VSL Sodba II Cp 1848/2007

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica s spremenjeno tožbo namesto prvotne terjatve terjala drugo terjatev. Tožbene navedbe, ki so podlaga prvotnega tožbenega zahtevka, tudi pritožbeno sodišče razume tako, kot jih je sodišče prve stopnje. Tožnica je zahtevala izplačilo denarnega zneska iz naslova dviga gotovine in nepoloženega inkasa, ki v knjigovodskih listinah skupne obratovalnice ni bil opredeljen kot dobiček in zato tudi ne zajet v davčnih odločbah. Da v davčnih odločbah ni bil zajet nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja in iz dopolnitve mnenja, kjer izvedenka pove, „da gre za s strani toženke zadržane gotovinske dvige, ki bi jih morala toženka vrniti poslovalnici in bi šli šele v naslednji fazi za delitev dobička obema ustanoviteljicama". S spremenjenim tožbenim zahtevkom pa tožnica zahteva polovico dobička, ki bi ji šel po odločbah o davku in napovedih davka od dobička, v skladu z dogovorom iz točke V Pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem spremenila istovetnost zahtevka, da je torej prejšnji zahtevek nadomestila z novim zahtevkom, in je moralo sodišče odločati le o spremenjenem zahtevku (v takšnem primeru stara tožba velja za umaknjeno). Z novim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja pripadajoči dobiček po odločbah o odmeri davka za leto 1993 in po napovedi za odmero davka za leto 1994. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za dobiček za leto 1993 začel teči s 1. 3. 1994, za dobiček za leto 1994 pa s 16. 3. 1994 in da je terjatev iz teh naslovov že zastarala, saj je izplačilo njej pripadajočega dobička tožnica uveljavljala šele s spremenjeno tožbo z dne 13. 2. 2001. Terjatev je zastarala tako po določbah o splošnem zastaralnem roku petih let - 371. člen ZOR oziroma 346. člen OZ, kot seveda tudi v primeru triletnega zastaralnega roka, ki velja za terjatve iz gospodarske pogodbe - 374. člen ZOR oziroma 349. člen OZ in za odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbene obveznosti - tretji odstavek 376. člena ZOR oziroma tretji odstavek 352. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 1.445.269,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 1.204.233,40 SIT od 14.7.1994 dalje do plačila in od zneska 241.036,00 SIT od 15.3.1994 dalje do plačila, in ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 231.998,50 SIT v roku 15 dni po prejemu sodbe. Štelo je, da je tožnica dne 13.2.2001 postavila nov tožbeni zahtevek (in da ni le zvišala prvotnega zahtevka), ki pa ga je zaradi zastaranja terjatve, zavrnilo.

Proti sodbi se tožnica pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je iz vsebine tožbenih navedb mogoče nedvoumno zaključiti, da je že s tožbo uveljavljala polovico dobička skupne obratovalnice. Od zneska, ki ga je toženka samovoljno dvignila z žiro računa skupne obratovalnice in zneska, ki ga je na podlagi paragonskih blokov od strank prejela v gotovini, je tožnica odštela vse stroške obratovalnice in na tej podlagi ugotovila, da je upravičena do polovice razlike. S pogodbo o ustanovitvi skupne obratovalnice sta se namreč dogovorili, da si bosta čisti dohodek delili po polovici. V času vložitve tožbe tožnica še ni razpolagala s podatki o dobičku, ki so bili kasneje navedeni v davčnih odločbah. Ko so bile te izdane in so postale pravnomočne, je svojo trditveno podlago le še dodatno utemeljila in modificirala zahtevek po višini. S sklicevanjem na pojem dobička ni spremenila niti pravne niti dejanske podlage zahtevka. Še vedno je terjala od toženke le polovico tistega, kar je od njunega skupnega poslovanja ostalo po odbitju stroškov. Pritožnici ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da gre za povsem ločena zahtevka, ki se medsebojno ne izključujeta in bi tožnica lahko uveljavljala oba. Navedlo je, da iz podatkov v spisu, ki pa niso konkretno navedeni, izhaja, da dvig gotovine z žiro računa in nepoložen inkaso, v knjigovodskih listinah nista bila opredeljena kot čisti dobiček in tudi ne zajeta v davčnih odločbah. Celotna zneska res nista mogla biti opredeljena v knjigovodskih listinah kot čisti dobiček, pač pa sta bila kot taka opredeljena po odbitju stroškov. Če podatki ne bi bili razvidni iz listin, potem tožnica sploh ne bi mogla ugotoviti, da je kakorkoli prikrajšana. Tako pa je iz knjigovodskih listin ugotovila, da si je toženka prisvojila tudi njeno polovico dobička. Tudi v davčnih odločbah so bili navedeni zneski zagotovo zajeti, saj je bil v skladu z veljavnimi predpisi, sestavni del napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti, tudi podatek o vseh sredstvih prispelih na žiro račun obratovalnice. Enako velja za inkaso, ki ni bil položen na račun, razviden pa je bil iz paragonskih blokov, ki sodijo med knjigovodske listine. Z modifikacijo tožbenega zahtevka tožnica ni spremenila ne pravne ne dejanske podlage svojega zahtevka. Tudi če bi bilo res (pa ni), da znesek, ki ga je tožnica navedla v tožbi, ni bil zajet v davčni odločbi kot dobiček, gre po vsebini v obeh primerih še vedno za terjatev iz naslova dobička oziroma čistega dohodka iz skupne obratovalnice. Če bi držalo, da gre v davčni odločbi za nek drug dobiček, poleg tistega, ki ga je tožnica že sama ugotovila, potem bi oba zneska seštela. Tako pa je svoj zahtevek le po višini modificirala. Zahtevek tožnice zato ne more biti zastaran.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj ima sodba dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi določbe materialnega prava. Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica s spremenjeno tožbo namesto prvotne terjatve terjala drugo terjatev. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 2. odstavku stran 5 in v 1. odstavku stran 6 sodbe. Tožbene navedbe, ki so podlaga prvotnega tožbenega zahtevka, tudi pritožbeno sodišče razume tako, kot jih je sodišče prve stopnje. Tožnica je zahtevala izplačilo denarnega zneska iz naslova dviga gotovine in nepoloženega inkasa, ki v knjigovodskih listinah skupne obratovalnice ni bil opredeljen kot dobiček in zato tudi ne zajet v davčnih odločbah. Da v davčnih odločbah ni bil zajet nenazadnje izhaja tudi iz izvedenskega mnenja (stran 6, točki 2 in 3 - list. št. 77) in iz dopolnitve mnenja, kjer izvedenka pove, „da gre za s strani toženke zadržane gotovinske dvige, ki bi jih morala toženka vrniti poslovalnici in bi šli šele v naslednji fazi za delitev dobička obema ustanoviteljicama" (list. št. 111). S spremenjenim tožbenim zahtevkom (list. št. 18) pa tožnica zahteva polovico dobička, ki bi ji šel po odločbah o davku in napovedih davka od dobička, v skladu z dogovorom iz točke V Pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice (priloga Al). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem spremenila istovetnost zahtevka, da je torej prejšnji zahtevek nadomestila z novim zahtevkom, in je moralo sodišče odločati le o spremenjenem zahtevku (v takšnem primeru stara tožba velja za umaknjeno). Z novim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja pripadajoči dobiček po odločbah o odmeri davka za leto 1993 in po napovedi za odmero davka za leto 1994. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za dobiček za leto 1993 začel teči s 1.3.1994, za dobiček za leto 1994 pa s 16.3.1994 in da je terjatev iz teh naslovov že zastarala, saj je izplačilo njej pripadajočega dobička tožnica uveljavljala šele s spremenjeno tožbo z dne 13.2.2001. Terjatev je zastarala tako po določbah o splošnem zastaralnem roku petih let - 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oz. 346. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kot seveda tudi v primeru triletnega zastaralnega roka, ki velja za terjatve iz gospodarske pogodbe - 374. čl. ZOR oz. 349. čl. OZ in za odškodninsko terjatev zaradi kršitve pogodbene obveznosti - 3. odst. 376. čl. ZOR oz. 3. odst. 352. čl. OZ.

Glede na povedano je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo (tč. I. izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni bistveno pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi toženka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 675/2009
• Sodba II Ips 218/93
• Sodba II Ips 435/95