VSL Sodba I Cp 1088/2004

Jedro

Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sta s prvo toženko kot ustanoviteljici verske skupnosti s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili skupno premoženje na nepremičninah, katerih zemljiškoknjižna lastnica je prva toženka, z izjemo polovico nepremičnine, kjer je kot lastnica vpisana druga toženka, ter dveh galanterijskih strojih. Zakaj na teh nepremičninah in premičninah ni nastala skupna lastnina, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ugotovitvam, da tožnica in drugotoženka nista sklenili pogodbe, ki bi bila podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine, katere delitev bi lahko tožnica zahtevala ob izstopu iz skupnosti, da ni bila ustanoviteljica skupnosti, ki jo je vodila prva toženka, da je bila seznanjena s pravili v skupnosti in je nanje pristala, da je bil dogovor, da članice skupnosti nimajo svojega premoženja in da je vse kar pridobijo v času ko so v skupnosti, last skupnosti, skupni denar pa predstavlja vir za preživetje članic skupnosti in da je obstajala skupnost življenja in dela, ki je skrbela za preživetje, članice pa so se ukvarjale le z dobrodelno dejavnostjo, pritožnica tudi v pritožbi ne oporeka. Pravilno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo glede obstoja družbene pogodbe v smislu pravnih pravil ODZ, ki bi bila lahko podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine iz razlogov kot jih je opredelilo. Dogovor, na podlagi katerega je tožnica živela in delala v skupnosti ter prispevala k njej, ker se je skupnost prizadevala za svoj obstoj in se ukvarjala z dobrodelno dejavnostjo, kar je bil nedvomno tudi nagib tožeče stranke, da se je vanjo vključila, nedvomno tudi ni bil nemoralen ali pa v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker ni bilo dogovora o skupni lastnini in torej ne skupnega premoženja, tudi sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so vse v izreku navedene nepremičnine in premičnine pridobljene s skupnimi sredstvi in skupnim delom. Dogovora tudi ni bilo o nastanku solastnega premoženja. Niti ne, da je bila tožnica ustanoviteljica skupnosti, ker je to sama izrecno zanikala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženka B. B. in tožnica C. C. kot ustanoviteljici verske skupnosti A., ki je formalnopravno opravljala svojo dejavnost do 1.3.1987, s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili dva galanterijska stroja znamke Pfaff, stanovanjsko hišo z zemljiščem, vpisano pri vl. št. 2806 k.o. 0000, nepremičnine, vpisane v vl. št. 264 k.o. 0001, ki obsegajo hišo v Z. in zemljišča, nepremičnine vpisane pri vl. št. 1477 k.o. 0002 in nepremičnine v vl. št. 265 k.o. 0001 ter da je solastninski delež tožnice na tem premoženju do 1/2, kar ji je tožena stranka dolžna priznati in izstaviti listino na podlagi katere bo lahko tožnica vpisala lastninsko pravico do 1/2 na vseh nepremičninah ter listino na podlagi katere bo tožnici priznala solastninsko pravico na premičnem premoženju do 1/2, sicer bo ta sodba nadomestila takšno listino, ter da je B. B. dolžna iz naslova neupravičene pridobitve vrniti tožnici znesek 6.130.396,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1998 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena B. B. dolžna iz naslova neupravičene pridobitve vrniti tožnici C. C. znesek 527.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in za določen čas, kot je razvidno iz izreka sodbe ter podrejeni zahtevek, da je toženka B. B. dolžna plačati tožnici 15.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2003 dalje do plačila. Tožnici je bilo naloženo, da mora povrniti toženi stranki 1.127.028,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Zoper zavrnilno sodbo se je pritožila tožnica. Izpodbija jo iz vseh po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem postopku res ugotovilo, da ni bilo pravnoformalne oblike skupnosti A., vendar pa je nesporno ugotovilo, da je skupnost le obstajala in da je delovala po določenih pravilih, ki pa jih je prvotoženka zlorabila v svojo korist. Izvrševala je le tista pravila skupnosti, ki so ji bila v korist, to je, da je sprejemala mesečne plače članic, tudi tožnice, in da je sama razpolagala s tem denarjem ter dajala članicam, tudi tožnici, le toliko kolikor je sama menila, da je prav. Višek denarnih sredstev pa je usmerjala drugam, zalagala svojega brata in podobno. Enako je bilo glede pridobljenih nepremičnin. Namesto, da bi jih formalno prepisala na skupnost A., je z različnimi zvijačami uredila prepise lastništva na sebe. Tako se je neupravičeno obogatila prva toženka na račun članic te skupnosti in tudi na račun tožnice. Tožnica je bila v tej skupnosti 26 let in je tja vložila vse prihranke in ostala brez vsakega premoženja. Če bi njeno minulo delo in njeni prihranki ostali v okviru skupnosti A., se tožnica ne bi protivila, ker pa je ta skupnost tudi dejansko razpadla, pa ima vso pravico dobiti svoj delež in zahtevati vračilo tistega, s čemer se je prva toženka neupravičeno obogatila. Če ji sodišče ni priznalo solastnine na skupnem premoženju, pa bi ji moralo priznati vsaj plačilo denarnega zneska 527.660,00 SIT z obrestmi zapadlih mesečnih zneskov od 15.2.1987 do 15.1.1993, saj je morala izročati prvotoženki celotne mesečne plače, nadomestila za to pa ni dobila nobenega, preživljala pa se je s honorarnim delom poleg službe. Priznati bi ji morala tudi lastništvo na nepremičnini vl. št. 1477 k.o. 0002, ki ga je pridobila na podlagi darilne pogodbe sklenjene z D. D. dne 29.11.1993, ter ji priznati plačilo deleža od prodane hiše v Z., ker je bila pridobljena z njeno pomočjo, prva toženka pa jo je prodala in se neupravičeno obogatila na njen račun. Sodišče prve stopnje je zmotno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Postaviti bi moralo izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost nepremičnin, nato pa primerjati plače tožnice in prvotoženke in ugotoviti koliko je katera od članic prispevala k pridobitvi teh nepremičnin, pri čemer bi bil delež tožnice za 26 let dela v tej skupnosti blizu polovice tega premoženja. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat, toženi stranki pa naj se naloži tudi vse pravdne stroške tega postopka skupaj s pritožbo, ki jih tudi zaznamuje.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Predlaga njeno zavrnitev v celoti ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega odgovora. Tožeča stranka v pritožbi navaja le določene izseke iz sodbe in dodaja svoje izmišljene in v ničemer dokazane trditve in navedbe. Da je prvotoženka izrabila pravila skupnosti v svojo korist, tekom dolgotrajnega postopka ni bilo trditev, dokazano pa je bilo, da je bila prvotožena stranka ves čas zaposlena in je imela tudi svojo obrt. V nasprotju so tudi pritožbene trditve, da je prvotožena stranka z viškom denarnih sredstev zalagala svojega brata in podobno, saj iz listinskih dokazov v spisu in izpovedb prič izhaja, da si je prvotožena stranka denar od njih izposojala, da je lahko plačala kupnino za hišo v D. Vse navedbe o tem, da bi ji sodišče moralo priznati solastnino na skupnem premoženju ter lastništvo na nepremičnini k.o. 0002, so neutemeljene in tožena stranka v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča. Navedbe glede izvedenca gradbene stroke, ki ni bil nikoli predlagan, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sta s prvo toženko kot ustanoviteljici verske skupnosti s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili skupno premoženje na nepremičninah, katerih zemljiškoknjižna lastnica je prva toženka, z izjemo polovico nepremičnine parc. št. 5578/1 in 5578/2, vpisani v vl. št. 2806 k.o. 0000, kjer je kot lastnica vpisana druga toženka ter dveh galanterijskih strojih. Zakaj na teh nepremičninah in premičninah ni nastala skupna lastnina, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ugotovitvam, da tožnica in drugotoženka nista sklenili pogodbe, ki bi bila podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine, katere delitev bi lahko tožnica zahtevala ob izstopu iz skupnosti, da ni bila ustanoviteljica skupnosti, ki jo je vodila prva toženka, da je bila seznanjena s pravili v skupnosti in je nanje pristala, da je bil dogovor, da članice skupnosti nimajo svojega premoženja in da je vse kar pridobijo v času ko so v skupnosti, last skupnosti, skupni denar pa predstavlja vir za preživetje članic skupnosti in da je obstajala skupnost življenja in dela, ki je skrbela za preživetje, članice pa so se ukvarjale le z dobrodelno dejavnostjo, pritožnica tudi v pritožbi ne oporeka. Pravilno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo glede obstoja družbene pogodbe v smislu pravnih pravil ODZ, ki bi bila lahko podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine iz razlogov kot jih je opredelilo. Dogovor na podlagi katerega je tožnica živela in delala v skupnosti ter prispevala k njej, ker se je skupnost prizadevala za svoj obstoj in se ukvarjala z dobrodelno dejavnostjo, kar je bil nedvomno tudi nagib tožeče stranke, da se je vanjo vključila, nedvomno tudi ni bil nemoralen ali pa v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker ni bilo dogovora o skupni lastnini in torej ne skupnega premoženja, tudi sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so vse v izreku navedene nepremičnine in premičnine pridobljene s skupnimi sredstvi in skupnim delom. Dogovora tudi ni bilo o nastanku solastnega premoženja. Niti ne, da je bila tožnica ustanoviteljica skupnosti, ker je to sama izrecno zanikala. Utemeljeno je bil zato zavrnjen tudi zahtevek tožnice za izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin, na podlagi katerih bi se lahko vknjižila kot solastnica nepremičnin do 1/2 oziroma bi ji bila priznana v tem deležu solastnina na premičnem premoženju, vključno z ugotovitvijo deleža do 1/2 na skupnem premoženju, kot tudi zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka na plačilo 15.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja polovico kupnine za odtujene nepremičnine v k.o. 0001. Pritožbeno stališče, da bi ji šel delež od prodane hiše v vl. št. 264 k.o. 0001, ki je bila pridobljena s pomočjo tožnice in se je tako na njen račun neupravičeno obogatila, ne prepriča. Nepremičnina vpisana v vl. št. 264 k.o. 0001 je bila pridobljena na podlagi darilne pogodbe z dne 9.6.1983, sklenjene med prvotoženko in D. D., kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker ta pogodba ni bila izpodbita, pritožnica pa tudi ni izkazala, da bi ji šla na njej skupna lastnina ali solastnina, tudi v tem pogledu ni mogla biti uspešna. Zakaj sodišče prve stopnje ni priznalo tožnici lastništva na nepremičnini vl. št. 1477 k.o. 0002, je sodišče prve stopnje natačno obrazložilo. Poleg tega, da je v tem pogledu ugotovilo tudi nesklepčnost tožbe.

Tudi nasprotovanje zavrnitvi tožbenega zahtevka za vrnitev tožničinih plač bodisi pod točko II/3, kot glede zahtevka pod III, to je za plačilo denarnega zneska 527.660,00 SIT z obrestmi od zapadlih mesečnih zneskov za čas od 15.2.1987 do 15.1.1993, ni utemeljeno. Soglašati je namreč s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala pogoja po določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), da bi plača, ki jo je tožnica izročala prvotoženki bila porabljena za njene osebne potrebe ali potrebe njenih sorodnikov. Trditve pritožnice, da je sodišče v tem postopku ugotovilo, da je prva toženka zlorabila pravila skupnosti v svojo korist, da je višek denarnih sredstev usmerjala drugam, zalagala svojega brata in podobno, nimajo podlage v razlogih sodbe in sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Kar se tiče očitka, da je zalagala svojega brata, pa je tožnica, kot je razvidno iz njenega zaslišanja (list. št. 128 spisa), sama povedala, da sta se s prvo toženko dogovorili, da se bo iz denarja skupnosti plačala šolnina in stanovanje za njenega brata. Enkrat pa jo je vprašala tudi, če lahko iz skupnega denarja kupi obleko zanj, kar vse pa ne kaže na zlorabo njenega položaja v tem pogledu. Očitki v pritožbi, da je z različnimi zvijačami prva toženka uredila prepise lastništva nase, s čemer se je neupravičeno obogatila na račun članic te skupnosti, so zgolj pritožbene trditve, saj kupoprodajni pogodbi, ki jih je sklenila prva toženka za nepremičnini vl. št. 2806 k. o. 0000 dne 29.12.1976 z E. E. in dr. F. F. kot prodajalcema in prvo toženko kot kupcem ter z dne 3.4.1995 z E. E. in T. v L. kot prodajalcema in A. kot kupcem, izkazujeta, da je prva toženka kot ustanoviteljica skupnosti nastopila kot kupec le pri prvi pogodbi dne 29.12.1976, ko A. še ni formalno obstajala, druga pogodba z dne 3.4.1985 pa se je glasila že na drugo toženo stranko, ki je takrat formalno pravno že obstajala, pa je bila 1. marca 1987 po triletnem preiskusu razpuščena s strani Nadškofijskega ordinariata v Ljubljani. Tudi darilna pogodba z dne 9.6.1983, sklenjena med prvo toženko in D. D., je bila sklenjena v času, ko skupnost formalno ni obstajala. Očitki o neupravičeni obogatitvi na račun članic skupnosti in tožnice je zato preuranjen glede na izpoved prvotoženke same, prič in zapisa njene oporoke za primer kaj bo s premoženjem skupnosti, kadar bo ta prenehala obstajati. Pritožnica v svoji pritožbi navaja, da če bi njeno minulo delo in njeni prihranki ostali v okviru Skupnosti A., se temu ne bi protivila. Ker pa je ta skupnost dejansko razpadla, pa zahteva vračilo tistega s čemer naj bi se prvotoženka neupravičeno obogatila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupnost še vedno obstaja. Tožeča stranka se je sama odločila, da bo prvotoženi stranki izročala denar, ki ga je zaslužila in delala za skupnost, ki se je preživljala iz tega denarja in pokrivala vsakodnevne potrebe glede hrane, obleke in stanovanja sester ter vzdrževanja nepremičnin v katerih so živele in za hrano in druge potrebe članic, pa tudi sama se je tam hranila, kot sama priznava. Pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bil prispevek prve tožnice k skupnosti glede na njeno dolgotrajno vstrajanje v njej in njeno redno zaposlitev in dodatno delo zagotovo velik v razmerju do drugih članic skupnosti, ki so bile v njej manj časa in ki so z delom tudi ustvarjale skupno premoženje. Vendar pa dejstvo, da je na tak način življenja in odpovedi lastnemu zaslužku sama pristala in ni dokazala, da bi se konkretno prva toženka okoristila s tistim kar je prispevala, tega pač ne more zahtevati nazaj. Pritožnica trdi, da je dejansko stanje pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno, ker bi moralo sodišče postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost nepremičnin, nato pa primerjati plače tožnice in prvotoženke in ugotoviti koliko je katera od članic prispevala k pridobitvi teh nepremičnin, pri čemer bi bil delež tožnice za 26 let dela v tej skupnosti blizu polovici tega premoženja. To je pritožbena novota, saj tožeča stranka takega dokaza doslej še ni predlagala, ki je tudi nedopustna glede na določbo 337. člena ZPP, saj pritožnica ne izkazuje, da bi tega dokaza brez svoje krivde ne mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Ne glede na to, pa tudi glede na vse že preje navedeno takšna ugotovitev ne bi mogla spremeniti izpodbijane odločitve iz razlogov, ki so bili prej navedeni. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni bila uspešna, tožena stranka pa svoje stroške odgovora, ker ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve in stroški zanj niso bili potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP. Odločitev o stroških ima podlago v določbi 165. in 164. člena ZPP. Odločitvi o pritožbenih stroških tožeče stranke je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 24/2006
• Sodba II Ips 710/2004
• Sodba II Ips 484/2009