VSL Sodba I Cp 271/2020

Jedro

Ob ugotovitvi, da je do zamude pri zaključku doktorskega študija mladega raziskovalca prišlo zaradi objektivnih zadržkov, za katere toženki ni mogoče pripisati odgovornosti, je pravilna odločitev sodišča, da tožbeni zahtevek tožnice na plačilo pogodbene kazni ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 823,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati 54.264,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ter ji naložilo plačilo 5.200,44 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja zaključek sodišča, da se je toženka razbremenila odgovornosti za plačilo pogodbene kazni, ker naj bi do zamude prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja. Njena vloga izvajalke pogodbe ni bila le v zagotavljanju materialnih pogojev, temveč da spremlja delo mladega raziskovalca in naredi vse, kar je v njeni moči, da je pogodba pravilno izpolnjena v okviru pogodbenih rokov. Toženka bi morala odreagirati že pred mentorjevo smrtjo, ko je ugotovila, da se program ne izvaja z ustrezno dinamiko. Smrt mentorja zato ne more biti opravičljiv razlog za zamudo in za razbremenitev odgovornosti, saj bi s skrbnim proaktivnim ukrepanjem lahko prišlo predhodno do njegove zamenjave. Tudi če mladi raziskovalec v akademskem okolju ni dobil ustrezne podpore s strani mentorjevih kolegov, bi moral navodila dobiti od toženke. Pravnorelevanten vzrok za kršitev oziroma zamudo je torej na njeni strani.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženke, s katero je sklenila pogodbo o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva (v nadaljevanju pogodba), zaradi zamude raziskovalca pri pridobitvi doktorata znanosti zahteva plačilo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi določila 250. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do zamude z izpolnitvijo prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, podrobno pojasnjeno v 25. do 30. točki sodbe, da je do zamude pri zaključku doktorskega študija mladega raziskovalca A. A. prišlo zaradi objektivnih zadržkov, za katere toženki ni mogoče pripisati odgovornosti. Osnovni razlog za zamudo pri izpolnitvi obveznosti je bila namreč nepričakovana huda bolezen mentorja in posledično njegova smrt, zaradi katere mladi raziskovalec ni imel ustrezne podpore pri izdelavi in objavi strokovnega članka, ta pa je bil pogoj za zaključek doktorskega študija. Pritožnica dokazne ocene sodišča o tem, da je raziskovalčev mentor prof. dr. B. B. težo svoje bolezni prikrival celo pred kolegi, da je ves čas obdržal status rednega profesorja in predstojnika Laboratorija ... ter položaja formalno ni želel izpustiti iz rok, da zato univerza ni reagirala in njegovim študentom ni določila drugega mentorja, ne izpodbija. Vztraja zgolj, da bi toženka, katere naloga je bila predvsem raziskovalcu zagotoviti ustrezne delovne pogoje in skrbeti za strokovno in kakovostno izvedbo programa dela v pogodbenem roku, morala storiti več in ravnati proaktivno. Takšno stališče po oceni pritožbenega sodišča ni življenjsko, posebej ob znani rigidnosti univerze, od katere zaradi njene avtonomnosti ni mogoče pričakovati hitrega reagiranja na podlagi zahteve študenta oziroma še manj njegovega delodajalca. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da toženki odgovornosti za zamudo pri raziskovalčevi pridobitvi naziva doktorja znanosti ni mogoče očitati, zato tožbeni zahtevek tožnice na plačilo pogodbene kazni ni utemeljen.

7. Ker ob preizkusu pritožbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je glede na obrazloženo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, upoštevajoč vrednost spornega predmeta in obveznost plačila davka na dodano vrednost. Odmerjene stroške je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 750/2010
• VSL sodba I Cpg 860/2016
• VSL sodba I Cp 1079/2013