VSL Sodba II Cp 1699/2019

Jedro

V avtorskem pravu je zavezanec za plačilo avtorskega honorarja uporabnik avtorskih del. Pri iskanju pravega uporabnika in pasivno legitimiranega zavezanca je treba izbirati glede na to, kdo ima običajne organizacijske dolžnosti in kdo prevzame ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti). Uporabnik glasbe je tako oseba, ki je s tem dosegla določeno korist.

Ker toženka z organizacijo navedenih prireditev dejansko ni imela ničesar, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je toženka kljub temu zavezanka za plačilo avtorskega honorarja, ker je lastnica prostora, v katerem so se odvijale prireditve. Zgolj okoliščina lastništva prostora za sklep, da je toženka tudi uporabnica avtorskih del, ne zadošča, saj je za presojo, da je oseba uporabnik avtorskih del ključno, ali je imela oseba običajne organizacijske dolžnosti ali je prevzela ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti) ter ali je imela od uporabe avtorskih del korist. Toženka ni bila niti soorganizatorka navedenih prireditev, saj pri njihovi dejanski organizaciji, pripravi in izvedbi v ničemer ni sodelovala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi;

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 981,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2018 dalje, v roku 15 dni.“

- v III. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 549,00 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila;

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati avtorski honorar v znesku 981,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 30. 7. 2018 dalje, v roku 15 dni (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 283,41 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek s stroškovno posledico zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da aktivna legitimacija tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) obstoji, vendar pa se ni opredelilo do ugovora toženke, da se tožnik ni uskladil z določbo 81. člena ZKUASP, zaradi česar deluje nezakonito. Zato ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preiskusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Enako velja glede ugovora neveljavnosti 6. poglavja ZASP in pomanjkanja pravne podlage. Ker niti Tarifa 1998 niti Pravilnik 2006 nista veljavna, ni normativne podlage za prisojo nadomestila. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako pa je zmotno uporabljeno materialno pravo glede aktivne legitimacije in pravne podlage zahtevka. Zahtevek je tudi vsebinsko neutemeljen. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi bila toženka organizatorka prireditev, kar pa je toženka izrecno prerekala. Gre za negativno dokazno breme, ki ga toženka ne more izpolniti, zaradi česar bi tožnik moral dokazati svoje trditve, česar pa ni storil. Toženka je tožnika o dejstvu, da ni organizator, obvestila vsakič, ko je prejela prošnjo za podatke o neprijavljenih prireditvah. Toženka je lastnica eco resorta, vendar pa so vse nočitvene kapacitete, športne aktivnosti, dnevni izleti ter vse družabne aktivnosti pod okriljem družb A., B. ter D. Za to pa je toženka predložila ustrezne dokaze - pogodbo in zaslišanje zakonitega zastopnika. V postopku je sporno vprašanje, kdo je organizator prireditve. Sam kraj prireditve ni pravnorelevantna okoliščina. Nesporno je, da toženka prostora ni neodplačno oddala, ni organizirala dogodkov, ni najela izvajalcev ali z njimi podpisala pogodb, ni prodajala vstopnic ali skrbela za redarsko službo, temveč je s pogodbo upravljanje prenesla na drugo pravno osebo, ki je s tem prevzela tudi vse pravice in obveznosti. Zato toženke ni mogoče šteti za organizatorja in s tem za uporabnika avtorskih del. Nadalje tudi ni jasno, na kateri pravnorelevantni dejanski podlagi in materialni osnovi sodišče meni, da bi toženka morala plačati nadomestilo, po ZASP, ZKUASP ali Tarifi 1998. Nadomestilo je dolžan plačati organizator prireditve in ne lastnik nepremičnine, kjer se dogodek odvija. Ker toženka z ničemer ni sodelovala pri dogodkih, tudi ne more biti soorganizatorka in solidarna zavezanka, saj ni kršiteljica avtorskih pravic.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik s tožbo od toženke vtožuje avtorski honorar za javno priobčitev glasbenih del za 14 koncertov v obdobju med avgustom 2017 in decembrom 2017, ki so bili izvedeni v prostorih toženke.

6. V skladu z določilom 6. točke prvega odstavka 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) kolektivna organizacija uporabnikom izdaja račune za uporabo avtorskih del iz svojega repertoarja, zbira avtorske honorarje in jih izterjuje. V skladu z določilom drugega odstavka 48. člena ZKUASP morajo prireditelji kulturnoumetniških prireditev in zabavnih prireditev ter drugi uporabniki avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije v primerih, ko je to potrebno po zakonu, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev avtorskih del, v 15 dneh po njihovi priobčitvi pa poslati kolektivni organizaciji sporede vseh uporabljenih del ali, kadar to ni mogoče, druge podatke za izračun avtorskega honorarja. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 165. členu določa, da v primeru, kadar je več kršilcev neke pravice iz ZASP, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev.

7. V avtorskem pravu je zavezanec za plačilo avtorskega honorarja uporabnik avtorskih del. Pri iskanju pravega uporabnika¹ in pasivno legitimiranega zavezanca je treba izbirati glede na to, kdo² ima običajne organizacijske dolžnosti in kdo prevzame ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti). Uporabnik glasbe je tako oseba, ki je s tem dosegla določeno korist³. Tožnik je v tožbi trdil zgolj, da je toženka organizatorka, ker so bile prireditve izvedene v njenem prostoru in so bile oglaševane na njenem facebook profilu, razmerje med toženko in D. (za katero je toženka trdila, da je dejanski organizator prireditev) pa je zgolj njuno notranje razmerje, ki na obveznost plačila honorarja toženke ne vpliva. Toženka pa je podala ugovor pasivne legitimacije, ki ga je utemeljevala s tem, da ni organizatorka prireditev, saj s prireditvami nima nič, kar je vsakokrat sporočila tožniku in mu posredovala tudi vse podatke o tem, kdo je dejanski organizator prireditev.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika toženke ugotovilo, da toženka z organizacijo navedenih prireditev dejansko ni imela ničesar. Na podlagi te dejanske ugotovitve pa je v nadaljevanju materialnopravno zmotno zaključilo, da je toženka kljub temu zavezanka za plačilo avtorskega honorarja, ker je lastnica prostora, v katerem so se odvijale prireditve. Zgolj okoliščina lastništva prostora za sklep, da je toženka tudi uporabnica avtorskih del, ne zadošča, saj je za presojo, da je oseba uporabnik avtorskih del ključno, ali je imela oseba običajne organizacijske dolžnosti ali je prevzela ekonomsko tveganje prireditve, kar se kaže zlasti v obveznostih do izvajalcev in pridobivanju občinstva (javnosti) ter ali je imela od uporabe avtorskih del korist. Toženka ni bila niti soorganizatorka⁴ navedenih prireditev, saj pri njihovi dejanski organizaciji, pripravi in izvedbi v ničemer ni sodelovala.⁵ Prav tako je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je vsebina pogodbe med toženko in D. nerelevantna. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da toženka ni v ničemer sodelovala pri organizaciji prireditev, niti ni tožnik zatrjeval, kakšno korist naj bi imela toženka od izvedenih prireditev, toženka ni uporabnica avtorskih del. Zavezanec za plačilo avtorskega honorarja je zgolj uporabnik avtorskih del, kar pa glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje toženka ni bila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pasivne legitimacije napačna. Posledično toženka ni kršiteljica avtorske pravice, zaradi česar na podlagi določila drugega odstavka 165. člena ZASP ni solidarna zavezanka za plačilo avtorskega honorarja. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo materialnopravno zmoten zaključek o tem, da je bila toženka uporabnica avtorskih del. Na to je pritožba utemeljeno opozorila, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

9. Pritožba je utemeljena že iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar je terjalo ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, zaradi česar se pritožbeno sodišče posledično do vseh ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso več pravno odločilne, ni še posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Ker je tožnik s svojim zahtevkom v celoti propadel, je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, in sicer: stroške sestave odgovora na tožbo v višini 300 točk (Tarifna številka 19 Odvetniške tarife), stroške pooblaščenca za pristop na narok dne 9. 1. 2019 v višini 300 točk (Tarifna številka 20 Odvetniške tarife) ter stroške pooblaščenca za pristop na narok 22. 3. 2019 v višini 150 točk, skupaj stroške pooblaščenca toženke v višini 750 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR⁶ znaša 450,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 549,00 EUR. Nagrade za dokazni predlog v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu toženke ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za pristop na narok. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik tako dolžan toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 549,00 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 375 točk (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR⁷ znaša 229,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 279,99 EUR. Nagrade za poročilo stranki pritožbeno sodišče pooblaščencu toženke ni priznalo, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe, prav tako je zavrnilo stroške izvršilnega postopka, ki toženki v postopku niso nastali. Tožnik je tako dolžan toženki na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 279,99 EUR, v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ dr. Miha Trampuš: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2007, stran: 84
² dr. Miha Trampuš: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 84: „ Prireditelj dogodka in s tem zavezanec do kolektivne organizacije je oseba, ki izvedbo naroči ali katere odločilna dejavnost je izvedbo omogočila; ali oseba, ki ima zaradi udeležbe pri dobičku lasten gospodarski interes za uspeh dogodka, pa čeprav nima ne tehničnega ne organizacijskega, ne vsebinskega vpliva na prireditev, ali oseba, ki prevzame priprave, izvedbo in finančno tveganje prireditve ali oseba, ki prevzame pogodbene obveznosti do izvajalcev, oblikovanje programa, tiskanje programa in njegovo prodajo ali oseba, ki poskrbi za promocijo dogodka, prodajo kart in druge stranske posle. Uporabnik glasbe je oseba, ki je s tem dosegla določeno korist.“
³ VSH II Rev 49/86 z dne 11. 9. 1986
⁴ Glej tudi VSL sodba II Cp 4797/2008. V tej zadevi se je toženka kot najemodajalec dvorane za izvedbo zabavnoglasbene prireditve zavezala dvorano pripraviti za nemoten potek prireditve, vršiti predprodajo vstopnic, za kar je bila dogovorjena 3% provizija ter organizirati redarsko službo. Ker je imela toženka za uspeh dogodka lasten gospodarski interes, kar skupaj z obveznostmi, ki jih je za izvedbo glasbenih prireditev prevzela do soprirediteljev (najemnikov), pomeni, da je bila tudi ona soorganizatorka in uporabnica avtorskih del in s tem pasivno legitimirana.
⁵ Zgolj objava dogodka na facebook strani tako ne pomeni organizacije in s tem uporabe avtorskih pravic.
⁶ Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019
⁷ Sklep o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019

Datum zadnje spremembe:

26.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 56/2023
• VSRS Sklep VIII R 21/2018
• VSC Sodba Cp 72/2020