VSL Sodba I Cp 1388/2019

Jedro

S trditvijo, da je bila določena ugotovitev v sodbi v nasprotju z dokazi, pritožnik ne utemeljuje, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokaza v sodbo, ampak uveljavlja zmotnost dokaznega zaključka. Le prva bi lahko vodila v ugotovitev absolutne bistvene kršitve določb postopka, z drugo pa pritožnik utemeljuje zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Ob odsotnosti dokazov oziroma dokazno pomembnih dejstev, ki bi nudili podlago za sklep, da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank v fazi dogovarjanj o sklenitvi soinvestitorske pogodbe posebej dogovorila o plačilu projektne dokumentacije, je sodišče prve stopnje izdelavo projektne dokumentacije utemeljeno razumelo kot dejansko izvrševanje ustno sklenjene in dogovorjene soinvestitorske pogodbe, katere vsebina glede bistvenih sestavin je bila naknadno prenesena v pisno obliko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 857,36 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženki solidarno plačati tožnici 38.260,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2017 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženkama.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek (pravilno: ugodi), podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Napačno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni prišlo do soglasja volj pravdnih strank glede plačila predmeta naročila kot bistvene sestavine pogodbe. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se elektronska komunikacija nanaša na drug projekt. Večji del elektronskih sporočil se brez dvoma nanaša na projektno dokumentacijo, ki je predmet obravnavanega spora. Sodišče prve stopnje je prezrlo bistvene okoliščine, da tožnica ni bila stranka soinvestitorske pogodbe, da je bila dokumentacija izdelana že pred njenim podpisom in zato ni njen del, ampak predstavlja predpostavko za njeno sklenitev, in da sledeč soinvestitorski pogodbi vložek toženk predstavlja nepremičnina, vložek družbe B., d.o.o, pa v odstranitvi obstoječega objekta in zgraditvi novega oziroma v zagotovitvi sredstev. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik navedene družbe arhitekt, še ne pomeni, da bi moral storitve za toženki opraviti brezplačno. Napačna je tudi ugotovitev, da iz podpisanega pooblastila ne izhaja, da bosta toženki krili stroške izdelave dokumentacije. Podpis pooblastila ne pomeni zgolj in izključno dejanje, s katerim pooblastitelj pooblasti pooblaščenca, ampak predstavlja tudi naročilo. Da se v poslovnih razmerjih s fizičnimi osebami ne podpisuje pogodba, temveč se fakture izdajajo na podlagi pooblastila, ki hkrati predstavlja naročilo, je povedal tudi tožničin direktor. Obligacijski odnos med pravdnima strankama je obstajal od trenutka podpisa pooblastila. Sodišče se ni izreklo o tem, iz kakšnega razloga sta se pogodbeni stranki odločili za naknadno sklenitev pogodbe v pisni obliki in to šele po tem, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Ugotovitev v sodbi, da je bila projektna dokumentacija izdelana v okviru soinvestitorske pogodbe, je v nasprotju z dokazi in nejasna in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Gre za dve ločeni poslovni sodelovanji. Identičnost zakonitega zastopnika še ni razlog za enačenje družbe B., d.o.o., s tožnico. Dogovori med pravdnima strankama v zvezi s prvim skupnim projektom niso predmet te pravde in za odločitev niso pomembni. Zahtevek utemeljujejo pisni dokazi, ki jih dopolnjujejo izpovedbe prič. Naročilo dela izhaja iz pooblastila, elektronske komunikacije in izdelane dokumentacije.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodbe nejasna oziroma v nasprotju z dokazi v spisu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Z navedenim pritožnik smiselno zatrjuje kršitev tako iz 14. kot iz 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker v zvezi s prvim očitkom ni niti zatrjeval, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, očitek prve kršitve ni utemeljen. S trditvijo, da je ugotovitev v sodbi, da je bila projektna dokumentacija izdelana v okviru soinvestitorske pogodbe, v nasprotju z dokazi, pa pritožnik ne utemeljuje, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokaza v sodbo, ampak uveljavlja zmotnost dokaznega zaključka. Le prva bi lahko vodila v ugotovitev absolutne bistvene kršitve določb postopka, z drugo pa pritožnik utemeljuje zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ob uradnem preizkusu po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega in procesnega prava.

6. Neutemeljeni so tudi očitki o pomanjkljivostih v dokazni oceni in njeni neprepričljivosti v povezavi z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožnica ni dokazala obstoja dogovora o plačilu projektne dokumentacije.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožnica oziroma njen zakoniti zastopnik izdelal projektno dokumentacijo na podlagi naročila zakonitega zastopnika toženk, kar je trdila tožnica, ali v okviru soinvestitorske pogodbe, sklenjene med toženkama, družbo B., d.o.o. (katere lastnik in zakoniti zastopnik je ista oseba kot zakoniti zastopnik tožnice), in tretjo osebo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica opravila storitev, tj. izdelavo projektne dokumentacije, potrebne za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar pa ni dokazala, da se je zakoniti zastopnik toženk zavezal plačati navedeno storitev.

8. Stališče izpodbijane sodbe o nedokazanosti trditve, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor oziroma podjemna pogodba (619. člen v zvezi s 15. členom Obligacijskega zakonika - OZ), na podlagi katere bi bila tožnica upravičena zahtevati plačilo za opravljeno storitev, temelji na ugotovitvah, (1) da je zakoniti zastopnik toženk pooblastilo podpisal za namen, da tožnica uredi vse potrebno za izdajo gradbenega dovoljenja in da iz samega pooblastila ne izhaja, da bosta toženki krili stroške izdelave projektne dokumentacije, (2) da elektronska sporočila med zakonitim zastopnikom toženk in tožničinimi zaposlenimi, četudi bi se nanašala na projekt, ki je predmet spora, ne dokazujejo, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno plačilo za izdelavo projekta, (3) da je bilo v okviru soinvestitorske pogodbe ustno (pred naknadno sklenitvijo le-te v pisni obliki) dogovorjeno, da toženki prispevata zemljišče, soinvestitorja B. d.o.o. in M. F. pa krijeta stroške inženiringa oziroma zagotovita sredstva v višini 300.000 EUR, in (4) da stroški izdelave projektne dokumentacije predstavljajo stroške inženiringa, ki jih omenja soinvestitorska pogodba in katere sta prevzela soinvestitorja.

9. Zaključek, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora glede bistvene sestavine podjemne pogodbe – plačila, je sodišče prve stopnje utemeljilo s skrbno, celovito in prepričljivo oceno izvedenih dokazov, v kateri se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in dokazov. Pritožba z izražanjem nestrinjanja z odločitvijo sodišča prve stopnje in ponavljanjem svoje interpretacije izvedenih dokazov ne vzbudi dvoma niti o prepričljivosti dokaznih zaključkov.

10. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da podpis pooblastila ne pomeni zgolj in izključno dejanja, s katerim je zakoniti zastopnik toženk (pooblastitelj) pooblastil tožnico (pooblaščenko), da uredi vse potrebno v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja, ampak da predstavlja tudi mandat oziroma naročilo za izdelavo projektne dokumentacije. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, proti navedeni tezi pritožnice govori že dejstvo, da je bila projektna dokumentacija izdelana pred podpisom pooblastila v juliju 2012 (A18). Iz listinskih dokazov je namreč razvidno, da izdelana projektna dokumentacija prav tako datira v julij 2012 (A10, A12). Tudi vsebina pooblastila potrjuje ugotovitev, da konkretno pooblastilo oziroma njegov podpis ni vzpostavil notranjega razmerja med samima pravdnima strankama, ki bi ustrezalo vsebini, kot jo zatrjuje pritožnica, pač pa gre za pooblastilo, namenjeno zunanjim razmerjem oziroma naslovljeno na tretje osebe, v razmerju do katerih tožnica zastopa toženki kot lastnici nepremičnine. V njem je navedeno le, da zakoniti zastopnik toženk tožnico pooblašča, da lahko pridobi vsa potrebna soglasja in dokumente za izdelavo projektne dokumentacije oziroma projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter da toženki zastopa v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. V pooblastilu torej ni navedeno, da toženki naročata izdelavo projektne dokumentacije, in še manj, da jo bosta plačali. S podpisom navedenega pooblastila tako ni prišlo, niti ni moglo priti do soglasja volj glede plačila kot bistvene sestavine, potrebne za veljaven nastanek podjemne pogodbe. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo zakonitega zastopnika tožnice B. B., da se pri poslovnih razmerjih s fizičnimi osebami ne podpisuje pisne pogodbe, temveč se fakture izdajajo na podlagi pooblastila, ki hkrati predstavlja naročilo, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti navedene ugotovitve. Vsebine tovrstnih pooblastil se lahko med seboj razlikujejo, obravnavano pooblastilo pa je po svoji vsebini lahko kvečjemu indic o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, ne more pa biti dokaz o obstoju dogovora o plačilu za izdelavo projektne dokumentacije.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo bistveno okoliščino, da je bila obravnavana dokumentacija izdelana že pred podpisom soinvestitorske pogodbe in predstavlja predpostavko za sklenitev le-te. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil projekt izdelan še pred podpisom soinvestitorske pogodbe, to dejstvo pa je utemeljeno ovrednotilo v luči vsebine soinvestitorske pogodbe.¹ Tako zakoniti zastopnik toženk kot tožničin zakoniti zastopnik sta skladno izpovedala, da je bila v pisno sklenjeni soinvestitorski pogodbi povzeta predhodno sklenjena ustna pogodba, s katero sta se soinvestitorja zavezala kriti stroške inženiringa, toženki pa bi sodelovali zgolj z zemljiščem, potrebnim za gradnjo. V pogodbi resda ni izrecno navedeno, kdo prispeva projektno dokumentacijo, iz nespornega dejstva, da toženki prispevata le zemljišče, pa je a contrario možen le sklep, da strošek za izdelavo te dokumentacije ni strošek toženk. Pritožba z izpostavljanjem dejstva, da je bila ta dokumentacija izdelana že pred podpisom soinvestitorske pogodbe in zato ne spada v strošek inženiringa, ne vzbuja dvoma o pravilnosti dokazne ocene v izpodbijani sodbi. Ob odsotnosti dokazov oziroma dokazno pomembnih dejstev, ki bi nudili podlago za sklep, da sta se zakoniti zastopnik tožnice in zakoniti zastopnik toženk v fazi dogovarjanj o sklenitvi soinvestitorske pogodbe posebej dogovorila o plačilu projektne dokumentacije, je sodišče prve stopnje izdelavo projektne dokumentacije utemeljeno razumelo kot dejansko izvrševanje ustno sklenjene in dogovorjene soinvestitorske pogodbe, katere vsebina glede bistvenih sestavin je bila naknadno prenesena v pisno obliko, podpisano 17. 7. 2013.

12. Sodišče prve stopnje se res ni posebej spuščalo v presojo, zakaj je bila soinvestitorska pogodba naknadno sklenjena v pisni obliki, vendar po oceni pritožbenega sodišča navedeno, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ni pomembno dejstvo za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve, tj. ali sta se toženki zavezali plačati stroške za izdelave projektne dokumentacije. Izostanek izrecne opredelitve zato ne vzbuja dvoma o popolnosti in prepričljivosti dokazne ocene.

13. Ni sporno, da je zakoniti zastopnik toženk v elektronski komunikaciji izražal želje v zvezi z izvedbo projekta, vendar pa to še ne pomeni, da so bile te posledica njegovega naročila za izdelavo projektne dokumentacije. Glede na to, da bi po dogovoru v soinvestitorski pogodbi en del načrtovanega stanovanjskega dvojčka pripadel toženkama, je navedene želje z enako verjetnostjo pripisati temu dejstvu. Navedena komunikacija med zakonitim zastopnikom toženk in zaposlenimi pri tožnici zato ne daje potrebne opore za sklep, da sta se v okviru poslovnega sodelovanja tožnica in zakoniti zastopnik toženk dogovorila, da toženki krijeta strošek izdelave projektne dokumentacije.

14. Nesporno je tudi dejstvo, da je B. B. direktor tako soinvestitorja družbe B., d.o.o. kot tožnice (družbe S. d.o.o.). Pritožbena trditev, da ta okoliščina ne more biti razlog za enačenje soinvestitorja s tožnico, je neobrazložena, zato pritožbeno sodišče v zvezi s tem le pripominja, da okoliščina personalne prepletenosti teh dveh družb na pravilnost dokazne ocene in odločitve ne vpliva. Iz izpodbijane sodbe enačenja ni razbrati, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da je B. B. v komunikaciji in dogovarjanju z zakonitim zastopnikom toženk nastopal izključno kot direktor družbe B., d.o.o. in da se kot direktor tožnice o plačilu za izdelavo projektne dokumentacije z zakonitim zastopnikom toženk ni nikoli pogovarjal.

15. Pritožbeno sodišče še dodaja, da na ostale pritožbene navedbe, v katerih tožnik izraža nestrinjanje s posameznimi deli sodbe, ki ne pomenijo odločilnih razlogov za odločitev oziroma v katerih neobrazloženo nasprotuje posameznim dejanskim ugotovitvam, ni odgovarjalo, ker na odločitev ne morejo vplivati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženkama nerazdelno povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (1150 točk) in materialne stroške (21,25 točk po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in tako skupaj znašajo 857,36 EUR. Strošek za posvet s stranko je vključen v strošek za sestavo odgovora na pritožbo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Iz 2. člena soinvestitorske pogodbe izhaja, da je lastnikov (toženki) soinvestitorski delež parc. št. 165/4 k.o. ..., soinvestitor (družba B. d.o.o. in M. F.) pa prevzema storitve inženiringa.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 38/2020
• VSL Sklep I Cpg 99/2021
• VSL Sodba II Cpg 1060/2017