<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2043/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2043.2019
Evidenčna številka:VSL00030909
Datum odločbe:20.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Dušan Barič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in strah - udarnina - poškodba noge - poškodbe skočnega sklepa in stopala - lahka telesna poškodba - poškodba na delu

Jedro

Tožnik je bil poškodovan na delovnem mestu pri opravljanju svojih delovnih nalog pri delodajalcu, v zdravstvenem domu, ko je kot zdravstveni tehnik v ambulanti splošne medicine pri odpiranju kartotečnega predala ta padel skupaj s kartotekami tožniku na nogo in jo poškodoval.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si tožnik napačno razlaga vsebino načela individualizacije, ki se uporablja pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo. Načelo individualizacije se tako ne uresničuje na ta način, da bi sodišče zaradi tega načela moralo znatneje upoštevati izpovedbo oškodovanca v sami dokazni oceni. Načelo individualizacije od sodišča terja, da upošteva okoliščine konkretnega primera. Teh ne ugotovi le z golo izpovedbo oškodovanca samega, ampak v bistvenem s pomočjo strokovnega znanja izvedenca. Izvedenec pa upošteva tudi to, kar izpove sam oškodovanec. Z izvedenskim mnenjem je obseg individualnih poškodb strokovno objektiviziran, kar pa ne gre zamenjevati z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je konkretne poškodbe objektiviziralo s strokovno pomočjo izvedenke, je tako pravilno.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina v znesku „4.287,54 EUR“ nadomesti z odškodnino v znesku „3.587,54 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 142,83 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi je bil tožnik poškodovan na delovnem mestu pri opravljanju svojih delovnih nalog pri delodajalcu, v zdravstvenem domu, ko je kot zdravstveni tehnik v ambulanti splošne medicine pri odpiranju kartotečnega predala ta padel skupaj s kartotekami tožniku na nogo in jo poškodoval. Tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka kot delodajalec v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje svoje splošne civilne odgovornosti. V tej pravdi tožnik uveljavlja odškodninsko terjatev iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode proti toženi stranki.

2. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z 12. 6. 2017 tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da je prišlo do poškodbe zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja pri odpiranju in zapiranju predalov. Pritožbeno sodišče pa je z vmesno sodbo z 11. 7. 2018 ugodilo pritožbi tožnika in prvostopenjsko odločitev o odgovornosti spremenilo in ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za povzročeno škodo. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nematerialno škodo, ki pripada tožniku, 3.900 EUR, odškodnina iz naslova premoženjske škode, in sicer iz naslova povračil potnih stroškov za obiske zdravnikov oziroma zdravstvenih ustanov, pa 387,54 EUR.

3. Proti sodbi sta vložila pritožbo tožeča in tožena stranka.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da se ocena telesnih bolečin, ki jih je podala izvedenka, ne ujema z izpovedjo tožnika niti z medicinsko dokumentacijo v spisu. Tožnik je na izvedensko mnenje podal pripombe in navedel, da je imel bolečine še na pregledu 3. 11. 2015 in 17. 11. 2015. Telesna poškodba se ni popolnoma pozdravila v mesecu dni, kot to izhaja iz mnenja izvedenke. Na kontroli 17. 11. 2015 je bilo tožnikovo stopalo boleče, oteklo in pordelo. Svetovano mu je bilo obremenjevanje zadnjega dela stopala in počitek z dvignjeno nogo. To pomeni, da njegovo stopalo še zdaleč ni bilo sanirano oziroma brez bolečin. Bolečine so bile občasno prisotne tudi v času, ko je bil zaslišan na naroku in se še vedno pojavljajo ob večjih obremenitvah. Tožnik je bil v bolniškem staležu do 11. 11. 2015, kar je dalj časa, kot je ocenjen obseg telesnih bolečin s strani izvedenke. Jemal je protibolečinska sredstva Brufen za katere je prejel recept 29. 9. 2015 in Naklofen, kar je kupil v prosti prodaji. Ne strinja se z oceno sodišča glede nevšečnosti, ki jih je imel v vsakdanjem življenju. Sodišče je sledilo izvedenki, da tožnik ni imel težav pri osebni higieni, kar je življenjsko nelogično. Tožnik je imel bolečo in oteklo nogo, nanjo ni mogel stopiti. Nedvomno je imel težave pri umivanju, obstajala je nevarnost, da bi pri tuširanju padel. Ne drži, da ni imel težav pri oblačenju in slačenju hlač, ampak je bil pri tem oviran in tudi ne drži, da ni bil oviran pri gospodinjskih delih. Če je bila tožniku odsvetovana hoja in svetovan počitek z dvignjeno nogo, ni jasno, kako bi lahko v tistem času opravljal fizična dela, kidal sneg in prenašal težja bremena ter bil športno aktiven. Poleg tega je izvedenka navedla, da tožniku ni bila svetovana hoja z berglami, niti ni bila potrebna, s čimer se tožnik ne strinja, saj je imel bolečo nogo, zato si je pri hoji pomagal z berglami. Izpoved tožnika je dokaz, ki je enakovreden drugim dokazom, vendar sodišče tožnikove izpovedi ni ustrezno upoštevalo. Tožnik ima ob večjih obremenitvah poškodovane noge še vedno določene težave, ki bodo ostale še naprej, saj je od poškodbe minilo že štiri leta, pa se težave še vedno pojavljajo. Tožnik pazi, da noge ne obremenjuje preveč in da se to ne dogaja pogosto, kar pomeni, da je njegova življenjska aktivnost zaradi tega zmanjšana in spremenjena. Odškodnina za strah v znesku 900 EUR ni primerna. Tožnik se je ob škodnem dogodku močno ustrašil, strah pa je bil tako intenziven, da je za dalj časa porušil njegovo duševno ravnovesje. Tožnik je utrpel intenziven primaren kot tudi sekundaren strah. Dalj časa je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, strah za izid zdravljenja je trajal več kot deset tednov, zato dosojeno odškodnino v višini 900 EUR ni ustrezna in ni v skladu s sodno prakso.

4. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče previsoko prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, saj je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, zdravljenje je potekalo konzervativno z mirovanjem in jemanjem protibolečinskih tablet. Meni, da znaša pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo 2.000 EUR. Prav tako je previsoko prisojena odškodnina za strah in bi znašala pravična denarna odškodnina za strah 700 EUR. Sodišču očita, da je nekritično upoštevalo zgolj načelo individualizacije višine odškodnine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik sploh ni vedel katero nogo je imel poškodovano. Na pregledu pri izvedenki je ves čas zatrjeval, da je imel poškodovano desno stopalo, iz medicinske dokumentacije pa izhaja, da je bilo poškodovano levo stopalo. Tožnikova poškodba sodi med zelo lahke poškodbe, tožnik je bil v bolniškem staležu en mesec in deset dni, trpel je bolečine srednje intenzitet sedem do deset dni ter nadalje lažje bolečine v obdobju treh tednov. Iz sodbe Vrhovnega sodišča VS0002158 izhaja, da je bilo za tovrstne poškodbe dosojeno 2.000 EUR, zato je 4.000 EUR, kolikor je dosodilo v obravnavani zadevi sodišče, nesorazmerno visoko glede na poškodbe, trajanje bolečin in nevšečnosti. Napačno so odmerjeni pravdni stroški. Sodišče je priznalo stroške predpravdnega postopka, kar je narobe, saj ne gre za pravdne stroške.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki izhajata iz 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ), sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si tožnik napačno razlaga vsebino načela individualizacije, ki se uporablja pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo. Načelo individualizacije se tako ne uresničuje na ta način, da bi sodišče zaradi tega načela moralo znatneje upoštevati izpovedbo oškodovanca v sami dokazni oceni. Načelo individualizacije od sodišča terja, da upošteva okoliščine konkretnega primera. Teh ne ugotovi le z golo izpovedbo oškodovanca samega, ampak v bistvenem s pomočjo strokovnega znanja izvedenca. Izvedenec pa upošteva tudi to, kar izpove sam oškodovanec. Z izvedenskim mnenjem je obseg individualnih poškodb strokovno objektiviziran, kar pa ne gre zamenjevati z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je konkretne poškodbe objektiviziralo s strokovno pomočjo izvedenke, je tako pravilno. Pritožbeno sodišče pa je napravilo materialnopravni preizkus pravilnosti prisojanja odškodnine glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe.

8. Tožnik je utrpel udarnino levega stopala.

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

Bolečine srednje intenzitete sedem do deset dni, lažje bolečine največ tri tedne. Pet pregledov v kirurških ambulantah, pregledi pri osebnem zdravniku, uživanju tablet proti bolečinam, hlajenje stopala, uporaba elastičnega povoja, počitek z dvignjeno nogo, dvanajst RTG slik, mesec in dvanajst dni bolniškega staleža.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti

Trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izvedenka ni ugotovila.

Strah

Intenziven strah ob dogodku, sekundaren strank za izid zdravljenja enajst tednov.

9. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine tožniku priznalo 3.000 EUR, za strah 900 EUR in 387,54 EUR iz naslova materialne škode (povračilo potnih stroškov za obiske zdravnikov). Skupna odškodnina, ki jo je prejel tožnik iz naslova nematerialne škode ustreza malo manj kot štirimi povprečnim plačam v državi. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da taka odškodnina ni primerna in ne ustreza primerom iz sodne prakse. Pritožbeno sodišče si je pri preizkusu pravilnosti prisojene odškodnine pomagalo z neformalnim pravnim virom, to je zbirka Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.1 Iz primerov številka 69 in 70 v navedenem viru izhaja, da sta bili prisojeni odškodnini za udarnine palcev v višini dveh oziroma treh povprečnih plač v državi. V obeh primerih je šlo za poškodbo moškega na delovnem mestu. V primeru številka 69 je trpel oškodovanec srednje hude bolečine pet dni, občasne srednje hude šest dni, lahke še tri dni, bolečine pa so občasno pojavljajo ob večjih fizičnih obremenitvah ter se bodo tudi v bodoče. Zdravljenje je bilo ambulantno, večkratno rentgensko obsevanje, večkratni pregledi pri zdravniku in jemanje analgetika ter hlajenje z ledom in razgibavanje. Hud primaren strah ob samem dogodku ter zmeren sekundaren strah za izid zdravljenja, pri oškodovancu pa je prišlo tudi do 3 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato ta primer izkazuje hujše posledice kot obravnavani. Ostali primeri se nanašajo na poškodbe skolčnega sklepa do časar v danem primeru ni prišlo, saj je šlo (le) za udarnino in z obravnavanim primerom niso primerljivi.

10. Pritožbeni očitki tožeče stranke, da sodišče ni pravilno upoštevalo stopnje in trajanja telesnih bolečin, ni ni utemeljen. Že prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je izvedenka v izvedenskem mnenju ocenilo posamezne intenzitete bolečin v skupnem seštevku, zato pritožbeni očitek, da so bolečine trajale dlje in da to izhaja iz medicinske dokumentacije, ni utemeljen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni pravilno upoštevalo nevšečnosti, ki jih je trpel tožnik med zdravljenjem. Iz izvedenskega mnenja izvedenke izhaja, da je bil tožnik med bolniškim staležem in tekom zdravljenja v določeni meri omejen pri vsakdanjem funkcioniranju doma in da je moral nekaj več truda vložiti v težja fizična dela, kot so prenašanje in dvigovanje težjih bremen, kidanje snega in podobno. Ni pa imel tožnik težav pri osebni higieni. Poškodba tudi ni vplivala na njegovo oblačenje, slačenje ali obuvanje (z izjemo zimskih obuval, pri obuvanju katerih je moral biti bolj pazljiv). Prav tako mu ni bila svetovana hoja z berglami, oziroma ni bila potrebna uporaba bergel. Ponovna pritožbena sklicevanja tožnika na to, da je uporabljal bergle, da je imel težave pri oblačenju in slačenju ter pri obuvanju, da je imel težave pri osebni higieni, ne morejo ovreči zaključkov, ki jih je napravilo prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je predvsem sledilo mnenju izvedenke, ta pa je objektivizirala tožnikovo izpovedbo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik utrpel lažjo poškodbo, ki se je zdravila konzervativno. Nenazadnje je tudi sam tožnik ob pregledu pri izvedenki očitno pozabil, da je imel poškodovano levo stopalo in ne desno, kar je pri izvedenki ves čas zatrjeval (primerjaj 9. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), ker dodatno kaže na to, da je tožnik pri svojih navedbah v izpovedbi pretiraval.

Pritožbeno sodišče je zato sledilo pritožbi tožene stranke in priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 3.000 EUR znižalo na 2.500 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku za prestani strah prisodilo 900 EUR odškodnine iz naslova pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče ocenjuje dosojeno odškodnino v višini 900 EUR za previsoko. Glede na to, da je tožnik utrpel lahko poškodbo, zdravljenje je potekalo brez zapletov, oziroma izid zdravljenja ni bil vprašljiv, pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je previsoko dosojena odškodnina za strah. Pritožbeno sodišče je sledilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za tovrstno škodo znižalo na 700 EUR.

12. Glede vtoževane škode za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Sodišče prve stopnje je imelo vso podlago za tako ugotovitev v mnenju izvedenke, ki je pojasnila, da pri tožniku trajnih posledic v anatomskem, funkcionalnem in estetskem smislu. Tožnik v pritožbi posplošeno graja ugotovitev prvostopenjskega sodišča in navaja, da ima ob večjih obremenitvah noge še vedno določene težave, ki bodo ostale še naprej. Take (posplošene) pritožbene navedbe ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki temelji na izvedenskem mnenju, ne morejo izpodbiti.

13. Tožnik je utrpel telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in (blažji) strah, za ti dve obliki nepremoženjske škode mu je po spremembi prisojeno 3.200 EUR odškodnine, kar ustreza trem povprečnim neto plačam v državi, kar je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno ustrezno (358. člen ZPP).

14. Tožena stranka izpodbija tudi dosojene stroške. Očita, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo tudi stroške, ki se nanašajo na predpravdni postopek, kar je po njeni oceni napačno. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Po določilu prvega odstavka 151. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega. Poziv toženi stranki na povrnitev škode so stroški, ki nastanejo zaradi postopka. Do samega poziva (lahko) tožena stranka niti ni seznanjena s škodo. S pozivom začnejo nastajati za toženo stranko pravne posledice, kot na primer tek zamudnih obresti. Predpravdni poziv stranki za povračilo škodne zato po oceni pritožbenega sodišče predstavlja stroške, ki so potrebni za pravdo in jih v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče strankam tudi priznava (155. člen ZPP).

15. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (58,33 %), ji je dolžna tožeča stranka povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Stroški se nanašajo na stroške za takso za pritožbo in materialne stroške za poštnino in fotokopije (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
1 Mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škoda, GV Založba, Ljubljana, 2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NjMw