<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2002/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2002.2019
Evidenčna številka:VSL00030938
Datum odločbe:22.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Dušan Barič (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:kapitalizirane obresti - obrestne obresti (procesne obresti) - tek obresti - vložitev tožbe - odločitev o pravdnih stroških - prekoračitev zahtevka

Jedro

Zahtevek je utemeljen iz naslova uporabnine v znesku 8.644,40 EUR in iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 348,62 EUR, skupaj 8.993,02 EUR. Od tega zneska pa tečejo od dneva vložitve tožbe (predloga za izvršbo) 30. 8. 2018 tudi zakonske zamudne obresti (za celotno prisojeno terjatev, v skladu s 381. členom OZ).

Sodišče je s tem, ko je tožencu priznalo tudi odvetniške stroške, ki jih ni priglasil, prekoračilo njegov stroškovni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 8.993,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2018 do plačila, v roku 15 dni.

II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 681,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 8.993,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 348,62 EUR od 30. 8. 2013 (prav: 2018) dalje do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (I. točka). V presežku do vtoževanega zneska 14.110,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018 do 30. 8. 2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici pravdne stroške v znesku 290,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev v obrestnem delu napačna. Zakonske zamudne obresti pripadajo tožnici tudi od glavnice v znesku 8.644,40 EUR od 30. 8. 2018 do plačila. Zato bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožnici tudi te zakonske zamudne obresti. Pritožbeno sodišče naj zato ustrezno spremeni I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo staro vrednost točke 0,459 EUR za procesna dejanja, opravljena pred 6. 4. 2019, glede na to, da je bila sodba izdana 14. 6. 2019, v času veljavnosti nove vrednosti točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ovrednotilo odvetniške stroške za naroka 7. 5. 2019 in 13. 6. 2019, saj bi moralo priznati tožnici za oba naroka skupaj 750 točk. Nepravilno je prvostopenjsko sodišče upoštevalo med toženčevimi stroški sodno takso za postopek v znesku 326,93 EUR, saj je v tem delu sodišče prekoračilo zahtevek. Toženec sploh ni zahteval povračila tega stroška.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je vtoževala plačilo glavnice v znesku 14.110,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018 do plačila. V glavnici je zajela zahtevano razliko med uporabnino (tržno najemnino) in plačevano neprofitno najemnino za stanovanje za zaporedne mesece v določenem časovnem obdobju, k tej razliki pa je prištela še zapadle zakonske zamudne obresti (od mesečnih zneskov vtoževanih razlik), ki jih je kapitalizirala. Od te glavnice je zahtevala zakonske zamudne obresti od 18. 8. 2018 dalje (očitno je tožnica tega dne nameravala vložiti predlog za izvršbo). Tožnica je vložila predlog za izvršbo 30. 8. 2018.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, in sicer iz naslova uporabnine v znesku 8.644,40 EUR, iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti pa 348,62 EUR, skupaj 8.993,02 EUR. V tem obsegu je bil tožbeni zahtevek utemeljen, od tega zneska pa tečejo od dneva vložitve tožbe (predloga za izvršbo) 30. 8. 2018 tudi zakonske zamudne obresti (za celotno prisojeno terjatev, v skladu s 381. členom OZ). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je iz sodbe razvidno, da je tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska "osnovne" glavnice 8.644,40 EUR šele od "poteka izpolnitvenega roka" dalje, ne pa že od 30. 8. 2018, kot je zahtevala tožnica in do česar je tudi upravičena, kot je sicer razvidno iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Smiselno iz sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem obsegu (obresti med 30. 8. 2018 in "potekom izpolnitvenega roka") zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka (očitno je štelo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen).

7. Ker je tožbeni zahtevek utemeljen za znesek 8.993,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2018 dalje, v preostalem delu pa ni utemeljen, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi ter spremenilo I. in II. točko izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za obračun odvetniških storitev tožeče stranke, ki so bile opravljene pred 6. 4. 2019, uporabilo do tedaj veljavno vrednost točke 0,459 EUR. Ker je bila izpodbijana sodba izdana 14. 6. 2019 (glavna obravnava je bila končana 13. 6. 2019), je treba za vse storitve tožničinega zastopanja uporabiti novo vrednost točke 0,6 EUR. Sodišče prve stopnje je za zastopanje priznalo tožnici skupaj 1734 točk, kar znaša 1.040,40 EUR, s kilometrino vred (88,80 EUR) pa 1.129,20 EUR. Sorazmerno uspehu v sporu 63,73 % pripada tožnici 719,64 EUR iz naslova pravdnih stroškov.

9. Za narok 7. 5. 2019 je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici le 250 točk (opravljen je bil le poravnalni narok – 2. točka tar. št. 20 OT), za narok 13. 6. 2019 pa je sodišče pravilno priznalo tožnici v mejah njenega stroškovnega zahtevka priglašenih 250 točk, saj tožnica ni zahtevala višje nagrade, ki bi ji sicer pripadala za prvi narok (1. točka tar. št. 20 OT). Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

10. Tožnica utemeljeno graja tudi odločitev o priznanih stroških toženca (njegova pritožba zoper sodbo se je štela za umaknjeno, ker ni plačal sodne takse za postopek s pritožbo). Tožencu je sodišče priznalo kot stroške takso za ugovor, nagrado za sestavo ugovora in materialne stroške (DDV mu sodišče prve stopnje ni priznalo, ker toženčev pooblaščenec ni izkazal, da je zavezanec za DDV), kar znaša 105,90 EUR, drugih stroškov pa toženec ni priglasil. Že iz tega razloga mu sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati še zneska 326,93 EUR, saj je v tem delu prekoračilo toženčev stroškovni zahtevek. Sorazmerno uspehu v sporu 36,27 % pripada tožencu 38,41 EUR iz naslova pravdnih stroškov. Po pobotu je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 681,23 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi in spremenilo III. točko izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). V ostalem pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožnica je v pretežnem delu uspela s pritožbo, zato je upravičena do povrnitve celotnih stroškov pritožbenega postopka, saj z obravnavanjem neutemeljenega dela pritožbe niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (glede dela zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov) po oceni pritožbenega sodišča ne presega vrednosti 3000 točk, zato pripada tožnici nagrada za pritožbo v višini 250 točk (1. točka tar. št. 18 in 1. točka tar. št. 21 OT), skupaj z materialnimi stroški pa znašajo stroški pritožbenega postopka tožnice 255 točk oziroma 153,00 EUR. Toženec je dolžan v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 381
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTk1