačati še 188.645,00 EUR in 177.493,00 EUR.

10. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da so zgoraj povzeta pogodbena določila jasna in da potrjujejo njegove trditve, da je toženka pridobitev in izdelavo projektne dokumentacije ter gradbenega dovoljenja, v pogodbi ocenjeno na znesek 62.000,00 EUR, štela za del kupnine in ga priznala v korist prednika tožnika družbe M., d.o.o. Toženka se brani, da je bila predmet prodajne pogodbe zgolj nepremičnina za kupnino 635.000,00 EUR, da sama v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja ni prevzela nobene obveznosti ali stroškov, niti nikoli prejela nobenega plačila od prednika tožnika ali kupcev, upravni postopek pa se je vodil na njeno ime izključno zato, ker je bila takrat še zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Prvostopenjsko sodišče je sledilo napotkom tega sodišča v razveljavitvenem sklepu in glede stroškov v zvezi s projektno dokumentacijo in gradbenim dovoljenjem najprej ugotavljalo, kaj je bilo o tem med pravdnima strankama in ostalimi pogodbeniki dogovorjeno ob sklenitvi prve prodajne pogodbe v letu 2011. Ugotovilo je, da se je pravni prednik tožnika M., d.o.o., zavezal pravnomočno gradbeno dovoljenje za adaptacijo, nadzidavo in prizidavo nepremičnine pridobiti v imenu prodajalke (toženke) in na svoj račun. Takšen dogovor po razvezi te pogodbe in ob sklenitvi nove prodajne pogodbe po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni bil spremenjen. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila v prvi pogodbi kupnina za nepremičnino 700.000,00 EUR, v drugi pa 635.000,00 EUR, ne more biti odločilno. Pomembno je, da druga pogodba ne vsebuje izrecne določbe o spremembi dogovora tako, da bi stroške izdelave projektne dokumentacije in pridobitve gradbenega dovoljenja nase prevzela toženka in ga vključila v višji znesek kupnine. Ker je kupnina v prodajni pogodbi z dne 19. 4. 2012 najprej navedena v znesku 635.000,00 EUR, nato pa 697.000,00 EUR, pri tem pa naj bi toženka po seštevku prejela kupnino 635.000,00 EUR², so pogodbene določbe glede tega nejasne in med strankama sporne. Pogodbeno določilo ni jasno, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta drugačen oziroma različen pomen. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z očitki pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zgolj upoštevati jasna pogodbena določila, ne pa v nasprotju z določbo 82. člena OZ ugotavljati skupen namen pogodbenih strank, čeprav bi moralo uporabiti le gramatikalno razlago spornih določb pogodbe. Skupen namen pogodbenikov je pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih pravdnih strank in prič, ki so bili kot kupci in sopogodbeniki enako kot pravdni stranki seznanjeni s potekom in vsebino pogodbenih dogovorov in medsebojnih zavez. Iz jasnih in v bistvenem delu skladnih izpovedb toženke in ostalih kupcev izhaja, da stroški projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja niso bremenili toženke, pač pa so bili v pogodbi ovrednoteni le zaradi kasnejšega prenosa pravic na kupce in ureditve medsebojnih razmerij. Ravno v povezavi z listinami, navedenimi v 6. točki obrazložitve te sodbe, pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v verodostojnost zaslišanih prič. Prav tako ne more biti odločilnega pomena v pritožbi izpostavljena listina (priloga A21), ki naj bi jo sestavila sama toženka ob pomoči svoje sestre in naj bi potrdila tožnikova jasna in logična pojasnila ter njegovo izpoved. Pritožba spregleda, da po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, tudi če bi se v prodajni pogodbi z dne 19. 4. 2012 drugi kupci zavezali toženki plačati več v primerjavi z dogovorjenimi deleži oziroma deležem družbe M., d.o.o., to še ne pomeni, da se je toženka zavezala ne le v svojem imenu, ampak tudi za svoj račun, pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje in pri tem nositi stroške izdelave projektne dokumentacije in pridobitve gradbenega dovoljenja (v okviru dogovorjene kupnine 635.000,00 EUR, ki naj bi jo prejela, če ne bi bila prodajna pogodba z dne 19. 4. 2012 razvezana).

11. Nesporno je pridobitev projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja urejal prednik tožnika, a na svoj račun. V tem razmerju je nastopal ne le kot soinvestitor, ampak tudi kot izvajalec gradbenega inženiringa po pogodbi o izvajanju gradbenega inženiringa z dne 19. 4. 2012, s katero se je soinvestitorjem med ostalim zavezal, da bo poleg ostalega v okviru pogodbenih del v svojem imenu izvajal, opravljal in vodil vse postopke pridobivanja potrebnih pogojev in soglasij, ki so potrebni za gradnjo in za pridobitev uporabnega dovoljenja za načrtovani gradbeni objekt. Sicer drži, kar navaja pritožba, da je bilo takrat gradbeno dovoljenje že pridobljeno in se obveznosti pravnega prednika tožnika iz 4. člena te pogodbe nanj ne nanašajo, vendar pa kažejo na logično nadaljevanje načina izvedbe projekta, ki ga je že doslej vodila družba M., d.o.o.

12. V pritožbi večkrat ponovljene očitke o nerazumljivi, nelogični in protispisni sodbi, ki o odločilnih razlogih nima dejstev, mora pritožbeno sodišče zavrniti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, pa tudi ni v nasprotju s temi listinami. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista bili storjeni. Tudi pritožbena graja dokazne ocene je neutemeljena. Dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva in se v zadostni meri opredeli do izvedenih dokazov, ki so pomembni za dokazovanje odločilnih dejstev. Pri odločitvi o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem priče N. L.³, sestre toženke, sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi povzročila tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede spornega elektronskega sporočila tožniku pred sestavo pogodbe (priloga A21) je toženka sama pojasnila, da ji je pri izračunih sestra N. L. pomagala, a pri sklepanju pogodbe ni sodelovala, zato je njeno zaslišanje o teh okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča nepotrebno.

13. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vračilo delnega zneska kupnine 81.521,50 EUR je prvostopenjsko sodišče oprlo na sledeče dejanske ugotovitve: družba M., d.o.o., je soglašala, da toženka prejeto plačilo S. S. in P. P. upošteva v njuno korist in jima na njegovi podlagi izda zemljiškoknjižno dovolilo ter soglašala, da na ta način poravna toženka tudi svoj dolg do nje; s tem so bile izpolnjene medsebojne obveznosti pogodbenih strank iz naslova razvezanih prodajnih pogodb z dne 19. 9. 2011 in 19. 4. 2012. Ugotovilo je tudi, da toženka s tem ni bila neupravičeno obogatena, niti družba M., d.o.o., prikrajšana, saj bi sicer morala sama vrniti sporni znesek kupcema P. P. in S. S. na podlagi razdrte prodajne pogodbe z dne 19. 9. 2011.

14. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določbe 309.a člena ZPP, ko je pri odločitvi kot dopusten dokaz upoštevalo tožnikovi elektronski sporočili z dne 18. in 23. 10. 2012, ki jih je posredoval P. P. Kot je razumno pojasnilo, po vsebini v elektronskih sporočilih tožnika priči P. P. ne gre za konkretno poravnalno ponudbo toženki, ki bi bila predložena v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, kar vztraja tožnik tudi v pritožbi. Vsebino elektronskih sporočil je prvostopenjsko sodišče pravilno razumelo, kot se glasijo, namreč da je družba M., d.o.o., izrecno soglašala s takšnim načinom poravnave medsebojnega dolga v tristranskem razmerju (tožnik - toženka - P. P. in S. S.). Elektronsko sporočilo toženkinega odvetnika z dne 19.11.2012 in tožnikovo z dne 25.1.2013 drugačne razlage ne omogočata. Glede v določbi 309.a.člena ZPP uvedene dokazne prepovedi je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno povzelo stališča pravne teorije, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Ugotovitev obstoja vnaprejšnjega soglasja družbe M., d.o.o., tudi ni nelogična in nerazumljiva, kot jo skuša prikazati pritožba. Pomembno je le dejstvo, da je bil prednik tožnika tisti, ki je pred sklenitvijo pogodbe z dne 21.6.2013 sam predlagal, kako naj toženka upošteva plačila kupcev S. S. in P. P., kar nujno pomeni, da je na ta način poravnala tudi dolg do njega in je njegova terjatev s tem prenehala na podlagi izpolnitve, do katere je prišlo, preden je bila toženka obveščena o prvi cesiji terjatve.

15. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške postopka, ker s svojo pritožbo ni uspel, mora pa povrniti toženki njene stroške za odgovor na pritožbo (1625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 26,25 točk za materialne stroške, ob upoštevanju vrednosti točke in DDV skupaj 1.208,70 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Z K. K. z dne 11. 7. 2015, ki je postal lastnik te terjatve na podlagi pogodbe z dne 23. 10. 2012 z družbo M., d.o.o.
² Tako po izračunu prvostopenjskega sodišča kot pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu.
³ Dokaz z zaslišanjem priče N. L. je pravočasno predlagala toženka (pripravljalna vloga z dne 7. 7. 2016) in ne tožnik.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2512/2014
• VSL sklep I Cpg 1159/2010
• VSL Sodba I Cp 210/2017