<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep IV Cp 19/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:IV.CP.19.2020
Evidenčna številka:VSL00030936
Datum odločbe:29.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Blanka Javorac Završek (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:povrnitev pravdnih stroškov - postopek iz razmerij med starši in otroki - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih

Jedro

Zaradi narave sporov iz razmerij med starši in otroki je onemogočena brezpogojna uporaba splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov. V pravdnem postopku velja kot osnovni kriterij za povrnitev stroškov kriterij uspeha. Po določilu 413. člena ZPP pa lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških po prostem preudarku.

Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več (premoženjsko stanje strank, razlogi za spor, načini pravdanja obeh strank …), sodišče pa pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upošteva vse okoliščine primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo pravdni postopek, preklicalo narok za glavno obravnavo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper stroškovni del sklepa se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da bi morala biti odločitev o stroških obrazložena. Ker izpodbijani sklep nima razlogov oziroma se jih ne da preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče res odloči o stroških postopka po prostem preudarku, vendar je treba pri tem upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Tožeča stranka za vložitev predloga za predodelitev otroka ni imela nobenega utemeljenega razloga in ni želela nadaljevati postopka le zato, ker je vedela, da s svojim predlogom za predodelitev otroka ne bo uspela. S tem je neutemeljeno povzročila stroške postopka. Tožeča stranka je z vložitvijo predloga varovala le lastne interese, ki jih v postopku ni uspela dokazati, zato ne more sedaj stroškov, ki so nastali z vložitvijo predloga, prevaliti na toženo stranko. To bi bilo tudi v nasprotju s pravičnostjo. Postopek je toženo stranko finančno zelo obremenil, saj je morala zaradi varstva koristi otroka aktivno sodelovati v postopku.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi narave sporov iz razmerij med starši in otroki je onemogočena brezpogojna uporaba splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov. V pravdnem postopku velja kot osnovni kriterij za povrnitev stroškov kriterij uspeha. Po določilu 413. člena ZPP pa lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških po prostem preudarku.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu ne bi dalo preizkusiti, ker naj ne bi bili navedeni razlogi za odločitev. Prav tako ne drži, da sodišče ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera. Sodišče je upoštevalo, da sta obe pravni stranki zastopala odvetnika, da se je tožena stranka spustila v obravnavanje in da so obema strankama nastali približno enaki pravdni stroški. Sodišče pa se utemeljeno ni spuščalo v presojo uspeha oziroma povoda za umik predloga (tožena stranka v pritožbi očita, da je tožeča stranka predlog umaknila, ker je vedela, da s predlogom ne bo uspela).

7. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več (premoženjsko stanje strank, razlogi za spor, načini pravdanja obeh strank …), sodišče pa pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upošteva vse okoliščine primera (kar navaja tudi tožena stranka v pritožbi) in kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Sodišče je pri odločitvi sledilo odločilnemu vodilu v sporih iz razmerij med starši in otroki, to je otrokova korist, in ugotovilo, da kljub temu, da je tožnik umaknil tožbo, ni razlogov, da bi se mu v plačilo naložili pravdni stroški tožene stranke. Ni izkazana pritožbena trditev, da bi tožnik z vložitvijo predloga zasledoval le lastni interes in ne koristi otroka, niti pritožbena trditev, da je tožnik umaknil tožbo, ker naj bi uvidel, da z njo ne bo uspel. Način pravdanja katerekoli od strank tudi ni bil tak, da bi po kriteriju prostega preudarka utemeljeval naložitev plačila stroškov drugi stranki. Odločitev sodišča, s katero je naložilo strankama, naj krijeta svoje stroške, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani del sklepa potrditi (2. točka 365. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 314

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NTkw