VSL Sklep II Cp 157/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej pravdni zadevi ni mogoče uporabiti opombe 4.b Taksne tarife ZST-1, po kateri se taksa ne plača v postopku za izvršitev zahtevka za preživljanje otroka ali zakonca oziroma osebe, ki je po predpisih rodbinskega prava izenačena z zakoncem. Iz navedene opombe Taksne tarife izrecno in jasno izhaja, da se taksa ne plača zgolj v postopku za izvršitev preživninskega zahtevka in ne morebiti tudi, da se ne plačuje v pravdnih postopkih, ki jih preživninski upravičenec vodi zato, da bo lahko uspešno vodil izvršbo zoper preživninskega zavezanca, kar pomeni, da razlaga te opombe, kot jo ponujata tožnika, presega njen jezikovni okvir.

Tožnika sta dolžna v skladu s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1 odmerjeno sodno takso plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa. Pri tem tožnika nimata prav, da bosta lahko v tem roku ponovno vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Stranka sicer lahko predlaga oprostitev plačila sodne takse takoj, ko nastane taksna obveznost, lahko pa tudi kasneje, vendar najkasneje takrat, ko se izteče rok za plačilo sodne takse po izdanem plačilnem nalogu. Vendar to ne pomeni, da ima predlagatelj možnost, da dvakrat vloži predlog za oprostitev plačila iste sodne takse - ko je vložena vloga, za katero ZST-1 določa taksno obveznost, nato pa še v roku za plačilo sodne takse po kasneje izdanem plačilnem nalogu za to isto procesno dejanje. Ob taki razlagi bi imel drugi predlog naravo izrednega pravnega sredstva, ki pa niti v ZST-1 niti v ZPP ni predvideno. Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 upravičencu do oprostitve plačila sodnih taks ne omogoča ponovne vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse, potem, ko je bilo o prvem njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za isto procesno dejanje (konkretno pritožbo), podanem takoj, ko je nastala taksna obveznost, že odločeno, temveč predstavlja zgolj časovno točko, v kateri mora zainteresirana stranka vložiti predlog za oprostitev plačila sodne takse, da lahko taka oprostitev učinkuje tudi za nazaj, to je od dneva, ko taksna obveznost nastane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožnikov zoper plačilni nalog opr. št. I P 332/2016 z dne 23. 8. 2018.

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in tožnika oprosti plačila sodne takse, podrejeno naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je prezrlo ugovorne navedbe tožnikov o napačni odmeri taksne obveznosti, saj ni upoštevalo točke 4b tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter ostalih določil o taksnih oprostitvah v postopkih v zvezi s preživnino in njeno izterjavo. Obveznost plačila sodne takse je v neposrednem nasprotju z namenom posebnega varstva zahtevkov v zvezi z izterjavo preživnine, zaradi česar je bila tudi vložena tožba na ugotovitev obsega in deleža preživninskega zavezanca na skupnem premoženju zakoncev A. Sodišče je očitno spregledalo, da je sporna nepremičnina edino premoženje na območju Slovenije, ki sodi v skupno premoženje preživninskega zavezanca in njegove žene, torej predstavlja edino možnost, da se tožnika v izvršilnem postopku poplačata iz naslova neplačanih preživninskih obveznosti. Sodišče je kot odločilno navedlo, da tožnika po pozivu sodišča nista predložila dokazov, na temelju katerih bi lahko dosegla taksno oprostitev ali obročno plačilo takse. Pri tem je prezrlo, da v času odločanja o oprostitvi plačila sodne takse nalog za plačilo le te sploh še ni bil izdan in da tožnika v tistem trenutku še nista vedela oziroma mogla vedeti, ali bosta sodno takso sploh dolžna plačati in v kolikšnem znesku. Tožnika imata v skladu z ZST-1, Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsebino sklepa z dne 9. 7. 2018, kakor tudi v skladu s pravnim poukom na plačilnem nalogu z dne 13. 7. 2018 pravico vložiti predlog za taksno oprostitev, odlog ali obročno odplačilo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. Vse navedene okoliščine izhajajo tudi iz točke 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je podana protispisnost, pa tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pojasnjenih razlogov je napačna odločitev sodišča, da je tožnikoma s trenutkom vročitve izpodbijanega sklepa nastala obveznost plačila sodne takse. Ker sta tožnika podala ugovor zoper plačilni nalog, ta še ni postal pravnomočen, zato obveznost plačila sodne takse še ni nastala. Šele po odločitvi pritožbenega sodišča bosta tožnika lahko zaprosila za oprostitev plačila sodne takse, saj je nelogično, da bi zaprosila za oprostitev plačila napačno odmerjene takse. Sodišče je tudi napačno uporabilo sodniški silogizem. Naloga sodišča namreč je, da ugotovi, ali pravni red ob konkretnem dejanskem stanju ponuja pravno pravilo, ki ga je mogoče uporabiti glede na dejstvo, da sta tožnika prisiljena v pravdanje ravno zaradi izvršitve sodne odločbe, ki določa preživninsko obveznost za preživninskega zavezanca, katerega obseg premoženja se ugotavlja v tem pravdnem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni podano nasprotje med izrekom sklepa in njegovimi razlogi. Preizkus odločitve je zato mogoč. Ker se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih ugovornih navedb tožnikov, prav tako ni podana smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen, saj tožnika nista navedla, kateri podatek iz listinske dokumentacije v spisu konkretno je sodišče prve stopnje napačno preneslo v izpodbijani sklep.

5. Tožnika sta ugovor zoper plačilni nalog z dne 13. 7. 2018, s katerim jima je bila odmerjena sodna taksa za pritožbo zoper sodbo, gradila na trditvah, da sta upoštevaje točko (pravilno: opombo) 4.b v tarifnem delu ZST-1 oproščena plačila sodne takse, saj predmetni postopek poteka v zvezi z izterjavo zapadle in neporavnane preživninske obveznosti njunega očeta A. A., ki je zakonski partner toženke. Interes tožnikov za vodenje predmetne pravde je izključno v tem, da se ugotovi obseg premoženja njunega dolžnika, na katerega bosta lahko posegla v okviru izvršilnega postopka in se poplačala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da v tej pravdni zadevi ni mogoče uporabiti opombe 4.b Taksne tarife ZST-1, po kateri se taksa ne plača v postopku za izvršitev zahtevka za preživljanje otroka ali zakonca oziroma osebe, ki je po predpisih rodbinskega prava izenačena z zakoncem. Iz navedene opombe Taksne tarife izrecno in jasno izhaja, da se taksa ne plača zgolj v postopku za izvršitev preživninskega zahtevka in ne morebiti tudi, da se ne plačuje v pravdnih postopkih, ki jih preživninski upravičenec vodi zato, da bo lahko uspešno vodil izvršbo zoper preživninskega zavezanca, kar pomeni, da razlaga te opombe, kot jo ponujata tožnika, presega njen jezikovni okvir. Poleg tega je navedena opomba umeščena v 4. poglavje Taksne tarife ZST-1, v katerem so določene takse za postopke po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, kar tudi utemeljuje sklep, da uporaba navedene opombe za pravdne postopke, ki se ne vodijo po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, temveč po ZPP, ne pride v poštev. Takse za pravdne postopke so določene v 1. poglavju Taksne tarife ZST-1, v katerem pa nikjer ni določeno, da se sodna taksa ne plača v pravdnem postopku, v katerem se na podlagi tožbe preživninskega zavezanca ugotavlja obseg premoženja preživninskega zavezanca. Glede na pojasnjeno je bilo tožnikoma s plačilnim nalogom z dne 13. 7. 2018 pravilno naloženo plačilo sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 ZST-1.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena, zaradi česar sta tožnika dolžna v skladu s sedmim odstavkom 34.a člena ZST-1 odmerjeno sodno takso plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa. Pri tem tožnika nimata prav, da bosta lahko v tem roku ponovno vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Stranka sicer lahko predlaga oprostitev plačila sodne takse takoj, ko nastane taksna obveznost¹, lahko pa tudi kasneje, vendar najkasneje takrat, ko se izteče rok za plačilo sodne takse po izdanem plačilnem nalogu. Vendar to ne pomeni, da ima predlagatelj možnost, da dvakrat vloži predlog za oprostitev plačila iste sodne takse - ko je vložena vloga, za katero ZST-1 določa taksno obveznost, nato pa še v roku za plačilo sodne takse po kasneje izdanem plačilnem nalogu za to isto procesno dejanje. Ob taki razlagi bi imel drugi predlog naravo izrednega pravnega sredstva, ki pa niti v ZST-1 niti v ZPP ni predvideno. Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 upravičencu do oprostitve plačila sodnih taks ne omogoča ponovne vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse, potem, ko je bilo o prvem njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za isto procesno dejanje (konkretno pritožbo), podanem takoj, ko je nastala taksna obveznost, že odločeno, temveč predstavlja zgolj časovno točko, v kateri mora zainteresirana stranka vložiti predlog za oprostitev plačila sodne takse, da lahko taka oprostitev učinkuje tudi za nazaj, to je od dneva, ko taksna obveznost nastane. Tožnika sta, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, podala predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo hkrati s pritožbo, ta njun predlog pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 7. 2018, ki jima je bil vročen 16. 7. 2018 in je že postal pravnomočen, zavrglo, ker predloga nista dopolnila v skladu s pozivnim sklepom z dne 1. 6. 2018, kar pomeni, da sta glede na predhodno pojasnjeno možnost vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo že izčrpala, zaradi česar bi bil njun morebitni nov predlog za oprostitev plačila takse za isto procesno dejanje nedovoljen. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ni odločilno, da je bilo v plačilnem nalogu navedeno, da imata tožnika pravico v danem roku vložiti ne le ugovor zoper plačilni nalog temveč tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. Pravni pouk sam po sebi te pravice namreč ne zagotavlja, saj pravico do vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse določa zakon. Če na podlagi zakona ponovna vložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse za isto procesno dejanje ni dovoljena, za kar gre v tem primeru, sodišče z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati te pravice oziroma možnosti. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.

7. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obravnavana taksna obveznost za pritožbo zoper sodbo je nastala ob vložitvi pritožbe - primerjaj 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 136/2020
• VSL sklep II Cp 3412/2012
• VSL Sklep II Cp 1255/2018