VSL Sodba I Cp 113/2004

Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je do posegov v toplovodno in plinovodno omrežje prišlo na zemljiščih, ki niso tožničina last, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno odreklo njeno aktivno legitimacijo. Tožnica je na dražbi kupila premično in nepremično premoženje stečajne dolžnice, ne pa stečajne dolžnice same. Tožnica torej ni njena univerzalna, ampak singularna pravna naslednica. To pomeni, da je tožnica z nakupom na dražbi pridobila le tisto premoženje in pravice, ki so razvidni iz prodajne pogodbe.

Tožnica, ki ni univerzalna pravna naslednica stečajne dolžnice, se ne more uspešno sklicevati na pravice, ki naj bi jih stečajna dolžnica pridobila z vlaganji v izgradnjo in vzdrževanje toplovodnega in plinovodnega omrežja v preteklosti ter njeno udeležbo v zatrjevani družbeni pogodbi, ki naj bi imela za posledico nastanek solastnine na navedenem omrežju.

Ista stvar ne more biti hkrati sestavina in pritiklina, pač pa je lahko le eno ali drugo. Toplovodni in plinovodni vodi že pojmovno ne morejo biti pritiklina kotlovnice, ker je pritiklina premična stvar, namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (17. člen SPZ). S polaganjem oziroma vgraditvijo vodi postanejo sestavina nepremičnine, po kateri potekajo oziroma ji služijo (16. člen istega zakonika). Ker gre za neživo stvar, pri tem ni mogoče govoriti o organski spojenosti. Trditev o nedeljivosti toplovodnega in plinovodnega omrežja pa nasprotuje splošno znanemu dejstvu, da je posamezne vode mogoče z odpiranjem ali zapiranjem ventilov poljubno vključiti ali izključiti iz omrežja. V obravnavanem primeru je tako za poseg v posamezen toplovodni ali plinovodni vod zadoščalo soglasje lastnika zemljišča, po katerem je ta vod potekal.

Tožnica, ki je kot podlago za svoj primarni zahtevek navedla 42. člen ZTLR, bi morala dokazati, da jo toženke protipravno ovirajo pri izvrševanju njene lastninske pravice. Za sporne posege ob rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja so bila izdana vsa potrebna upravna dovoljenja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila namembnost tožničine kotlovnice tudi po končani rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja ohranjena in tudi obratovanje kotlovnice ni bilo onemogočeno. Tožnici sicer ni mogoče odrekati pravice do vključitve njene kotlovnice v rekonstruirano toplovodno in plinovodno omrežje, vendar ji tega niso dolžne zagotoviti toženke, ker niso posegle v njeno lastnino, sploh pa ne protipravno. Iz istega razloga ji tudi ne dolgujejo zahtevane odškodnine.

Rekonstrukcija toplovodnega in plinovodnega omrežja je bila splošno znano dejstvo, zato šesta toženka tožnice ni bila dolžna še posebej obveščati o posameznih posegih. Šesta toženka je bila kot najemnica res dolžna varovati tožničine interese, vendar jo je, upoštevaje drugi odstavek 577. člena ZOR, morala obvestiti le o nepričakovanih nevarnostih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna šesti toženi stranki povrniti 459.720,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, tožnici pa naložilo, da toženkam povrne njihove pravdne stroške. Ugotovilo je, da tožnica ni lastnica toplovodnega in plinovodnega omrežja, na katerem so bili izvršeni sporni gradbeni posegi, zato ni upravičena do zahtevanega lastninskopravnega in odškodninskega varstva. Posebej glede šeste toženke je ugotovilo, da ni kršila najemne pogodbe s tožnico, zato ne odgovarja za njeno škodo.

Tožnica se je proti sodbi pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da je na dražbi v stečajnem postopku kupila zemljišče in kotlovnico z vso tehnološko in ostalo opremo, kar je predstavljalo funkcionalno celoto. Tožnica je z nepremičnino pridobila tudi vse njene sestavine in pritikline ter z nepremičnino povezane pravice. Sklicuje se na organsko spojenost zemljišča, kotlovnice ter toplovodnih in plinovodnih vodov; ti niso naravno ali ekonomsko deljivi. Kupci nepremičnin nekdanjega P. - v stečaju, po katerih potekajo vodi, so z nakupom posameznih nepremičnin postali tudi solastniki toplovodnega omrežja. Posegi v omrežje torej brez soglasja vseh solastnikov niso bili dovoljeni. Izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanem obstoju solastninske skupnosti. Pravni predniki pravdnih strank so namreč izvršili vlaganja v omrežje in pri tem združili svoja sredstva za dosego skupnega cilja – skupnega ogrevanja. Vsa vlaganja v omrežje so bila pozneje prenesena na M., d.d., in jih je njen stečajni upravitelj J. P. v svojem popisu poslovnih sredstev uvrstil med osnovna sredstva. Njegova sedanja drugačna izpoved, na katero se opira izpodbijana sodba, je v nasprotju s predloženimi listinami. Šesta toženka je aktivno sodelovala pri sporni investiciji, ko je soglašala s posegi v omrežje, tožnice pa o tem ni obvestila. Kršila je tudi najemno pogodbo, ker kotlovnice ni vrnila v enakem – funkcionalnem stanju, kot jo je ob najemu prevzela, posebej pa še, ker si je kljub najemnemu razmerju s tožnico, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas, kupila svojo kotlovnico. Poleg tega so toženke kršile planske prostorske akte, po katerih bi morale ob rekonstrukciji toplotnega in plinovodnega omrežja upoštevati obstoječo tožničino kotlovnico. Namesto te so v omrežje vključile novo kotlovnico šeste toženke in s tem tožnici onemogočile izvrševanje lastninske pravice, saj tožnica ne more več ogrevati okoliških objektov. Tožnica zato vztraja tudi pri zatrjevani odškodninski odgovornosti toženk.

Na pritožbo je odgovorila šesta toženka, ki vztraja, da ni kršila najemne pogodbe s tožnico. Ta je z nakupom pridobila v last le kotlovnico, ki prej ni bila v skupni lasti, zato ni mogoče govoriti o pravni skupnosti nad celotnim plinovodnim in toplovodnim omrežjem. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in jih nato pravilno ocenilo. Razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni, jasni in prepričljivi. Pravilni so tudi materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, ki ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, ne tistih, ki jih uveljavlja tožnica, in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ob nespornem dejstvu, da je do obravnavanih posegov v toplovodno in plinovodno omrežje prišlo na zemljiščih, ki niso tožničina last, je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno odreklo njeno aktivno legitimacijo. Tožnica je na dražbi kupila premično in nepremično premoženje stečajne dolžnice (M., d.d.), ne pa stečajne dolžnice same. Tožnica torej ni njena univerzalna, ampak singularna pravna naslednica. To pomeni, da je tožnica z nakupom na dražbi pridobila le tisto premoženje in pravice, ki so razvidni iz prodajne pogodbe. Potemtakem ni bistveno, kaj vse je predstavljalo ustanovitveni kapital in osnovna sredstva stečajne dolžnice ter poznejšo stečajno maso. Zatrjevano nasprotje med listinskimi dokazi o tem in izpovedjo priče J. P. zato ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker ne gre za odločilen dokaz. Tožnica, ki ni univerzalna pravna naslednica stečajne dolžnice, se ne more uspešno sklicevati na pravice, ki naj bi jih stečajna dolžnica pridobila z vlaganji v izgradnjo in vzdrževanje toplovodnega in plinovodnega omrežja v preteklosti ter njeno udeležbo v zatrjevani družbeni pogodbi, ki naj bi imela za posledico nastanek solastnine na navedenem omrežju. Tožničin očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato ni umesten. Predmet prodajne pogodbe z dne 6.3.1998 je bil jasno določen. Iz zapisa v pogodbi, da kupljeno premoženje predstavlja funkcionalno celoto, ni mogoče sklepati, da bi bilo predmet prodaje tudi toplovodno in plinovodno omrežje zunaj meja zemljišč, ki jih je z isto pogodbo kupila tožnica. Sodišče prve stopnje res ni izrecno odgovorilo na tožničino trditev, da so toplovodni in plinovodni vodi sestavina oziroma pritiklina kotlovnice, s katero so povezani, vendar je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. Sodba mora imeti razloge o odločilnih dejstvih, čemur je v obravnavanem primeru zadoščeno. Očitno je prvo sodišče navedeno tožničino trditev štelo za nepomembno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravno zgrešena. Ista stvar namreč ne more biti hkrati sestavina in pritiklina, pač pa je lahko le eno ali drugo. Toplovodni in plinovodni vodi že pojmovno ne morejo biti pritiklina kotlovnice, ker je pritiklina premična stvar, namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari (17. člen Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02). S polaganjem oziroma vgraditvijo vodi postanejo sestavina nepremičnine, po kateri potekajo oziroma ji služijo (16. člen istega zakonika). Ker gre za neživo stvar, pri tem ni mogoče govoriti o organski spojenosti, kot zatrjuje pritožnica v pritožbi. Njena trditev o nedeljivosti toplovodnega in plinovodnega omrežja pa nasprotuje splošno znanemu dejstvu, da je posamezne vode mogoče z odpiranjem ali zapiranjem ventilov poljubno vključiti ali izključiti iz omrežja. Po oceni pritožbenega sodišča zato ni sprejemljiva tožničina razlaga, da so kupci zemljišč nekdanjega P. - v stečaju, po katerih potekajo vodi, z nakupom postali solastniki celotnega toplovodnega in plinovodnega omrežja. V obravnavanem primeru je tako za poseg v posamezen toplovodni ali plinovodni vod zadoščalo soglasje lastnika zemljišča, po katerem je ta vod potekal.

Tožnica, ki je kot podlago za svoj primarni zahtevek navedla 42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90), bi morala dokazati, da jo toženke protipravno ovirajo pri izvrševanju njene lastninske pravice. Ta dokaz ji ni uspel, ker toženke po ugotovitvah prvega sodišča, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, niso posegle v tožničino lastnino. Za sporne posege ob rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja so bila izdana vsa potrebna upravna dovoljenja. Že iz tega razloga ni utemeljen tožničin očitek, da naj bi toženke kršile planske prostorske akte. Za dejstvo, da tožnica ni sodelovala v upravnih postopkih, pa niso odgovorne toženke, ker so te postopke vodili pristojni upravni organi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila namembnost tožničine kotlovnice tudi po končani rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja ohranjena in tudi obratovanje kotlovnice ni bilo onemogočeno. Višje tožničine stroške zaradi uporabe kurilnega olja pa je treba pripisati dejstvu, da dobavitelj plina ni sklenil pogodbe s tožnico, ampak s šesto toženko. Tožnici sicer ni mogoče odrekati pravice do vključitve njene kotlovnice v rekonstruirano toplovodno in plinovodno omrežje, vendar ji tega niso dolžne zagotoviti toženke, ker niso posegle v njeno lastnino, sploh pa ne protipravno. Iz istega razloga ji tudi ne dolgujejo zahtevane odškodnine.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka (proti šesti toženki), ki ga tožnica opira na zatrjevano kršitev najemne pogodbe. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je šesta toženka soglašala s spornimi posegi, vendar je pri tem nastopala v svojem in ne v tožničinem imenu. Rekonstrukcija toplovodnega in plinovodnega omrežja je bila splošno znano dejstvo, zato šesta toženka tožnice ni bila dolžna še posebej obveščati o posameznih posegih. Šesta toženka je bila kot najemnica res dolžna varovati tožničine interese, vendar jo je, upoštevaje 2. odstavek 577. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), morala obvestiti le o nepričakovanih nevarnostih. V obravnavanem primeru ni šlo za tako nevarnost, saj je bila rekonstrukcija vnaprej predvidena z ustreznimi planskimi akti, ki so bili predhodno tudi v javni obravnavi. Sodišče prve stopnje je na podlagi najemne pogodbe pravilno sklepalo, da toplovodno in plinovodno omrežje ni bilo predmet najema. Tožničin očitek šesti toženki, da ji po končanem najemnem razmerju kotlovnice ni vrnila v enakem stanju, kot jo je prevzela, zato nima podlage, sicer pa je tožničina kotlovnica kljub spornim posegom še obratovala in ni bila nefunkcionalna, kot poskuša prikazati tožnica. Tožnica neupravičeno odreka šesti toženki pravico do odpovedi najemne pogodbe. Gre za zakonsko pravico (24. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Ur. l. SRS, št. 18/74 - 5/90 in Ur. l. RS, št. 10/91 - 32/00), zato odpoved pogodbe v obravnavanem primeru ni bila protipravna. Upoštevaje ustavno zagotovljeno svobodo gospodarske pobude in temeljno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, šesti toženki ni mogoče očitati, da je z nakupom lastne kotlovnice kršila najemno pogodbo s tožnico. Ker ni ravnala protipravno, ne odgovarja za tožničino škodo; sicer pa je že pred spornimi posegi sklepala pogodbe o ogrevanju s končnimi uporabniki v svojem imenu šesta toženka in ne tožnica.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnica, ki je s pritožbo propadla, sama trpi svoje pritožbene stroške, na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona pa mora šesti toženki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo, upoštevaje vrednost spornega predmeta. Skupaj znašajo 459.720,00 SIT, obsegajo pa stroške za plačilo sodne takse (128.400,00 SIT), za sestavo odgovora (2.500 točk - tarifna št. 16/1) in obvestilo stranki (10 točk - tarifna št. 33/4) ter DDV. Ostali priglašeni stroški niso bili potrebni.

Določila zveznih predpisov nekdanje SFRJ, ki so navedena v obrazložitvi, so bila uporabljena pri odločanju na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona z izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 - I).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 650/2004
• VSL Sodba I Cp 1107/2018
• Sodba III Ips 19/2005